Dnevnik IV

Petek, 27. avgusta

Kljub ne najbolj rožnatim napovedim se s kolegom Borisom odpraviva na tridnevno kolesarjenje. Če bo dež, bova izlet pač skrajšala…

Začneva na Rakeku, kjer lahko pustiva avto na varnem pri stari mami Slavi. Cerkniško jezero prečkava prav silovito, potem pa naju Javorniki kar temeljito upočasnijo. Prečkava jih v kar najbolj v ravni črti, tja proti Pivki. Na začetku je seveda eno samo garanje po makadamskih klancih. Na žalost (beri: k sreči) ne srečava nobenega medveda. Ali je samo slučaj, da se ves čas kar najbolj glasno pogovarjava?

Enkrat sem tule nekje že hodil, vendar v dosti slabših razmerah… Bilo je namreč še v Jugoslaviji. Po končanem vojnem služenju sem bil namreč razporejen v nekakšno »specialno enoto« na občinskem nivoju (občina Domžale). Na kakšni lokalni proslavi smo včasih izvedli kakšno slavnostno salvo in potem pomlatili pečenega pujska ter spili kak sodček piva… Ko pa smo bili enkrat na usposabljanju na Velikih Blokah, je bila na koncu večja vojaška vaja. In takrat smo imeli kar celonočni »marš« do Pivke. Jaz sem velik del poti še nosil puškomitraljez in imam vse skupaj s spominu kot en velik matr… Enkrat nas je spotoma zalotila celo nevihta in k sreči smo lahko vedrili v neki vasi, Jaz sem se na suho slamo vrgel kar z nahrbtnikom na rami (sicer bi lahko še kaj izgubil) in kar v trenutku zaspal (pa ne za dolgo!). Ko smo pa potem prečkali tele Javornike, je bilo temno kot v rogu in si moral prav napenjati oči, da si vsaj za silo videl nahrbtnik pred sabo. Jaz sem ga enkrat spregledal (kolona je zavila na levo, jaz pa ne) in se zvrnil nekaj metrov v jarek… Ah pustimo to…

Na vrhu Korena mi je Boris ponudil slasten sendvič, katerega mu je pripravila skrbna Laura… Nisem se dal prositi…

Vedno, ko garam v klanec, se tolažim, da bo pa potem tudi toliko več spusta. In res: kmalu sva drvela navzdol, da se je kar prašilo… (Še vedno smo namreč na makadamu).
Vse drugače pa je bilo potem od Pivke do Ribnice, saj sva morala kar po glavni magistrali. Veliko prometa, kamion za kamionom, vmes pa še kakšna široka prikolica… švigajo mimo naju nekaj centimetrov blizu…

Komaj čakam, da bom imel (vsekakor pa naslednje leto) na sebi naš novi proizvod AlertX! Saj funcionalni model (enake funkcionalnosti, vendar pa še brez končne oblike) sem že nekajkrat preizkusil in je res: to je tisto pravo!

Predvsem sem bil zelo zadovoljen nad kvaliteto slike (jasnost, barvitost, sprotna korekcija osvetlitve, hitrost v realnem času).

Med vožnjo s kolesom po raznih cestah, tudi po magistralki, me je prehitelo veliko avtomobilov in vse sem prav lepo videl. Ko so bili blizu, bi verjetno lahko razbral celo registrsko tablico (seveda z obrnjenimi črkami). Če je bil zadaj več avtomobilov, so se videli vsi po vrsti, od najmanjšega (oddaljenega) do največjega (blizu). Prepričan sem, da jih bo software zlahka našel in označil (predvidoma z rumenimi okvirčki). Naj poudarim, da sem ob tem imel zelo dober varnostni občutek točno sem vedel, kaj se zadaj dogaja. To pa je zelo dober občutek!

Ko pa sem se še malo sprehajal s čelado na glavi (še bolje bi bilo z očali, ki bodo manj vpadljiva), sem mimogrede dobil občutek, da to uporabljal tudi še ob marsikateri drugi priložnosti! Je prav prijeten občutek, če lahko koga opazuješ, ne da bi se on tega zavedal! Žal se v mojem primeru (še) ni v bližini pojavila kakšna privlačna blondinka, če pa bi se, si ne bi mogel kaj, da je ne bi malo bolje pogledal (kot sicer, ker sem dokaj sramežljiv): obrnil bi se proč (dovolj, da bi jo kamera ujela) in ona bi mislila, da gledam oblake… jaz pa bi njene noge…

