4. september 2010

Dnevnik V


Četrtek, 2. septembra

Včasih načrtujem(o) izlet dva tedna naprej, do vseh podrobnosti… potem pa nastopi slabo vreme in lahko vse propade. Sinoči pa sem se odločil kar naenkrat, prav zaradi napovedi lepega stabilnega (sončnega) vremena: »Jutri grem pa kolesarit, da malo preverim svojo kondicijo!«.

Za vsak slučaj sem torbo napolnil s tistimi dodatki, ki mi omogočajo prenočitev, čeprav je bil to le plan B. Če mi bo uspelo, bom turo opravil kar v enem kosu (dnevu): od Škofje Loke na Petrovo Brdo, nato vzpon na Soriško planino, potem pa spust na drugo, bohinjsko stran, pa preko Bleda in Kranja nazaj v Škofjo Loko.
Odkar imam na strehi moje Pande prtljažnik za kolo, si lahko privoščim bolj oddaljene ture… seveda pa je vedno problem, če se vrnem na izhodišče, kjer me čaka avto… Da mi ne bi bilo treba iskati pomoči pri prijateljih (ki me občasno kam zapeljejo, ali pridejo po mene), sem se tokrat odločil za krožno pot, katere delovni načrt je kar »Okoli Jelovice«.

Potem ko opravim običajna domača »dela« (nakup v trgovini, taksi za moja šolarja, facebook) je ura že kar 9, kar je res pozno za dober štart. Ob pol 10h pa že sopiham po Selški dolini, potem ko sem avto pustil v Škofji Loki. Okolico Železnikov so pa že kar dobro sanirali po tistih groznih poplavah, tako da se posledice komaj še opazijo. V gornjem delu doline me kot vedno razveselijo njihovi posebni kozolci: ki imajo za razliko od običajnih lesenih – zidane nosilce. Žal pa jih je vedno manj…

Direktna cesta za Sorico je še vedno zaprta, zato zavijem na obvoz preko Petrovega brda. Predvidevam, da bi s kolesom verjetno kljub temu prišel mimo poškodovanih odsekov, siguren pa nisem, zato nočem tvegati, da bi moral obrniti pred kakšnim prepadom…

Vsepovsod okrog a Jelovice je toliko gob, da imam kar problem: kadarkoli sem se ustavil, da bi "odtočil" ob cesti v bližnjem gozdu, sem moral prav paziti, da ne bi kakšno poškropil...

Ko se mi končno odpre pogled (od zgoraj) na čudoviti Sorico, ob cesti zalotim en simpatičen britanski par, ki občuduje našo lepo Slovenijo. Z najetim avtom sta prišla iz Kobarida in kar ne moreta prehvaliti te lepote, obsijane s soncem in okrašene z izjemno fotogeničnimi oblaki.

Naslednji angleži, katere srečam na poti proti Soriški planini, pa v meni vzbudijo kar malo vznemirjenja ali celo ljubosumja… Medtem ko jaz v potu svojega obraza gonim navzgor, se oni v skupini razposajeno pripeljejo navzdol, pa niti prepoteni niso in prav nič utrujeni ne zgledajo? Če bi na prelaz, ki naj bi bil drugi najhujši v Sloveniji (za Vršičem) prikolesarili iz Bohinjske Bistrice, potem ne bi mogli izgledati tako spočiti… Ena starejša gospa je bila celo v krilu in salonarjih… Ne morem drugače, da ne bi mojega izzvanega samoljubja potolažil drugače, kot z mislijo, da so jih morda na vrh pripeljali kar z avtomobili (rent a bike), jih za silo opremili, potem pa spustili navzdol na veselo zaviranje?

Malo nad Sorico zaslišim zvoniti Angel gospodov in ne morem si kaj da ne bi spotoma zmolil tri Zdrave Marije, kot je bil to včasih običaj (zjutraj ob 7h, opoldne in zvečer ob 7h). Zadnje čase sem se (spet) celo navadil, da se tudi pokrižam, vsakič ko peljem mimo križa ali kapelice, tako kot so nas včasih učili: »Hvaljen Jezus!«.
Ves čas med garanjem navzgor se tolažim z mislijo, kako zlahka bom potem drvel navzdol na drugo stran… Sem kar zadovoljen s svojo kondicijo, saj mi ni treba niti na najbolj strmih odsekih kaj pešačiti… Vozim in vozim, lepo počasi… Saj vidim, kako se zmrdujejo resni rekreativni kolesarji, nad tako samohvalo… ampak… ne pozabite na mojih 60 let…

Končno: Soriška planina! Po dolgem času spet obedujem v Litostrojski koči. Spomnim se še tistih časov, ko je bila to le majhna kočica, kamor sem zahajal, ko sem bil član Planinskega društva Litostroj. O, to so bili časi!

