Saj ni tako hudo

V gozdu po navadi vidimo le drevesa. Da pa bi videli gozd kot celoto, se je treba nekoliko oddaljiti in po možnosti tudi dvigniti. Jaz sem se pred 10 leti precej oddaljil od Slovenije, po hudi nesreči na karibskem otoku Nevis, pa tudi skoraj od življenja. Osem dni osamljene borbe z naravo in gledanja smrti v oči je temeljito spremenilo moje življenje. Predvsem znam od tedaj naprej ločiti bistvene od nebistvenih problemov ter biti hvaležen za vsak dodaten dan življenja ter za neštete drobne radosti, ki jih prinaša.

Za to grenko izkušnjo sem Bogu zelo hvaležen, saj me je z njo utrdil, pa tudi razsvetlil. Ne morem si kaj, da ne bi vsaj občasno nastopal tudi kot nekakšen pričevalec: »Hej, ljudje, ne sekirajte se po nepotrebnem! Kaj pa je to takega, če morate kakšno urico potrpeti v prometni zagati? Ali ste zaradi tega v eksistenčni stiski? Ali ste tako žejni, da bi morali piti svoj urin, kot sem ga moral takrat jaz? Ali obstaja resna možnost, da ne boste mogli več videti svojih najbližjih?« Z nekaj takšnimi samo-vprašanji se lahko razumen človek kar hitro potolaži…

Tako se lahko tudi na širšem nivoju potolažimo za »usodo« Slovenije! Kdor se lahko (vsaj v mislih) malo oddalji ali pa pogovori z nevtralnim zunanjim opazovalcem naše domovine, bo moral priznati, da je tale »gozd« precej drugačen, kot nam ga slikajo panični politiki in senzacionalistični mediji.

Ali je Slovenija po dvajsetih letih samostojnosti res ena sama polomija? Ali res ni več pravna in socialna država? Ali res demokracija ne deluje? Ali res ne premoremo kakšne solidne stranke ter vsaj nekaj poštenih politikov? Ali je res treba ukiniti še referendum kot zadnje orodje za korekcijo slabe politike? Ali nam res vladajo odtujeni centri moči ter tajkuni iz ozadja? Ali je res celotna uprava korumpirana, pravosodje pa nesposobno? Ali res vse bolj prevladuje revščina in izkoriščanje s strani turbokapitalistov ter pogoltnih direktorjev? Ali slovensko gospodarstvo res ne bo vzdržalo prevelike davčne obremenitve in se bodo zaradi neugodne zakonodaje v tujino preselili vsi najboljši podjetniki? Ali nam bo v nekaj letih propadel pokojninski sistem, večina postaranega prebivalstva pa se bo znašla na meji revščine?

Saj ne rečem… v vsakem od gornjih namigov je kanček resnice. Ampak, ljudje moji, samo kanček! To so le nekatera preperela drevesa okrog vas! Malo se dvignite, razglejte ter premislite… in videli boste, da pa gozd ne izgleda kot eno samo pogorišče!

Današnja Slovenija je, objektivno ter primerjalno gledano – povsem normalna dežela! V globalnem okolju in v luči splošne gospodarske krize ima sicer simptome številnih bolezni, ampak, katera država jih pa nima? Z njimi se je pač treba soočiti, se jim upreti, vzeti zdravila, jih premagati in (pre)živeti naprej!

Poslušajmo pametne ljudi, ignorirajmo paničarje! Po mojem mnenju se Sloveniji še resetirati ni treba… saj se ob takšnem šoku lahko izgubi preveč zgodovinskega spomina in dobrih izkušenj. Potrebno se je do neke mere reformirati, nikakor pa ne reformatirati! Še ena revolucija? Ne, hvala! Potrpimo tudi s sedanjo vlado: na oblast je prišla povsem legalno in legitimno – za štiri leta. Predčasne volitve gredo v smer izrednih razmer, teh pa nam ni treba. Opozicija naj pa še malo potrpi: čez dve leti bo imela za zmago še več možnosti kot danes…

Poročilo Združenih narodov pod naslovom »Resnično bogastvo narodov 2010« je gotovo najbolj objektivno za oceno Slovenije v primerjavi z vsemi drugimi državami, ne odraža pa samo gospodarskih kriterijev, temveč še številne druge pokazatelje, ki vplivajo na kvaliteto življenja. In tukaj se je Slovenija uvrstila na zavidljivo 29. mesto!

Kdo ima potem pravico, da bije plat zvona? Ali nismo pravi srečkoti, da živimo v tako lepi deželi, na tako ugodni in razviti lokaciji, vključeni v razvito Evropo, ki ne pozna ne žeje ne lakote? Koliko je še veliko večjih narodov (na primer Kurdi), ki nimajo svoje države in je tudi še dolgo ne bodo imeli? Koliko pa je še držav po svetu, kjer bi imeli bistveno več svobode in demokracije, kot ju imamo Slovenci? Ali ni lepo potovati po celem evropskem kontinentu brez postankov na mejah? Ali ni slovenščina uradni jezik Evropske unije? Ali niso tuji obiskovalci navdušeni nad lepoto Slovenije, njenih gora, gričev in dolin ter morja? Ali ni Slovenija relativno varna dežela, kjer lahko mirno potuješ po samotnih cestah in se sprehajaš po nočnih ulicah? Ali Slovenija res ni pravna država, ko pa imajo sindikati ter civilna družba tako velik vpliv na zakonodajo, da vlada komaj lahko spelje kakšno reformo? Ali Slovenija res ni socialna država, ko pa se velik del javnih sredstev porabi za socialne pomoči (za mnoge celo preveč) in mnogim brezposelnim to kar odgovarja? Ali so bili nakupovalni centri že kdaj bolj obiskani in vozički bolj polni?

Pošteni odgovori na gornja vprašanja nam pač lahko izostrijo sprevrženo ogledalo (katero nam seveda »po službeni dolžnosti« vsakodnevno nastavlja predvsem opozicija, česar ji tudi ne moremo zameriti) ter pokažejo realno sliko, ob kateri se nam ni treba sramovati pred mnogimi drugimi nacijami, katere kriza še bolj stiska.

Ob polnoletnosti naše države Slovenije in ob 20-letnici našega slavnega plebiscita lahko, upoštevaje tudi vse številne težave, še vedno lahko na vprašanje: »Ali se je osamosvojitev sploh splačala?« mirno in ponosno odgovorimo pritrdilno! Sploh pa, če si zamislimo druge alternative, katere so bile tedaj možne! Ne pozabimo, da bi se 10-dnevna vojna lahko končala tudi drugače, kot se je! Bodimo hvaležni, da smo se iz takratnega balkanskega vrelega lonca krvave vojne izvili tako spretno in da nas danes ne bremenijo spomni na tisoče nepotrebnih mrtvih sorodnikov in porušenih hiš!

Upoštevati je treba tudi zgodovinske izkušnje, da je za celitev ran po daljših obdobjih totalitarizmov in sistematičnega pranja možganov nad celimi generacijami, potrebno vsaj še toliko časa, kot je trajalo nasilno obdobje. Ker v Sloveniji nismo imeli demokracije vsaj 50 let (od cca 1940 do 1990), bo potrebno za popolno normalizacijo vsaj toliko, torej tam nekje do 2040…

Upam, da bo ta moja slika slovenskega gozda »iz zadostne oddaljenosti« vsaj kakšnemu bralcu odprla oči ter mu malo razsvetlila praznične dni. Če ni ravno hudo bolan ali v drugih resnih osebnih težavah, potem naj mi kar verjame: »Saj ni tako hudo!«, vsaj s Slovenijo ne!

Pa še edini praktičen nasvet, ki mi pride na misel: »Malo potrpimo, bodimo strpni in vsak po svojih močeh pomagajmo, da našo slovensko barčico prekrmarimo preko viharne krize; ne prepirajmo se po nepotrebnem; ne nasedajmo levim in desnim demagogom, na naslednjih volitvah pa dobro premislimo, komu bomo oddali svoj glas, da bomo za svoje voditelje izbrali čim bolj poštene in zanesljive politike!«

Intervju za Nedeljski dnevnik

1. To je rubrika Uspešni moški. Kaj si predstavljate pod pojmom uspešni moški?

Kitajci se dejali, da mora pravi moški: zaploditi sina, vsaditi drevo in napisati knjigo. Jaz imam vse to že za sabo, vendar mislim, da je za 21. stoletje treba definicijo malo posodobiti. Po mojih merilih naj bi moški uspel, če si ustvari družino in poskrbi za njeno stabilno materialno ter duhovno podlago. Zelo uspešen pa je, če poleg tega doseže kaj izjemnega še na kakšnem drugem področju: na primer, če ima cvetočo kmetijo, če je priljubljen učitelj, dober novinar ali uspešen evropski poslanec…

2. Ste diplomirani pravnik, vendar večji izziv ste našli v računalništvu, še posebej po tistem, ko ste leta 1995 vzpostavili pravni in poslovni informacijski sistem IUS-INFO. Zelo zgodaj ste ugotovili možnosti računalnikov in kasneje interneta?

IUS-INFO sem vzpostavil že leta 1989, ko še vedeli nismo za internet (BBS - računalnik je bil preko modema direktno povezan na telefonsko linijo). Mislim, da je bila to prva komercialna baza podatkov Sloveniji. Tudi kot poslanec v prvi demokratično izvoljeni Skupščini RS sem prvi javno uporabljal prenosnik in bil zato takrat (1990) kar priljubljena tarča fotografov. Pravilno ste navedli letnico 1995 kot začetek IUS-INFO preko interneta. Ta novi medij je bil za nas – ponudnike pravnih informacij – kot pravi blagoslov: dotlej smo se morali ogromno ukvarjati s tehnologijo (komunikacij), odslej pa predvsem z vsebino, kar je še povečalo našo kvaliteto ter zadovoljstvo uporabnikov.

3. Kaj vas žene k nenehnemu iskanju nečesa novega? Na koncu ste patentirali tudi napravo za povečano varnost kolesarjev in smučarjev?

Kaže, da imamo (nekateri več, nekateri manj) ustvarjalnost že kar prirojeno. Mene vedno vleče na tista področja, kjer se lahko »pogrunta« kaj novega in samo tu najdem pravo zadovoljstvo. Kot vsak podjetnik sem tudi sam občutil tole zadnjo krizo in se z njo tudi še vedno borim. V družbi IUS SOFTWARE smo se tako še hitreje »vrgli« na sosednji hrvaški trg z lokalnim IUS-INFOm, za kar so nas Finance uvrstile med »Lomilce krize«. Odločil pa sem se, da bom poskusil tudi s kakšnim povsem novim področjem – s fizičnim produktom. Naprave, katero omenjate, tako nisem samo patentiral, ampak sem se lotil tudi njene realizacije (popolni »Greenfield«), tako da sem zbral odlično ekipo mladih strokovnjakov, s katerimi smo skupaj ustanovili družbo »POZOR 360 opozorilne naprave d.o.o«, izdelali (zelo natančen) poslovni načrt in upam, da bodo že v naslednjem letu kolesarji (po vsem svetu!) imeli izdelano napravo, ki jih bo opozarjala na nevarnosti (katere jim prežijo od zadaj) in da bomo s tem tudi povečali varnost v prometu. Si lahko predstavljate večje zadovoljstvo od tega, če nam bo to uspelo?

4. Omenila sva že, da ste pravnik, vendar lahko zapišemo posebnost. Od vas je prišla iniciativa za mednarodni projekt komercialnega pristopa k razvoju umetne inteligence v pravu AI-in-Law in celo ustanovili ste mednarodno družbo AI-in-Law Future Technologies LLC. Pa ne, da nam bodo sedaj sodili računalniki?

Zakaj pa ne? Ali mislite, da bi bili nesposobni ali celo pristranski? Prav nasprotno! V Ameriki so ugotovili, da v povprečju (beli) sodniki obsodijo črne kriminalce na 20% višje zaporne kazni, kot pa bele. Pa verjetno niti ne namenoma, ampak podzavestno. Računalniški sodnik pač glede barve kože storilca ne bi imel niti najmanjšega (podzavestnega) predsodka. Da o raznih političnih vplivih niti ne govorimo… Pa da se ne boste ustrašili: računalniki nam (še dolgo) ne bodo sodili, bodo pa lahko odlični (neprecenljivi!) delovni pripomočki – sodnikom. Že v okviru zgoraj omenjenega našega projekta bomo v zadnji fazi prišli do kompletnega računalniškega osnutka sodbe – z obrazložitvijo vred! Kar pomislite, s koliko različnimi spremenljivkami se mora spopasti sodnik (samo predpisov, judikatov in drugih pravnih dokumentov na IUS-INFU je že preko milijon!). To je tako kot pri šahu: sprva so še zmagovali ljudje, sedaj pa že dolgo računalniki. Umetna inteligenca pa je zelo napredovala tudi v medicini in je že dokazano, da – če so vneseni vsi podatki o simptomih – računalnik poda zanesljivejšo diagnozo, kot jo lahko zdravnik.

5. Ste med ustanovitelji nekaj podjetij, vaših je nekaj projektov in vsi so uspeli. Kaj je potrebno za uspeh? Ideja, denar, zveze?

Vsi pač niso uspeli. Takšnega podjetnika ni, da bi mu uspeli vsi projekti. Bistvena je seveda ideja. Brez dobre ideje si ni mogoče predstavljati kakršnegakoli podjetniškega uspeha. Prav tako pa niso dovolj samo ideje. Poznam(o) ljudi, iz katerih kar žubori idej… pa nikoli nič ne realizirajo. Za to so potrebne spet druge lastnosti in združevanje sil, iskanje partnerjev, sodelovanje, iskanje sinergij. Enotne formule pač ni. Bodite pa skeptični do tistih avtorjev, ki napišejo knjigo »Kako ustanoviti uspešno podjetje?«, pa sami nimajo nič pod palcem… Denar? Ja, tako kot v zasebnem življenju: »Saj denar ni vse. Je pa lahko velika ovira (do uspeha) če ga ni!«. Tudi najboljši podjetniki (takšni še sploh) potrebujejo za realizacijo svojih projektov denar in danes so pač težki časi za pridobitev kreditov. Tudi sam sem se v celotni 22-letni podjetniški »karieri« moral ves čas ukvarjati s tekočo likvidnostjo in se tudi še sedaj. Za primer projekta ki mi (še) ni uspel, naj navedem portal www.informiran.si , kjer so zbrani zelo koristni in prijazni »pametni obrazci«. Skupaj s partnerji smo naredili nekaj zelo inovativnega in obetajočega (za kar smo rabili več kot pet let), vendar prave eksplozije uspeha (še) ni, ker za te uporabnine (moj izraz) skoraj nihče ne ve. Potrebni bi bilo (bo) vložiti kar precejšnja sredstva v promocijo in marketing, potem se bo pa odprlo.