V Ribnici pa sva z Borisom zavila desno v dolino reke Reke in potem je bila vožnja dosti varnejša in mirnejša. Ker je v Brkinih preživel svoje otroštvo, mi je lahko povedal marsikaj zanimivega. Pokazal mi je tudi obe vasici, kjer je prebil največ časa (Misliče in Vatovlje) ter cerkvico med njima. V Vareji sva pri kmečkem turizmu dobila prav slastno kosilo. Zaključila sva kar kmalu popoldne, ker sva imela na voljo pripravno prenočišče pri Borisovi sestrični. Medtem, ko sta si ona dva imela veliko za povedat, sem jaz malo »zalegel«, pred večerjo pa sva se še malo sprehodila…

Rezultat današnjega dne: prevoženih 73 km; v 5 urah in pol; 983 m višinske razlike; 3499 porabljenih kalorij… (pa tudi skoraj enako pridobljenih)

Sobota, 28. avgusta

Ker so nam po vseh medijih grozili s slabim vremenom (in ker je doma res že deževalo), sva odrinila kar kmalu. Glede na to, da sva včeraj kar precej garala (na preko 700 m višine, kjer sva prespala), je bil prvi del pravi užitek: spust do Kozine. Brzina tudi do 53 km/h…

Med kolesarjenjem tudi veliko razmišljam in sem tako dobil tudi že kar veliko dobrih idej. Tudi tokrat mi to uspe in naj vam kar opišem svoje misli…

Zapomnite si kratico AR (angleška okrajšava za »Augmented Reality«)! »Obogatena resničnost« je tehnologija prihodnosti, ki bo naš običajni (pogled na) svet razširila na nove, do pred nedavnim še nepredstavljive dimenzije. Običajnim slikam (fotografskim, predvsem pa tudi video posnetkom) bodo dodane nove plasti z bogatimi informacijami, vse bolj in bolj koristnimi, posebno še v kombinaciji z AI (umetna inteligenca).

V septembrski številki revije National Geographic so to prihajajočo »Resničnost 2.0« lepo ilustrirali in tudi razložili: »Predstavljajte si oblačke, ki vam lebdijo pred očmi, polnimi imenitnih podatkov o tistem, kar vidite na ulici (ali pa na nebu, ko se prikažejo zvezde – op. AT). Znanstvena fantastika? Sploh ne. Obogatena resničnost! Nekega dne bo prav tako vsakdanja kot brskanje po spletu.«

Pravzaprav gre samo še za vprašanje časa – beri: zadostne miniaturizacije komponent ter še večjih (mini) računalniških (procesorskih in spominskih) kapacitet. Že danes se lahko s pametnimi telefoni po velemestih lažje znajdete s pomočjo storitev »street view« (kombinacija GPS in fotografskih posnetkov ulic), tudi na povsem neznanem terenu. Programska oprema namreč spozna posamične stavbe, opozori na njihove značilnosti in po potrebi tudi pomaga najti oddaljene cilje (predlaga s katero podzemsko železnico se lahko tja pride) itd. Hiter razvoj tovrstnih storitev bo seveda zagotovil komercialni interes raznih ponudnikov storitev, ki imajo velik interes, da bi s pomočjo obogatene resničnosti privabili več kupcev oziroma strank. Od tu naprej se seveda pojavljajo tudi razne možne neprijetnosti ali celo zlorabe, vendar pa razvoja to ne bo ustavilo.

Kot eno od oblik obogatene resničnosti lahko definiramo tudi naš projekt AlertX, ki bo pripeljal do naprave za prikazovanje situacije za hrbtom kolesarja (ali smučarja itd.) ter poudarjanje in opozarjanje morebitne nevarnosti. Smo se pa, tako kot očitno tudi vsi drugi načrtovalci AR, tudi mi znašli pred problemom kvalitetnega in v vseh pogledih nemotečega prikaza dodatnega sloja vizuelnih informacij.

National Geographic predvideva tri stopnje v razvoju prikazovalnih naprav. Trenutno to omogočajo pametni telefoni, v kakšnem letu bodo na voljo posebna očala (jaz dvomim, da že zadosti kvalitetna in cenovno dostopna za množično uporabo), okrog leta 2015 pa bodo to omogočale že – kontaktne leče.

Na raznih profesionalnih področjih, kjer si lahko privoščijo tudi dražje naprave, pa se preizkuša že veliko uporabnin za obogateno resničnost. Če naj omenim samo en primer praktične uporabe, katerega že uporabljajo pri ameriški vojski, potem si lahko vsakdo predstavlja, kako bi bila AR lahko koristna na njegovem področju. Vojaški mehaniki (kmalu pa jim bodo lahko sledili tudi civilni) imajo naglavno opremo, ki jim omogoča hkratno gledanje realnih motorjev (s številnimi najrazličnejšimi deli in malenkostmi), hkrati pa preko tega še virtualno sliko, na kateri so sproti označeni prepoznavni deli in takoj nato tudi že navodila, kje in kaj naj privijejo, odvijejo, zaprejo, diagnostika, varnostna opozorila, itd.

