Dobra ideja še ni vse

Od dobre ideje – in tudi kakšne Velike priložnosti – do uspeha (predvsem finančnega) je po navadi še dolga in naporna pot. Genialna ideja še zdaleč ni garancija za to, da bo iz nje res kaj dobrega nastalo. Najmanj tako pomembna je realizacija sama in dobre sposobnosti ter lastnosti nosilcev, ki se tega lotijo…


Marsikdaj zelo dober podjetnik uspe pripeljati do (finančnega) uspeha tudi povsem povprečno idejo, pač s svojo pridnostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo. Težko si sicer predstavljam, da bi bil to lahko uspeh v svetovnem merilu in da bi brez dobre ideje nekdo postal ravno milijonar. Verjetno je skrajni domet takšnega »rutinskega« podjetja na nekakšnem obrtniškem nivoju in v lokalnem okolju omejene »zgodbe o uspehu«…

Druga skrajnost so tako imenovani »sejalci idej«, iz katerih kar vrejo poslovne pobude, nasveti, poduki, obljube, optimistične napovedi, poslovni načrti, obetavne kalkulacije… Kdor se omejuje na produkcijo genialnih idej, ponavadi konča v kakšnem podjetniškem pospeševalnem centru, valilnici podjetij, tehnološkem parku, inovacijskem krožku… Ali pa celo napiše kakšno knjigo a la »Kako postati uspešen podjetnik?«, »Kako ustanoviti dobro podjetje?« ali pa kar »Kako obogateti?«! (Praviloma pa noben od takšnih avtorjev ni ravno bogat…)

Paradoks je v tem, da je lahko knjiga z naslovom »Kako dobro voditi kmečki turizem?« avtorja Urbana Kralja lahko resnično dobra in koristna v vsakem oziru, tako da bi jo morali imeti vsi, ki se s kmečkim turizmom poklicno ukvarjajo – da pa gospod Kralj ne bi nikdar sam uspel s takšnim podjetjem, ker pač nima primernih lastnosti. Tako kot Micka Podbregar čudovito vodi svojo turistično kmetijo in navdušuje številne obiskovalce, ne bi pa nikdar znala tega opisati v kakšni knjigi.

In katere so primerne (potrebne) lastnosti za dobrega podjetnika (ki edini lahko dobro idejo tudi realizira)? To je težko opisati, saj gre v bistvu kar za talent, ki kompleksno zaznamuje človeka. Razno razne šole, do slavne MBA, lahko samo iz mladega človeka izoblikujejo in usposobijo dobrega podjetnika, ne morejo pa ga narediti, če kandidat nima za to »prave žilice«. Intuicija je zelo pomembna, še bolj pa po mojem mnenju dober smisel za delo z ljudmi. Potreben je pozitiven pristop, ki sodelavce in partnerje priteguje in stimulira, ne pa odbija in odvrača. Da o kančku sreče niti ne govorimo…

V dveh desetletjih svojega podjetništva sem bil dnevno obdan z (bolj ali manj) obetavnimi novimi idejami, pa vendar se jih je uresničilo zelo, zelo malo. Veliko sem jih imel že sam, vse več pa sem jih dobival tudi od (vse več) sodelavcev in partnerjev. Glavni problem je bil vedno v selekcioniranju resnično obetavnih (svojih in drugih) idej in v tem da je bilo treba neskončno več idej zavreči in opustiti, kot pa jih sprejeti in se lotiti njihove realizacije. Vedno namreč obstajajo omejitve v virih, predvsem kadrovskih in finančnih in pa nenehne časovne stiske.

Umetnost pravega dobrega podjetništva (za razliko od teoretikov, ki o tem le pišejo knjige) je ravno v odločanju za uresničljive dobre ideje, močni volji po njihovi realizaciji in (po potrebi) tudi o njihovi (pravočasni) opustitvi.

