Dnevnik I

Sobota, 7. avgusta
Danes sva s Tonijem sama doma, ker sta Mirjam in Marjanca pri stari mami na Rakeku. Ko ravno premišljujem, kako se bova »po moško« znašla tudi za večerjo, me pokliče Sarah in povabi na lasagno. Toni se sicer v zadnjem trenutku premisli, ker mora seveda »ven«, sam pa prav z veseljem skočim k svojim dobrim prijateljem v Gunclje. Tam imajo najeto hišo, kjer je vedno vsak sprejet z iskreno ljubeznijo.
Na spletni strani http://soncevsrcu.si/ se predstavljajo kot društvo SONCE V SRCU, organizirani pa so v okviru projekta mednarodne organizacije The Family International. To je misijonarska organizacija, ki se posveča širjenju Božje besede in Božje ljubezni ter nudi pomoč ljudem v stiski. Naloga prostovoljcev iz SONCA V SRCU je skrb za socialno šibke, katerim nudi motivacijsko-socialne programe za izboljšanje kakovosti njihovega življenja. Nikakor pa ne gre za kakšno versko ločino in še manj za kakšno vsiljivost. Veliko od njih jih je bilo pred leti, v najtežjih časih, v Bosni, kjer so veliko in nesebično pomagali najbolj pomoči potrebnim. Sedanjo»razporeditev« v Sloveniji vsi zelo cenijo in imam občutek, da nekateri tu zbirajo moči za nove in težje projekte. Prav nedavno se je kar nekaj mojih prijateljev iz organizacije »The Family« preselilo v Albanijo.

Poznam jih že nekaj let in vedno uživam v njihovi družbi. Z Etiennom, ki je nocoj skuhal lasagno, ob petkih tudi redno igramo košarko. Občudujem predvsem njihovo nesebičnost in predanost: Bogu in sočloveku. Ker je zasedba zaradi dopustov tudi pri njih tokrat bolj komorna, imamo več možnosti za miren iskren pogovor. Tokrat mi Sarah zaupa, kako, zakaj in kdaj se je odločila za služenje Jezusu – preko soljudi. Bilo je, neverjetno, kar Indiji, kjer je Sarah leta 1975, kot toliko drugih mladih Evropejcev in Američanov iskala smisel življenja pri vzhodnjaških idejah in verstvih. In prav tam se ji je, dotlej čisti ateistki, prikazal Jezus ter ji namignil pot k »božjim otrokom« zbranim pri »The Family« ter »priporočil« direkten kontakt preko Svetega pisma. To razsvetljenje jo je tako pretreslo, da je že naslednji dan izročila vso svojo lastnino (vključno z nakitom in video kamero) ubogim in se predala dobrodelnosti. In vem, da je še danes najsrečnejša tisti dan, ko približa Jezusa nekomu, ki ga doslej ni p(re)poznal.

Tudi lasagna je bila odlična! Še za Tonija so mi jo nekaj dali. Zvečer jo je prav slastno pospravil in priznal, da mu je kar malo žal, da ni šel z mano. Če ne drugega, bi lahko vsaj malo prakticiral angleščino.

Ponedeljek, 9. avgusta

Točno ob 6h me je Matjaž pobral na Viru, da bi me potegnil do Trebnjega, kjer sem začel svoj tridnevni kolesarski izlet, na dan (kot) od Boga dan. Ker delam nekakšno kolesarsko transverzalo po Sloveniji, sem dodal še del Dolenjske, čeprav je moj glavni cilj tokrat Kozjansko.

Še dobro, da sva lansko leto s sinom Tonijem še skupaj odkolesarila do stare mame na Rakeku, saj odslej ne vem, če bova še za skupaj. On ima s svojimi 16 leti povsem druge kolesarske motive in navade, kot jaz s svojimi 60: njemu se bolj mudi – jaz pa bi vedno nekaj fotografiral; on bi hitro - jaz počasi; on ima (drago!) gorsko kolo – jaz cestno; on išče adrenalin (skače) – jaz samoto… Pa saj je prav tako: zakaj bi oviral on mene ali jaz njega? Meni še na misel ne pride, da bi se udeležil kakšnega množičnega maratona. Imam nek svoj samotarski stil »potepuškega kolesarjenja«. Uživam v tem, da se sproti odločam, kam bom zavil, kaj si bom ogledal, kdaj se bom odpočil, kje bom prenočil.