6. Uspešnež težko uspe povsem sam, potrebuje sodelavce. Vi ste jih imeli in jih imate veliko. Kako jih izbirate, kako prepoznate tistega, s katerim boste lahko delali?

Res je: v podjetništvu se vse začne in konča pri ljudeh. Sam nisem bil (skoraj) nikoli pri svojih družbah oziroma projektih tudi menedžer, zato je bilo še toliko bolj pomembno, da sem našel in obdržal dobre direktorje in druge vodilne. Imel sem srečo, saj me niso nikoli razočarali ali celo prevarali (z eno samo izjemo). Z njimi skušam tudi vzpostaviti in ohranjati topel človeški odnos, saj to zelo olajša komuniciranje. Praviloma se med sabo tudi tikamo. Opažam pa, da mnogim podjetnikom in tudi direktorjem manjka (in s tem izostane tudi uspeh) prav to, da bi znali delegirati. Potem se pa pritožujejo, kako da so preobremenjeni in delajo tja v pozne večerne ure. Glede drugih kadrov je pa tudi (vedno bilo) tako, da skoraj nikoli nikogar kar redno ne zaposlimo, na podlagi prijave, pogovora in CV-ja. Kje pa! Za redno zaposlitev moramo kandidata res dobro spoznati. Po navadi se začne s študentskim in honorarnim delom (vsaj doslej je bilo tako), nato poskusno, nato za določen čas… in ko nekoga zaposlimo za nedoločen čas, ga res že dobro poznamo.

7. Leta 2001 se vam je na karibskem otoku Nevis pripetila nesreča v gori in prav vam je prišlo tudi znanje iz preteklosti, saj ste bili včasih tudi planinski vodnik, markacist in ste opravili tudi alpinistični tečaj. Kako je s temi znanji nasploh, nekateri jih naredijo na zalogo, drugi nič?

Vsa ta znanja so gotovo zelo koristna in bi vsakemu, posebno pa še mladim ljudem, svetoval, naj se kar izobražujejo ter izpopolnjujejo (skavti, planinci, razni športi). Verjetno jim bo enkrat še kako prav prišlo, tako kot je meni plezalni tečaj. Res si ne predstavljam, če bi takrat na Nevisu znal premagati tiste stene brez znanja, katerega sem k sreči imel.

8. V krizi smo. Kaj nas bo rešilo?

To je pa vprašanje za milijon dolarjev. Pa poskusimo: v krizo smo padli skupaj z drugimi, torej lahko pričakujemo, da se bomo tudi skupaj iz nje izvlekli. Ta misel pa nas seveda ne sme uspavati, da bi kar čakali, ampak se moramo vsi skupaj truditi, vsak po svojih močeh. Jaz še najbolj računam na tradicionalno slovensko marljivost, delavnost, iznajdljivost, podjetništvo, še najmanj pa na (to) vlado. Čez dve leti bo treba pa spet izvoliti desnico, ki je praviloma povsod po svetu bolj uspešna na gospodarskem področju in v kriznih razmerah.

Novi Demos

Kdor bo vzel v roke knjigo »Demos na Kamniškem«, katero so spomladi izdali tamkajšnji »veterani« iz časa slovenske pomladi, se bo strinjal, da bi bilo koristno podobne knjige pripraviti tudi za vse druge tedanje občine (katerih je bilo okrog 60). Demos namreč niso sestavljali le vodilni politiki v Ljubljani, temveč je bil dejansko in izrazito široko ljudsko gibanje, brez katerega ne bi prišlo niti do kvalitetne demokracije in še manj (nikoli) do osamosvojitve Slovenije. Vse dosedanje knjige pa so se doslej omejevale v glavnem le na najbolj znane politike in dogodke, niso pa mogle predstaviti veliko drugih zanimivih lokalnih (vendar zelo pomembnih) zgodb, ki bi šele vse skupaj dajale pravo sliko in veličino dogodkov iz ključnega obdobja 1988 do 1992.

Ko smo se družili ob predstavitvi navedene knjige (za katero upamo, da bo dobila več posnemovalcev), smo med drugim slišali tudi številne pripombe (pritožbe), kako mačehovsko se dostikrat sodobna država, pa tudi marsikatere lokalne skupnosti obnašajo do ljudi, ki so imeli ključno vlogo pri demokratizacijskih in osamosvojitvenih procesih. Vse pogosteje se ob uradnih proslavah »šopirijo« politiki, ki niso imeli nič z osamosvojitvijo Slovenije, ali pa so jo celo ovirali.

Sam imam to srečo, da sem velikokrat povabljen na uradne proslave (ob pomembnih obletnicah) kot bivši poslanec v tedanji Skupščini RS, mnogi moji kolegi iz tedanjih časov, ki so imeli vsaj toliko zaslug (ali pa še več) kot jaz, vendar niso bili ravno izvoljeni, pa ne dobijo nobenih vabil več, kaj šele kakšno besedo zahvale.
Vsem skupaj pa nam je seveda »zavrelo« ob takšnih (pomembnih!) simboličnih dejanjih, kot je bilo odlikovanje Predsednika republike bivšemu šefu Udbe…

Zato sem z veseljem pozdravil predlog (kamniških kolegov) za ustanovitev društva Demos, ki naj bi predvsem skrbelo za ohranjanje tradicij slovenske pomladi, zbiranje in publiciranje zgodovinskega gradiva, pa tudi za medsebojno obveščanje ter evidentiranje (naslovov) pomembnih nosilcev demokratizacije in osamosvojitve. Organizacija društva naj bi bila podobna, kot jo ima društvo General Maister: krovna organizacija na nivoju države ter občinska ali medobčinska društva.

Potem ko sem te namere omenil v svojem dnevniku, katerega sem pisal za Sobotno prilogo Dela, sem dobil za to idejo veliko odobravanja in simpatij.

V času priprav na ustanovitev Društva Demos, pa nas je (prijetno) presenetilo vabilo na plenarni sestanek iniciative za ustanovitev združenja »Veterani slovenske osamosvojitve« (VSO), kot so ga podpisali Lojze Peterle, Tone Krkovič, Igor Bavčar in Janez Janša. Pri tem pa naj bi šlo za »združenje vseh državljanov in državljank RS, ki so dejavno sodelovali pri osamosvojitvi Slovenije«.

Očitno gre za podobne nagibe, kot pri naši ideji o Društvu Demos, saj je »namen VSO ohranjanje vrednot slovenske osamosvojitve na podlagi pristnega zgodovinskega spomina... Resnica o procesih osamosvojitve lahko prepreči manipulacije z veteranskimi združenji.«

To smo videli tudi iz uvodnih in pozdravnih govorov na sestanku 20. septembra v Ljubljani, na katerem se je zbralo veliko »veteranov« in simpatizerjev, predvsem seveda pomladne »demosovske« provenience. Veselimo se ustanovnega sestanka združenja, ki je bilo že napovedano za tako pomemben datum, kot je 20-letnica plebiscita – 23. decembra.

Ker smo se v sproščenem in demokratičnem vzdušju zedinili, da je treba za ustanovni sestanek te pomembne (to si že sedaj upam trditi) nove organizacije pripraviti kvalitetne materiale (pri čemer se lahko morda najde še bolj primerno ime), štejem, da smo s tem nekako kar odprli neke vrste javno razpravo in se je z veseljem tudi udeležujem. Tudi z naslednjimi pomisleki in razmisleki:

Meni je še najmanj všeč samo ime - veterani. Prvotni izraz je iz vojaškega področja (pri Rimljanih) ter po navadi povezan tudi s kakšnimi bonitetami, kar pa je v tem primeru popolnoma neprimerno. Prepričan sem, da nihče iz množice na iniciativnem sestanku ni imel kakršnegakoli pričakovanja po kakšnih privilegijih (še najmanj materialnih) in bi bilo zato škoda, da bi samo zaradi (neprimernega) imena lahko trpel »image« novega združenja.

Še bolj moteče pa je dejstvo, da takšna definicija »veteranov« izključuje marsikaterega potencialnega člana, ki bi upravičeno in z veseljem sicer lahko sodeloval v novi organizaciji. Gre predvsem za ljudi, ki so bili takrat še premladi (dijaki in študenti, ki so se z veseljem udeleževali pomembnih sestankov, srčno pomagali pri podpornih aktivnostih) ali pa se iz kakšnih drugih razlogov (takratno bivanje v tujini) ravno ne bi mogli označiti kot »dejavne«. Da niti ne omenjam mladih ljudeh, ki so šele kasneje odrasli, spoznali in sprejeli vrednote slovenske pomladi, osamosvojitve, Demosa… in ki bi z veseljem sodelovali v novi organizaciji pri ohranjanju narodne samozavesti in identitete.

Ker tudi sam (še) nimam boljšega imena (kot VSO), se mi je v vrtincu idej ustavila misel na izrazu »Varuhi resnice«, kot je dal svojemu uvodniku v Sobotni prilogi naslov Ali Žerdin. Čeprav je komentator ta izraz uporabil ironično, pa v bistvu ni daleč od »resnice«. Seveda bi prav mi »veterani« ali pa »demosovci« radi ohranili »pristni zgodovinski spomin«! Zavedamo se tudi, da je dve desetletji po osamosvojitvi čas tudi za »poglobljeno refleksijo« in bi pri tem radi tudi sodelovali, ne da bi »držali roko nad resnico«. Do družbenega dialoga ima pravico vsak slovenski državljan, levi ali desni. Tako kot imamo do tega pravico mi, »dejavni subjekti« tedanjih dogodkov. Mimogrede: v naše združenje bi več kot sodil tudi Ali Žerdin, ki je bil, tako kot tudi Rosvita Pesek in še številni drugi (tedaj dejavni) novinarji bistven sokreator demokratizacije in osamosvojitve Slovenije.

Bolj delikatno pa je vprašanje: Ali bi bilo lahko novo združenje kar nekakšen »Novi Demos«? Kot mi je znano, so sklicatelji iniciativnega sestanka med drugim vabili VSE tedanje poslance, tudi tiste, ki so bili tedaj opozicija. Po odzivu sodeč pa smo bili za novo organizacijo navdušeni (spet?) predvsem bivši »demosovci«. Iz vljudnosti in politične korektnosti (da nam ne bi kdo očital, da si »prisvajamo« osamosvojitev) pač nismo kaj dosti omenjali Demosa.

Prav zanima me, kakšna bo slika po pregledu »pristopnih izjav« za novo združenje. Če se bo večina takratne »leve opozicije« pridružila očitno in javno napovedanemu ignoriranju novega združenja (kot sta to napovedala že France Bučar in Spomenka Hribar), potem bomo v njem dejavni skoraj sami »demosovci« in v tem primeru ne vidim razloga, da bi še naprej bili sramežljivi…

Morda pa Slovenija res že spet potrebuje kakšno takšno široko ljudsko gibanje, kot bi bil »Novi Demos«?

Po nepotrebnem razočarani

Ko smo sinoči gledali našega zunanjega ministra Samuela Žbogarja, kako je v potu svojega obraza ves ogorčen "izrazil globoko razočaranje, da brez nekega razumnega razloga" v prvem valu imenovanj v evropsko zunanjo službo visoka zunanjepolitična predstavnica EU Catherine Ashton ni izbrala dveh odličnih slovenskih kandidatov, ki sta se uvrstila v ožji izbor, mu je verjetno večina gledalcev v mislih kar pritrjevala.

Meni pa se zdi, da je minister neupravičeno pričakoval, »da se bo upoštevala geografska uravnoteženost« in da tudi če bi se, še vedno ne moremo kar zahtevati, da bomo med 29 imenovanimi diplomati Slovenci v vsakem primeru imeli vsaj enega.

Vodje diplomatskih misij (nekakšni »veleposlaniki EU«) ne bodo zastopali interesov svojih držav (jih tudi ne bi smeli kakorkoli privilegirati!), ampak samo interese Evropske unije kot celote. V tem smislu kot kriterij pri izbiri sploh ni relevantno število 27 (držav članic EU), ampak kvečjemu skupno število državljanov – 500 milijonov – in temu ustrezno število izobraženih ter razpoložljivih diplomatov. Po tej kadrovski logiki pa lahko Slovenija pričakuje ob raznih razpisih (pri katerih morajo imeti vsi prijavljeni enake možnosti, ne pa da so tisti iz majhnih držav kakorkoli privilegirani), da bo izbran vsak 250. kandidat. Na diplomatskem področju pa še posebej, saj imajo velike članice EU (na primer Francozi) neprimerno večji kadrovski potencial, kot pa Slovenija.

Nelogično je tudi pričakovanje, da naj bi imeli prednost kandidati iz sosednjih držav. Prej nasprotno: bolje je, da so iz oddaljenih (bolj nevtralnih) držav in s tem tudi manj »kontaminirani« z lokalno mentaliteto. Danski ambasador (EU) bo v kakšni balkanski državi dosti manj podvržen možnosti korupcije, kot pa slovenski in bo tudi dosti manj možnosti, da ponoči pijan povzroči prometno nesrečo.

Da mi ne bi kakšen patriot zameril, ker tako zanemarjam »interese Slovenije«, naj ga opozorim, da ne gre toliko za interese Slovenije, kot za interese koga, ki se je že videl v sanjski službi s sanjsko plačo. Nimam pojma, kateri so bili slovenski kandidati, si pa upam ugibati, da ponudba ni bila daleč od običajnega »odlaganja (ali nagrajevanja) kadrov« a la Rop, Cvikl, itd.

Posebnih slovenskih interesov namreč veleposlanik EU v Črni gori namreč sploh ne bi smel zastopati, saj bi mu potem lahko to pristranskost upravičeno očitala Ashtonova. Potem od tega tudi ne bi imela Slovenija nobene direktne koristi.

Upam, da se naš zunanji minister ne bo preveč osmešil, ko bo na naslednji večerji s kalimerovskim pritoževanjem svojim kolegom pokazal, da ne razume bistva logike funkcioniranja velike mednarodne skupnosti.

Preživeti ali zaživeti?