Po slastnem ričetu in hladnem pivu si privoščim še malo uživanja na s soncem obsijanem ležalniku.

Pa ne za dolgo, saj komaj čakam na svoje »maščevanje«: krasen in neprekinjen spust do Bohinjske Bistrice! Po vijugasti asfaltni cesti (spominjam se še, kako je bila včasih makadamska) drvim s preko 60 km/h in kar vriskam od užitka…

Preostanek poti je bil sicer še dolg, vendar bolj kot nekakšen »mus«, da preidem nazaj do avta v Škofjo Loko. V Bledu je bilo že prepozno, da bi se ustavljal… Zavijem proti Ribnemu in iščem vzporedne manj prometne (pa zato večkrat tudi strme) ceste tja proti Kranju. Ko izlet »zašpičim« v Škofji Loki, pa že kar čutim mišice na nogi (pa tudi tisto vmes)…

Bilanca: 118 km prevoženih kilometrov v 7 urah in pol; 1453 m premagane nadmorske višine; 7133 porabljenih kalorij.

Petek, 3. septembra

Dopoldne imam v Ljubljani sestanek v zvezi s projektom uvajanja umetne inteligence v pravo »AI-in-Law«. Na žalost je prav ta projekt, ki se mi zdi najbolj obetaven od vseh mojih podjetniških pobud, doživel največjo škodo zaradi te presnete globalne finančne krize.

Že več kot 20 let spremljam (tudi) razvoj AI na področju prava – v svetu - in ugotavljam, da se je v tem obdobju veliko delalo, projektiralo, teoretiziralo, naredilo, razvilo, pisalo, predavalo, zapravilo, vendar vse pretežno v akademski sferi. Poznam veliko združenj, avtorjev, razvojnih inštitutov, revij, konferenc itd. in sedaj je čas, da se tovrstne aktivnosti usmerijo v komercialne okvire. Obstaja vse več praktičnih potreb po uporabi umetne inteligence v pravu in tega bo v prihodnjih letih še več in več. Zato sem dal iniciativo, da se nas združi nekaj najnaprednejših iz raznih držav (imam zveze tudi v Italiji, Nemčiji, Angliji, Nizozemski, ZDA) in da ustanovimo družbo »AI-in-Law, Future Technologies«, ki bo najkasneje v 5 letih razvila nekaj izrazito uporabnih in komercialno zanimivih modulov AI, jih nato prodala razvijalcem sodnih, upravnih in drugih sistemov ter jih nato seveda še naprej vzdrževala in razvijala.

Če bi (bomo?) projekt realizirali, bi lahko Slovenci imeli vodilno vlogo, v svetovne merilu! Imamo neverjetno veliko kvalitetnih kadrov tudi na področju umetne inteligence! Seveda bomo morali to kombinirati z nekoliko bolj aplikativnimi dosežki, kot so to na primer jezikovne tehnologije. Če bi ustanovitelji Amebisa svoje delo začeli v Ameriki bi bili danes pravi bogataši.

Če bi našli skupen jezik s politiki in slovenskimi funkcionarji v Bruslju, bi projekt morda lahko tudi malo bolj »evropsko« usmerili in se najprej skoncentrirali na takšne naloge (module), ki bi se najbolj vklopili v razvojne načrte EU ter prispevali k večji konkurenčnosti evropskega gospodarstva.

Ker pa nam tega ni uspelo do leta 2008, smo zamudili vlak in sedaj čakamo na novega… Po domače povedano: viri financiranja, kot smo jih potrebovali za tako kompleksen projekt, so bili pred dvemi leti zagotovljeni (beri: obljubljeni s strani zainteresiranih investitorjev), potem pa je vse usahnilo. Počutim(o) se kot ena od domin v vrsti…

Ker pa sem večni optimist, intenzivno iščem nove možnosti (=vire financiranja) za nadaljevanje projekta.

Zvečer se zapeljem na Vrhniko, kjer je predstavitev knjige mojega sošolca iz Gimnazije - Mila Selan: »S kolesi po srednji Italiji – II. Del: južna Toskana in severni Lacij«. Bravo Milan! Izvrsten in privlačen priročnik, ki vsebuje tudi opis zgodovinskih pojmov, krajevnih zanimivosti, zgodb in legend… ogromno slik, zemljevidov… in celo kuharskih receptov.

