Dnevnik II

Sobota, 14. avgust

Vrhunec dneva nastopi šele zvečer, ko greva z ženo v Poletno gledališče Studenec pri Domžalah, gledat epski spektakel »Pod svobodnim soncem«. Kulturno društvo Miran Jarc je res fenomen, ki mu v Sloveniji ni para, saj se že štiri desetletja širi, tako v fizičnem kot tudi v programskem in kvalitetnem smislu. Neumornemu Lojzetu Stražarju je uspelo animirati toliko amaterskih in tudi profesionalnih umetnikov (ki očitno nastopajo ljubiteljsko), da predstavo lahko ponovijo 12 krat, z razprodanimi (vsakič!) več kot 500 sedeži. Tudi nocoj pred navdušeno publiko!

Finžgar je seveda zaradi večjega dramaturškega učinka zgodovino malo poenostavil, prav pa je, da naše slova(e)nske korenine promoviramo tudi še v 21. stoletju.
Ko sem prebral knjigo Jurija Venelina (ruski zgodovinar iz Prešernovega časa) o zgodovini Slovencev, sem spoznal, da je bila uradna zgodovina, katero so nas učili v šoli (in jo še učijo), v veliki meri ponarejena, pač pod vplivom tujih ideologij (germanskih, italijanskih, jugoslovanskih)... In sem začel brati zgodnejše, bolj originalne, ne-ponarejene vire...

Zanimiva je tudi knjiga Antona Linharta: "Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije" iz leta 1788. Ko opisuje poljedelstvo na našem ozemlju - pred Rimljani - navaja tudi tale fantastičen podatek, po zgodovinarju Pliniju: "da so imeli velik stroj na dve kolesi, ki so ga voli od zadaj potiskali po posevku; imel je ostre, na obeh straneh pritrjene zobe, ki so rezali nazaj v stroj padajoče klasje...".

Tudi če takšnega "kombajna" takrat ni bilo (zakaj pa ne; morda je pa tudi tisto kolo iz ljubljanskega barja en njegov del?), pa je očitno obstajala vsaj že ideja o njem!
Ob tem naj dodam, da sem popolnoma opustil "vero" v to, da so se naši slova(e)nski predniki v naše kraje priselili šele po propadu rimskega cesarstva. Tukaj so bili (naši direktni predniki) že v času pred Kristusom. Kdor ne verjame, naj prebere obe citirani knjigi in pri tem prosto razmišlja.

Nedelja, 15. avgusta - Veliki šmaren

Kot vsako nedeljo, grem zjutraj ob 7h k maši, drugi člani družine pa še malo »potegnejo« in gredo za ob 9h. Naša nova cerkev Sv. Jožefa na Viru sicer še ni povsem končana, vendar že prav dobro služi svojem namenu. V njej smo imeli tudi že prvo sveto obhajilo in birmo. Danes je še posebej slovesno, tako kot povsod po Sloveniji.
Žal so bili ateisti letos malo prikrajšani – za en dela prost dan – verniki pa smo enega naših največjih praznikov – Marijino vnebovzetje – prav lepo praznovali, tudi (ali pa še posebej zato), ker je bil na nedeljo.

V zvezi s prazniki imam tudi nekaj »insiderskih« informacij, kot vodja poslanskega kluba (Narodni demokrati v okviru Demosa), ko smo se leta 1991 pogajali o novih (in starih!) praznikih. Ideološke razlike med Demosom (kjer pa sem jaz tedaj sodil v »trdo jedro«) in starimi silami so pripeljale tudi do hudih pogajanj in konfrontacij. Še največ zaslug za kompromis je imela Spomenka Hribar, ki je formalno sicer bila v prvi skupini, s srcem pa v drugi (»Zaustavite desnico«). (Ampak res zelo) poenostavljen kompromis je bil naslednji: vi nam Velikonočni ponedeljek in Veliki šmaren, mi pa vam 27. april in Dan reformacije.

Jaz sem za to glasoval bolj s stisnjenimi zobmi, ker sem se dobro zavedal velike problematičnosti 27. aprila kot dneva ustanovitve »Protiimperialistične fronte«, sponzorirane s strani Hitler-Stalinovega zavezništva proti gnilemu zahodu: Angliji, Franciji, ZDA. Kdor ima o tem še kaj pomislekov, naj si prebere najnovejšo knjigo Gregorja Medveška: »Mit o NOB«.