Seveda je treba najprej preživeti, da bi lahko naprej (za)živeli. Prazen žakelj ne stoji pokonci. Prava dilema je bila seveda nakazana že v Stari zavezi: ali se zadovoljiti že s polnimi lonci mesa, ali (po)iskati kaj več? Danes bi to vprašanje lahko parafrazirali tudi v naslednji obliki: »Ali naj se Kitajci kar lepo zadovoljijo z gospodarskim uspehom in naraščajočim standardom (pod vodstvom komunistov, ki s pomočjo cenzure omejujejo celo svobodo govora) ali pa naj zahtevajo demokracijo (in s tem tvegajo tudi hude družbene konflikte)?

Dostikrat se ob tem vprašanju pomešajo dileme, katere ima lahko posameznik ali pa večja družbena skupina (predvsem narod). Ko slišimo stokanja »Ali smo se za to borili?« (osamosvojili?), gre dostikrat za povsem konkretne dileme in zgodbe. Če je bil nekdo v Jugoslaviji zaposlen, v Sloveniji pa je brezposeln, je takšno vprašanje povsem razumljivo. Če je takrat dobil posojilo z zanemarljivimi obroki (zaradi inflacije), sedaj pa ga mučijo realne obrestne mere, njegovo nejevoljo lahko povsem razumemo. Kdor v življenju še ni napisal enega samega odstavka, v katerem bi javnosti sporočil svoje misli (in za to niti slučajno ne čuti potrebe), temu pač možnost svobodnega izražanja in razvoja osebnosti nič kaj ne pomeni in je zato tudi ne ceni.

Kot vsa živa bitja, smo tudi ljudje (hvala Bogu) zelo kompleksni, raznoliki in različni posamezniki ter se vedno razporejamo po Gaussovi krivulji. Enemu je všeč to, drugemu drugo, eden ima tak okus, drugi drugačnega. Vedno se najdejo izjeme, posebnosti, tudi ekstremi (v politiki levi in desni). In je zato komu všeč tudi Hitler, ki je znal narediti red, pa komu tudi Stalin, ker je znal podkuriti izkoriščevalcem, pa marsikomu tudi Tito, ker je imel tako lepo maršalsko uniformo. V svobodnih družbah je možno (in tudi potrebno) tolerirati najrazličnejša stališča, tudi ekstremna, vse dokler ne preidejo v nasilje.

Večini nam je pač težko razumeti razne jugonostalgike, ki prav lahkotno izjavijo, da »je bilo prej boljše življenje« in bentijo čez vse večjo revščino, ki da prevladuje v Sloveniji. Pri tem pa mnogi od njih redno polnijo velike nakupovalne vozičke v marketih, uživajo v ohlajenih kinodvoranah ter za dopust izbirajo med Rodosom in Kreto.

Ko pa se z individualnega pogleda preselimo na skupinskega, potem je treba pri dilemah, kot so »Preživeti ali zaživeti« upoštevati kar lepo Gaussovo krivuljo, tako kot smo jo tudi ob našem Plebiscitu leta 1990. Potem je tudi odgovor na vprašanje »Ali smo se zato osamosvojili?« povsem jasen: »Da, zato! In vredno je bilo!«

Po bitki je lahko biti general! Podobno je tudi z vprašanjem, kaj si je kdo predstavljal, ko smo se osvobajali (1990) in osamosvajali (1991). Če si je kdo mislil, da bo samostojna Slovenija čez 20 let najbogatejša država Evrope, dežela blagostanja, kjer bodo vsi zaposleni, zadovoljni in srečni, da ne bo političnih prepirov, nobenih stavk,… potem je seveda sedaj lahko razočaran.

Sam pa nisem imel takšnih pričakovanj, čeprav sem bil verjetno eden najbolj nestrpnih priganjačev za odcepitev. Za mene je bila najbolj eksotična misel že to, da bomo Slovenci (prvič v zgodovini!) povsem sami svoji gospodarji in da bomo imeli svojo lastno državo, z demokracijo in osebno svobodo. Čeprav sem predvideval, da nam bo samostojnost omogočila tudi hitrejši gospodarski in splošni družbeni razvoj (posledično tudi višji standard), pa si nisem upal niti pomisliti na kakšne takšne »priboljške«, da bomo enkrat celo predsedujoča članica EU. Da bom lahko do sorodnikov v Holandiji vozil brez ustavljanja pri mejah po Avstriji, Švici, Franciji in Belgiji… Da me bo uradnik na Frankfurtskem letališču pozdravil po slovensko »Doberr dan!«, ko bo videl moj potni list… Ali pa da bomo v košarki premagali Brazilijo in da bodo na nogometnem svetovnem prvenstvu pred nami trepetali Angleži.

Pesimizem in črnoglede napovedi so še bolj pogoste v obdobjih gospodarskih kriz, saj so za nekaj let lahko skoraj vsi trendi obrnjeni navzdol (domino efekt), tako za gospodarske subjekte, kot za posamezne družine. Ko pa na to pogledamo malo iz »distance«, vidimo, da gre za globalni problem, ki prizanese le redkim izjemam. Slovenija glede tega ni nobena izjema.

Katera država na svetu pa nima problemov? Celo če preskočimo nerazviti svet, kjer gre RES za velike in eksistenčne probleme (vojne, lakota, žeja, poplave, potresi, aids,..) in pogledamo okrog sebe na najrazvitejšem delu planeta, lahko vidimo podobne probleme, kot se z njimi srečujemo v Sloveniji.

Ali se v sosednji Italiji politiki ne kregajo med seboj? Ali se v Nemčiji sindikati ne borijo proti pokojninskim reformam? Ali je na Madžarskem ostala vsa ekonomija v domačih rokah? Ali v Londonu ne stavkajo javni uslužbenci? Ali v Avstriji nimajo korupcijskih afer? Ali na Hrvaškem nimajo tajkunov? Ali so narodi, kot so Katalonci, Baski, Škoti in Kurdi, zadovoljni s svojim položajem? Ali je Belgija zelo stabilna država, ali bo kmalu morda razpadla? Ali je na Poljskem vse tako v redu, da dnevni časopisi nimajo zanimivih naslovnic?

Ne smemo sicer podcenjevati resnih razvojnih problemov na številnih področjih družbenega življenja v naši domovini in se tolažiti z ustavno določbo, da je Slovenija socialna država. Prav tako pa ne moremo pričakovati, da bo sploh kdaj čisto ZARES (in za vse) država popolnega blagostanja. Važno je, da nam je socialna država zaresen in stalen cilj, katerega skušamo, zdaj bolj, zdaj manj posrečeno (tudi s pomočjo »socialnega dialoga«) doseči. Seveda pa nimamo idealne države in optimalnih inštitucij, niti idealne politike.

Glede slednjega pa se smemo še najmanj pritoževati! Imamo pač takšno politiko, kot smo si jo zaslužili (=izbrali)! Naš politični sistem je demokratičen, volitve so svobodne, mediji tudi že relativno heterogeni (dovolj za tiste, ki se zanimajo za družbene zadeve). Za vsako funkcijo se lahko poteguje vsakdo in politične stranke pokrivajo kar celoten spekter vrednot.

Župane bomo pač lahko izbrali letos, državni zbor in vlado bomo izvolili čez dve leti, predsednika države pa še kakšno leto kasneje. Do izteka sedanjih mandatov pa jih lahko (le) opazujemo, kritiziramo in si mislimo, koga bomo volili na naslednjih volitvah. Tudi demokracija ni idealna, je pa najboljši sistem za upravljanje družbe na miren način.

Za Slovenijo kot državo in za slovenski narod vprašanje »Preživeti ali zaživeti?« torej sploh ni na mestu. Seveda bosta preživela, vsaj toliko časa kot drugi (narodi, ki imajo svoje države)! Tako kot vsi se bosta tudi spreminjala ter prilagajala sodobnemu, vse bolj globaliziranemu svetu.

Upamo lahko, da bodo te spremembe takšne, da bodo povečevale možnosti, da bodo tudi posamezni člani (državljani) lahko ne samo »preživeli«, ampak vse bolj tudi »zaživeli«!

Dnevnik V

Četrtek, 2. septembra

Včasih načrtujem(o) izlet dva tedna naprej, do vseh podrobnosti… potem pa nastopi slabo vreme in lahko vse propade. Sinoči pa sem se odločil kar naenkrat, prav zaradi napovedi lepega stabilnega (sončnega) vremena: »Jutri grem pa kolesarit, da malo preverim svojo kondicijo!«.

Za vsak slučaj sem torbo napolnil s tistimi dodatki, ki mi omogočajo prenočitev, čeprav je bil to le plan B. Če mi bo uspelo, bom turo opravil kar v enem kosu (dnevu): od Škofje Loke na Petrovo Brdo, nato vzpon na Soriško planino, potem pa spust na drugo, bohinjsko stran, pa preko Bleda in Kranja nazaj v Škofjo Loko.
Odkar imam na strehi moje Pande prtljažnik za kolo, si lahko privoščim bolj oddaljene ture… seveda pa je vedno problem, če se vrnem na izhodišče, kjer me čaka avto… Da mi ne bi bilo treba iskati pomoči pri prijateljih (ki me občasno kam zapeljejo, ali pridejo po mene), sem se tokrat odločil za krožno pot, katere delovni načrt je kar »Okoli Jelovice«.

Potem ko opravim običajna domača »dela« (nakup v trgovini, taksi za moja šolarja, facebook) je ura že kar 9, kar je res pozno za dober štart. Ob pol 10h pa že sopiham po Selški dolini, potem ko sem avto pustil v Škofji Loki. Okolico Železnikov so pa že kar dobro sanirali po tistih groznih poplavah, tako da se posledice komaj še opazijo. V gornjem delu doline me kot vedno razveselijo njihovi posebni kozolci: ki imajo za razliko od običajnih lesenih – zidane nosilce. Žal pa jih je vedno manj…

Direktna cesta za Sorico je še vedno zaprta, zato zavijem na obvoz preko Petrovega brda. Predvidevam, da bi s kolesom verjetno kljub temu prišel mimo poškodovanih odsekov, siguren pa nisem, zato nočem tvegati, da bi moral obrniti pred kakšnim prepadom…

Vsepovsod okrog a Jelovice je toliko gob, da imam kar problem: kadarkoli sem se ustavil, da bi "odtočil" ob cesti v bližnjem gozdu, sem moral prav paziti, da ne bi kakšno poškropil...

Ko se mi končno odpre pogled (od zgoraj) na čudoviti Sorico, ob cesti zalotim en simpatičen britanski par, ki občuduje našo lepo Slovenijo. Z najetim avtom sta prišla iz Kobarida in kar ne moreta prehvaliti te lepote, obsijane s soncem in okrašene z izjemno fotogeničnimi oblaki.

Naslednji angleži, katere srečam na poti proti Soriški planini, pa v meni vzbudijo kar malo vznemirjenja ali celo ljubosumja… Medtem ko jaz v potu svojega obraza gonim navzgor, se oni v skupini razposajeno pripeljejo navzdol, pa niti prepoteni niso in prav nič utrujeni ne zgledajo? Če bi na prelaz, ki naj bi bil drugi najhujši v Sloveniji (za Vršičem) prikolesarili iz Bohinjske Bistrice, potem ne bi mogli izgledati tako spočiti… Ena starejša gospa je bila celo v krilu in salonarjih… Ne morem drugače, da ne bi mojega izzvanega samoljubja potolažil drugače, kot z mislijo, da so jih morda na vrh pripeljali kar z avtomobili (rent a bike), jih za silo opremili, potem pa spustili navzdol na veselo zaviranje?

Malo nad Sorico zaslišim zvoniti Angel gospodov in ne morem si kaj da ne bi spotoma zmolil tri Zdrave Marije, kot je bil to včasih običaj (zjutraj ob 7h, opoldne in zvečer ob 7h). Zadnje čase sem se (spet) celo navadil, da se tudi pokrižam, vsakič ko peljem mimo križa ali kapelice, tako kot so nas včasih učili: »Hvaljen Jezus!«.
Ves čas med garanjem navzgor se tolažim z mislijo, kako zlahka bom potem drvel navzdol na drugo stran… Sem kar zadovoljen s svojo kondicijo, saj mi ni treba niti na najbolj strmih odsekih kaj pešačiti… Vozim in vozim, lepo počasi… Saj vidim, kako se zmrdujejo resni rekreativni kolesarji, nad tako samohvalo… ampak… ne pozabite na mojih 60 let…

Končno: Soriška planina! Po dolgem času spet obedujem v Litostrojski koči. Spomnim se še tistih časov, ko je bila to le majhna kočica, kamor sem zahajal, ko sem bil član Planinskega društva Litostroj. O, to so bili časi!

Po slastnem ričetu in hladnem pivu si privoščim še malo uživanja na s soncem obsijanem ležalniku.

Pa ne za dolgo, saj komaj čakam na svoje »maščevanje«: krasen in neprekinjen spust do Bohinjske Bistrice! Po vijugasti asfaltni cesti (spominjam se še, kako je bila včasih makadamska) drvim s preko 60 km/h in kar vriskam od užitka…

Preostanek poti je bil sicer še dolg, vendar bolj kot nekakšen »mus«, da preidem nazaj do avta v Škofjo Loko. V Bledu je bilo že prepozno, da bi se ustavljal… Zavijem proti Ribnemu in iščem vzporedne manj prometne (pa zato večkrat tudi strme) ceste tja proti Kranju. Ko izlet »zašpičim« v Škofji Loki, pa že kar čutim mišice na nogi (pa tudi tisto vmes)…

Bilanca: 118 km prevoženih kilometrov v 7 urah in pol; 1453 m premagane nadmorske višine; 7133 porabljenih kalorij.

Petek, 3. septembra

Dopoldne imam v Ljubljani sestanek v zvezi s projektom uvajanja umetne inteligence v pravo »AI-in-Law«. Na žalost je prav ta projekt, ki se mi zdi najbolj obetaven od vseh mojih podjetniških pobud, doživel največjo škodo zaradi te presnete globalne finančne krize.

Že več kot 20 let spremljam (tudi) razvoj AI na področju prava – v svetu - in ugotavljam, da se je v tem obdobju veliko delalo, projektiralo, teoretiziralo, naredilo, razvilo, pisalo, predavalo, zapravilo, vendar vse pretežno v akademski sferi. Poznam veliko združenj, avtorjev, razvojnih inštitutov, revij, konferenc itd. in sedaj je čas, da se tovrstne aktivnosti usmerijo v komercialne okvire. Obstaja vse več praktičnih potreb po uporabi umetne inteligence v pravu in tega bo v prihodnjih letih še več in več. Zato sem dal iniciativo, da se nas združi nekaj najnaprednejših iz raznih držav (imam zveze tudi v Italiji, Nemčiji, Angliji, Nizozemski, ZDA) in da ustanovimo družbo »AI-in-Law, Future Technologies«, ki bo najkasneje v 5 letih razvila nekaj izrazito uporabnih in komercialno zanimivih modulov AI, jih nato prodala razvijalcem sodnih, upravnih in drugih sistemov ter jih nato seveda še naprej vzdrževala in razvijala.