V osrčju Kozjanskega, na samotni poti doživim prav simpatično srečanje. Če se jaz vozim tako, kot se v teh krajih verjetno že kakšnih dvesto let, pa so mi nasproti (prav lepo počasi) primahali trije popotniki, tako kot se je to verjetno dogajalo že tisočletja: Avstrijka srednjih let z dvema prav majhnima ponijema: mamico in hčerko. Prva (žival) je nosila za kakšna dva nahrbtnika prtljage (vključno s šotorom), druga pa je za to še premajhna. Ko sem prijazno gospo malo povprašal po njenem »tempu«, mi je zaupala, da dnevno napredujejo po kakšnih 15 km, celotna potovanja pa se merijo v mesecih. Na koncu me je bilo kar malo sram, kako neprimerno manj ekološko sem jaz usmerjen. Ker sem si malo prej v trgovini kupil nekaj plastenk vode, sem ji eno ob slovesu ponudil. Prav prijazno, vendar odločno jo je odklonila, s pojasnilom, da vode iz plastenk pač ne pije(jo). Ko mi je pokazala še čutarico, v katero si zajema bistro studenčnico, sem vedel, da sva kot iz različnih stoletij. Ona bo verjetno nocoj večerjala kakšen prepečenec (med nama je bila precejšnja razlika tudi v konstituciji), jaz pa si bom naložil poln krožnik dobrot hotela v Podčetrtku.
Čeprav najrajši prespim pri kakšni turistični kmetiji, pa sem tokrat z veseljem izkoristil okoliščine zaključka prvega dne mojega izleta ter izkoristil termalno kopel hotela v Podčetrtku. Kako sem užival, ko sem si pozno popoldne masiral utrujene mišice v topli termalni vodi!

Preden zaspim, še malo pogledam v moj priljubljeni Garmin, vendar ne morem narediti bilance, ker je napravica ugasnila zaradi iztrošene baterije. Kot po navadi, se najprej jezim na tehniko, potem pa malo pomislim in priznam lastno napako. Čeprav sem baterijo napolnil pred nekaj dnevi, pa sem nato pozabil aparat izključiti… in je potem božček nepretrgoma klical številne satelite, medtem, ko je ležal v predalu.
Po zemljevidu pa le ugotovim, da sem naredil 74 kilometrov.

Torek, 10. avgusta

Ko zjutraj malo pregledam slike, ugotovim, da imam sicer posnete že krave, konje, (ponije), ovce, mačke, pse, pa še nobene - koze. Zato moram še kar malo nadaljevati po Kozjanskem: od Podčetrtka do Podsrede (kje pa je Podtorek?), nato pa naprej preko Senovega in Krškega nazaj na Dolenjsko. Potem pa zabrundam tisto: »Grem domov v Novo Mesto«…

Čudovita je ta naša Slovenija! Vozim po različnih krajih, povsod pa vidim prelepo naravo, prikupne vasice, cerkvice na gričkih, vzdrževana božja znamenja (križi, kapelice, kužna znamenja), prijazne ljudi. Veseli me, da pravzaprav kakšnih izrazitih znamenj revščine (v večjem obsegu) niti ne najdem. Pa sem bil že letos kolesaril tudi v Halozah, na Goričkem in sedaj po Kozjanskem. Saj se najde sem ter tja kakšna stara hiša, ki se bo vsak čas podrla, ampak saj brez tega ne gre v nobeni deželi (koliko več sem takšnih videl v Makedoniji, Dalmaciji, sploh pa v Bosni…). Po navadi pa v bližini že odkrijem povsem novo, moderno hišo. Če greste po Sloveniji počasi in se ne držite le glavnih cest, boste odkrili tako lepe (in velike!) hiše, kot jih imajo v Beverly Hillsu! Samo… te presnete barve!

Med današnjo vožnjo po Dolenjski se namreč v meni izmenjavajo mešani občutki: Tradicionalni Jaz: »Pa zakaj so po celi Sloveniji začeli hiše pleskati z najrazličnejšimi barvami, čim bolj kričečimi, brez kakršnega koli obzira do okolice, do obstoječe arhitekture in strokovnih urbanističnih mnenj?« Moderni Jaz: »Kaj češ! Očitno je ljudem to všeč in zakaj bi jim potem to branili? Saj je tudi svetlo zelena fasada z belimi obrobami lahko lepa, še posebno, če so na vseh oknih tudi rože.« Tradicionalni Jaz: »Čez nekaj let bodo slovenska naselja od daleč imela enak izgled, kot tista na Karibih! Tega urbanisti ne bi smeli dovoliti! V Švici se to ne dogaja!« Moderni jaz: »Tudi tam imajo vse več sladolednih barv. Čas se spreminja in s tem tudi izgled pokrajine.« Realistični Jaz: »Pustimo to! Nobeni predpisi, nobeni uradniki, nobene javne razprave in noben referendum tega trenda ne bo več preprečil! Pojdimo rajši na eno pivo!« Pametnejši odneha…

