2. januar 2009

Kdor ne napreduje, nazaduje

Sploščeni svet, tesno preprežen z internetom in ogromna zakladnica znanja, dostopna vsakomur, zelo izenačujeta možnosti vseh gospodarskih subjektov in posameznikov za enakopravno konkurenco, ne glede na geografski položaj in družbeno okolje. Majhna (tudi začetniška) podjetja še nikoli niso imela toliko možnosti za uspeh, kot jih imajo danes…

Še več: majhni se na nek način celo lažje prilagodijo najnovejšim tehnologijam in sodobnim poslovnim modelom, kot pa velikani (čeprav znajo nekateri od teh dobro izkoristiti prednosti, ki jih nudi velika koncentracija kapitala). Še najbolj nevarno je, če veliki »zadremajo« na svoji pretekli slavi in ne opazujejo okolice ter se ji nenehno ne prilagajajo. Saj vemo: »Kdor ne napreduje, nazaduje.«

Pardon… Samo trenutek… Ja, odlična ilustracija: Medtem, ko sem tole pisal, me je poklical nekdo iz Amerike, za katerega nisem še nikoli slišal (prisegam, da je res!). Začel je v pokvarjeni (izseljeniški) hrvaščini, nato pa sva nadaljevala kar v angleščini. Dela v eni največjih investicijskih družb (bila naj bi še iz 19. stoletja, vendar si imena nisem točno zapomnil), ki se ukvarja z zbiranjem prostih sredstev in vlaganjem v nove projekte. Rekel je, da v ZDA pozna nekaj uspešnih odvetnikov hrvaškega rodu, ki bi bili morda pripravljeni kaj vlagati v stari domovini… in če sem jaz kaj zainteresiran? Seveda sem, saj se tudi sami širimo na hrvaško tržišče… in sva si izmenjala e-naslove, da se bomo kaj več informirali…

In sedaj tisto najvažnejše, zaradi česar sem naredil tale ekskurz: Vprašal sem ga, kje je dobil mojo telefonsko številko. Ali me je kdo priporočil? »Ne, naše raziskovalne službe so vas našle na internetu!« O čem takem so podjetniki še pred nekaj desetletji lahko le sanjali! Da lahko začneš poslovne stike tudi brez posebnega vlaganja, marketinga, potovanj, velikih stroškov…

Naj navedem še primer družbe, ki je nastala »povsem na robu«, »iz nič« in v nekaj letih tako napredovala, da je prehitela vse glavne tekmece, tudi multinacionalke – in to zato, ker se je znala veliko hitreje (že takoj na začetku) povsem prilagoditi najnovejši informatiki ter internetnemu okolju. Gre za družbo Aramex, katero je ustanovil jordanski podjetnik najprej le kot podizvajalko Velikih hitro-dostavnih družb – DHL in FedExa. Ko je spoznal slabosti njunih dotedanjih informacijskih sistemov, je zbral nekaj dobrih jordanskih informatikov ter zasnoval povsem nov sitem, v celoti temelječ na internetu, kar je kasneje lahko prodal celo konkurenci.

Danes lahko v celotnem arabskem svetu (in to je kar velik ter bogat trg!) vidite hitre dostavljače, kako na mopedih (ali celo kamelah) drvijo po puščavi in občasno preverijo smer na svojem dlančniku, prilagojenem na GPS.

Čar sodobnega sveta je v tem, da se zakladnica človeškega znanja nenehno kopiči in da je v veliki meri tudi vsem na voljo. Tako je možno (no, znati je pač treba in se potruditi) najti tudi rezultate najzahtevnejših in najdražjih raziskav in razvoja s praktično vseh področij.

Zato je možno tudi, da se manjše organizacije ali skupine (podjetniki) lotijo (nadaljnjega) razvoja tudi na najzahtevnejših in najperspektivnejših področjih. Naj kar nekaj predlagam, kar se vam bo zdelo sprva kot nekaj nemogočega, pa vendar to ni…

Če bi kdo zbral nekaj desetin mladih slovenskih glavic (strokovnjakov, med njimi tudi nekaj nevrologov, psihologov, elektronikov, predvsem pa informatikov) bi se lahko lotil projekta, ki bi pripeljal do tega, da bi lahko računalniku (namesto z gibi ali glasom) ukazovali z mislijo! Kdor ima le malo domišljije, si lahko predstavlja, kako pomembno bo to v prihodnosti in kakšen komercialni potencial lahko to predstavlja.

Pa nikar ne mislite, da bi bile potrebne ne vem kakšne uvodne študije in raziskave. To je bilo že vse narejeno in je vsakomur dostopno na internetu! Samo zbrati je treba. Kaj pa draga oprema in laboratoriji? Mislim, da tudi to ni potrebno: vse bo temeljilo na običajnem EEG-ju (morda bi si ga lahko tudi izposodili?). Potrebno bo zajemati veliko elektro signalov iz naših glav, jih pravilno interpretirati, eksperimentirati, eksperimentirati, eksperimentirati, programirati, programirati… Na tej podlagi bo potrebno priti do določenih kombinacij oziroma algoritmov, ki ujamejo določeno človeško misel. Na začetku le to, kaj je levo, kaj desno, kaj potrditev, kaj zanikanje, kako je z barvami itd.

Pa nikar ne mislite, da bi bili prvi. Tega so se le lotili že štirje podjetniki leta 2003, ko so ustanovili družbo Emotiv Systems. Čeprav se danes ponašajo že s prvim produktom (naglavnim aparatom s 16 senzorji, ki že omogoča določeno ukazovanje računalniku z mislijo), se nikar ne ustrašite. Na (vsem svetovnem) trgu bo prostora za stotine podobnih proizvajalcev. Morda boste pa prav vi dosegli boljše rezultate?


*Priporočeni link: http://emotiv.com/

Ni komentarjev: