Nemoč prava

Pravijo, da ima (klasična, zahodna, kapitalistična) demokracija tudi veliko slabosti in da je daleč od idealnega družbenega sistema, vendar boljšega pač (še) ni in zato se moramo z njo kar sprijazniti. Podobno velja za pravo: nepopolno je, velikokrat nas pusti na cedilu, razočarani smo nad njim, vendar – hvala Bogu, da ga imamo!

Verjetno ima že vsakdo kakšno slabo izkušnjo s pravom, če ne drugače zaradi neučinkovitega (prepočasnega) sodnega varstva. Za ilustracijo si zamislimo tri primere, ko se pokaže žalostna NEmoč prava…

Prvi primer. Oseba A pri podjetniku (parketarju) - osebi B naroči polaganje parketa v svoji na novo zgrajeni hiši. Da bi bil hrastov parket res kvaliteten in da bi imel s temi opravili čimmanj opravkov, oseba A pristane na predlog osebe B, da bi mu parket nabavil na Hrvaškem in ga s kamionom pripeljal direktno na gradbišče. Potrebno pa bo imeti gotovino in zato oseba B predlaga osebi A, da ji ga preskrbi in izroči – do četrtka, da bi bil parket lahko pripeljan v petek. Ker se tako velikih zneskov (kar precej milijonov) ne daje kar tako, se oseba A najprej prepriča, da ima za partnerja verodostojno osebo. Na občini preveri njegov status obrtnika, kot odločilno pa upošteva dejstvo, da oseba B živi v istem bloku kot oseba A (hiša še ni vseljiva), v sosednjem stopnišču, skupaj z ženo in dvema otrokoma. Goljuf pač ne bo šel goljufati ravno svojega soseda… In tako se stvari začnejo dogajati. Oseba A v četrtek izroči osebi B toliko milijonov, kot je pač potrebno. Mine petek. Mine sobota. Parketa pa še od nikoder… Oseba A pozvoni pri stanovanju osebe B. Odpre žena osebe B. Moža da še ni nazaj… Mine nedelja, mine ponedeljek… Oseba A spet pozvoni pri stanovanju osebe B in se z njegovo ženo pogovori že z malo višjimi toni. Moža pač še eni… Oja, včasih ga res kaj zanese… Njegova šibka točka da je tudi igralništvo… Oseba A je že tako živčna zaradi svojih milijonov, da gre kar na policijo. Ja, ga poznajo, ja… Če ima kaj več denarja, da se kar napije in včasih za nekaj dni izgine… baje zapravlja denar v koroških igralnicah… No, pa smo tam! Oseba A se zave, da je nasedla… in da včasih lahko kdo ogoljufa tudi svojega soseda… Dogodki potrdijo najhujše slutnje osebe A: čez nekaj dni se oseba B - skesani mož vrne k ženi in otrokom, malo mačka in podočnjakov, pa nobenega denarja več… Sledi seveda: kazenska ovadba, civilna tožba… nekaj let postopkov… in končno: PRAVNOMOČNA sodba! (Če je oseba B zaradi goljufije po nekaj letih celo kaj »odsedela«, je za osebo A irelevantno…) Ja, pa kaj? Samo še izvršba! Ha, ha, … Obrt je bila medtem odvzeta, stroji so izginili… Stanovanje je socialno… Izvršitelj lahko ugotovi le, da je vse pohištvo nujno za preživljanje družine, televizor je pa od tašče… In tako si lahko oseba A pravnomočno sodbo (vključno s sklepom o izvršbi) nekam zatakne (mislim seveda za klobuk)…