Z Milanom se prav prisrčno pozdraviva, saj sva skupaj začela uresničevati najine potovalne ambicije: leta 1969 sva skupaj odšla na stop (pa tudi delo) v Anglijo…

Sobota, 4. september

Toni in Marjanca sta vesela (jaz pa tudi), da danes odpadejo običajne sobotne dolžnosti: pospravljanje, košnja trave, pometanje pločnika, nabiranje sadja… ker gremo že kmalu po (poznem) zajtrku na en prav prijeten in poduhovljen dogodek. Naša prijateljska družina (s katero gremo po navadi tudi skupaj na počitnice) Erženovih nas je povabila na Zabrdo – nad Sorico, kjer bo blagoslov njihove prenovljene, stare kmečke »Boštjanove« hiše.

Občudujem svoje dobrega prijatelja, vrhunskega kirurga in izobraženca dr. Janeza Eržena, ki ima sicer stanovanje in službo v Ljubljani, pa so ga tako pritegnile korenine svojih prednikov, da je kupil hišo, v kateri je bila rojena njegova babica (in še starejši predniki), visoko v hribih in 6 km oddaljeno od asfaltne poti, ter jo ne samo rešil propada, temveč tudi v celoti in do najmanjših detajlov obnovil.

Restavrirati je dal celo štiri zanimive freske na zunanji strani hiše! Tri so z nabožno vsebino, ena pa prav posvetna in iz nje lahko sklepamo, kako veseli in radoživi ljudje so bili Janezovi predniki. Predstavljeni so namreč štirje muzikantje, s štirimi, za tisti čas verjetno tipičnimi inštrumenti: oprekelj, klarinet, violina in bas. Zraven pa še dva para plesalcev.

Današnji blagoslov prenovljene hiše je bil obogaten tudi z zelo kvalitetnim, predvsem pa pomenljivim programom. Janez je k sodelovanju pritegnil etno skupino Folk Volk, s prav takšnimi inštrumenti, kot so na freski. Ko smo poslušali njihovo čudovito glasbo, smo se še kako zavedali, kaj je (bila) PRAVA slovenska narodna glasba (pač ne tista polke-valčki, ki se je pojavila pred manj kot 100 leti).

Čeprav smo bili v tako preprostem okolju pa smo danes bili deležni vrhunskega kulturnega programa. Višek je bil v (tudi lepo prenovljeni) sosednji stavbi, bivši šoli, kjer nam je nekaj virtuoznih skladb zaigral sam prof. Tone Potočnik, eden od vodilnih slovenskih orglavcev. Doslej si nisem predstavljal kako ne-cerkveno lahko orgle tudi zvenijo, če se z njimi malo pošali pravi virtuoz!

Dobri Bogec nas je kar lepo počakal s plohami, da smo se lahko v miru in na soncu pogovorili in prigriznili. Vesel sem, da sem spoznal tudi Janezovega brata ter kar tri sestre (posebno še Betko Eržen). Da je bilo vse v (starinskem) stilu, so se ustrezno (za spomin na stare čase) napravile v avtentične »tamašne« dolge obleke tudi pevke ženskega terceta iz Sorice.

Seveda smo, tako kot se spodobi, z dobrim vinčkom tudi nazdravili Erženovi staro-novi hiši… Še na mnoga (sto)leta!

P.S. Slike in video posnetke tega lepega dogodka bom objavil na svojem facebook profilu…

29. avgust 2010

Dnevnik IV


Petek, 27. avgusta

Kljub ne najbolj rožnatim napovedim se s kolegom Borisom odpraviva na tridnevno kolesarjenje. Če bo dež, bova izlet pač skrajšala…

Začneva na Rakeku, kjer lahko pustiva avto na varnem pri stari mami Slavi. Cerkniško jezero prečkava prav silovito, potem pa naju Javorniki kar temeljito upočasnijo. Prečkava jih v kar najbolj v ravni črti, tja proti Pivki. Na začetku je seveda eno samo garanje po makadamskih klancih. Na žalost (beri: k sreči) ne srečava nobenega medveda. Ali je samo slučaj, da se ves čas kar najbolj glasno pogovarjava?