Če bi (bomo?) projekt realizirali, bi lahko Slovenci imeli vodilno vlogo, v svetovne merilu! Imamo neverjetno veliko kvalitetnih kadrov tudi na področju umetne inteligence! Seveda bomo morali to kombinirati z nekoliko bolj aplikativnimi dosežki, kot so to na primer jezikovne tehnologije. Če bi ustanovitelji Amebisa svoje delo začeli v Ameriki bi bili danes pravi bogataši.

Če bi našli skupen jezik s politiki in slovenskimi funkcionarji v Bruslju, bi projekt morda lahko tudi malo bolj »evropsko« usmerili in se najprej skoncentrirali na takšne naloge (module), ki bi se najbolj vklopili v razvojne načrte EU ter prispevali k večji konkurenčnosti evropskega gospodarstva.

Ker pa nam tega ni uspelo do leta 2008, smo zamudili vlak in sedaj čakamo na novega… Po domače povedano: viri financiranja, kot smo jih potrebovali za tako kompleksen projekt, so bili pred dvemi leti zagotovljeni (beri: obljubljeni s strani zainteresiranih investitorjev), potem pa je vse usahnilo. Počutim(o) se kot ena od domin v vrsti…

Ker pa sem večni optimist, intenzivno iščem nove možnosti (=vire financiranja) za nadaljevanje projekta.

Zvečer se zapeljem na Vrhniko, kjer je predstavitev knjige mojega sošolca iz Gimnazije - Mila Selan: »S kolesi po srednji Italiji – II. Del: južna Toskana in severni Lacij«. Bravo Milan! Izvrsten in privlačen priročnik, ki vsebuje tudi opis zgodovinskih pojmov, krajevnih zanimivosti, zgodb in legend… ogromno slik, zemljevidov… in celo kuharskih receptov.

Z Milanom se prav prisrčno pozdraviva, saj sva skupaj začela uresničevati najine potovalne ambicije: leta 1969 sva skupaj odšla na stop (pa tudi delo) v Anglijo…

Sobota, 4. september

Toni in Marjanca sta vesela (jaz pa tudi), da danes odpadejo običajne sobotne dolžnosti: pospravljanje, košnja trave, pometanje pločnika, nabiranje sadja… ker gremo že kmalu po (poznem) zajtrku na en prav prijeten in poduhovljen dogodek. Naša prijateljska družina (s katero gremo po navadi tudi skupaj na počitnice) Erženovih nas je povabila na Zabrdo – nad Sorico, kjer bo blagoslov njihove prenovljene, stare kmečke »Boštjanove« hiše.

Občudujem svoje dobrega prijatelja, vrhunskega kirurga in izobraženca dr. Janeza Eržena, ki ima sicer stanovanje in službo v Ljubljani, pa so ga tako pritegnile korenine svojih prednikov, da je kupil hišo, v kateri je bila rojena njegova babica (in še starejši predniki), visoko v hribih in 6 km oddaljeno od asfaltne poti, ter jo ne samo rešil propada, temveč tudi v celoti in do najmanjših detajlov obnovil.

Restavrirati je dal celo štiri zanimive freske na zunanji strani hiše! Tri so z nabožno vsebino, ena pa prav posvetna in iz nje lahko sklepamo, kako veseli in radoživi ljudje so bili Janezovi predniki. Predstavljeni so namreč štirje muzikantje, s štirimi, za tisti čas verjetno tipičnimi inštrumenti: oprekelj, klarinet, violina in bas. Zraven pa še dva para plesalcev.

Današnji blagoslov prenovljene hiše je bil obogaten tudi z zelo kvalitetnim, predvsem pa pomenljivim programom. Janez je k sodelovanju pritegnil etno skupino Folk Volk, s prav takšnimi inštrumenti, kot so na freski. Ko smo poslušali njihovo čudovito glasbo, smo se še kako zavedali, kaj je (bila) PRAVA slovenska narodna glasba (pač ne tista polke-valčki, ki se je pojavila pred manj kot 100 leti).

Čeprav smo bili v tako preprostem okolju pa smo danes bili deležni vrhunskega kulturnega programa. Višek je bil v (tudi lepo prenovljeni) sosednji stavbi, bivši šoli, kjer nam je nekaj virtuoznih skladb zaigral sam prof. Tone Potočnik, eden od vodilnih slovenskih orglavcev. Doslej si nisem predstavljal kako ne-cerkveno lahko orgle tudi zvenijo, če se z njimi malo pošali pravi virtuoz!

Dobri Bogec nas je kar lepo počakal s plohami, da smo se lahko v miru in na soncu pogovorili in prigriznili. Vesel sem, da sem spoznal tudi Janezovega brata ter kar tri sestre (posebno še Betko Eržen). Da je bilo vse v (starinskem) stilu, so se ustrezno (za spomin na stare čase) napravile v avtentične »tamašne« dolge obleke tudi pevke ženskega terceta iz Sorice.

Seveda smo, tako kot se spodobi, z dobrim vinčkom tudi nazdravili Erženovi staro-novi hiši… Še na mnoga (sto)leta!

P.S. Slike in video posnetke tega lepega dogodka bom objavil na svojem facebook profilu…

Dnevnik IV

Petek, 27. avgusta

Kljub ne najbolj rožnatim napovedim se s kolegom Borisom odpraviva na tridnevno kolesarjenje. Če bo dež, bova izlet pač skrajšala…

Začneva na Rakeku, kjer lahko pustiva avto na varnem pri stari mami Slavi. Cerkniško jezero prečkava prav silovito, potem pa naju Javorniki kar temeljito upočasnijo. Prečkava jih v kar najbolj v ravni črti, tja proti Pivki. Na začetku je seveda eno samo garanje po makadamskih klancih. Na žalost (beri: k sreči) ne srečava nobenega medveda. Ali je samo slučaj, da se ves čas kar najbolj glasno pogovarjava?

Enkrat sem tule nekje že hodil, vendar v dosti slabših razmerah… Bilo je namreč še v Jugoslaviji. Po končanem vojnem služenju sem bil namreč razporejen v nekakšno »specialno enoto« na občinskem nivoju (občina Domžale). Na kakšni lokalni proslavi smo včasih izvedli kakšno slavnostno salvo in potem pomlatili pečenega pujska ter spili kak sodček piva… Ko pa smo bili enkrat na usposabljanju na Velikih Blokah, je bila na koncu večja vojaška vaja. In takrat smo imeli kar celonočni »marš« do Pivke. Jaz sem velik del poti še nosil puškomitraljez in imam vse skupaj s spominu kot en velik matr… Enkrat nas je spotoma zalotila celo nevihta in k sreči smo lahko vedrili v neki vasi, Jaz sem se na suho slamo vrgel kar z nahrbtnikom na rami (sicer bi lahko še kaj izgubil) in kar v trenutku zaspal (pa ne za dolgo!). Ko smo pa potem prečkali tele Javornike, je bilo temno kot v rogu in si moral prav napenjati oči, da si vsaj za silo videl nahrbtnik pred sabo. Jaz sem ga enkrat spregledal (kolona je zavila na levo, jaz pa ne) in se zvrnil nekaj metrov v jarek… Ah pustimo to…

Na vrhu Korena mi je Boris ponudil slasten sendvič, katerega mu je pripravila skrbna Laura… Nisem se dal prositi…

Vedno, ko garam v klanec, se tolažim, da bo pa potem tudi toliko več spusta. In res: kmalu sva drvela navzdol, da se je kar prašilo… (Še vedno smo namreč na makadamu).
Vse drugače pa je bilo potem od Pivke do Ribnice, saj sva morala kar po glavni magistrali. Veliko prometa, kamion za kamionom, vmes pa še kakšna široka prikolica… švigajo mimo naju nekaj centimetrov blizu…

Komaj čakam, da bom imel (vsekakor pa naslednje leto) na sebi naš novi proizvod AlertX! Saj funcionalni model (enake funkcionalnosti, vendar pa še brez končne oblike) sem že nekajkrat preizkusil in je res: to je tisto pravo!

Predvsem sem bil zelo zadovoljen nad kvaliteto slike (jasnost, barvitost, sprotna korekcija osvetlitve, hitrost v realnem času).

Med vožnjo s kolesom po raznih cestah, tudi po magistralki, me je prehitelo veliko avtomobilov in vse sem prav lepo videl. Ko so bili blizu, bi verjetno lahko razbral celo registrsko tablico (seveda z obrnjenimi črkami). Če je bil zadaj več avtomobilov, so se videli vsi po vrsti, od najmanjšega (oddaljenega) do največjega (blizu). Prepričan sem, da jih bo software zlahka našel in označil (predvidoma z rumenimi okvirčki). Naj poudarim, da sem ob tem imel zelo dober varnostni občutek točno sem vedel, kaj se zadaj dogaja. To pa je zelo dober občutek!

Ko pa sem se še malo sprehajal s čelado na glavi (še bolje bi bilo z očali, ki bodo manj vpadljiva), sem mimogrede dobil občutek, da to uporabljal tudi še ob marsikateri drugi priložnosti! Je prav prijeten občutek, če lahko koga opazuješ, ne da bi se on tega zavedal! Žal se v mojem primeru (še) ni v bližini pojavila kakšna privlačna blondinka, če pa bi se, si ne bi mogel kaj, da je ne bi malo bolje pogledal (kot sicer, ker sem dokaj sramežljiv): obrnil bi se proč (dovolj, da bi jo kamera ujela) in ona bi mislila, da gledam oblake… jaz pa bi njene noge…

V Ribnici pa sva z Borisom zavila desno v dolino reke Reke in potem je bila vožnja dosti varnejša in mirnejša. Ker je v Brkinih preživel svoje otroštvo, mi je lahko povedal marsikaj zanimivega. Pokazal mi je tudi obe vasici, kjer je prebil največ časa (Misliče in Vatovlje) ter cerkvico med njima. V Vareji sva pri kmečkem turizmu dobila prav slastno kosilo. Zaključila sva kar kmalu popoldne, ker sva imela na voljo pripravno prenočišče pri Borisovi sestrični. Medtem, ko sta si ona dva imela veliko za povedat, sem jaz malo »zalegel«, pred večerjo pa sva se še malo sprehodila…

Rezultat današnjega dne: prevoženih 73 km; v 5 urah in pol; 983 m višinske razlike; 3499 porabljenih kalorij… (pa tudi skoraj enako pridobljenih)

Sobota, 28. avgusta

Ker so nam po vseh medijih grozili s slabim vremenom (in ker je doma res že deževalo), sva odrinila kar kmalu. Glede na to, da sva včeraj kar precej garala (na preko 700 m višine, kjer sva prespala), je bil prvi del pravi užitek: spust do Kozine. Brzina tudi do 53 km/h…

Med kolesarjenjem tudi veliko razmišljam in sem tako dobil tudi že kar veliko dobrih idej. Tudi tokrat mi to uspe in naj vam kar opišem svoje misli…

Zapomnite si kratico AR (angleška okrajšava za »Augmented Reality«)! »Obogatena resničnost« je tehnologija prihodnosti, ki bo naš običajni (pogled na) svet razširila na nove, do pred nedavnim še nepredstavljive dimenzije. Običajnim slikam (fotografskim, predvsem pa tudi video posnetkom) bodo dodane nove plasti z bogatimi informacijami, vse bolj in bolj koristnimi, posebno še v kombinaciji z AI (umetna inteligenca).

V septembrski številki revije National Geographic so to prihajajočo »Resničnost 2.0« lepo ilustrirali in tudi razložili: »Predstavljajte si oblačke, ki vam lebdijo pred očmi, polnimi imenitnih podatkov o tistem, kar vidite na ulici (ali pa na nebu, ko se prikažejo zvezde – op. AT). Znanstvena fantastika? Sploh ne. Obogatena resničnost! Nekega dne bo prav tako vsakdanja kot brskanje po spletu.«

Pravzaprav gre samo še za vprašanje časa – beri: zadostne miniaturizacije komponent ter še večjih (mini) računalniških (procesorskih in spominskih) kapacitet. Že danes se lahko s pametnimi telefoni po velemestih lažje znajdete s pomočjo storitev »street view« (kombinacija GPS in fotografskih posnetkov ulic), tudi na povsem neznanem terenu. Programska oprema namreč spozna posamične stavbe, opozori na njihove značilnosti in po potrebi tudi pomaga najti oddaljene cilje (predlaga s katero podzemsko železnico se lahko tja pride) itd. Hiter razvoj tovrstnih storitev bo seveda zagotovil komercialni interes raznih ponudnikov storitev, ki imajo velik interes, da bi s pomočjo obogatene resničnosti privabili več kupcev oziroma strank. Od tu naprej se seveda pojavljajo tudi razne možne neprijetnosti ali celo zlorabe, vendar pa razvoja to ne bo ustavilo.

Kot eno od oblik obogatene resničnosti lahko definiramo tudi naš projekt AlertX, ki bo pripeljal do naprave za prikazovanje situacije za hrbtom kolesarja (ali smučarja itd.) ter poudarjanje in opozarjanje morebitne nevarnosti. Smo se pa, tako kot očitno tudi vsi drugi načrtovalci AR, tudi mi znašli pred problemom kvalitetnega in v vseh pogledih nemotečega prikaza dodatnega sloja vizuelnih informacij.

National Geographic predvideva tri stopnje v razvoju prikazovalnih naprav. Trenutno to omogočajo pametni telefoni, v kakšnem letu bodo na voljo posebna očala (jaz dvomim, da že zadosti kvalitetna in cenovno dostopna za množično uporabo), okrog leta 2015 pa bodo to omogočale že – kontaktne leče.