Drugi primer. Oseba A se na plaži igra (skupaj s svojimi otroci) z družino osebe B. Ko se lovijo, med drugim ujame tudi 8-letno hčerkico osebe B in jo pri tem za trenutek pridrži v objemu. Bratec slika z mobilcem in smešno sliko strička, ki je pravkar ujel sestrico, popoldne pošlje prijatelju v domači kraj, da bo videl, kako zabavno se imata obe družini. Prijatelj sliko pošlje naprej sošolcu… Četrto kopijo vidi tudi oseba C, ki je politični in poslovni nasprotnik osebe A. Ker ob sliki ni komentarjev, na njej pa ne drugih oseb, je videti, kot da bi se oseba A lahko sama zabavala z deklico, kakor si to že kdo razlaga… Oseba C se odloči, da bo osebi A malo ponagajala in sliko pošlje novinarju rumenega dnevnika… Jutranja redakcija… Nič uporabnega… Koga bomo pa danes zj...li? Ste videli tole sliko? Kaj če bi jo kar objavili? Če ni res, bo pa že demantiral… Sicer pa: brez milosti! Naslednje jutro osebo A zbudijo klici ob 6. uri zjutraj: »A že veš? Si že videl, kaj je o tebi v časopisu?«. Žena je že oblečena in lahko skoči za vogal v trafiko… Na prvi strani pa: »Oseba A ovadena zaradi pedofilije«, pa seveda tista nedolžna slika, ki pa sedaj ne izgleda nič kaj nedolžno… Zraven pa nekaj namigovanj iz dobro obveščenih virov… Naslednji dan popravek, da je šlo za sum in ne za ovadbo… Odvetniki… Tožba… Citati iz obravnav v črnih kronikah… Morda kdaj tudi sodba? Morda celo kakšna odškodnina čez nekaj let…? Osebi A se bo pa še celo življenje dogajalo, da jo bodo neznanci postrani pogledovali in šepetali nekaj o pedofiliji…

Tretji primer. Škodljivost kajenja za zdravje (aktivna in pasivna) je tako nedvoumna in dokazana, da je to definirano in določeno celo v zakonu in so na vsakem zavojčku cigaret zapisane in opisane številne grozljive posledice, od bolezni, grdote, impotence, frigidnosti, iznakaženosti do smrti – pa kaj?

In vendar: srečni smo lahko, da živimo v (bolj ali manj) pravni državi! In da v težavah in stiskah lahko pokličemo na 113, ko se začne odvijati pravo…

Vir, 10. 6. 2006

Prav(N)i iskalnik

Če boste na Googlu vnesli iskalni izraz »legal search engine«, boste sicer dobili kar precej zadetkov (približno 120.000.000), vendar ne boste izsledili niti enega PRAVEGA pravnega iskalnika. Zakaj? Zato, ker (še) ne obstaja! Ni ga (še)!

Vse to, kar si je doslej kdorkoli upal objaviti pod tem imenom, je lahko le »pravni« iskalnik (v narekovaju) – »legal« search engine… Gre pa v bistvu za OBIČAJNE iskalnike, uporabljane na pravnem področju (morda le še nekoliko prilagojene). Ponavadi, tako kot po drugih besedilih, iščejo takšne nize zaporednih znakov (in njihovih kombinacij), kot jih je vnesel uporabnik. Morda je ob tem (pravno)informacijski ponudnik pripravil še prijazen vmesnik, ki ponuja vnos raznih (pravno)relevantnih podatkov za iskanje po različnih »poljih« (zahtevno iskanje), seznamih odvetnikov, pravnih virov in seveda direktno povezavo na dokumente v pravni podatkovni bazi. Konec koncev je takšno »state of the art« - napredno iskanje – celo po časovni lestvici – na voljo tudi naročnikom sistema IUS-INFO.

Zagotovo pa še niste naleteli na takšen prav(n)i iskalnik, ki bi vaš vneseni niz znakov in besed vzel kaj drugače kot mehanično, ki bi ga tudi »razumel« v kontekstu pravne znanosti in pravnih pravil. Ki bi besedo »obtožba« povezal tudi s predsednikom republike, katerega lahko v določenih primerih obtoži državni zbor zaradi kršitve ustave… Ki bi ob iskanju pojma »versko prepričanje« opozoril tudi na besedilo »religiozni nazor«… Ki bi ob iskanju drugoinstančne odločitve takoj pogledal na višje sodišče… Ki bi župana spomnil, da je pristojen za imenovanje gasilskega poveljnika občine… Ki bi ločeval med »razvezo« pogodbe in »razvezo« zakonske zveze… Ki bi ob iskanju po evropski zakonodaji v slovenščini našel tudi ustrezne dokumente v angleščini…

Prepričan sem, da (bi) takšen PRAVI (ontološki, semantični) pravni iskalnik:
- rabimo
- pomenil ogromen korak naprej in da bi odprl povsem nove horizonte pravne informatike in pravne vede nasploh
- postal nepogrešljiv praktični pripomoček večine pravnikov
- pomagal pri kompleksnejših projektih modernizacije sodišč in javne uprave
- bil tudi komercialno uspešen zaradi zelo visoke stopnje dodane vrednosti

Pred leti bi se tudi meni (tako kot se brez dvoma večini bralcev) takšna ideja zdela le pobožna želja ali znanstvena fantastika. Ker pa poznam današnje stanje (pravne) informatike, odlične parcialne dosežke raziskovalnih inštitucij ter komercialnih ponudnikov v različnih deželah in se zavedam možne pomoči s strani umetne inteligence (AI), sem prepričan, da je nastopil čas, da se izdelave PRAV(n)EGA iskalnika kar lotimo!

Pristop bo še precej širši in zelo multidisciplinaren: kot izhodišče bomo vzeli zadnje stanje jezikovnih tehnologij, ki že omogočajo prepoznavo besedil do te mere, da jim lahko začnemo določati njihov pomen. Tukaj bo štafeto prevzela pravna stroka (teorija), ki bo morala do te mere abstrahirati (vsa) pravna pravila, da jih bodo lahko (ilustrirane v kvadratke) prevzeli programerji in strokovnjaki za umetno inteligenco (predvsem tudi za strojno učenje). Z analizo obstoječih besedil celotnih zakonodajnih sistemov (Evropske unije, Slovenije,…) se jim bo dodalo ogromno »notranjih, skritih, meta podatkov« z njihovim pomenom ter medsebojnimi povezavami. (Mimogrede: to bo lahko tudi dober pripomoček za ugotavljanje skladnosti predpisov držav članic s predpisi EU ter za prilagajanje zakonodaj držav kandidatk) Tako bo iz prejšnjega »mrtvega« in togega besedila nastala prava zakladnica pravnega ZNANJA, ki ne bo omogočala samo izvedbe pravnih iskalnikov, temveč bo dosti bolj uporabna tudi v upravnih (e-administration) in sodnih postopkih (vključno s pomočjo sodnikom pri pisanju obrazložitev njihovih odločitev).

Projekta se Slovenci seveda ne bomo lotili sami, temveč v tesni povezavi s številnimi partnerji – tako na strani izvajalcev, kot tudi investitorjev. Projekt »AI-in-Law« bo iz praktičnih razlogov precej evropsko obarvan in bo usmerjen v povečanje konkurenčne sposobnosti evropskega gospodarstva, saj bo šlo za izrazito »high-tech« področje.

Nič ne de, če bo Slovenija pri tem imela vodilno vlogo (2008!), saj bo lahko tudi to eden od načinov za dokazovanje, da s(m)o tudi majhni lahko uspešni…

Vir, 27. 5. 2006

Pravna informatika ali informacijsko pravo?

Ugotavljam, da se je pravna informatika v obdobju zadnjih 20 let precej spreminjala, ne samo po tehnološki plati, ampak tudi glede svoje vloge v pravniškem okolju.

Pravna informatika je seveda obstajala že toliko časa, kot obstaja pravo, le da je bil njen medij papir (če zanemarimo njeno kameno dobo). Pravniki (in drugi) so morali pač ustrezne pravne norme, njihove izvedbe in komentarje najti v ustreznih knjigah, pri tem pa so si gotovo pomagali tudi na kakšne takšne iznajdljive načine, o katerih se nam danes še sanja ne.

V prvih nekaj desetletjih računalništva so ti služili res samo pretežno za to: za računanje (compute) in obdelavo številčnih podatkov. Spomnim se, da sem prvič bral o tem, da je možno z računalniki obdelovati tudi besedila, ko je nek bivši ameriški predsednik (mislim, da je bil Carter) začel pisati spomine z vnašanjem v računalnik… Ta ideja se mi je zdela prav fletna, čeprav se še sploh nisem zavedal neverjetnih prednosti, ki jih ima tako napisano besedilo pred tistim iz pisalnega stroja. Če sem odkrit, si niti tega nisem predstavljal, da bi lahko sredi članka vnesel novo besedo, ki bo v nekaj sekundah (tudi če v minutah) kar odrinila vse preostale besede in se lepo »vgnezdila« na svoje mesto, ne da bi to kasneje kdo to opazil…

S(m)o se pa nekateri pravniki (posebno tisti z bolj piškavim spominom) kmalu zavedli velikih prednosti, če nam računalnik pomaga, da si »zapomnimo« in »se kasneje spomnimo«, kje je določena (pravna) informacija v okviru ogromnih »skladišč« podatkov. Rodila se je pravna informatika v ožjem (sedaj običajnem) pomenu besede!