Enkrat sem tule nekje že hodil, vendar v dosti slabših razmerah… Bilo je namreč še v Jugoslaviji. Po končanem vojnem služenju sem bil namreč razporejen v nekakšno »specialno enoto« na občinskem nivoju (občina Domžale). Na kakšni lokalni proslavi smo včasih izvedli kakšno slavnostno salvo in potem pomlatili pečenega pujska ter spili kak sodček piva… Ko pa smo bili enkrat na usposabljanju na Velikih Blokah, je bila na koncu večja vojaška vaja. In takrat smo imeli kar celonočni »marš« do Pivke. Jaz sem velik del poti še nosil puškomitraljez in imam vse skupaj s spominu kot en velik matr… Enkrat nas je spotoma zalotila celo nevihta in k sreči smo lahko vedrili v neki vasi, Jaz sem se na suho slamo vrgel kar z nahrbtnikom na rami (sicer bi lahko še kaj izgubil) in kar v trenutku zaspal (pa ne za dolgo!). Ko smo pa potem prečkali tele Javornike, je bilo temno kot v rogu in si moral prav napenjati oči, da si vsaj za silo videl nahrbtnik pred sabo. Jaz sem ga enkrat spregledal (kolona je zavila na levo, jaz pa ne) in se zvrnil nekaj metrov v jarek… Ah pustimo to…

Na vrhu Korena mi je Boris ponudil slasten sendvič, katerega mu je pripravila skrbna Laura… Nisem se dal prositi…

Vedno, ko garam v klanec, se tolažim, da bo pa potem tudi toliko več spusta. In res: kmalu sva drvela navzdol, da se je kar prašilo… (Še vedno smo namreč na makadamu).
Vse drugače pa je bilo potem od Pivke do Ribnice, saj sva morala kar po glavni magistrali. Veliko prometa, kamion za kamionom, vmes pa še kakšna široka prikolica… švigajo mimo naju nekaj centimetrov blizu…

Komaj čakam, da bom imel (vsekakor pa naslednje leto) na sebi naš novi proizvod AlertX! Saj funcionalni model (enake funkcionalnosti, vendar pa še brez končne oblike) sem že nekajkrat preizkusil in je res: to je tisto pravo!

Predvsem sem bil zelo zadovoljen nad kvaliteto slike (jasnost, barvitost, sprotna korekcija osvetlitve, hitrost v realnem času).

Med vožnjo s kolesom po raznih cestah, tudi po magistralki, me je prehitelo veliko avtomobilov in vse sem prav lepo videl. Ko so bili blizu, bi verjetno lahko razbral celo registrsko tablico (seveda z obrnjenimi črkami). Če je bil zadaj več avtomobilov, so se videli vsi po vrsti, od najmanjšega (oddaljenega) do največjega (blizu). Prepričan sem, da jih bo software zlahka našel in označil (predvidoma z rumenimi okvirčki). Naj poudarim, da sem ob tem imel zelo dober varnostni občutek točno sem vedel, kaj se zadaj dogaja. To pa je zelo dober občutek!

Ko pa sem se še malo sprehajal s čelado na glavi (še bolje bi bilo z očali, ki bodo manj vpadljiva), sem mimogrede dobil občutek, da to uporabljal tudi še ob marsikateri drugi priložnosti! Je prav prijeten občutek, če lahko koga opazuješ, ne da bi se on tega zavedal! Žal se v mojem primeru (še) ni v bližini pojavila kakšna privlačna blondinka, če pa bi se, si ne bi mogel kaj, da je ne bi malo bolje pogledal (kot sicer, ker sem dokaj sramežljiv): obrnil bi se proč (dovolj, da bi jo kamera ujela) in ona bi mislila, da gledam oblake… jaz pa bi njene noge…

V Ribnici pa sva z Borisom zavila desno v dolino reke Reke in potem je bila vožnja dosti varnejša in mirnejša. Ker je v Brkinih preživel svoje otroštvo, mi je lahko povedal marsikaj zanimivega. Pokazal mi je tudi obe vasici, kjer je prebil največ časa (Misliče in Vatovlje) ter cerkvico med njima. V Vareji sva pri kmečkem turizmu dobila prav slastno kosilo. Zaključila sva kar kmalu popoldne, ker sva imela na voljo pripravno prenočišče pri Borisovi sestrični. Medtem, ko sta si ona dva imela veliko za povedat, sem jaz malo »zalegel«, pred večerjo pa sva se še malo sprehodila…

Rezultat današnjega dne: prevoženih 73 km; v 5 urah in pol; 983 m višinske razlike; 3499 porabljenih kalorij… (pa tudi skoraj enako pridobljenih)

Sobota, 28. avgusta

Ker so nam po vseh medijih grozili s slabim vremenom (in ker je doma res že deževalo), sva odrinila kar kmalu. Glede na to, da sva včeraj kar precej garala (na preko 700 m višine, kjer sva prespala), je bil prvi del pravi užitek: spust do Kozine. Brzina tudi do 53 km/h…

Med kolesarjenjem tudi veliko razmišljam in sem tako dobil tudi že kar veliko dobrih idej. Tudi tokrat mi to uspe in naj vam kar opišem svoje misli…

Zapomnite si kratico AR (angleška okrajšava za »Augmented Reality«)! »Obogatena resničnost« je tehnologija prihodnosti, ki bo naš običajni (pogled na) svet razširila na nove, do pred nedavnim še nepredstavljive dimenzije. Običajnim slikam (fotografskim, predvsem pa tudi video posnetkom) bodo dodane nove plasti z bogatimi informacijami, vse bolj in bolj koristnimi, posebno še v kombinaciji z AI (umetna inteligenca).