Ker bo današnja tura malo daljša (od mojega dnevnega povprečja), si privoščim obilno kosilo ter popoldanski spanec. Prvo v gostilni, drugo ob Krki. Lepo je kolesariti…
Ker bi zvečer na vsak način rad gledal košarkarsko tekmo med Slovenijo in Španijo, pri iskanju prenočišča najprej vprašam: »Imate v sobi televizijo?« Prijetna gostilna v Krki (ja, sem prispel že do izvira!) jo ima in zato jo vzamem brez oklevanja. Najprej pa seveda tuš…

Če imajo v sobi TV sprejemnik, pa to še ne pomeni, da imajo tudi TV program: od vseh mednarodnih satelitskih je prav TV SLO 2 – zakodiran. Sem si dobro zapomnil: »Scrambled«. Po (odlični!) večerji natakarico prosim za pomoč, vendar mi ne more pomagati, ker je pristojni gospod v Grosupljem. Po večerji še malo telovadim z daljincem in na koncu so prav vsi programi do zadnjega: »Scrambled«.

V »prejšnjem življenju« (kmalu bo že 10 let, odkar sem napisal knjigo »Drugi kraj rojstva: Nevis«) bi se v takšnem primeru prav pošteno razburil: vzel sem sobo z izrecnim motivom in pogojem, da bi zvečer gledal tekmo, pa tega ne morem! Odkar pa sem preživel tistih 9 dni na robu smrti, sem se precej spremenil: nekako omehčal. Ali se splača razburjati za malenkosti? Če je treba kakšno urico prebiti v stoječi koloni? Ali pa zamuditi eno (prav privlačno) tekmo? Ali nimam v bližini neomejeno količino vode? Ali nisem tule prav na varnem? Ali nimam doma nadvse prijetne družine? Ali ni Slovenija že 20 let svobodna?

Preden sladko zaspim, še vrišem današnjo turo v zemljevid. Doma pa bom na internetu lahko ugotovil, na katerem mestu sem imel maksimalno hitrost: 48,6 km/h. To je bilo seveda na kakšnem klancu – navzdol…

Sreda, 11. avgusta

Potem, ko me je zdravnica pred dvema mesecema opozorila na nekoliko previsok krvni pritisk, si ga prav pridno in redno merim (ter zapisujem), vsako jutro in vsak večer. In tako sem sinoči dobil nesporen dokaz, da je fizična rekreacija najboljše (preventivno) zdravilo za srčno-žilne težave: potem, ko sem čez dan prevozil 117 km, premagal 1045 m nadmorske višine, potrošil 4644 kalorij, si oddahnil s pivom, zaužil odlično večerjo, jo zalil s pol litra cvička (bravo Martin Strel!) in se temeljito umiril, sem imel najnižji tlak v celotnem merjenem obdobju!

Danes bom prav z lahkoto premagal še tistih 50 km do doma. Ker ne bi rad vozil po ljubljanskih obvoznicah, se pri Grosupljem rajši dvignem do Lipoglava, nato spustim do Sostrega ter preko Zaloga odpeljem do mostu čez Savo pri Dolskem. Potem pa preko Ihana domov na Vir pri Domžalah.

Povsod je lepo, doma pa najlepše! Posebno še, če se tvojega povratka veselijo najdražji! Tuš. Kosilo. Popoldanski počitek.

Jaz za razliko od vse več sodobnih turistov na dopust (pa četudi traja teden ali dva) ne jemljem prenosnika ali kakšnih drugih sodobnih pripomočkov za stik z internetom. Rad se povsem »odštekam«. Še mobilni telefon imam skoraj ves čas izključen. Enkrat dnevno ga prižgem le toliko, da pokličem domov, da jih ne bi preveč skrbelo.
Zato sem pa seveda še toliko bolj željan novic in (vse bolj tudi) kontakta z mojim družbenim omrežjem (Facebook). Po takšnih potovanjih, kot je bil pravkar zaključen pa prav z veseljem in čim prej izvedem še dvoje »nalaganj«: slike iz fotoaparata in posnetek opravljene poti iz Garmina. Slednje mi omogoča, da lahko preverim vse detajle opravljene (kolesarske ali pohodne) poti: razdalje, hitrost, srčni utrip, porabljene kalorije. Predvsem pa si lahko do podrobnosti ogledam opravljeno pot na zemljevidu in s pomočjo satelitske slike preverim razne dileme (na primer ali bi šel lahko tudi po kakšni bližnjici).