Na raznih profesionalnih področjih, kjer si lahko privoščijo tudi dražje naprave, pa se preizkuša že veliko uporabnin za obogateno resničnost. Če naj omenim samo en primer praktične uporabe, katerega že uporabljajo pri ameriški vojski, potem si lahko vsakdo predstavlja, kako bi bila AR lahko koristna na njegovem področju. Vojaški mehaniki (kmalu pa jim bodo lahko sledili tudi civilni) imajo naglavno opremo, ki jim omogoča hkratno gledanje realnih motorjev (s številnimi najrazličnejšimi deli in malenkostmi), hkrati pa preko tega še virtualno sliko, na kateri so sproti označeni prepoznavni deli in takoj nato tudi že navodila, kje in kaj naj privijejo, odvijejo, zaprejo, diagnostika, varnostna opozorila, itd.

Potem ko smo dobro proučili najnovejše stanje tehnike, smo se glede AlertX-a odločili za nekakšen kompromis: specializirali se bomo na funkcijo prepoznavanja nevarnosti ter opozarjanja nanjo (najprej samo za kolesarje), ne bomo pa sami razvijali najzahtevnejše opreme za prikazovanje, ampak bomo glede tega počakali na čas, ko se bodo na trgu pojavila kvalitetna očala za splošno rabo AR, mi pa jih bomo uporabili (ter priporočili) tudi za naš namen. Dotlej pa bomo za predvajanje video posnetka ozadja uporabili pametni telefon, za opozarjanje na nevarnost pa izdelali posebna očala z led diodami.

Predvidevam, da bo s pojavom in razvojem obogatene resničnosti še veliko dilem, poskusov, stranpoti, komercialnih spopadov, standardizacije itd. – glede nosilcev teh novih funkcionalnosti. To sklepam iz tega, kako so se v zadnjem času razvijali telefoni, fotoaparati, video kamere, GPS storitve… Glavna dilema bo namreč v tem, ali naj ima kupec več različnih naprav ali pa eno samo z vsemi funkcionalnostmi?
Nosilci projekta AlertX se sicer zavedamo svoje relativne majhnosti in nimamo ambicije, da bi tekmovali z velikimi korporacijami, kot so Nokia, Garmin, Adidas, Carrera, Canon, itd. vendar pa imamo pravico, da si zamislimo (eno samo) napravo, ki omogočala naslednje:

• Očala z vgrajenima kamerama (naprej in nazaj) in zaslonom (»see through«)
• Mini slušalke za predvajanje glasbe ( mp3, radio) in navodil
• Nekaj led diod za opozarjanje
• Mini mikrofonček za govorne ukaze
• Gumb za fotografiranje (slike so opremljene z GPS koordinatami)
• Gumb za video snemanje
• Vgrajeni telefon
• GPS pozicioniranje

Kaj drugega še rabite?

Boris se strinja, da greva proti morju, če bo vreme pa morda še naprej do Ogleja. Po dolgem času se peljem spet po stari cesti Kozina-Koper in ker ni kamionov, je kar v redu. Spet uživava ob spustu preko Črnega kala, vendar morava še pravočasno zaviti proti Ospu. Tokrat se prvič peljem po celotni Dolini do Milj. Kako sem vsakič vesel, ko prečkam BIVŠE državne meje! Samo napis Italija in šibamo naprej.

Ko doseževa morje (in ga tudi potipam, da se prepričam, kako topel je) se javiva domov, da jih ne bo preveč skrbelo… Takrat pa se začnejo z vseh strani zgrinjati temni oblaki in niti ne pomisliva več na to, da bi nadaljevala najino potovanje. Glede na napovedi, bova še srečna, če prideva do Kopra in nato na vlak (do Rakeka)… Zato šibava na vse moči ob obalni cesti, preko Sv Roka in mimo Debelega rtiča. V Ankaranu pa naju v trenutku dobi nevihta. K sreči je v bližini ravno primerna pokrita avtobusna postajica in tja se umakneva še precej suha. Vedriva kakšne pol ure, da se izlije… Nato pa naprej proti Kopru… Prehitro! Dohitiva namreč prav tisto nevihto in potem ni več zaklonišča do mesta. Na železniško postajo prideva čisto premočena… Kot izkušena popotnika pa imava seveda s sabo suho perilo in se takoj preoblečeva. Da bi lahko naložila na vlak tudi kolesa pa morava počakati na popoldanski odhod… Do Rakeka…

Najina prašna kolesa nato temeljito umijeva, ko ju voziva na strehi do Ljubljane oziroma do Vira…

Skromni rezultat današnjega dne: 60 km prevožene razdalje; v 3urah in 20 minutah vožnje; 380m višinske razlike; 1783 porabljenih kalorij

Iz prejšnjega Dnevnika III sem pa dolžan še tisti vic o blondinki, ki ima nov dildo. Ne razširjam prav rad umazanih vicev, ampak tokrat bom naredil izjemo: nikogar ne bom pohujšal. Tisti, ki ne vedo, kaj je to dildo, vica sploh ne bodo razumeli… in se torej tudi ne bodo mogli pohujšati…

Torej: blondinka ima nov dildo. Zvečer se pripravi in ga vklopi. Ko pa vidi, kako se revček strese, ga potolaži: »No, nič se ne boj! Saj je tudi za mene prvič…«

Dnevnik III

Četrtek, 19. avgusta

Čar podjetništva je (vsaj zame) tudi v veliki osebni svobodi. Mislim, da v preteklih dveh desetletjih niti dva moja dneva nista bila enaka. Danes imam v Ljubljani sestanek z direktorjem družbe IUS SOFTWARE. Vendar si najprej vzamem dobro uro časa za Staro Ljubljano. Pritegnejo me čudoviti zvoki »Kuku-ru-ku-ku Paloma« pred Prešernovim spomenikom in takoj se spomnim na skupino Mehičanov, ki to poletje popestrijo center mesta. Z veseljem jim prispevam nekaj evrov v škatlico s »prespevki« in se veselim, da lahko kar tule uživam v čistem latino melosu. Teh pet moških in dve ženski sem občudoval že pred nekaj tedni, saj so bili v največji vročini oblečeni v brezhibne narodne noše (temne obleke z dolgimi okrašenimi rokavi, zapete srajce, razkošne kravate, veliki sombreri), medtem ko smo mi gledalci imeli na sebi vsak v povprečju le po ene kratke hlače in eno majico.

Za te glasbenike je Slovenija očitno kar primerna in poslovno privlačna dežela, da se tule mučijo in v znoju svojega obraza garajo za preživetje. Spomnim se sinočnje izjave Toma Križnarja v Odmevih: »Živimo v raju! Vsepovsod teče voda!« In Slovenija tudi JE pravi raj. Ne samo, da voda teče vse naokrog nas (pa ne preveč, kot v Pakistanu), ampak imamo tudi vse vrste naravnih lepot strnjenih na majhnem kraju, kar soliden standard (poglejmo samo po nakupovalnih centrih), nadpovprečno čisto okolje, prijazne in delovne ljudi (to je pa res že oguljena fraza, ampak tako pač je), kar solidno demokracijo, veliko svobode (Schengen), varnost, svetovljansko mladino (vsakdo solidno govori angleško)… Prepričan sem, da nam pozitivnega razvoja v prihodnosti ne morejo preprečiti niti kakšne nekajletne globalne gospodarske krize, niti še tako slabe vlade.

Tomaž ima vzpodbudne novice, saj letni plan kar lepo »lovimo«, kljub številnim težavam (katero podjetje jih pa v teh časih nima?). Še največ problemov nam povzroča »divje« varčevanje državnih organov po načelu »Varčevati moramo, pa naj stane, kolikor hoče!«

Če ob javnih razpisih za pravno-informacijske storitve, kot jih ponuja tudi IUS SOFTWARE s svojim vrhunskim sistemom IUS-INFO , kakšen birokrat ne razmišlja celovito, upoštevaje stvarne potrebe pravnih strokovnjakov, potem lahko sprejme povsem napačno odločitev, ki ima v končni posledici tudi negativne finančne učinke. Omejevanje in pretirano varčevanje pri uporabi visoko-strokovnih informacij ter znanj neizogibno privede do stroškov in škode, ki takoj in neposredno sicer ni vidna, a se kmalu pokaže v mnogo večji in bolj zaskrbljujoči razsežnosti. Tudi morebitna izbira cenenih alternativ, ki po zanesljivosti in kakovosti povsem zaostajajo, in ji po načelu »najnižje cene« naročniki »morajo« izbrati, privede do podobno katastrofalnih posledic. Novo nastala škoda in stroški pa pogosto celo ne sodijo več pod okrilje tistih, ki so nespametno odločitev sprejeli, ampak običajno udarijo na plan nekje povsem drugje. Vse večja odsotnost strateške razvojne vizije pri usmerjanju dela državnih organov, ki jih sili v nepremišljene kratkoročne varčevalne ukrepe, vodi k mnogo dražjemu plačilu računa z »obrestmi vred«, ki se mu, zgolj z zatiskanjem oči pred resnico, žal na koncu ne bo moč izogniti.

Petek, 20. avgusta

Na IUS-INFU imamo zadnje čase izjemno dobre kolumne. Med najbolj branimi so tiste od Mira Cerarja, Vlaste Nussdorfer, Mateja Accetta ter Mateja Kovača. Danes pritegne mojo pozornost razmišljanje Mateja Avblja o Evropski uniji: »… EU torej vsebuje potencial za dinamiko kot nasprotje mrtvega teka. Poleg tega EU utegne povzročati tudi t.i. osvobodilne učinke…. Kot taka EU omogoča mobilnost: fizično in duhovno… EU je tista, ki lahko prepiha nastale nacionalne brozge; če pa že to ne, pa nam vsaj kot posameznikom lahko pomaga, da izplavamo iz njih in, če je treba, tudi pustimo daleč za sabo.« Tudi sam sem že večkrat izjavil, da bi brez članstva v EU Slovenija lahko (p)ostala preveč samo-zaprta, kot smrdeča mlaka (pri tem imam v mislih njen družbeni, pravni in politični sistem).

»Iz Bruslja črpamo več, kot tja vplačamo« berem v Delu in se ponovno zahvalim Bogu, da Slovenija ni naredila tako grozne napake, kot Slovaška, ki je zavrnila finančno pomoč Grčiji. Mene bi bilo tako sram in samo upam, da zaradi tradicionalnega zamenjevanja obeh držav ne bo kakšen Evropejec takšnega izdajstva pripisoval Sloveniji. Še dobro, da naša koalicija ni prišla v skušnjavo, da bi v teh težkih časih naredila takšno populistično potezo (javno mnenje bi jo verjetno kar potrdilo) in si s tem dvignila svoj rating. Ampak s tem bi se Slovenija izločila iz z(a)veze zrelih, odgovornih in solidarnih razvitih držav. Lahko se zgodi, da bomo podobno pomoč v prihodnosti potrebovali tudi mi in jo bomo gotovo lahko tudi dobili, posebno ker bomo relativno majhen zalogaj v primerjavi z Grčijo.

Ker me je pritegnil vikend paket poletnega razvajanja, se popoldne vsi družinski člani znajdemo v našem priljubljenem hotelu Habakuk na obrobju Pohorja. Če takole dopustujemo vsi skupaj (vse bolj redko), se vsaj lahko malo več med seboj pogovorimo. Po večerji pokamo od smeha, ko si pripovedujemo vice. Naša najstnika pa še posebej takrat, ko povesta tisti vic o blondinki, ki ima nov dildo, pa midva starša ne veva, kaj je to. Definitivno spoznam, da ne bom dočakal dne, ko bi me moj sin povabil na zaupni moški pogovor, na katerem naj bi mu jaz še kaj povedal o zadnjih skrivnostih življenja… Malo kasneje, ampak prepozno, sva se z Mirjam izmislila, da bi ju vprašala, kakšna je razlika med jerbasom in kelo… Stavim, da ne bi poznala teh izrazov… res pa je, da bi ju po potrebi hitro identificirala z Googlom…

Sobota, 21. avgusta

Glavni razlog, da smo za zadnje mini-počitnice izbrali Pohorje, je v krasnih (beri: nevarnih) kolesarskih stezah, na katerih Toni lahko divja kolikor hoče in izvaja (zame) smrtne skoke. Sedaj vidim, da je bilo res treba k nujnim stroškom dodati tudi nakup specialne zaščitne opreme. Ko enkrat tudi spektakularno pade, so nekaj milimetrske sledi pohorskega granita dobro vidne na tistem delu čelade, ki ščiti brado ter na raznih drugih delih zaščitne plastike, ki se je skupaj s Tonijem kotalila po klancu navzdol.

Mi trije smo se pa medtem lepo sprehajali po senčnih gozdovih ter fotografirali gozdno rastlinje ter ogromna mravljišča, mimogrede pa naleteli še na krasne marele (gobe).

Kdor gre na dopust samo z avtom in se nikoli ne oddalji od glavnih cest in turističnih naselij, bo težko spoznal (vzljubil) bistvo dežele ter njenih ljudi. Dober primer je "Jadranska magistrala". Ob cesti je toliko kričečih napisov (Zimer frei") kot v Las Vegasu, divja "ampartman" arhitektura pa ponavadi prav odvratna... Kakor hitro pa zavijete vsaj malo stran, po možnosti peš, s kolesom, čolnom ali vsaj z motorjem, pa hitro najdete čisto drug svet: originalno kamnito arhitekturo, eksotično rastlinje, mirne zalive, čudovite poglede, zgodovinske ostanke, prijazne ljudi, odlično domačo hrano in pijačo...

Skratka: naj vam avto služi le za to, da vas pripelje na večje razdalje, potem pa: pot pod noge! ali: na kolo za zdravo telo. Pa še ena zabavna: Ko sem lani kolesaril po Pohorju, sem malo zašel in na neki precej osamljeni gozdni poti nenadoma pred seboj zagledal nekaj, kar bi bilo lahko "speči medved" (vsaj od daleč). Ustavil sem se in malo cvikal... Če bi hotel obrniti, bi izgubil vsaj eno uro. Zato sem začel na glas vpiti "Medo bejž!". Ko se le ni zbudil, sem se toliko skorajžil, da sem prišel dovolj blizu... Videl pa sem le preperel štor in nekaj blata...

Popoldne me pokliče moj stari »soborec« iz časov slovenske pomladi – Tone Stele iz Kamnika. Predlaga, da bi ustanovili društvo Demos, na podoben način, kot že obstaja društvo General Maister, z občinskimi društvi in krovno organizacijo na nivoju države. Ideja se mi zdi kar dobra, vendar le v primeru, da bi društvo res skrbelo le za »ohranjanje tradicije«, negovanje vrednot, predvsem pa zbiranje zgodovinskega gradiva, ne pa z aktivno politiko.