Popoldne ponovimo lep dogodek iz preteklega leta. Na povabilo (naših) Prijateljev (ja, tudi pišejo se tako) si v Kompoljah ogledamo gledališko predstavo pod milim nebom in sedeč na travi. Dramski igralec Gregor Čušin nas je do solz nasmejal in nam dal tudi veliko misliti s svojim avtorskim delom JONA, BESNI PREROK.

Ponedeljek, 16. avgusta

Pa se je v drugo polovico prevesil tudi avgust. Kmalu bomo začeli z nakupom šolskih potrebščin… tokrat že za dva gimnazijca. Sem v dilemi: ali naj (skromno) žepnino letos izenačim, ali naj ima Toni (2. razred) nekoliko višjo, kot Marjanca (1. razred)? V preteklem letu je bilo logično, da je bila njegova nekoliko višja, saj je imel z vožnjo do Ljubljane tudi več stroškov. Letos pa ni pravega razloga za razliko…. Razen, če ne bo Marjanca pričakovala celo kaj več, glede na to, da so ženske torbice bolj polne raznih »potrebščin«, kot moški žepi?

Na facebooku malo preverim komentarje in reakcije na včerajšnjo predstavo. Same pohvale in zahvale! Tamino in Lucija, za naslednje leto se spet priporočamo!
Dobro poznam precejšnjo skepso moje generacije do socialnih omrežij, kot je Facebook (ne vem, ali naj ga pišem z veliko ali malo začetnico?), jaz pa sem prav navdušen. Tudi ne pričakujem, da se nam bodo moji sošolci iz 4.a (Gimnazije Bežigrad; letnik 1969) kaj kmalu v večini pridružili (trenutno nas je v skupini le 8), po drugi strani pa imajo med mladimi že skoraj vsi svoj profil. Moje konservativne kolege, kot je tudi Rajko Pirnat, sicer svarim, da bodo lahko čez deset let povsem odrezani od dogajanja, če ne bodo na Fecebooku (ali na kakšnem drugem socialnem omrežju), po drugi strani pa jih tudi razumem, saj tudi sam lahko natresem kopico argumentov »proti«.

Najpogostejši »izgovor« je pomanjkanje časa, ki pa je po mojem mnenju bolj na trhlih nogah. Gre le za prioritete. Gospodje iz moje generacije si pač vzamejo čas tudi za kakšno pivsko debato, za golf, kakšen pornič, kolumne Vlada Miheljaka ali Borisa Ježa… jaz pa medtem za surfanje. Sicer pa v povprečju ne porabim dnevno kaj dosti več kot 10 do 15 minut za Facebook. Da bom pošten: če ne štejem sem urejanja slik, katere svojim prijateljem z veseljem pokažem, preko Flickr-ja.

Težje prepričam tiste skeptike (posebno med resnimi poslovneži), ki so si na hitrico ogledali profile svojih hčerk in sosedovih upokojenk ter upravičeno ugotovili: »Koliko nekoristne in kičaste navlake! Sami neki srčki, škratki, reklame, prazne fraze in nerazumljiva slovenščina (?)!« Ja, to je pa tako, kot če bi zavrnili uporabo mobilnih telefonov, ker po njih v neskončnost klepetajo najstnice, si pošiljajo SMS-e, da so že na drugem koncu avtobusa, navajajo na odvisnost od plehkih komercialnih vsebin, itd. Resni ljudje pač (lahko) uporabljajo mobilce (in tudi facebook) za resne zadeve, neresni pa za neresne. Opomba: lektorico prosim, da naj ne popravlja mojega pisanja facebook z malo začetnico, ker je takšen tudi njihov originalni logotip.
Za mene je socialno omrežje nekaj takega, kot sprejem za obiskovalce koncerta v Cankarjevem domu. Nekatere poznam, nekatere ne. Malo se sprehajamo, ogledujemo, rokujemo. Nekateri so mi simpatični, drugi ne. Prve z veseljem sprejmem v svojo družbo tudi za stalno, nekatere mi predstavijo prijatelji. Vsakogar se tudi zlahka znebim, zavijem stran ali odklopim.