V septembrski številki revije National Geographic so to prihajajočo »Resničnost 2.0« lepo ilustrirali in tudi razložili: »Predstavljajte si oblačke, ki vam lebdijo pred očmi, polnimi imenitnih podatkov o tistem, kar vidite na ulici (ali pa na nebu, ko se prikažejo zvezde – op. AT). Znanstvena fantastika? Sploh ne. Obogatena resničnost! Nekega dne bo prav tako vsakdanja kot brskanje po spletu.«

Pravzaprav gre samo še za vprašanje časa – beri: zadostne miniaturizacije komponent ter še večjih (mini) računalniških (procesorskih in spominskih) kapacitet. Že danes se lahko s pametnimi telefoni po velemestih lažje znajdete s pomočjo storitev »street view« (kombinacija GPS in fotografskih posnetkov ulic), tudi na povsem neznanem terenu. Programska oprema namreč spozna posamične stavbe, opozori na njihove značilnosti in po potrebi tudi pomaga najti oddaljene cilje (predlaga s katero podzemsko železnico se lahko tja pride) itd. Hiter razvoj tovrstnih storitev bo seveda zagotovil komercialni interes raznih ponudnikov storitev, ki imajo velik interes, da bi s pomočjo obogatene resničnosti privabili več kupcev oziroma strank. Od tu naprej se seveda pojavljajo tudi razne možne neprijetnosti ali celo zlorabe, vendar pa razvoja to ne bo ustavilo.

Kot eno od oblik obogatene resničnosti lahko definiramo tudi naš projekt AlertX, ki bo pripeljal do naprave za prikazovanje situacije za hrbtom kolesarja (ali smučarja itd.) ter poudarjanje in opozarjanje morebitne nevarnosti. Smo se pa, tako kot očitno tudi vsi drugi načrtovalci AR, tudi mi znašli pred problemom kvalitetnega in v vseh pogledih nemotečega prikaza dodatnega sloja vizuelnih informacij.

National Geographic predvideva tri stopnje v razvoju prikazovalnih naprav. Trenutno to omogočajo pametni telefoni, v kakšnem letu bodo na voljo posebna očala (jaz dvomim, da že zadosti kvalitetna in cenovno dostopna za množično uporabo), okrog leta 2015 pa bodo to omogočale že – kontaktne leče.

Na raznih profesionalnih področjih, kjer si lahko privoščijo tudi dražje naprave, pa se preizkuša že veliko uporabnin za obogateno resničnost. Če naj omenim samo en primer praktične uporabe, katerega že uporabljajo pri ameriški vojski, potem si lahko vsakdo predstavlja, kako bi bila AR lahko koristna na njegovem področju. Vojaški mehaniki (kmalu pa jim bodo lahko sledili tudi civilni) imajo naglavno opremo, ki jim omogoča hkratno gledanje realnih motorjev (s številnimi najrazličnejšimi deli in malenkostmi), hkrati pa preko tega še virtualno sliko, na kateri so sproti označeni prepoznavni deli in takoj nato tudi že navodila, kje in kaj naj privijejo, odvijejo, zaprejo, diagnostika, varnostna opozorila, itd.

Potem ko smo dobro proučili najnovejše stanje tehnike, smo se glede AlertX-a odločili za nekakšen kompromis: specializirali se bomo na funkcijo prepoznavanja nevarnosti ter opozarjanja nanjo (najprej samo za kolesarje), ne bomo pa sami razvijali najzahtevnejše opreme za prikazovanje, ampak bomo glede tega počakali na čas, ko se bodo na trgu pojavila kvalitetna očala za splošno rabo AR, mi pa jih bomo uporabili (ter priporočili) tudi za naš namen. Dotlej pa bomo za predvajanje video posnetka ozadja uporabili pametni telefon, za opozarjanje na nevarnost pa izdelali posebna očala z led diodami.

