Knjiga v manj kot minuti

Razcvet ustvarjalnosti, katerega omogočajo sodobne informacijske tehnologije, se izraža tudi v veliko večji (lažji ter cenejši) možnosti, da ambiciozni ljudje izdajo svoje knjige. Odpadla je namreč največja in najpogostejša ovira, ki je doslej onemogočala večini avtorjev, da bi izda(ja)li svoje lastne knjige: nobenega urednika ni več, ki bi odločal o (ne)objavi!

Knjigo lahko danes vsakdo naredi, izda in prodaja kar sam.

Recimo, da ima za kakšnih 200 strani besedila, pa še kakšnih 20 slik za dodatek.

Prva in najvažnejša odločitev je, ali ste pripravljeni za izdajo knjige tudi kaj seči v žep (in koliko), ali pa ne(morete).

Ja, tudi povsem (skoraj) brez stroškov bi šlo! Na internetu najdete kakšen brezplačen program za urejanje knjig (»publishing software«), če nimate v računalniku že MS Office – Publisher. Svojo prvorojenko boste lahko v miru oblikovali in prevedli v format PDF ter »objavili« na svojem blogu. Tam si knjigo lahko vsakdo ogleda, naloži (download) ali celo stiska (na svoje stroške). Ob takšni skromni varianti se lahko tolažite z mislijo na možnost, da bo vašo prvo knjigo prebral kak pravi založnik (direktor MK), se zanjo navdušil in vas prosil, da bi jo izdal(i) tudi v tiskani obliki …

Ampak to ni to, kajne? Saj moramo še kratke članke najprej natisniti, da jih potem lepo z užitkom beremo … Kdo bi torej čakal na direktorja MK? Knjiga pač mora biti v papirnati obliki in tudi zvezana, kot se spodobi! Pa naj stane, kar hoče! Tudi nekaj 100 dolarjev (ja, Američani so seveda najbolj podjetni v tem smislu) …

Za solidno ceno bomo dobili vsa potrebna navodila, orodja, vzorce (template á la Dr. Živago), marketinške poti … predvsem pa bomo knjigo lahko držali v rokah že DANES! Šlo bo namreč za »naredi sam«, vendar z res odličnimi pripomočki. Primer takšne založbe je http://selfpublishing.com/ .

Za bolj resne avtorje, ki bi si želeli res kvalitetno knjigo, pa bo seveda treba le seči malo globlje (za kakšnih 1.000$) v žep. Knjigo bodo namreč izdali pri kakšni pravi (spletni) založbi, kot je to na primer AuthorHouse* ob človeški pomoči pravih urednikov ter tržnikov.

Ko bodo skupaj definirali projekt, mu bodo odprli posebno delovno mesto, kjer se bo srečeval z uredniki, lektorji, oblikovalci, tiskarji … Takšen postopek bo trajal kar nekaj mescev, vendar pa bo na koncu nastala res profesionalno pripravljena knjiga. Avtor jo bo seveda ves čas nastajanja že videval, točno v takšni obliki, kot bo v tej fazi in tudi njeno končno podobo.Ko bodo odobrene vse potrebne faze, bo knjiga pripravljena za tiskanje in avtor bo seveda nestrpno čakal na prvi fizični izvod. Ko ga bo dobil, bo sicer zadovoljen, ne bo pa (zaenkrat) kvaliteta še enaka, kot bi bila pri MK.

Tiskanje bo skoraj zagotovo po sistemu POD – »Print on Demand«. To pomeni, da založnik(i) nikoli ne bo(do) imel(i) na zalogi niti enega samega izvoda knjige! Vse bo le v računalniku – ker je takšen način skladiščenja neprimerno cenejši.

Marketing bo potekal izključno preko interneta, predvsem seveda tudi preko Amazona, Kadarkoli bo kdo naročil (kupil!) knjigo, bo poslana ta informacija v eno od posebnih, najmodernejših in ogromnih tiskarn (12 vzporednih tiskarskih strojev), kjer bo knjiga natisnjena, zvezana in zapakirana v manj kot minuti …

Tako kot pri blogih, bo seveda tudi pri samozaloženih knjigah kvaliteta dostikrat bolj tako – tako, ampak to je problem avtorjev (katerih bralci ne bodo prav množično brali, kaj šele kupovali). Dejstvo pa je, da se bo med to maso izdelkov našlo tudi marsikaj zelo kvalitetnega in da bo ta nova tehnologija (demokracija) zelo olajšala prodor mladim in nadarjenim avtorjem, ki bi se sicer morali (tako kot prej) boriti z birokratskimi in finančnimi ovirami.