Kakšen od mojih (preko 1200) facebook prijateljev bo verjetno v tem dnevniku opazil tudi kakšno misel, kot sem jo na svojem profilu že objavil. Tam imam shranjenih tudi ogromno zanimivih slik. Če vas zanima, se mi pa pridružite! Saj je tudi moj naslov zelo enostaven: http://www.facebook.com/antontomazic

Me bo veselilo, da sva se spoznala…

Torek, 17. avgusta

Ta teden se bom pa najprej ukvarjal s projektom AlertX. Gospodarska kriza je v letu 2009 prisilila vse podjetnike, da se čim bolj prilagodijo na spremenjene okoliščine in po možnosti razvijejo nove ideje ter iščejo nove trge. Ker sem se v zadnjih 20 letih ukvarjal predvsem s (pravno) informatiko, smo se na tem področju znašli med »lomilci krize« (takšno oznako so družbi IUS SOFTWARE dali v časniku Finance) tako, da smo uspešno lansirali hrvaški IUS-INFO ter s pravnega prodrli še na finančno, davčno in računovodsko področje – z novim produktom FinD.

Kot podjetnik pa sem se prvič lotil tudi novega, fizičnega proizvoda, seveda inovativnega in temelječega na zadnjih dosežkih sodobne tehnologije (miniaturne komponente, ki so bile razvite šele v zadnjih letih; prepoznavanje objektov v videu; zadostne procesorske in spominske kapacitete tudi za majhne »gadget« naprave).

Ideja se mi je porodila, ko sem kolesaril na tako nevarni cesti, kot je Kočevje-Ljubljana. Avtomobili in kamioni kar švigajo mimo tebe, kakšnih 5 centimetrov blizu… Gledaš pred seboj na izrabljene bankine in sproti premišljuješ, kje se boš izognil ostremu robu ali globoki udrtini, pri tem pa lahko samo ugibaš, kakšna je situacija zadaj… Ali se luknji lahko izognem malo na levo… ne da bi zapeljal več kot 5 cm na cesto? Če se bom pa toliko obrnil nazaj, da bom videl, ali se kdo bliža, pa lahko izgubim ravnotežje in …? Zanašam se le na sluh, ki pa z leti tudi peša… Ta-mladi kolesarji sicer dobro slišijo, vendar le, če (ko) ne poslušajo svoje mp3 glasbe…

Tako sem že med tisto vožnjo prišel do glavne ideje, katero sem kasneje še dodelal in dokumentiral. Ugotovil sem, da trenutno takšnega inovativnega proizvoda še ni. Zato sem izum tudi patentiral (Evropski patent) pod nazivom: »Naprava za gledanje nazaj in opozarjanje« (»Multi View Monitoring and Alerting Device«). Na posebnem okviru (v obliki nekakšnih očal) ali zataknjeno na zadnji del kolesa bo nameščena miniaturna kamera, povezana z miniaturnim zaslonom (display), ki bo uporabniku sproti kazal sliko (video) dogajanja za njegovim hrbtom, ne da bi motil njegov pogled naprej.

Vgrajeni procesor bo sproti obdeloval video signal, tako, da bo prepoznal vsak objekt (predvsem seveda vozila), ki se približuje, ga na videu označil z rumenim okvirčkom ter prižgal posebno rdečo utripajočo lučko, kot opozorilo na potencialno nevarnost. Kdor bo poslušal (vgrajeni) mp3, bo tudi zvočno opozorjen »Pazi, avto!« (v svojem jeziku). Opozorilni signal bo možno (brezžično) poslati tudi na zadnjo varnostno lučko kolesa, da bodo z utripanjem (na kolesarja) opozorjena tudi bližajoča se vozila.

Kot ste verjetno že sami pomislili, bo takšna naprava lahko zelo koristna in bo lahko veliko prispevala k večji varnosti – ne samo v kolesarstvu, ampak – tudi pri drugih aktivnostih, na primer pri smučanju.

Glavni podjetniški čar pa je v tem, da za takšen, povsem nov, produkt obstaja ogromen (še) neizkoriščen trg v globalnem merilu. Samo v Sloveniji je več deset tisoč navdušenih rekreativcev, ki bi se jim zdel takšen produkt zanimiv, nato pa v vsaki razviti državi še po več sto tisoč, v svetovnem merilu pa kar nekaj milijonov. Prepričan sem, da lahko s pomočjo sodobnih marketinških in prodajnih orodij (spletne prodajalne, virusni in video marketing, socialna omrežja interesnih skupin, itd.) že kar sami iz Slovenije obvladamo (vsaj) nekaj odstotkov takšnega potenciala (in s tem lahko že kar »obogatimo«), kasneje pa se povežemo še s kakšnim »velikanom«.