Predvidevam, da bo s pojavom in razvojem obogatene resničnosti še veliko dilem, poskusov, stranpoti, komercialnih spopadov, standardizacije itd. – glede nosilcev teh novih funkcionalnosti. To sklepam iz tega, kako so se v zadnjem času razvijali telefoni, fotoaparati, video kamere, GPS storitve… Glavna dilema bo namreč v tem, ali naj ima kupec več različnih naprav ali pa eno samo z vsemi funkcionalnostmi?
Nosilci projekta AlertX se sicer zavedamo svoje relativne majhnosti in nimamo ambicije, da bi tekmovali z velikimi korporacijami, kot so Nokia, Garmin, Adidas, Carrera, Canon, itd. vendar pa imamo pravico, da si zamislimo (eno samo) napravo, ki omogočala naslednje:

• Očala z vgrajenima kamerama (naprej in nazaj) in zaslonom (»see through«)
• Mini slušalke za predvajanje glasbe ( mp3, radio) in navodil
• Nekaj led diod za opozarjanje
• Mini mikrofonček za govorne ukaze
• Gumb za fotografiranje (slike so opremljene z GPS koordinatami)
• Gumb za video snemanje
• Vgrajeni telefon
• GPS pozicioniranje

Kaj drugega še rabite?

Boris se strinja, da greva proti morju, če bo vreme pa morda še naprej do Ogleja. Po dolgem času se peljem spet po stari cesti Kozina-Koper in ker ni kamionov, je kar v redu. Spet uživava ob spustu preko Črnega kala, vendar morava še pravočasno zaviti proti Ospu. Tokrat se prvič peljem po celotni Dolini do Milj. Kako sem vsakič vesel, ko prečkam BIVŠE državne meje! Samo napis Italija in šibamo naprej.

Ko doseževa morje (in ga tudi potipam, da se prepričam, kako topel je) se javiva domov, da jih ne bo preveč skrbelo… Takrat pa se začnejo z vseh strani zgrinjati temni oblaki in niti ne pomisliva več na to, da bi nadaljevala najino potovanje. Glede na napovedi, bova še srečna, če prideva do Kopra in nato na vlak (do Rakeka)… Zato šibava na vse moči ob obalni cesti, preko Sv Roka in mimo Debelega rtiča. V Ankaranu pa naju v trenutku dobi nevihta. K sreči je v bližini ravno primerna pokrita avtobusna postajica in tja se umakneva še precej suha. Vedriva kakšne pol ure, da se izlije… Nato pa naprej proti Kopru… Prehitro! Dohitiva namreč prav tisto nevihto in potem ni več zaklonišča do mesta. Na železniško postajo prideva čisto premočena… Kot izkušena popotnika pa imava seveda s sabo suho perilo in se takoj preoblečeva. Da bi lahko naložila na vlak tudi kolesa pa morava počakati na popoldanski odhod… Do Rakeka…

Najina prašna kolesa nato temeljito umijeva, ko ju voziva na strehi do Ljubljane oziroma do Vira…

Skromni rezultat današnjega dne: 60 km prevožene razdalje; v 3urah in 20 minutah vožnje; 380m višinske razlike; 1783 porabljenih kalorij

Iz prejšnjega Dnevnika III sem pa dolžan še tisti vic o blondinki, ki ima nov dildo. Ne razširjam prav rad umazanih vicev, ampak tokrat bom naredil izjemo: nikogar ne bom pohujšal. Tisti, ki ne vedo, kaj je to dildo, vica sploh ne bodo razumeli… in se torej tudi ne bodo mogli pohujšati…

Torej: blondinka ima nov dildo. Zvečer se pripravi in ga vklopi. Ko pa vidi, kako se revček strese, ga potolaži: »No, nič se ne boj! Saj je tudi za mene prvič…«

Dnevnik III


Četrtek, 19. avgusta

Čar podjetništva je (vsaj zame) tudi v veliki osebni svobodi. Mislim, da v preteklih dveh desetletjih niti dva moja dneva nista bila enaka. Danes imam v Ljubljani sestanek z direktorjem družbe IUS SOFTWARE. Vendar si najprej vzamem dobro uro časa za Staro Ljubljano. Pritegnejo me čudoviti zvoki »Kuku-ru-ku-ku Paloma« pred Prešernovim spomenikom in takoj se spomnim na skupino Mehičanov, ki to poletje popestrijo center mesta. Z veseljem jim prispevam nekaj evrov v škatlico s »prespevki« in se veselim, da lahko kar tule uživam v čistem latino melosu. Teh pet moških in dve ženski sem občudoval že pred nekaj tedni, saj so bili v največji vročini oblečeni v brezhibne narodne noše (temne obleke z dolgimi okrašenimi rokavi, zapete srajce, razkošne kravate, veliki sombreri), medtem ko smo mi gledalci imeli na sebi vsak v povprečju le po ene kratke hlače in eno majico.