*Priporočeni link: http://www.authorhouse.com/

Kultura: iz muhe delajo slona

Glede na pozno-tranzicijsko stanje družbene zavesti v Sloveniji je povsem jasno, da bodo mediji (in s tem tudi razne javnosti) pričakali novo Janševo vlado - na nož.

Fronta se ni še niti dobro odprla, pa že poteka prva huda ofenziva: zaradi »ukinitve« ministrstva za kulturo. Politični opoziciji se niti ni treba razkrivati, saj je poslala v napad široko fronto kulturnikov, podprtih z medijsko kanonado. Kako bi se lahko temu upiralo javno mnenje, naivna mladina ter sindikalne množice?

Pa v bistvu ne gre za nič posebnega in usodnega! Vse stranke so v predvolilni kampanji kar tekmovale v obljubah, koliko bodo skrčile vlado in kako malo ministrstev bodo imele (za vsak slučaj pa rajši niso naštevale, katera ministrstva bodo ukinjala). Tako se je morala tudi nova desno-sredinska koalicija držati obljubljenega in temeljito skrčiti število resorjev. Logično je, da je pri tem združevala manjša ministrstva, kamor gotovo sodi tudi ministrstvo za kulturo. Ob tem (še) ni nič krčila načrtovanih proračunskih sredstev, niti ni kakorkoli drugače zmanjševala pomena posameznih resorjev, še najmanj seveda kulturnega. Bolj pomembne odločitve bodo sledile kasneje – nujno potrebno varčevanje – vendar to nikakor ne bo nujno vezano na razporeditev resorjev.

Pa vendar: kost je bila vržena in najširša kulturna srenja jo je hitro zgrabila (izrabila) in z njo divja po sceni: Janša je proti kulturi! Pomladna koalicija je izdala svojega zaveznika! Desnica bo hlapec kapitala! Itd. itd. Kulturni praznik je kot nalašč za enoumno kričanje populističnih gesel…

V takšnih okoliščinah bi jaz svetoval Janševi novi koaliciji, da (»zaradi božjega miru«, »ker pametnejši odneha«) vzame veter iz jadra opozicije in kar z dvema spremembama v trenutku obrne javno mnenje v drugo smer (pri tem pa JJ tudi dokaže, da se je že precej naučil iz prejšnjega mandata kar se tiče odnosa do javnosti in medijev):

1. Pa naj se obdrži ministrstvo za kulturo! Nihče več ne bo mogel očitati koaliciji, da se ne drži svojih obljub o krčenju števila ministrstev, saj je to iskreno poskusila.

2. Pa naj tožilstvo ostane pod ministrom za pravosodje! Zakaj ne bi poslušali široke strokovne kritike… saj skoraj vsi pravniki vidij(m)o tožilce pač v tem resorju.

Prav nič tragičnega ne bi ti dve spremembi pomenili za siceršnji reformski in varčevalni program nove vlade, se bo pa lahko kmalu posvečala bolj bistvenim vprašanjem, predvsem tistim o varčevanju, ne da bi bila že izčrpana od prve ofenzive. Hkrati pa bi številne nasprotnike spremenila v zaveznike…

SLO-delujmo tudi politično!

Čas in zunanje okoliščine (splošna gospodarska kriza) seveda zahtevajo, da vsi delujemo za Slovenijo »v družinah, civilni družbi, podjetjih, verskih skupnostih, v šolstvu, politiki in na ulici. Vsakdo je po svojem človeškem dostojanstvu poklican k slodelovanju. Čas je, da prenehamo za vse kriviti druge ali splet okoliščin.« (iz Poslanice Socialnega tedna 2011)

Pri tem pa bo v končni fazi najvažnejše ravno in samo SLO-delovanje v POLITIKI. Pomembni so seveda tudi vsi drugi segmenti vplivanja in izražanja mnenj »civilne iniciative«, vendar gre samo pri pravi politiki za ODLOČANJE (o interesih). Če ne drugega (slaba) politika lahko vse skupaj v končni fazi – pokvari. Ali pa vsaj onemogoči odločne korake v pravo smer reševanja iz krize. Tako kot na primer sedanja slovenska (leva) oblast…

Kot na dlani je jasno, da Slovenija sedaj v politiki potrebuje nujne spremembe: levica se je vsaj za mandat ali dva izpela in pokazala, da problemom sodobnega časa ni kos.