V javnosti se namreč po navadi vse preveč poudarja le ožje politično vodstvo Demosa v Ljubljani, pozablja pa se, da je šlo pri tem za izrazito in spontano široko vseslovensko ljudsko gibanje. Kdor bo prebral knjigo »Demos na Kamniškem«, ki je izšla spomladi, bo videl, koliko aktivistov na lokalni ravni je bilo vključenih v predvolilne aktivnosti, demokratizacijo lokalne politike, promocijo plebiscita in obrambo dežele. Če bi s podobnimi knjigami pokrili vseh (takrat približno) 60 občin, bi še bolje zagotovili objektivno zgodovinsko resnico o našem enkratnem slovenskem projektu.

Tonetu sem obljubil, da bom po svojih močeh pomagal pri ustanovitvi društva. Predvsem bom iniciativnemu odboru posredoval vse naslove interesentov, katere bom dobil na svoj naslov tone.tomazic@siol.net.

Nedelja, 22. avgust

Habakuk nas navduši, kot po navadi. Tokratna novost je »zvočna kopel z gongi«. Dopoldne se še zadnjič naplavamo (v vodi) in v mislih se kar poslovim od letošnjega poletja. (Pre)hitro je minilo!

Doma seveda takoj pogledam na facebook, kjer se je nabralo veliko zanimivosti in novih stikov. Pogledam še na obe skupini, kateri sem sam ustanovil: »Slovenski pozdrav« in »Dost mamo«.

Člani prve skupine naj bi VSAJ ENKRAT: - namesto "adio!" ali "čao!" svojega prijatelja pozdravili s kakšno lepo slovensko besedo (na primer Živjo!) ter: - povabili vsaj enega svojega prijatelja v to skupino. Zdi se mi, da je v tem okolju »SMS slovenščine« še bolj potrebno opozarjati: »Ne pozabimo lepih slovenskih besed za pozdravljanje in jih ponovno obudimo! Ohranimo našo lepo in enkratno slovenščino!« z veseljem ugotovim, da imamo že 912 članov!

Bolj delikatna je druga skupina, ki je imela ob ustanovitvi kot svoj cilj: »ZA rešitev slovensko-hrvaškega spora; ZA podpis arbitražnega sporazuma; ZA referendum; ZA - na referendumu; ZA kompromis na obeh straneh; ZA prijateljstvo in dobro sosedstvo; ZA Združeno Evropo! In kaj če sedaj arbitražo zavrnemo? Imamo kakšno realno alternativo, če upoštevamo razpoloženje na obeh straneh?«

Čeprav me je marsikdo iz desne polovice politične javnosti prav po strani gledal (tudi v moji stranki NSi), pa si nisem mogel kaj, da ne bi ravnal po svoji lastni presoji ter zdravi pameti in javno podprl nekaj, kar je logično in dobro. Slovenska desnica je ob tem vprašanju naredila veliko napako, da ni prisluhnila številnim mednarodnim nasvetom ter niti svojim »naravnim zaveznikom«, kot so Evropska ljudska stranka, Komisja EU, Vatikan. Nekatere vodilne desne politike sem na to opozoril še pravočasno, vendar me niso poslušali…

Dejstvo je, da sta Pahor in Kosorjeva ta dolgoletni veliki problem v kratkem času dobro rešila (oziroma vsaj pognala v reševanje) in da so slovenski volivci to tudi potrdili. Na naši strani ima za to Pahor res veliko zgodovinsko zaslugo. Upam, da bo za to nekako »nagrajen« že tudi v tem življenju... Če bi (bo!) Janša zmagal na naslednjih volitvah, bi bil Borut Pahor vsaj lahko (dober!) zunanji minister…

Ponedeljek, 23. avgust

Danes je Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov in prav razočaran sem z odnosom slovenske sedaj uradne (vladajoče) politike do tega pomembnega praznika. Ker Vlada tega datuma (upam, da samo letos) ni uvrstila v koledar državnih proslav, je k sreči slovesnost ob tem vse-evropskem dnevu pripravil vsaj Študijski center za narodno spravo v Štanjelu na Krasu.

Kot bivšega poslanca me vabijo na vse pomembnejše državne proslave in prav z veseljem se jih udeležujem. Po zaključku programa je po navadi sprejem, kjer tudi malo pokomentiramo ter primerjamo pristop (sedanjih in prejšnjih) vladajočih garnitur do posameznih praznikov.

Letošnja junijska proslava ob Dnevu državnosti mi je bila sicer kar všeč. Kasneje sem doživel celo to čast, da smo se skupaj slikali – Mr.&Mrs. Jurij Zrnec in Anton Tomažič. To sem bil frajer zvečer doma, ko sem obema najstnikoma pokazal sliko (in jo seveda objavil na facebooku). Me je pa na koncu programa zelo presenetilo, da so v zaključni točki »ljudske množice« mahale s slovenskimi IN RDEČIMI zastavami. Sprva sem si mislil: »Ne bodi malenkosten, saj je to le slučajno, da bi bil prizor bolj pisan.« Vendar sem se ob tem spraševal, zakaj pa ni potem še modrih zastav?… Da pa provokacija le ni tako nedolžna (in je lahko tudi zaskrbljujoča) pa sem spoznal ob kasnejšem komentarju pomembnega politika Pavleta Gantarja (predsednik Državnega zbora!), ki je to komentiral kot »dekorativni element z zloveščo napovedjo«. Hopla! Ali nam grozite s kakšno novo revolucijo? Imate pripravljene že tudi našitke s srpom in kladivom? Ne, hvala!

Zvečer nas v Štanjelu vse navduši Boris Pahor. Preseneti pa nas s predlogom, da bi spremenili slovensko himno (besedilo). Meni se to ne zdi pametno, ker so se po mojem mnenju (in na moje zadovoljstvo) naši državni simboli (grb, zastava, himna) ravno lepo "prijeli".

Torek, 24. avgusta

Medtem, ko pri stari mami na Rakeku kopljemo krompir, imam čas za premišljevanje. Še vedno sem pod vtisom sinočnje prireditve. Slovenija je ena redkih evropskih držav, kjer se simboli totalitarizma (v našem primeru komunizma) ponovno vse bolj pojavljajo v javnosti, kar je seveda zaskrbljujoče.

Na žalost je očitno slovenska levica po zmagi na zadnjih volitvah izgubila priložnost, da se normalizira, »evropeizira«, znebi bremen preteklosti in poskusi z iskrenim poskusom sprave, katero Slovenci tako zelo potrebujemo. Takšna, že prava zloraba oblasti, se še najbolj kaže v našem glavnem mestu, ki je oskrunilo sodobno Ljubljano s poimenovanjem ceste po bivšem diktatorju.

Ali se organizatorji proslav ne zavedajo, da triumfalizem pod znakom rdeče zvezde (v zgodovinskem, simbolnem, kontekstu in na slovenski zastavi) pomeni veliko in izrazito izzivanje drugače mislečih, posebno pa še vseh (krvnih ali duhovnih) potomcev številnih nedolžnih žrtev povojnih pobojev – »Slovenski Katin« - umorjenih pod znakom rdeče zvezde?

Morda sem zaradi osebne družinske prizadetosti – nepotrebne smrti strica Franceta – neobjektiven, vendar si ne morem kaj, da ne bi ugotavljal, kako krivično je komunistično (sedaj pa levičarsko) očitanje domobrancem, da so kolaborirali z okupatorjem, ko pa je prav pri komunistih šlo za eno samo kolaborantstvo.

Že pred vojno so delovali izključno po navodilih in napotkih mednarodne komunistične internacionale, med vso vojno pa so predvsem izvajali direktive in ukaze iz Beograda in Moskve. Tradicionalno hlapčevski odnos do srbskega vodstva se je potem pri slovenskih politikih nadaljeval še vse do devetdesetih let, ko smo jih tako grdo odrezali od njihovih patronov.

»Nomen est omen« - ni slučaj, da je celo v imenu dokaz, da pri partizanstvu ni šlo v prvi vrsti za boj proti okupatorju, temveč za revolucijo: izraz pomeni: »pripadnik stranke«. Če bi temu ne bilo tako, potem bi se lahko borili kar pod tradicionalno slovensko trobojnico, ne pa pod rdečo rusko revolucionarno zvezdo!

Pri tem seveda izrekam veliko spoštovanje in občudovanje do vseh tistih poštenih partizanov, ki so se (tako kot moj stric) temu gibanju pridružili v sveti veri, da se borijo za svoj narod.

Dnevnik II

Sobota, 14. avgust

Vrhunec dneva nastopi šele zvečer, ko greva z ženo v Poletno gledališče Studenec pri Domžalah, gledat epski spektakel »Pod svobodnim soncem«. Kulturno društvo Miran Jarc je res fenomen, ki mu v Sloveniji ni para, saj se že štiri desetletja širi, tako v fizičnem kot tudi v programskem in kvalitetnem smislu. Neumornemu Lojzetu Stražarju je uspelo animirati toliko amaterskih in tudi profesionalnih umetnikov (ki očitno nastopajo ljubiteljsko), da predstavo lahko ponovijo 12 krat, z razprodanimi (vsakič!) več kot 500 sedeži. Tudi nocoj pred navdušeno publiko!

Finžgar je seveda zaradi večjega dramaturškega učinka zgodovino malo poenostavil, prav pa je, da naše slova(e)nske korenine promoviramo tudi še v 21. stoletju.
Ko sem prebral knjigo Jurija Venelina (ruski zgodovinar iz Prešernovega časa) o zgodovini Slovencev, sem spoznal, da je bila uradna zgodovina, katero so nas učili v šoli (in jo še učijo), v veliki meri ponarejena, pač pod vplivom tujih ideologij (germanskih, italijanskih, jugoslovanskih)... In sem začel brati zgodnejše, bolj originalne, ne-ponarejene vire...

Zanimiva je tudi knjiga Antona Linharta: "Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije" iz leta 1788. Ko opisuje poljedelstvo na našem ozemlju - pred Rimljani - navaja tudi tale fantastičen podatek, po zgodovinarju Pliniju: "da so imeli velik stroj na dve kolesi, ki so ga voli od zadaj potiskali po posevku; imel je ostre, na obeh straneh pritrjene zobe, ki so rezali nazaj v stroj padajoče klasje...".

Tudi če takšnega "kombajna" takrat ni bilo (zakaj pa ne; morda je pa tudi tisto kolo iz ljubljanskega barja en njegov del?), pa je očitno obstajala vsaj že ideja o njem!
Ob tem naj dodam, da sem popolnoma opustil "vero" v to, da so se naši slova(e)nski predniki v naše kraje priselili šele po propadu rimskega cesarstva. Tukaj so bili (naši direktni predniki) že v času pred Kristusom. Kdor ne verjame, naj prebere obe citirani knjigi in pri tem prosto razmišlja.

Nedelja, 15. avgusta - Veliki šmaren

Kot vsako nedeljo, grem zjutraj ob 7h k maši, drugi člani družine pa še malo »potegnejo« in gredo za ob 9h. Naša nova cerkev Sv. Jožefa na Viru sicer še ni povsem končana, vendar že prav dobro služi svojem namenu. V njej smo imeli tudi že prvo sveto obhajilo in birmo. Danes je še posebej slovesno, tako kot povsod po Sloveniji.
Žal so bili ateisti letos malo prikrajšani – za en dela prost dan – verniki pa smo enega naših največjih praznikov – Marijino vnebovzetje – prav lepo praznovali, tudi (ali pa še posebej zato), ker je bil na nedeljo.

V zvezi s prazniki imam tudi nekaj »insiderskih« informacij, kot vodja poslanskega kluba (Narodni demokrati v okviru Demosa), ko smo se leta 1991 pogajali o novih (in starih!) praznikih. Ideološke razlike med Demosom (kjer pa sem jaz tedaj sodil v »trdo jedro«) in starimi silami so pripeljale tudi do hudih pogajanj in konfrontacij. Še največ zaslug za kompromis je imela Spomenka Hribar, ki je formalno sicer bila v prvi skupini, s srcem pa v drugi (»Zaustavite desnico«). (Ampak res zelo) poenostavljen kompromis je bil naslednji: vi nam Velikonočni ponedeljek in Veliki šmaren, mi pa vam 27. april in Dan reformacije.

Jaz sem za to glasoval bolj s stisnjenimi zobmi, ker sem se dobro zavedal velike problematičnosti 27. aprila kot dneva ustanovitve »Protiimperialistične fronte«, sponzorirane s strani Hitler-Stalinovega zavezništva proti gnilemu zahodu: Angliji, Franciji, ZDA. Kdor ima o tem še kaj pomislekov, naj si prebere najnovejšo knjigo Gregorja Medveška: »Mit o NOB«.

Popoldne ponovimo lep dogodek iz preteklega leta. Na povabilo (naših) Prijateljev (ja, tudi pišejo se tako) si v Kompoljah ogledamo gledališko predstavo pod milim nebom in sedeč na travi. Dramski igralec Gregor Čušin nas je do solz nasmejal in nam dal tudi veliko misliti s svojim avtorskim delom JONA, BESNI PREROK.

Ponedeljek, 16. avgusta

Pa se je v drugo polovico prevesil tudi avgust. Kmalu bomo začeli z nakupom šolskih potrebščin… tokrat že za dva gimnazijca. Sem v dilemi: ali naj (skromno) žepnino letos izenačim, ali naj ima Toni (2. razred) nekoliko višjo, kot Marjanca (1. razred)? V preteklem letu je bilo logično, da je bila njegova nekoliko višja, saj je imel z vožnjo do Ljubljane tudi več stroškov. Letos pa ni pravega razloga za razliko…. Razen, če ne bo Marjanca pričakovala celo kaj več, glede na to, da so ženske torbice bolj polne raznih »potrebščin«, kot moški žepi?

Na facebooku malo preverim komentarje in reakcije na včerajšnjo predstavo. Same pohvale in zahvale! Tamino in Lucija, za naslednje leto se spet priporočamo!
Dobro poznam precejšnjo skepso moje generacije do socialnih omrežij, kot je Facebook (ne vem, ali naj ga pišem z veliko ali malo začetnico?), jaz pa sem prav navdušen. Tudi ne pričakujem, da se nam bodo moji sošolci iz 4.a (Gimnazije Bežigrad; letnik 1969) kaj kmalu v večini pridružili (trenutno nas je v skupini le 8), po drugi strani pa imajo med mladimi že skoraj vsi svoj profil. Moje konservativne kolege, kot je tudi Rajko Pirnat, sicer svarim, da bodo lahko čez deset let povsem odrezani od dogajanja, če ne bodo na Fecebooku (ali na kakšnem drugem socialnem omrežju), po drugi strani pa jih tudi razumem, saj tudi sam lahko natresem kopico argumentov »proti«.