Za te glasbenike je Slovenija očitno kar primerna in poslovno privlačna dežela, da se tule mučijo in v znoju svojega obraza garajo za preživetje. Spomnim se sinočnje izjave Toma Križnarja v Odmevih: »Živimo v raju! Vsepovsod teče voda!« In Slovenija tudi JE pravi raj. Ne samo, da voda teče vse naokrog nas (pa ne preveč, kot v Pakistanu), ampak imamo tudi vse vrste naravnih lepot strnjenih na majhnem kraju, kar soliden standard (poglejmo samo po nakupovalnih centrih), nadpovprečno čisto okolje, prijazne in delovne ljudi (to je pa res že oguljena fraza, ampak tako pač je), kar solidno demokracijo, veliko svobode (Schengen), varnost, svetovljansko mladino (vsakdo solidno govori angleško)… Prepričan sem, da nam pozitivnega razvoja v prihodnosti ne morejo preprečiti niti kakšne nekajletne globalne gospodarske krize, niti še tako slabe vlade.

Tomaž ima vzpodbudne novice, saj letni plan kar lepo »lovimo«, kljub številnim težavam (katero podjetje jih pa v teh časih nima?). Še največ problemov nam povzroča »divje« varčevanje državnih organov po načelu »Varčevati moramo, pa naj stane, kolikor hoče!«

Če ob javnih razpisih za pravno-informacijske storitve, kot jih ponuja tudi IUS SOFTWARE s svojim vrhunskim sistemom IUS-INFO , kakšen birokrat ne razmišlja celovito, upoštevaje stvarne potrebe pravnih strokovnjakov, potem lahko sprejme povsem napačno odločitev, ki ima v končni posledici tudi negativne finančne učinke. Omejevanje in pretirano varčevanje pri uporabi visoko-strokovnih informacij ter znanj neizogibno privede do stroškov in škode, ki takoj in neposredno sicer ni vidna, a se kmalu pokaže v mnogo večji in bolj zaskrbljujoči razsežnosti. Tudi morebitna izbira cenenih alternativ, ki po zanesljivosti in kakovosti povsem zaostajajo, in ji po načelu »najnižje cene« naročniki »morajo« izbrati, privede do podobno katastrofalnih posledic. Novo nastala škoda in stroški pa pogosto celo ne sodijo več pod okrilje tistih, ki so nespametno odločitev sprejeli, ampak običajno udarijo na plan nekje povsem drugje. Vse večja odsotnost strateške razvojne vizije pri usmerjanju dela državnih organov, ki jih sili v nepremišljene kratkoročne varčevalne ukrepe, vodi k mnogo dražjemu plačilu računa z »obrestmi vred«, ki se mu, zgolj z zatiskanjem oči pred resnico, žal na koncu ne bo moč izogniti.

Petek, 20. avgusta

Na IUS-INFU imamo zadnje čase izjemno dobre kolumne. Med najbolj branimi so tiste od Mira Cerarja, Vlaste Nussdorfer, Mateja Accetta ter Mateja Kovača. Danes pritegne mojo pozornost razmišljanje Mateja Avblja o Evropski uniji: »… EU torej vsebuje potencial za dinamiko kot nasprotje mrtvega teka. Poleg tega EU utegne povzročati tudi t.i. osvobodilne učinke…. Kot taka EU omogoča mobilnost: fizično in duhovno… EU je tista, ki lahko prepiha nastale nacionalne brozge; če pa že to ne, pa nam vsaj kot posameznikom lahko pomaga, da izplavamo iz njih in, če je treba, tudi pustimo daleč za sabo.« Tudi sam sem že večkrat izjavil, da bi brez članstva v EU Slovenija lahko (p)ostala preveč samo-zaprta, kot smrdeča mlaka (pri tem imam v mislih njen družbeni, pravni in politični sistem).

»Iz Bruslja črpamo več, kot tja vplačamo« berem v Delu in se ponovno zahvalim Bogu, da Slovenija ni naredila tako grozne napake, kot Slovaška, ki je zavrnila finančno pomoč Grčiji. Mene bi bilo tako sram in samo upam, da zaradi tradicionalnega zamenjevanja obeh držav ne bo kakšen Evropejec takšnega izdajstva pripisoval Sloveniji. Še dobro, da naša koalicija ni prišla v skušnjavo, da bi v teh težkih časih naredila takšno populistično potezo (javno mnenje bi jo verjetno kar potrdilo) in si s tem dvignila svoj rating. Ampak s tem bi se Slovenija izločila iz z(a)veze zrelih, odgovornih in solidarnih razvitih držav. Lahko se zgodi, da bomo podobno pomoč v prihodnosti potrebovali tudi mi in jo bomo gotovo lahko tudi dobili, posebno ker bomo relativno majhen zalogaj v primerjavi z Grčijo.