Kje so torej alternative? V kakšnih starih modrecih… v mesiji, katerega nikjer ni… v prebujenju, resetiranju ali preporodu, v povsem novih strankah iz istih politikov? Bodimo realni: dobre stranke se ne naredi čez noč, združevanja za vsako ceno so tvegana, po številu jih imamo v Sloveniji kar dovolj. Drugo ime kaj malo spremeni na vsebini, lahko pa povzroči zmedo in »volilne ukane« (tako kot so leta 1992 številni naivni verniki svoj glas oddali stranki, ki je v bistvu protiverska, promovira pa Titovo NOB).

Rešitev je v luči bližajočih se volitev zelo enostavna: potrebno je bolj (zelo!) intenzivno SLO-delovanje med obstoječimi strankami slovenske desnice = »pomladnih strank«. To so seveda predvsem SDS, SLO in Nova Slovenija (zaradi mene se jim lahko pridruži še kakšna bolj ali manj »zelena« stranka, če bo njen program kompatibilen s skupno usmeritvijo). In potem imamo pred sabo že kar nekakšen »Novi DEMOS«, čeprav ni nujno da se (predvolilna!) koalicija prav tako imenuje. Važna je kompatibilnost programov in vrednot, na katerih stranke temeljijo!

Če bi se slovenska desnica (vsaj navedene tri stranke) toliko poenotila in dogovorila za usklajeno predvolilno kampanjo – SLO-delovanje, potem bi ji zmaga na volitvah kar padla v naročje. V tem primeru (in samo v tem primeru!) bi bila realna morda celo 2/3 zmaga, kar bi zelo olajšalo kasnejše vladanje pri premagovanju krize. Skromna zmaga za nekaj negotovih glasov ali nenačelna »velika koalicija« s kakšno nekompatibilno levo stranko pač ne bo zadoščala za prepotrebne korenite reforme, včasih nujne tudi v nasprotju z javnim mnenjem in s socialnimi partnerji.

In kje so ovire za premagovanje tradicionalne razklanosti slovenske desnice? Predvsem v preozkem obzorju strankarskih voditeljev, ki zasledujejo le čim višji volilni rezultat lastne stranke, pri tem pa pozabljajo na končni cilj - močne zmagovite koalicije, temelječe na sorodnih vrednotah in podobnih političnih programih. Ker nagovarjajo isti del volilnega telesa, so stalno v skušnjavi, da bi poveličevali le svojo stranko, druge (sorodne) pa omalovaževali ali celo diskreditirali. Posledično prihaja do medsebojnih očitkov in zamer, osebnih diskvalifikacij in neproduktivnega rivalstva, po navadi celo glede povsem nepomembnih vprašanj.

Največji del slovenskega volilnega telesa pa od političnih strank pričakuje ravno nasprotno: da bi se med seboj čim manj prepirale, ampak nasprotno – da bi se čim bolj poenotile glede najvažnejših strateških vprašanj in SLO-delovale v isto smer izhoda iz krize.

Zaradi razočaranja in slabih izkušenj iz preteklosti se v javnosti vse bolj pojavlja naveličanost nad vedno istimi politiki na malih zaslonih ter želja po »novih obrazih« in pomladitvi slovenske politike. Načeloma je seveda takšen trend povsem logičen, vendar pa realno ni pričakovati, da bi se lahko prav na hitro pojavilo večje število (bolj) kvalitetnih politikov izven obstoječih strank. Tisti mlajši ljudje, ki imajo talent (in veselje!) do politike so se v glavnem že vključili v eno ali drugo stranko in se tam že uveljavljajo ter nabirajo izkušnje, po navadi začenši s strankarskimi podmladki. »Naravna selekcija« (tudi v »borbi« s strankarskimi »veterani«) bo najboljše slej ko prej spravila na vrhove kandidatnih list in s tem tudi v parlament… izven strank pa se politik skoraj ne more uveljaviti. V tem pač ni nič slabega, saj sodobni demokratični sistemi pač temeljijo na skupinskem delu (političnih strankah), ne pa na individualistih.