Najpogostejši »izgovor« je pomanjkanje časa, ki pa je po mojem mnenju bolj na trhlih nogah. Gre le za prioritete. Gospodje iz moje generacije si pač vzamejo čas tudi za kakšno pivsko debato, za golf, kakšen pornič, kolumne Vlada Miheljaka ali Borisa Ježa… jaz pa medtem za surfanje. Sicer pa v povprečju ne porabim dnevno kaj dosti več kot 10 do 15 minut za Facebook. Da bom pošten: če ne štejem sem urejanja slik, katere svojim prijateljem z veseljem pokažem, preko Flickr-ja.

Težje prepričam tiste skeptike (posebno med resnimi poslovneži), ki so si na hitrico ogledali profile svojih hčerk in sosedovih upokojenk ter upravičeno ugotovili: »Koliko nekoristne in kičaste navlake! Sami neki srčki, škratki, reklame, prazne fraze in nerazumljiva slovenščina (?)!« Ja, to je pa tako, kot če bi zavrnili uporabo mobilnih telefonov, ker po njih v neskončnost klepetajo najstnice, si pošiljajo SMS-e, da so že na drugem koncu avtobusa, navajajo na odvisnost od plehkih komercialnih vsebin, itd. Resni ljudje pač (lahko) uporabljajo mobilce (in tudi facebook) za resne zadeve, neresni pa za neresne. Opomba: lektorico prosim, da naj ne popravlja mojega pisanja facebook z malo začetnico, ker je takšen tudi njihov originalni logotip.
Za mene je socialno omrežje nekaj takega, kot sprejem za obiskovalce koncerta v Cankarjevem domu. Nekatere poznam, nekatere ne. Malo se sprehajamo, ogledujemo, rokujemo. Nekateri so mi simpatični, drugi ne. Prve z veseljem sprejmem v svojo družbo tudi za stalno, nekatere mi predstavijo prijatelji. Vsakogar se tudi zlahka znebim, zavijem stran ali odklopim.

Kakšen od mojih (preko 1200) facebook prijateljev bo verjetno v tem dnevniku opazil tudi kakšno misel, kot sem jo na svojem profilu že objavil. Tam imam shranjenih tudi ogromno zanimivih slik. Če vas zanima, se mi pa pridružite! Saj je tudi moj naslov zelo enostaven: http://www.facebook.com/antontomazic

Me bo veselilo, da sva se spoznala…

Torek, 17. avgusta

Ta teden se bom pa najprej ukvarjal s projektom AlertX. Gospodarska kriza je v letu 2009 prisilila vse podjetnike, da se čim bolj prilagodijo na spremenjene okoliščine in po možnosti razvijejo nove ideje ter iščejo nove trge. Ker sem se v zadnjih 20 letih ukvarjal predvsem s (pravno) informatiko, smo se na tem področju znašli med »lomilci krize« (takšno oznako so družbi IUS SOFTWARE dali v časniku Finance) tako, da smo uspešno lansirali hrvaški IUS-INFO ter s pravnega prodrli še na finančno, davčno in računovodsko področje – z novim produktom FinD.

Kot podjetnik pa sem se prvič lotil tudi novega, fizičnega proizvoda, seveda inovativnega in temelječega na zadnjih dosežkih sodobne tehnologije (miniaturne komponente, ki so bile razvite šele v zadnjih letih; prepoznavanje objektov v videu; zadostne procesorske in spominske kapacitete tudi za majhne »gadget« naprave).

Ideja se mi je porodila, ko sem kolesaril na tako nevarni cesti, kot je Kočevje-Ljubljana. Avtomobili in kamioni kar švigajo mimo tebe, kakšnih 5 centimetrov blizu… Gledaš pred seboj na izrabljene bankine in sproti premišljuješ, kje se boš izognil ostremu robu ali globoki udrtini, pri tem pa lahko samo ugibaš, kakšna je situacija zadaj… Ali se luknji lahko izognem malo na levo… ne da bi zapeljal več kot 5 cm na cesto? Če se bom pa toliko obrnil nazaj, da bom videl, ali se kdo bliža, pa lahko izgubim ravnotežje in …? Zanašam se le na sluh, ki pa z leti tudi peša… Ta-mladi kolesarji sicer dobro slišijo, vendar le, če (ko) ne poslušajo svoje mp3 glasbe…

Tako sem že med tisto vožnjo prišel do glavne ideje, katero sem kasneje še dodelal in dokumentiral. Ugotovil sem, da trenutno takšnega inovativnega proizvoda še ni. Zato sem izum tudi patentiral (Evropski patent) pod nazivom: »Naprava za gledanje nazaj in opozarjanje« (»Multi View Monitoring and Alerting Device«). Na posebnem okviru (v obliki nekakšnih očal) ali zataknjeno na zadnji del kolesa bo nameščena miniaturna kamera, povezana z miniaturnim zaslonom (display), ki bo uporabniku sproti kazal sliko (video) dogajanja za njegovim hrbtom, ne da bi motil njegov pogled naprej.

Vgrajeni procesor bo sproti obdeloval video signal, tako, da bo prepoznal vsak objekt (predvsem seveda vozila), ki se približuje, ga na videu označil z rumenim okvirčkom ter prižgal posebno rdečo utripajočo lučko, kot opozorilo na potencialno nevarnost. Kdor bo poslušal (vgrajeni) mp3, bo tudi zvočno opozorjen »Pazi, avto!« (v svojem jeziku). Opozorilni signal bo možno (brezžično) poslati tudi na zadnjo varnostno lučko kolesa, da bodo z utripanjem (na kolesarja) opozorjena tudi bližajoča se vozila.

Kot ste verjetno že sami pomislili, bo takšna naprava lahko zelo koristna in bo lahko veliko prispevala k večji varnosti – ne samo v kolesarstvu, ampak – tudi pri drugih aktivnostih, na primer pri smučanju.

Glavni podjetniški čar pa je v tem, da za takšen, povsem nov, produkt obstaja ogromen (še) neizkoriščen trg v globalnem merilu. Samo v Sloveniji je več deset tisoč navdušenih rekreativcev, ki bi se jim zdel takšen produkt zanimiv, nato pa v vsaki razviti državi še po več sto tisoč, v svetovnem merilu pa kar nekaj milijonov. Prepričan sem, da lahko s pomočjo sodobnih marketinških in prodajnih orodij (spletne prodajalne, virusni in video marketing, socialna omrežja interesnih skupin, itd.) že kar sami iz Slovenije obvladamo (vsaj) nekaj odstotkov takšnega potenciala (in s tem lahko že kar »obogatimo«), kasneje pa se povežemo še s kakšnim »velikanom«.

Na sestanku ožjega vodstva naše nove družbe – »POZOR 360, Opozorilne naprave d.o.o.« sem zelo zadovoljen s poročilom direktorja Roka, ki zaključuje s pripravo poslovnega načrta. Res je trajalo kar nekaj mesecev, vendar sedaj vidim zakaj in tudi prednosti takšnega pristopa. Poznam načine in tudi primere, ko poslovni načrt (z dobrim »šimelnom«) nastane v nekaj dneh in je na prvi pogled tudi kar prepričljiv, v bistvu pa temelji na ocenah in ugibanjih (kar se seveda izkaže in dokaže šele v kasnejši fazi (ne)realizacije. Rok pa je, posebno na stroškovni strani, skrbno zbral vse relevantne podatke o potrebnem razvoju novega produkta: od cen posameznih komponent do ponudb vseh glavnih podizvajalcev. Še vedno pa se nismo odločili ali bo proizvodna potekala v Sloveniji ali pa kje v tujini. Jasno je, da v podjetništvu ni mesta za sentimentalnost: če bodo želeli slovenski proizvajalci dobiti posel, bodo pač morali ponuditi najboljšo kombinacijo »price/perfomance« (ceno/kvaliteto).

Sreda, 18. avgusta

Da ne bi slučajno kakšen bralec mislil, da tudi sicer dnevnik pišem vsak dan, naj pojasnim, da sem se z veseljem odzval predlogu urednika Sobotne priloge, sicer pa so zadnji moji dnevniki nastali še pred mnogimi (deset)let(j)i.

Ker sem pisal tudi že v prejšnjem tisočletju, znam še kako ceniti današnje možnosti pisanja in objavljanja. Uživam celo v takšnih malenkostih, katerih se nove generacije ne bodo nikoli niti zavedale. Kako lahko je v obstoječe besedilo vriniti novo črko, besedo ali celo stavek! Enostavno: na tisto mesto postaviš kazalček (preveriš, da je vključen način vrivanja, ne pa prekrivanja) ter začneš pisati! Obstoječe besedilo za kazalčkom se kar samo premika na desno in ko pride do konca vrstice, se kar samo premakne v naslednjo vrstico! Na koncu je zelo enostavno vse lepo poravnati in se še vidi ne, da je bilo nekaj novega vneseno! Podobno je z brisanjem: čisto enostavno! Postaviš kazalček desno od znakov, katere nameravaš zbrisati in pritiskaš tipko Del, toliko časa, da izbriše vse kar želiš. Preostalo besedilo se spet samo poravna! Ne vem, kako navdušena bi bila nad čem takim Tolstoj in Cankar…

Še dobro se spominjam, koliko listov papirja sem zmečkal, ker sem se zmotil, ko sem na (čisto nov!) pisalni stroj pisal svojo maturitetno nalogo. Saj, če sem se zmotil že v prvih vrsticah, ni bilo nič hudega še enkrat vse napisati… Hudo je bilo, če si se zmotil proti koncu strani! Malenkosti smo seveda lahko popravljali s korekcijskim čopičem, ampak izdelek ni bil več idealno lep. Predvsem pa nisi mogel vrivati dodatnih besed ali stavkov.

Na začetku moje podjetniške kariere – v 80-ih letih – smo kolege pravnike začeli navduševati nad uporabo računalnikov v pravu, tudi tako, da smo jim kazali prve urejevalnike besedil. (Najbolj so bili navdušeni nad tem, kako hitro si lahko našel določeno besedo v obsežnem besedilu). Študentje na PF so nato kmalu začeli spoznavati nove tehnike pri posebnih predmetih pravne informatike. Potem se je računalniško opismenjevanje premaknilo v srednje šole. Danes podrobnosti spoznajo že v osnovni šoli. Vrivanje besed pa ne navdušuje (tako kot mene) več niti malčkov v vrtcih…

Navdušen sem tudi nad čarobno lahkoto objavljanja v tem našem tretjem tisočletju! Vlogo urednika lahko kar odmislimo! Če je avtor prepričan v kvaliteto svojega pisanja, to lahko pač takoj objavi, vsaj na svojem blogu! Če se bo tam začelo kopičiti kaj dobrega, se bo tudi obisk povečal in bralci ga bodo poveličali s številnimi kliki, kar pa bo na koncu pritegnilo tudi kakšnega založnika. V svobodnem in konkurenčnem okolju izmenjave idej, se lahko dobri avtorji tudi brez večjih materialnih vlaganj ter klečeplazenja okrog založnikov prebijejo v »top lestvice« dobrega branja. Krasni nori svet!

Dnevnik I

Sobota, 7. avgusta
Danes sva s Tonijem sama doma, ker sta Mirjam in Marjanca pri stari mami na Rakeku. Ko ravno premišljujem, kako se bova »po moško« znašla tudi za večerjo, me pokliče Sarah in povabi na lasagno. Toni se sicer v zadnjem trenutku premisli, ker mora seveda »ven«, sam pa prav z veseljem skočim k svojim dobrim prijateljem v Gunclje. Tam imajo najeto hišo, kjer je vedno vsak sprejet z iskreno ljubeznijo.
Na spletni strani http://soncevsrcu.si/ se predstavljajo kot društvo SONCE V SRCU, organizirani pa so v okviru projekta mednarodne organizacije The Family International. To je misijonarska organizacija, ki se posveča širjenju Božje besede in Božje ljubezni ter nudi pomoč ljudem v stiski. Naloga prostovoljcev iz SONCA V SRCU je skrb za socialno šibke, katerim nudi motivacijsko-socialne programe za izboljšanje kakovosti njihovega življenja. Nikakor pa ne gre za kakšno versko ločino in še manj za kakšno vsiljivost. Veliko od njih jih je bilo pred leti, v najtežjih časih, v Bosni, kjer so veliko in nesebično pomagali najbolj pomoči potrebnim. Sedanjo»razporeditev« v Sloveniji vsi zelo cenijo in imam občutek, da nekateri tu zbirajo moči za nove in težje projekte. Prav nedavno se je kar nekaj mojih prijateljev iz organizacije »The Family« preselilo v Albanijo.

Poznam jih že nekaj let in vedno uživam v njihovi družbi. Z Etiennom, ki je nocoj skuhal lasagno, ob petkih tudi redno igramo košarko. Občudujem predvsem njihovo nesebičnost in predanost: Bogu in sočloveku. Ker je zasedba zaradi dopustov tudi pri njih tokrat bolj komorna, imamo več možnosti za miren iskren pogovor. Tokrat mi Sarah zaupa, kako, zakaj in kdaj se je odločila za služenje Jezusu – preko soljudi. Bilo je, neverjetno, kar Indiji, kjer je Sarah leta 1975, kot toliko drugih mladih Evropejcev in Američanov iskala smisel življenja pri vzhodnjaških idejah in verstvih. In prav tam se ji je, dotlej čisti ateistki, prikazal Jezus ter ji namignil pot k »božjim otrokom« zbranim pri »The Family« ter »priporočil« direkten kontakt preko Svetega pisma. To razsvetljenje jo je tako pretreslo, da je že naslednji dan izročila vso svojo lastnino (vključno z nakitom in video kamero) ubogim in se predala dobrodelnosti. In vem, da je še danes najsrečnejša tisti dan, ko približa Jezusa nekomu, ki ga doslej ni p(re)poznal.

Tudi lasagna je bila odlična! Še za Tonija so mi jo nekaj dali. Zvečer jo je prav slastno pospravil in priznal, da mu je kar malo žal, da ni šel z mano. Če ne drugega, bi lahko vsaj malo prakticiral angleščino.

Ponedeljek, 9. avgusta

Točno ob 6h me je Matjaž pobral na Viru, da bi me potegnil do Trebnjega, kjer sem začel svoj tridnevni kolesarski izlet, na dan (kot) od Boga dan. Ker delam nekakšno kolesarsko transverzalo po Sloveniji, sem dodal še del Dolenjske, čeprav je moj glavni cilj tokrat Kozjansko.