Ne vem, če kdo lahko živi le od dobrih (poslovnih) idej. Če bi jih kje prodajali le »same po sebi«, bi bile verjetno bolj poceni in bi jih moral avtor prodati zelo veliko… Razne »borze idej« obstajajo že danes, še več pa jih bo verjetno v prihodnosti (eno tako zanimivo idejo sem zasledil tudi med slovenskimi podjetniki: Getidea.net). Če bi jaz na takšno borzi že kaj kupil, potem bi zahteval kar celoten paket: Idejo + nekaj dobrih izvajalcev… Če bi dobil samo prvo, bi si jo verjetno kmalu zataknil za klobuk…

Kot sem si tisto genialno idejo o izdajanju vodno-odpornih knjig »Waterproof Books®«…

Zakaj? Zaradi pomembnih izkušenj o pomanjkanju virov…

Če je bila na začetku ideja o »Waterproof Books®« še 100% dobra, se je z dobrim premislekom ta optimizem vse bolj zmanjševal:

Če nimam prostih sredstev, niti toliko časa, da bi iskal zunanje partnerje, je le še 50%...
Če še ni tehnične rešitve, ki bi papir nadomestila s plastiko, je le še 25%...
Če bo zato cena knjige višja, bo le še 10%...
Če me kdo prehiti, bo le še 2%...

In sem se kot soliden podjetnik rajši lotil drugih projektov, ki so (za mene) bolj obetavni…

Na področju spletnega podjetništva se kar iskri od dobrih idej (tudi v Sloveniji!) Mnogi podjetniki znajo takšne dobre ideje tudi uresničiti in ustvariti res koristne, dobre in prijetne uporabnine (še vedno mislim, da je to dober prevod za aplikacijo). To pa je lahko seveda šele polovični uspeh, če ne znajo iz tega tudi dobro zaslužiti (takšen polovični uspeh pa se seveda lahko slej ko prej spremeni v neuspeh).

Morda pa je razkorak (razdalja) med dobro spletno uporabnino in njenim finančnim uspehom še večji kot med (splošno) dobro idejo in njeno uresničitvijo! Dobro spletno uporabnino (na primer privlačen in dobro obiskan portal ali socialno omrežje) je zelo težko unovčiti! Posebno še, če se nosilci omejijo na tako majhen trg, kot je Slovenija.

Kljub tem realističnim opozorilom (in ravno zaradi njih) pa se moram kot večni optimist seveda spet vrniti na začetek in ponovno vzpodbuditi mlade podjetnike, da se lotijo ambicioznih projektov - v svetovnem merilu.

Ponavljam:

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek sebe in svoje ožje ter širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!


*Priporočeni link: http://www.si.getidea.net/

V slogi je moč

Upam, da bo Slovenija enkrat (spet) poznana kot dežela podjetništva. (Slogan:? »Let's Do Business Together!«) To pa seveda ne pomeni, da bo večina prebivalcev podjetnikov. Ta poklic tudi ni za vsakogar, tako kot tudi drugi niso. Nekateri ljudje so za to (kot) rojeni, drugi pa niti slučajno. Uspeh bi že bil, če bi aktivirali vsaj večino od tistih, ki imajo v sebi veselje in primerne sposobnosti…

Upam, da se bo kakšen bralec mojih prispevkov (tudi) zaradi Velike priložnosti, ki se ponuja naši srečni generaciji, odločil za prve korake v svet podjetništva. Zavedati pa se mora, da je začetek zelo težak. Če bo le imel dovolj volje, naj pač vztraja in se tolaži z mislijo, da bo kasneje postajalo vse lažje in da se bodo rezultati kmalu pokazali.

Tokrat pa bi rad opozoril na velik (bistven) pomen povezovanja. Partnerstva, če hočete. Nihče ne more kaj dosti doseči (na gospodarskem področju) povsem sam. Nujno se je povezovati in razširjati krog udeležencev poslovnega projekta.