To pa ne pomeni, da bi se morala širša javnost (civilna družba) kar sprijazniti in pustiti politiko le strankam! Prav v tem predvolilnem trenutku je potrebno na čim širši osnovi »pritisniti« na stranke (in na njihove veljake), da bi potisnile v ozadje svoje ozke interese in si kot prioriteto zastavile skupne cilje, tako kot je bilo to svoje čase z Demosom.

V zadnjem času smo na desnici zasledili dve iniciativi, ki imata lahko pozitivni, kohezivni učinek, če se bosta razvijali v pravo smer (sicer pa seveda lahko tudi negativnega).

Civilna iniciativa »Prebudimo Slovenijo« je ugotovila »da je Slovenija po dvajsetih letih daleč od smeri, ki je bila začrtana ob osamosvojitvi. Razmere so zaskrbljujoče…« ter na Otočcu za 17. september 2011 sklicala »Vseslovenski zbor kristjanov«. Ker bodo med udeleženci brez dvoma tudi številni člani strank SDS, SLS in N.Si, bi bila to lahko dobra priložnost za »pritisk« na vodstva strank, da bi začeli čim prej in čim bolj učinkovito med seboj sodelovati. Kristjani bi bili lahko tisti kohezivni element, ki bi vse tri stranke pripeljal do tega, da bi sklenite tako potrebno »predvolilno« KOALICIJO. Ni nujno, da bi se ravno imenovala Novi Demos, bistveno pa je, da bi temeljila na podobni skupni ZAVEZI in usklajeni programski osnovi za rešitev Slovenije iz krize!

Naj poudarim, da je pravkar navedena ideja le avtorjev predlog (želja), da pa to (še) nikakor ni stališče organizatorjev zbora. Možno je, da bo (zopet) prevladala prislovična opreznost (slovenskih kristjanov) in se bo zbor izpel z nekaj odličnimi referati in članki, »ne bomo pa se šli politike«…

Druga, precej kontroverzna, iniciativa pa je »Fokus 2031« Lojzeta Peterleta. Seveda Slovenija kot izrazita srednje-evropska država potrebuje tudi močno demo-krščansko stranko in jo bo gotovo enkrat tudi imela. Protislovje Peterletove pobude je v tem, da zasnova takšne stranke že obstaja in sicer v njegovi lastni Novi Sloveniji in da bo zato treba najprej odnose urediti znotraj, šele nato pa delovati navzven. Morebiten spor med novim gibanjem in N.Si bi imel za slovensko desnico povsem nasproten učinek (razdiralen), kot pa je namen pobudnika. Prva naloga je torej zgladitev morebitnih nesoglasij med Lojzetom Peterletom in Ljudmilo Novak, kar pa tudi ne bi smelo biti pretežko, saj sta bila konec koncev oba vključena tudi v iniciativo »Prebudimo Slovenijo«. Tisti, ki oba dobro poznamo in jima zaupamo, vemo da se bosta znala odločiti za SLO-delovanje!

Naj ponovim še svoj nasvet glede imena novega gibanja. Za dvajset let naprej se je težko fokusirati. Če bomo kristjani le skušali »spreminjati značaj slovenskega naroda«, nas bo povozil čas, tako kot je Kocbeka… Fokusirati se je treba že na naslednje volitve!

Zato: Fokus 2012 – FOrum Kristjanov za Uspešno Slovenijo 2012

Anton Tomažič

P.S. Morda bi v okviru Socialnega tedna in »blogosfere« izvedli eno majhno »delavnico« in skušali sestaviti osnutek »listine«, katero naj bi kasneje podpisale tiste slovenske stranke, ki imajo iskren namen v predvolilnem času delovati zrelo, dostojanstveno, brez nizkih udarcev in umazane kampanje – v povezavi z drugimi podobno usmerjenimi (zaradi mene to med seboj podpišejo tudi leve stranke) – v dobrobit Slovenije. Če bi nam to uspelo, vendar bi vodstva strank takšno iniciativo ignorirala, lahko še vedno listino (»septembrska deklaracija«?) promoviramo z množičnim zbiranjem podpisov.