Na sestanku ožjega vodstva naše nove družbe – »POZOR 360, Opozorilne naprave d.o.o.« sem zelo zadovoljen s poročilom direktorja Roka, ki zaključuje s pripravo poslovnega načrta. Res je trajalo kar nekaj mesecev, vendar sedaj vidim zakaj in tudi prednosti takšnega pristopa. Poznam načine in tudi primere, ko poslovni načrt (z dobrim »šimelnom«) nastane v nekaj dneh in je na prvi pogled tudi kar prepričljiv, v bistvu pa temelji na ocenah in ugibanjih (kar se seveda izkaže in dokaže šele v kasnejši fazi (ne)realizacije. Rok pa je, posebno na stroškovni strani, skrbno zbral vse relevantne podatke o potrebnem razvoju novega produkta: od cen posameznih komponent do ponudb vseh glavnih podizvajalcev. Še vedno pa se nismo odločili ali bo proizvodna potekala v Sloveniji ali pa kje v tujini. Jasno je, da v podjetništvu ni mesta za sentimentalnost: če bodo želeli slovenski proizvajalci dobiti posel, bodo pač morali ponuditi najboljšo kombinacijo »price/perfomance« (ceno/kvaliteto).

Sreda, 18. avgusta

Da ne bi slučajno kakšen bralec mislil, da tudi sicer dnevnik pišem vsak dan, naj pojasnim, da sem se z veseljem odzval predlogu urednika Sobotne priloge, sicer pa so zadnji moji dnevniki nastali še pred mnogimi (deset)let(j)i.

Ker sem pisal tudi že v prejšnjem tisočletju, znam še kako ceniti današnje možnosti pisanja in objavljanja. Uživam celo v takšnih malenkostih, katerih se nove generacije ne bodo nikoli niti zavedale. Kako lahko je v obstoječe besedilo vriniti novo črko, besedo ali celo stavek! Enostavno: na tisto mesto postaviš kazalček (preveriš, da je vključen način vrivanja, ne pa prekrivanja) ter začneš pisati! Obstoječe besedilo za kazalčkom se kar samo premika na desno in ko pride do konca vrstice, se kar samo premakne v naslednjo vrstico! Na koncu je zelo enostavno vse lepo poravnati in se še vidi ne, da je bilo nekaj novega vneseno! Podobno je z brisanjem: čisto enostavno! Postaviš kazalček desno od znakov, katere nameravaš zbrisati in pritiskaš tipko Del, toliko časa, da izbriše vse kar želiš. Preostalo besedilo se spet samo poravna! Ne vem, kako navdušena bi bila nad čem takim Tolstoj in Cankar…

Še dobro se spominjam, koliko listov papirja sem zmečkal, ker sem se zmotil, ko sem na (čisto nov!) pisalni stroj pisal svojo maturitetno nalogo. Saj, če sem se zmotil že v prvih vrsticah, ni bilo nič hudega še enkrat vse napisati… Hudo je bilo, če si se zmotil proti koncu strani! Malenkosti smo seveda lahko popravljali s korekcijskim čopičem, ampak izdelek ni bil več idealno lep. Predvsem pa nisi mogel vrivati dodatnih besed ali stavkov.

Na začetku moje podjetniške kariere – v 80-ih letih – smo kolege pravnike začeli navduševati nad uporabo računalnikov v pravu, tudi tako, da smo jim kazali prve urejevalnike besedil. (Najbolj so bili navdušeni nad tem, kako hitro si lahko našel določeno besedo v obsežnem besedilu). Študentje na PF so nato kmalu začeli spoznavati nove tehnike pri posebnih predmetih pravne informatike. Potem se je računalniško opismenjevanje premaknilo v srednje šole. Danes podrobnosti spoznajo že v osnovni šoli. Vrivanje besed pa ne navdušuje (tako kot mene) več niti malčkov v vrtcih…

Navdušen sem tudi nad čarobno lahkoto objavljanja v tem našem tretjem tisočletju! Vlogo urednika lahko kar odmislimo! Če je avtor prepričan v kvaliteto svojega pisanja, to lahko pač takoj objavi, vsaj na svojem blogu! Če se bo tam začelo kopičiti kaj dobrega, se bo tudi obisk povečal in bralci ga bodo poveličali s številnimi kliki, kar pa bo na koncu pritegnilo tudi kakšnega založnika. V svobodnem in konkurenčnem okolju izmenjave idej, se lahko dobri avtorji tudi brez večjih materialnih vlaganj ter klečeplazenja okrog založnikov prebijejo v »top lestvice« dobrega branja. Krasni nori svet!