Današnja bilanca: 57 prevoženih kilometrov; 513 višinske razlike; 2362 porabljenih kalorij

Četrtek, 12. avgusta

Čeprav je letošnje poletje moje prvo po upokojitvi (da, ker je zaradi takratnega medijskega linča zaradi izkoriščenih ali neizkoriščenih poslanskih privilegijev marsikdo že leta in leta mislil, da sem že upokojen, pa seveda nisem bil), potem, ko sem lepo nabral 40 let delovne dobe in dočakal 60 let, se poletni meseci nič kaj ne razlikujejo od preteklih let. Poudarek je na dopustu, vmes pa je treba marsikaj postoriti tudi še na poslovnem področju.

Zato imam danes sestanek v Stegnah, s sodelavci in partnerji pri nekaterih mojih projektih in družbah. Čeprav nisem nikjer več zaposlen in nimam nobenih poslovodnih funkcij, pa kolegi še vedno radi upoštevajo moje nasvete in izkušnje. Ampak seveda ne prej kot ob 9h.

Čeprav ustanovitelji doslej še nismo bili poplačani za svoja vlaganja, še vedno (bolj) verjamem v idejo, katero sem lansiral pred 6 leti. Takrat sem se vprašal: kateri so tisti viri (resursi), ki so za Slovenijo najbolj obetavni? Rudna bogastva verjetno ne… Naravne lepote? Da, vendar v omejenem obsegu. Pridne roke? Ne bo šlo… so predrage… Veliko več se da zaslužiti z znanjem (večja stopnja dodane vrednosti), vendar pa ga vsaj doslej še nismo znali zadosti definirati in ovrednotiti, da bi lahko postal predmet gospodarskega poslovanja.

Družba INform je tako nastala na podlagi moje ideje o posredovanju pri pretoku znanja, kot največjega potencialnega bogastva tega planeta. Z razvojem interneta kot idealnega medija za pretok informacij so se pojavile prej neslutene možnosti za izmenjavo človeških izkušenj in pridobljenega znanja, ki pa vse doslej še niso bile zadosti izkoriščene. Da bi bil olajšan promet z znanjem v večjih količinah ter da bi bilo omogočeno njegovo vrednotenje, ga je potrebno definirati in oblikovati v posebne module in prav temu se posveča družba INform.

Ampak takšne definicije so malo preveč zahtevne za tale dnevnik. Bralec si bo vse lažje predstavljal, če bo pogledal na portal s pametnimi obrazci www.informiran.si Morda bo tam našel (veliko ceneje kot kje drugje) prav tisto, kar najbolj rabi: od vloge za znižano plačilo vrtca, do zahteve za razvezo Najprej sem imel glede slednjega malo slab občutek – kot da želimo pospeševati razpad družin? Praksa pa je pokazala, da temu ni tako. Uporabnina (to je moj »izum« za tujko »aplikacija«) je namenjena le tistim parom, ki so se že odločili za razvezo, pa bi radi neljubi postopek speljali kar najbolj neboleče. In po možnosti brez nepotrebnih stroškov za odvetnike…

Danes bomo z Alenom malo pogledali prodajne trende. Zaradi počitnic ne pričakujem kakšnih preveč vzpodbudnih rezultatov… bo treba malo počakati do jeseni. Splošna finančna in gospodarska kriza se seveda čuti pri vseh mojih družbah in projektih. Negativni vpliv se nam kaže kot nekaj zunanjega in neizogibnega. Družba IUS SOFTWARE, ki že preko 20 let posluje zelo stabilno, predvsem po zaslugi zadovoljnih stalnih naročnikov in ki praktično ni imela odjav, jih je v preteklih letih pač nekoliko začutila. Industrija Usnja Vrhnika je bila lahko dolgoletni zadovoljen naročnik že vrsto let, vendar če je šla v stečaj, je morala odpovedati tudi naročnino na popularni IUS-INFO.

V takšnih razmerah se morajo podjetniki pač znajti na način, ki uvaja dodatne storitve in še večjo kvaliteto. Na mojem področju (pravne informatike v najširšem smislu) je tako v preteklem letu nastala tudi nova družba Vknjižba d.o.o., ki olajša ter poceni razne nepremičninske postopke, predvsem tudi vknjižbo etažne lastnine. O tem se bom danes pogovarjal z direktorjem Petrom.