Potem ko smo dobro proučili najnovejše stanje tehnike, smo se glede AlertX-a odločili za nekakšen kompromis: specializirali se bomo na funkcijo prepoznavanja nevarnosti ter opozarjanja nanjo (najprej samo za kolesarje), ne bomo pa sami razvijali najzahtevnejše opreme za prikazovanje, ampak bomo glede tega počakali na čas, ko se bodo na trgu pojavila kvalitetna očala za splošno rabo AR, mi pa jih bomo uporabili (ter priporočili) tudi za naš namen. Dotlej pa bomo za predvajanje video posnetka ozadja uporabili pametni telefon, za opozarjanje na nevarnost pa izdelali posebna očala z led diodami.

Predvidevam, da bo s pojavom in razvojem obogatene resničnosti še veliko dilem, poskusov, stranpoti, komercialnih spopadov, standardizacije itd. – glede nosilcev teh novih funkcionalnosti. To sklepam iz tega, kako so se v zadnjem času razvijali telefoni, fotoaparati, video kamere, GPS storitve… Glavna dilema bo namreč v tem, ali naj ima kupec več različnih naprav ali pa eno samo z vsemi funkcionalnostmi?
Nosilci projekta AlertX se sicer zavedamo svoje relativne majhnosti in nimamo ambicije, da bi tekmovali z velikimi korporacijami, kot so Nokia, Garmin, Adidas, Carrera, Canon, itd. vendar pa imamo pravico, da si zamislimo (eno samo) napravo, ki omogočala naslednje:

• Očala z vgrajenima kamerama (naprej in nazaj) in zaslonom (»see through«)
• Mini slušalke za predvajanje glasbe ( mp3, radio) in navodil
• Nekaj led diod za opozarjanje
• Mini mikrofonček za govorne ukaze
• Gumb za fotografiranje (slike so opremljene z GPS koordinatami)
• Gumb za video snemanje
• Vgrajeni telefon
• GPS pozicioniranje

Kaj drugega še rabite?

Boris se strinja, da greva proti morju, če bo vreme pa morda še naprej do Ogleja. Po dolgem času se peljem spet po stari cesti Kozina-Koper in ker ni kamionov, je kar v redu. Spet uživava ob spustu preko Črnega kala, vendar morava še pravočasno zaviti proti Ospu. Tokrat se prvič peljem po celotni Dolini do Milj. Kako sem vsakič vesel, ko prečkam BIVŠE državne meje! Samo napis Italija in šibamo naprej.

Ko doseževa morje (in ga tudi potipam, da se prepričam, kako topel je) se javiva domov, da jih ne bo preveč skrbelo… Takrat pa se začnejo z vseh strani zgrinjati temni oblaki in niti ne pomisliva več na to, da bi nadaljevala najino potovanje. Glede na napovedi, bova še srečna, če prideva do Kopra in nato na vlak (do Rakeka)… Zato šibava na vse moči ob obalni cesti, preko Sv Roka in mimo Debelega rtiča. V Ankaranu pa naju v trenutku dobi nevihta. K sreči je v bližini ravno primerna pokrita avtobusna postajica in tja se umakneva še precej suha. Vedriva kakšne pol ure, da se izlije… Nato pa naprej proti Kopru… Prehitro! Dohitiva namreč prav tisto nevihto in potem ni več zaklonišča do mesta. Na železniško postajo prideva čisto premočena… Kot izkušena popotnika pa imava seveda s sabo suho perilo in se takoj preoblečeva. Da bi lahko naložila na vlak tudi kolesa pa morava počakati na popoldanski odhod… Do Rakeka…

Najina prašna kolesa nato temeljito umijeva, ko ju voziva na strehi do Ljubljane oziroma do Vira…

Skromni rezultat današnjega dne: 60 km prevožene razdalje; v 3urah in 20 minutah vožnje; 380m višinske razlike; 1783 porabljenih kalorij

Iz prejšnjega Dnevnika III sem pa dolžan še tisti vic o blondinki, ki ima nov dildo. Ne razširjam prav rad umazanih vicev, ampak tokrat bom naredil izjemo: nikogar ne bom pohujšal. Tisti, ki ne vedo, kaj je to dildo, vica sploh ne bodo razumeli… in se torej tudi ne bodo mogli pohujšati…

Torej: blondinka ima nov dildo. Zvečer se pripravi in ga vklopi. Ko pa vidi, kako se revček strese, ga potolaži: »No, nič se ne boj! Saj je tudi za mene prvič…«