Po mojih doživljanjih in zavedanju so bila zadnja dobra tri desetletja te nove »vede« res precej različna. V prvem obdobju (predvsem tudi v Sloveniji) so prevladovali pionirstvo, entuziazem, amaterizem, akademizem, (da ne bodo samo tujke:) izobraževanje… Pravnikom je bilo treba šele povedati, kako jim računalniki lahko pomagajo. Na številnih seminarjih in »računalniških delavnicah« jih je bilo treba najprej navdušiti in potem naučiti uporabe – najprej osnovnih modrosti (zapletenega DOS-a), nato enostavnega pisanja… in na koncu (če je ostalo še kaj časa) pravniških posebnosti.

V drugem, zrelejšem obdobju, se je pojavilo prijaznejše okolje (Windows), večji diski (tudi že do ogromnih 20 MB!), prvi (profesionalni) informacijski ponudniki, originalni viri v digitalni obliki, internet in prve javne informacije preko njega, na fakultetah prvi predmeti in učbeniki »pravne informatike«. V Sloveniji smo (to si upam trditi in tudi dokazati) ravno zaradi tako zgodnjega pojava IUS-INFA hitreje preskočili od ogromnih količin disket in CD-jev (kar še danes prevladuje v marsikaterih državah!) na 100% online informacijski sistem distribucij pravnih informacij.

V zadnjih nekaj letih pa so se pravne informacije (v elektronski obliki) neverjetno razširile, odprle tudi vsem drugim državljanom, tako kot tudi vse druge javne informacije. Internet je pravno informatiko povsem »demo(s)kratiziral«, multipliciral in medsebojno polinkal. Nove generacije se osnov računalništva naučijo že v osnovni šoli, splošne informatike v srednji, študenti prava pa se pravne informatike več (posebej) ne učijo, ampak jo vsakodnevno uporabljajo. Tako kot ne hodijo na posebne tečaje za mobilno telefonijo, tako naj bi bili tudi pravno-informacijski pripomočki dovolj enostavni in prijazni za uporabo, da jih lahko hitro »osvoji« vsak povprečno »informacijsko pismeni« uporabnik. Vsem državljanom so brezplačno dostopne vse osnovne (u)pravne informacije, kar se jim seveda zdi samo po sebi razumljivo, pravniki, ki tega rabijo več, pa imajo na voljo profesionalne storitve, ki jim prihranijo veliko časa – tako kot jim ga predvsem IUS-INFO.

Vsi trendi zadnjih let in predvsem tudi praksa iz ZDA, kjer imajo najdaljšo tradicijo »pravne informatike«, kažejo naslednje: Čim več je (bo) na internetu prostih (pravnih) informacij, večja je (bo) – za profesionalce - potreba po komercialnih informacijskih ponudnikih, ki vse to prefiltrirajo, očistijo, sortirajo, povežejo in prijazno postrežejo. In zato tudi Westlaw ter Nexis-Lexis vodita na čelu velike in (vse bolj) pomembne industrije – pravne informatike. Zdrava in prosta podjetniška iniciativa bo seveda poskrbela za tolikšno uporabniško prijaznost in enostavnost, da pač ne bo potrebe po kakšnih posebnih (splošnih) usposabljanjih in diplomah uporabe računalnika v pravu.

Za pravne fakultete pa bo kljub temu ostalo še veliko dela, tako raziskovalnega kot tudi pedagoškega: za vse bolj pomembno vedo (in tudi njene številne veje): informacijsko pravo! Tu pa gre za to, da se z razmakom informacijskih (in seveda komunikacijskih) tehnologij pojavljajo vse bolj specifična nova pravna razmerja in s tem tudi pravni problemi. Tukaj bo pravo moralo pomagati drugim področjem. Delno se to lahko rešuje v okviru obstoječih pravnih predmetov (kazensko, civilno, patentno, avtorsko, itd.), bolj ambiciozne pravne fakultete pa bodo po mojem mnenju morale imeti kakšno katedro za informacijsko pravo, ali vsaj kakšen poseben predmet kot – pravni vidiki e-poslovanja.

Vir, 22. 5. 2006