Paradoksalno je, da sicer to novo okolje (sploščeni svet ter internetna zakladnica znanja) daje vse več možnosti za uspeh vsakemu posamezniku (na tem planetu), vendar pa bodo uspešni le tisti (posamezniki), ki se bodo znali dobro povezati.

Nekateri novi podjetniki bodo sicer takšno nujno povezavo uresničili tako, da bodo najeli podizvajalce kot managerje, kar je seveda tudi možno (posebno če bodo začeli z velikim budgetom), vendar bodo morali v tem primeru nameniti zelo veliko svoje energije in časa tudi za to, da bodo te managerje nadzirali ter stimulirali. Nenehno bodo v nevarnosti, da sami »pregorijo«, ker bodo v končni fazi vse bistvene odločitve morali sprejemati sami.

Vprašanje je seveda, kaj je za neko podjetje bistveno in kaj ne. Največja odlika dobrega podjetnika ali managerja (v odnosu do podrejenih) je v sposobnosti delegiranja! To pomeni, da nekomu neka dela oziroma opravila zaupamo, da jih bo samostojno izpeljal in da se mu pri tem sproti ne vmešavamo, ampak le na koncu preverimo rezultat. Delegiranje pa zahteva – zaupanje! Podjetnik ali manager, ki svojim podrejenim ne zaupa, jim tudi ne bo upal delegirati pomembnih opravil in odločitev. Zato bo sam prisiljen narediti to, česar ni zaupal drugim. Spoznali ga boste po tem, da sedi v pisarni vsak dan vsaj do osmih zvečer…

Kdor pa je že po naravi »malo len« (ta lastnost je lahko ena od bistvenih prednosti dobrega podjetnika!), bo rajši svoji okolici malo več zaupal in se lotil posla s pomočjo tesnih sodelavcev – partnerjev. Najtesnejša oblika partnerstva pa je solastništvo.

Če se kdo loti relativno enostavnega projekta, je res lahko tudi sam lastnik nove gospodarske družbe. Če pa gre za zahtevne in kompleksne načrte, potem je dosti bolje, da je nova družba ustanovljena kot partnerstvo, v solastništvu. Tako bodo vsi imeli enak odnos do vseh bistvenih vprašanj, ki se bodo pojavljala pri poslovanju (stopnja tveganja, višina plač, delitev dobička, nadaljnje investiranje itd.).

Prislovična »zapečkarska« slovenska mentaliteta morda ni najbolj naklonjena ideji skupnega lastništva (partnerstva), vendar pa jo bomo pač morali odpraviti (saj je bila morda v preteklosti tudi naša ovira do še večjih gospodarskih uspehov?).

Se bomo morali pač spet zgledovati pri številnih dobrih primerih na razvitem zahodu. Na primer pri tistem ameriškem milijonarju (ali pa je medtem že miljarder?), ki je bil na začetku 100% lastnik družbe, nato pa je začel pametno (delegirati in) razdeljevati deleže najboljšim managerjem in jih s tem tako stimulirati, da je imela družba fenomenalen razvoj in ustanovitelju danes omogoča bogastvo že na podlagi nekaj % lastništva, ki so mu še ostali.

Ali ne bi bili tudi vi rajši milijonarji z 1% deležem (v uspešni družbi), kot pa na robu preživetja s 100% lastništvom?

Naj povzamem svoj nasvet novopečenim podjetnikom: »Ambicioznih projektov Velike priložnosti se lotite skupaj z (dobro) izbranimi partnerji, saj brez pravega teamskega sodelovanja ne bo velikih uspehov!«

Država, ven iz gospodarstva!

Komunizem je bil največja naravna nesreča, ki je zadela Slovenijo. Družbena lastnina je bila katastrofa. Državna lastnina je neučinkovita. Politika in gospodarstvo morata biti daleč vsaksebi. Zasebna lastnina je edini garant za dolgoročno uspešno in konkurenčno podjetništvo. Država se mora v celoti umakniti iz gospodarstva…


Tako odločna so moja stališča glede razmerja javno-zasebno v gospodarstvu. Ker pripadam še generaciji, ki je več kot polovico življenja prebila v socializmu, sem lahko pač iz lastnih izkušenj in opažanj prišel do takšnih zaključkov.

