Vzemimo, kar nam Sonce daje sproti

Kdor je prebral knjigo »Neprijetna resnica« si lahko po zdravi pameti (kmečka logika) sam odgovori na vprašanje: »S kakšnimi vprašanji in problemi se bomo ljudje največ ukvarjali v naslednjih desetletjih?« Če ima pred seboj še podjetniške načrte ali celo izbiro poklica, potem lahko tudi sam ugotovi, kje se obetajo največji izzivi in kje je lahko tudi zanj skrita Velika priložnost…

Prebivalci planeta Zemlja smo v zadnjih dobrih 100 letih že v veliki meri porabili velik del najbolj koncentriranih energetskih zalog, katere je planet nakopičil (s pomočjo rastlin in živali) v milijonih let (predvsem kot fosilna goriva). Ker se naši apetiti zaradi nenehnega tehničnega razvoja ter vse bolj razširjenega potrošništva še nikakor ne zmanjšujejo, ampak se bodo nekaj časa še povečevali, bo prav kmalu prišlo do tega, da nam bo energetskih zalog iz preteklosti zmanjkalo (vsaj tistih, katere znamo izkoristiti).

Zato se bomo prisiljeni vse bolj zadovoljevati z energijo, katero dobivamo od našega Sonca kar sproti. K sreči je te zelo, zelo veliko in bo tako tudi še v vsej dogledni prihodnosti.

Skratka: preiti bo treba od izkoriščanja preteklih zalog na izkoriščanje sprotno »dostavljane« sončne energije!

Po našem današnjem vedenju pa sončno energijo lahko izkoriščamo predvsem s pomočjo hidroelektrarn, sončnih celic in vetrnic, pa morda še z izkoriščanjem morskih valov ter plime in oseke.

Že na prvi pogled (ko nas zaloti nevihta) lahko ugotovimo, da se ogromno sprotne sončne energije pojavlja v obliki strel in drugih vremenskih pojavov. Lahko si zamislimo (želimo), da bodo čez kakšnih 200 let ljudje morda imeli tudi že kakšne »zajemalnike viharjev« in »lovilce strel«, kar bi lahko imelo celo dvojni koristni učinek: pridobivali bi zelo čisto energijo in hkrati zmanjševali posledice neurja. Ampak, pustimo to možnost še za nekaj tisočletij in se rajši posvetimo dosti bolj realnim in tudi zelo perspektivnim možnostim – soncu in vetru.

Meni se zdi izkoriščanje vetra vsaj toliko perspektivno, kot sončne celice. To pa zato, ker veter piha tudi (ponekod celo predvsem) ponoči (ko je energija še bolj potrebna). Zavedati se je seveda treba dveh največjih problemov: prenosa in shranjevanja (pridobljene električne) energije.

Daleč je namreč od tistih delov Zemlje, kjer je na voljo največ sonca ter vetra za pridobivanje električne energije, pa do tistih delov, kjer je ta energija najbolj potrebna. Napeljava daljnovodov je zelo draga, poleg tega pa so na velike razdalje velike tudi izgube.

Pa vendar: to razdaljo bo pač potrebno nekako premagati. Tako, kot jo to že danes tudi s tisoče kilometrov dolgimi naftovodi in plinovodi. Ko nam bo dovolj »tekla voda v grlo« bomo pa morda na kakšnih idealnih lokacijah postavili velikanske elektrarne (na sonce in veter), zraven pa še tovarne (čistega tekočega) vodika in le-tega razvažali uporabnikom s tankerji?

Kdor ima na strehi sončni kolektor se tudi dobro zaveda problema shranjevanja energije. Na žalost se največ vode segreje takrat, ko jo najmanj rabimo (podnevi in poleti), najmanj pa takrat, ko bi jo največ rabili (zvečer za tuširanje in pozimi za gretje). Spominjam se, kako sem debelo pogledal, ko mi je sončni kolektor (katerega sem naredil povsem sam!) poleti segrel vodo v zalogovniku (v kleti) kar na 105˚C. Dotlej sem mislil, da se voda lahko segreje le do 100˚C, ob tem pa sem spoznal, da se pod pritiskom lahko tudi bolj…

Tudi glede samega shranjevanja se mi zdi vodik kar najbolj perspektiven, posebno za potrebe nadomeščanja fosilnih goriv v prometu. Prepričan sem, da bomo v nekaj desetletjih bencinske črpalke povsem zamenjali z vodikovimi, kar bo imelo zelo pozitiven vpliv na ozračje. Avtomobili praktično ne bodo več onesnaževali ozračja!

Tudi v Sloveniji je nastalo že kar precej koristnih iniciativ ter konkretnih predlogov za hitrejšo zamenjavo umazanih virov energije s čistejšimi, alternativnimi. O perspektivah vodika sem veliko zvedel na tematskem večeru z našim evropskim poslancem Lojzetom Peterletom.

Kolega poslanec Tomaž Štebe pa me je opozoril na zelo zanimivo podjetniško pobudo inovatorja, ki je predlagal, naj bi celotno omrežje slovenskih železnic (kasneje pa seveda tudi drugih) prekrili s streho iz panelov sončnih celic. Tako bi letno lahko pridelali 2.600 GWh električne energije. Sprva sem reagiral nekoliko skeptično (kot ste verjetno tudi vi). Ko pa sem prebral strokovno utemeljitev in videl še številne stranske prednosti (zaščita pred vremenskimi vplivi, povečanje varnosti, prihranki pri vzdrževanju tirov, infrastruktura za nadzorne sisteme, sistem zgodnjega opozarjanja, itd.).

Na koncu sem pri gornjem projektu videl le še en (pa ne tako malenkosten) problem: financiranje. Potrebno bi bilo (bo) dobiti investitorja, ki bo pripravljen nameniti (kar precejšnja) sredstva v dolgoročno, vendar perspektivno in dobičkonosno investicijo.

*Priporočeni link: http://www.greenbang.com/