Še dobro, da sva lansko leto s sinom Tonijem še skupaj odkolesarila do stare mame na Rakeku, saj odslej ne vem, če bova še za skupaj. On ima s svojimi 16 leti povsem druge kolesarske motive in navade, kot jaz s svojimi 60: njemu se bolj mudi – jaz pa bi vedno nekaj fotografiral; on bi hitro - jaz počasi; on ima (drago!) gorsko kolo – jaz cestno; on išče adrenalin (skače) – jaz samoto… Pa saj je prav tako: zakaj bi oviral on mene ali jaz njega? Meni še na misel ne pride, da bi se udeležil kakšnega množičnega maratona. Imam nek svoj samotarski stil »potepuškega kolesarjenja«. Uživam v tem, da se sproti odločam, kam bom zavil, kaj si bom ogledal, kdaj se bom odpočil, kje bom prenočil.

V osrčju Kozjanskega, na samotni poti doživim prav simpatično srečanje. Če se jaz vozim tako, kot se v teh krajih verjetno že kakšnih dvesto let, pa so mi nasproti (prav lepo počasi) primahali trije popotniki, tako kot se je to verjetno dogajalo že tisočletja: Avstrijka srednjih let z dvema prav majhnima ponijema: mamico in hčerko. Prva (žival) je nosila za kakšna dva nahrbtnika prtljage (vključno s šotorom), druga pa je za to še premajhna. Ko sem prijazno gospo malo povprašal po njenem »tempu«, mi je zaupala, da dnevno napredujejo po kakšnih 15 km, celotna potovanja pa se merijo v mesecih. Na koncu me je bilo kar malo sram, kako neprimerno manj ekološko sem jaz usmerjen. Ker sem si malo prej v trgovini kupil nekaj plastenk vode, sem ji eno ob slovesu ponudil. Prav prijazno, vendar odločno jo je odklonila, s pojasnilom, da vode iz plastenk pač ne pije(jo). Ko mi je pokazala še čutarico, v katero si zajema bistro studenčnico, sem vedel, da sva kot iz različnih stoletij. Ona bo verjetno nocoj večerjala kakšen prepečenec (med nama je bila precejšnja razlika tudi v konstituciji), jaz pa si bom naložil poln krožnik dobrot hotela v Podčetrtku.
Čeprav najrajši prespim pri kakšni turistični kmetiji, pa sem tokrat z veseljem izkoristil okoliščine zaključka prvega dne mojega izleta ter izkoristil termalno kopel hotela v Podčetrtku. Kako sem užival, ko sem si pozno popoldne masiral utrujene mišice v topli termalni vodi!

Preden zaspim, še malo pogledam v moj priljubljeni Garmin, vendar ne morem narediti bilance, ker je napravica ugasnila zaradi iztrošene baterije. Kot po navadi, se najprej jezim na tehniko, potem pa malo pomislim in priznam lastno napako. Čeprav sem baterijo napolnil pred nekaj dnevi, pa sem nato pozabil aparat izključiti… in je potem božček nepretrgoma klical številne satelite, medtem, ko je ležal v predalu.
Po zemljevidu pa le ugotovim, da sem naredil 74 kilometrov.

Torek, 10. avgusta

Ko zjutraj malo pregledam slike, ugotovim, da imam sicer posnete že krave, konje, (ponije), ovce, mačke, pse, pa še nobene - koze. Zato moram še kar malo nadaljevati po Kozjanskem: od Podčetrtka do Podsrede (kje pa je Podtorek?), nato pa naprej preko Senovega in Krškega nazaj na Dolenjsko. Potem pa zabrundam tisto: »Grem domov v Novo Mesto«…

Čudovita je ta naša Slovenija! Vozim po različnih krajih, povsod pa vidim prelepo naravo, prikupne vasice, cerkvice na gričkih, vzdrževana božja znamenja (križi, kapelice, kužna znamenja), prijazne ljudi. Veseli me, da pravzaprav kakšnih izrazitih znamenj revščine (v večjem obsegu) niti ne najdem. Pa sem bil že letos kolesaril tudi v Halozah, na Goričkem in sedaj po Kozjanskem. Saj se najde sem ter tja kakšna stara hiša, ki se bo vsak čas podrla, ampak saj brez tega ne gre v nobeni deželi (koliko več sem takšnih videl v Makedoniji, Dalmaciji, sploh pa v Bosni…). Po navadi pa v bližini že odkrijem povsem novo, moderno hišo. Če greste po Sloveniji počasi in se ne držite le glavnih cest, boste odkrili tako lepe (in velike!) hiše, kot jih imajo v Beverly Hillsu! Samo… te presnete barve!

Med današnjo vožnjo po Dolenjski se namreč v meni izmenjavajo mešani občutki: Tradicionalni Jaz: »Pa zakaj so po celi Sloveniji začeli hiše pleskati z najrazličnejšimi barvami, čim bolj kričečimi, brez kakršnega koli obzira do okolice, do obstoječe arhitekture in strokovnih urbanističnih mnenj?« Moderni Jaz: »Kaj češ! Očitno je ljudem to všeč in zakaj bi jim potem to branili? Saj je tudi svetlo zelena fasada z belimi obrobami lahko lepa, še posebno, če so na vseh oknih tudi rože.« Tradicionalni Jaz: »Čez nekaj let bodo slovenska naselja od daleč imela enak izgled, kot tista na Karibih! Tega urbanisti ne bi smeli dovoliti! V Švici se to ne dogaja!« Moderni jaz: »Tudi tam imajo vse več sladolednih barv. Čas se spreminja in s tem tudi izgled pokrajine.« Realistični Jaz: »Pustimo to! Nobeni predpisi, nobeni uradniki, nobene javne razprave in noben referendum tega trenda ne bo več preprečil! Pojdimo rajši na eno pivo!« Pametnejši odneha…

Ker bo današnja tura malo daljša (od mojega dnevnega povprečja), si privoščim obilno kosilo ter popoldanski spanec. Prvo v gostilni, drugo ob Krki. Lepo je kolesariti…
Ker bi zvečer na vsak način rad gledal košarkarsko tekmo med Slovenijo in Španijo, pri iskanju prenočišča najprej vprašam: »Imate v sobi televizijo?« Prijetna gostilna v Krki (ja, sem prispel že do izvira!) jo ima in zato jo vzamem brez oklevanja. Najprej pa seveda tuš…

Če imajo v sobi TV sprejemnik, pa to še ne pomeni, da imajo tudi TV program: od vseh mednarodnih satelitskih je prav TV SLO 2 – zakodiran. Sem si dobro zapomnil: »Scrambled«. Po (odlični!) večerji natakarico prosim za pomoč, vendar mi ne more pomagati, ker je pristojni gospod v Grosupljem. Po večerji še malo telovadim z daljincem in na koncu so prav vsi programi do zadnjega: »Scrambled«.

V »prejšnjem življenju« (kmalu bo že 10 let, odkar sem napisal knjigo »Drugi kraj rojstva: Nevis«) bi se v takšnem primeru prav pošteno razburil: vzel sem sobo z izrecnim motivom in pogojem, da bi zvečer gledal tekmo, pa tega ne morem! Odkar pa sem preživel tistih 9 dni na robu smrti, sem se precej spremenil: nekako omehčal. Ali se splača razburjati za malenkosti? Če je treba kakšno urico prebiti v stoječi koloni? Ali pa zamuditi eno (prav privlačno) tekmo? Ali nimam v bližini neomejeno količino vode? Ali nisem tule prav na varnem? Ali nimam doma nadvse prijetne družine? Ali ni Slovenija že 20 let svobodna?

Preden sladko zaspim, še vrišem današnjo turo v zemljevid. Doma pa bom na internetu lahko ugotovil, na katerem mestu sem imel maksimalno hitrost: 48,6 km/h. To je bilo seveda na kakšnem klancu – navzdol…

Sreda, 11. avgusta

Potem, ko me je zdravnica pred dvema mesecema opozorila na nekoliko previsok krvni pritisk, si ga prav pridno in redno merim (ter zapisujem), vsako jutro in vsak večer. In tako sem sinoči dobil nesporen dokaz, da je fizična rekreacija najboljše (preventivno) zdravilo za srčno-žilne težave: potem, ko sem čez dan prevozil 117 km, premagal 1045 m nadmorske višine, potrošil 4644 kalorij, si oddahnil s pivom, zaužil odlično večerjo, jo zalil s pol litra cvička (bravo Martin Strel!) in se temeljito umiril, sem imel najnižji tlak v celotnem merjenem obdobju!

Danes bom prav z lahkoto premagal še tistih 50 km do doma. Ker ne bi rad vozil po ljubljanskih obvoznicah, se pri Grosupljem rajši dvignem do Lipoglava, nato spustim do Sostrega ter preko Zaloga odpeljem do mostu čez Savo pri Dolskem. Potem pa preko Ihana domov na Vir pri Domžalah.

Povsod je lepo, doma pa najlepše! Posebno še, če se tvojega povratka veselijo najdražji! Tuš. Kosilo. Popoldanski počitek.

Jaz za razliko od vse več sodobnih turistov na dopust (pa četudi traja teden ali dva) ne jemljem prenosnika ali kakšnih drugih sodobnih pripomočkov za stik z internetom. Rad se povsem »odštekam«. Še mobilni telefon imam skoraj ves čas izključen. Enkrat dnevno ga prižgem le toliko, da pokličem domov, da jih ne bi preveč skrbelo.
Zato sem pa seveda še toliko bolj željan novic in (vse bolj tudi) kontakta z mojim družbenim omrežjem (Facebook). Po takšnih potovanjih, kot je bil pravkar zaključen pa prav z veseljem in čim prej izvedem še dvoje »nalaganj«: slike iz fotoaparata in posnetek opravljene poti iz Garmina. Slednje mi omogoča, da lahko preverim vse detajle opravljene (kolesarske ali pohodne) poti: razdalje, hitrost, srčni utrip, porabljene kalorije. Predvsem pa si lahko do podrobnosti ogledam opravljeno pot na zemljevidu in s pomočjo satelitske slike preverim razne dileme (na primer ali bi šel lahko tudi po kakšni bližnjici).

Današnja bilanca: 57 prevoženih kilometrov; 513 višinske razlike; 2362 porabljenih kalorij

Četrtek, 12. avgusta

Čeprav je letošnje poletje moje prvo po upokojitvi (da, ker je zaradi takratnega medijskega linča zaradi izkoriščenih ali neizkoriščenih poslanskih privilegijev marsikdo že leta in leta mislil, da sem že upokojen, pa seveda nisem bil), potem, ko sem lepo nabral 40 let delovne dobe in dočakal 60 let, se poletni meseci nič kaj ne razlikujejo od preteklih let. Poudarek je na dopustu, vmes pa je treba marsikaj postoriti tudi še na poslovnem področju.

Zato imam danes sestanek v Stegnah, s sodelavci in partnerji pri nekaterih mojih projektih in družbah. Čeprav nisem nikjer več zaposlen in nimam nobenih poslovodnih funkcij, pa kolegi še vedno radi upoštevajo moje nasvete in izkušnje. Ampak seveda ne prej kot ob 9h.

Čeprav ustanovitelji doslej še nismo bili poplačani za svoja vlaganja, še vedno (bolj) verjamem v idejo, katero sem lansiral pred 6 leti. Takrat sem se vprašal: kateri so tisti viri (resursi), ki so za Slovenijo najbolj obetavni? Rudna bogastva verjetno ne… Naravne lepote? Da, vendar v omejenem obsegu. Pridne roke? Ne bo šlo… so predrage… Veliko več se da zaslužiti z znanjem (večja stopnja dodane vrednosti), vendar pa ga vsaj doslej še nismo znali zadosti definirati in ovrednotiti, da bi lahko postal predmet gospodarskega poslovanja.

Družba INform je tako nastala na podlagi moje ideje o posredovanju pri pretoku znanja, kot največjega potencialnega bogastva tega planeta. Z razvojem interneta kot idealnega medija za pretok informacij so se pojavile prej neslutene možnosti za izmenjavo človeških izkušenj in pridobljenega znanja, ki pa vse doslej še niso bile zadosti izkoriščene. Da bi bil olajšan promet z znanjem v večjih količinah ter da bi bilo omogočeno njegovo vrednotenje, ga je potrebno definirati in oblikovati v posebne module in prav temu se posveča družba INform.

Ampak takšne definicije so malo preveč zahtevne za tale dnevnik. Bralec si bo vse lažje predstavljal, če bo pogledal na portal s pametnimi obrazci www.informiran.si Morda bo tam našel (veliko ceneje kot kje drugje) prav tisto, kar najbolj rabi: od vloge za znižano plačilo vrtca, do zahteve za razvezo Najprej sem imel glede slednjega malo slab občutek – kot da želimo pospeševati razpad družin? Praksa pa je pokazala, da temu ni tako. Uporabnina (to je moj »izum« za tujko »aplikacija«) je namenjena le tistim parom, ki so se že odločili za razvezo, pa bi radi neljubi postopek speljali kar najbolj neboleče. In po možnosti brez nepotrebnih stroškov za odvetnike…

Danes bomo z Alenom malo pogledali prodajne trende. Zaradi počitnic ne pričakujem kakšnih preveč vzpodbudnih rezultatov… bo treba malo počakati do jeseni. Splošna finančna in gospodarska kriza se seveda čuti pri vseh mojih družbah in projektih. Negativni vpliv se nam kaže kot nekaj zunanjega in neizogibnega. Družba IUS SOFTWARE, ki že preko 20 let posluje zelo stabilno, predvsem po zaslugi zadovoljnih stalnih naročnikov in ki praktično ni imela odjav, jih je v preteklih letih pač nekoliko začutila. Industrija Usnja Vrhnika je bila lahko dolgoletni zadovoljen naročnik že vrsto let, vendar če je šla v stečaj, je morala odpovedati tudi naročnino na popularni IUS-INFO.

V takšnih razmerah se morajo podjetniki pač znajti na način, ki uvaja dodatne storitve in še večjo kvaliteto. Na mojem področju (pravne informatike v najširšem smislu) je tako v preteklem letu nastala tudi nova družba Vknjižba d.o.o., ki olajša ter poceni razne nepremičninske postopke, predvsem tudi vknjižbo etažne lastnine. O tem se bom danes pogovarjal z direktorjem Petrom.