Če pa je med mlajšo generacijo še kakšen nejeveren Tomaž, naj podam samo tale primer bizarne logike iz prejšnjega sistema. Potem, ko je država počasi začela dovoljevati nekaj malega privatne iniciative (obrtnikom in raznim POZD-om – »Pogodbenim organizacijam združenega dela«), so lahko »privatniki« odprli tudi že kakšno kavarno. Ampak – pozor: obstajal je predpis, ki je omejeval največje število dovoljenih stolov (mislim, da jih je bilo v nekem obdobju 12) v takšnih kavarnah. Če je imel takratni »socialistični podjetnik« 13 stolov, je bil že kar strogo kaznovan. Ali si vi, današnji mladi podjetniki, lahko predstavljate, kakšna ekonomija je bila to?

Zakaj pa naj bi se danes država v celoti umaknila iz gospodarstva? Zato, ker je slab lastnik! Za zasebnega lastnika je značilno, da bo načeloma do groba (z dedovanjem pa še čez) varoval svoje premoženje. Podjetniki ga bodo skušali tudi nenehno povečevati.

Pri državni lastnini pa se nenehno menjavajo njeni »predstavniki« (politiki in funkcionarji), samo substanco pa prepuščajo v upravljanje svojim naslednikom. Nekateri pokvarjeni »upravljavci« državne lastnine (ki so sicer k sreči v manjšini) pa pred svojim odhodom (koncem funkcije ali službe) poskrbijo še za kakšne lastne koristi, politične ali materialne… Jasno je, da se tako nenehno vzdržujejo idealne razmere za korupcijo…

Kaj sploh še obdržati v državni lasti? Čim manj! V Veliki Britaniji so sprivatizirali celo železnice in rudnike. Tega se pri nas gotovo še dolgo ne bomo lotili. Bi se pa verjetno šele v primeru, da bi Slovenske železnice prešle v zasebno last, kakšen investitor lotil tistega projekta postavitve strehe iz solarnih panelov za pridobivanje elektrike - nad vsemi železniškimi tiri. Zgradil(i) bi seveda tudi kakšne nove dobičkonosne proge. Res pa je, da bi morda ukinili našega priljubljenega Kamničana…

Slovensko javno mnenje bi bilo verjetno zelo ogorčeno, če bi celotne Slovenske železnice prodali kakšnemu (domačemu ali tujemu) privatniku za n.pr. 1.000.000 EURO (ali pa za en EURO, saj ni bistvene razlike…). Jaz pa mislim, da bi bilo čudovito, če bi le dobili dobrega kupca, ki ne bi bil špekulant (nepremičnine!) in ki bi prevzel tudi pokrivanje (dosedanjih) izgub. No, pa saj ga ne bomo…

Malo sem preveril predvolilne programe slovenskih političnih strank, da bi videl, kakšen je njihov odnos do umika države iz gospodarstva (vsaj PRED volitvami 2008). Pomagal sem si kar z vprašanjem, katerega smo postavili 7 najvažnejšim strankam v okviru projekta »Koga naj volim?«. Imeli so možnost opredelitve med dvema skrajnima odgovoroma s številkami od 0 do 100. Številka 50 bi označevala nekakšen srednji, neodločen odgovor, jaz pa bi ga izbral prav blizu 100…

Vprašanje: »Kako naj se država umika iz gospodarstva?«
Odgovor A: (skrajnost za 0)
»Tako kot doslej, počasi in premišljeno ter čim bolj transparentno; delno lahko še obdrži lastništvo.«

Odgovor B: (skrajnost za 100)
“Čim hitreje in popolnoma; brez kakršnihkoli izjem.”

Dobili smo odgovore v razponu od 0 do 80 Povprečje pa je bilo 23!


*Priporočeni link: http://www.koganajvolim.si