Ker me je pritegnil vikend paket poletnega razvajanja, se popoldne vsi družinski člani znajdemo v našem priljubljenem hotelu Habakuk na obrobju Pohorja. Če takole dopustujemo vsi skupaj (vse bolj redko), se vsaj lahko malo več med seboj pogovorimo. Po večerji pokamo od smeha, ko si pripovedujemo vice. Naša najstnika pa še posebej takrat, ko povesta tisti vic o blondinki, ki ima nov dildo, pa midva starša ne veva, kaj je to. Definitivno spoznam, da ne bom dočakal dne, ko bi me moj sin povabil na zaupni moški pogovor, na katerem naj bi mu jaz še kaj povedal o zadnjih skrivnostih življenja… Malo kasneje, ampak prepozno, sva se z Mirjam izmislila, da bi ju vprašala, kakšna je razlika med jerbasom in kelo… Stavim, da ne bi poznala teh izrazov… res pa je, da bi ju po potrebi hitro identificirala z Googlom…

Sobota, 21. avgusta

Glavni razlog, da smo za zadnje mini-počitnice izbrali Pohorje, je v krasnih (beri: nevarnih) kolesarskih stezah, na katerih Toni lahko divja kolikor hoče in izvaja (zame) smrtne skoke. Sedaj vidim, da je bilo res treba k nujnim stroškom dodati tudi nakup specialne zaščitne opreme. Ko enkrat tudi spektakularno pade, so nekaj milimetrske sledi pohorskega granita dobro vidne na tistem delu čelade, ki ščiti brado ter na raznih drugih delih zaščitne plastike, ki se je skupaj s Tonijem kotalila po klancu navzdol.

Mi trije smo se pa medtem lepo sprehajali po senčnih gozdovih ter fotografirali gozdno rastlinje ter ogromna mravljišča, mimogrede pa naleteli še na krasne marele (gobe).

Kdor gre na dopust samo z avtom in se nikoli ne oddalji od glavnih cest in turističnih naselij, bo težko spoznal (vzljubil) bistvo dežele ter njenih ljudi. Dober primer je "Jadranska magistrala". Ob cesti je toliko kričečih napisov (Zimer frei") kot v Las Vegasu, divja "ampartman" arhitektura pa ponavadi prav odvratna... Kakor hitro pa zavijete vsaj malo stran, po možnosti peš, s kolesom, čolnom ali vsaj z motorjem, pa hitro najdete čisto drug svet: originalno kamnito arhitekturo, eksotično rastlinje, mirne zalive, čudovite poglede, zgodovinske ostanke, prijazne ljudi, odlično domačo hrano in pijačo...

Skratka: naj vam avto služi le za to, da vas pripelje na večje razdalje, potem pa: pot pod noge! ali: na kolo za zdravo telo. Pa še ena zabavna: Ko sem lani kolesaril po Pohorju, sem malo zašel in na neki precej osamljeni gozdni poti nenadoma pred seboj zagledal nekaj, kar bi bilo lahko "speči medved" (vsaj od daleč). Ustavil sem se in malo cvikal... Če bi hotel obrniti, bi izgubil vsaj eno uro. Zato sem začel na glas vpiti "Medo bejž!". Ko se le ni zbudil, sem se toliko skorajžil, da sem prišel dovolj blizu... Videl pa sem le preperel štor in nekaj blata...

Popoldne me pokliče moj stari »soborec« iz časov slovenske pomladi – Tone Stele iz Kamnika. Predlaga, da bi ustanovili društvo Demos, na podoben način, kot že obstaja društvo General Maister, z občinskimi društvi in krovno organizacijo na nivoju države. Ideja se mi zdi kar dobra, vendar le v primeru, da bi društvo res skrbelo le za »ohranjanje tradicije«, negovanje vrednot, predvsem pa zbiranje zgodovinskega gradiva, ne pa z aktivno politiko.

V javnosti se namreč po navadi vse preveč poudarja le ožje politično vodstvo Demosa v Ljubljani, pozablja pa se, da je šlo pri tem za izrazito in spontano široko vseslovensko ljudsko gibanje. Kdor bo prebral knjigo »Demos na Kamniškem«, ki je izšla spomladi, bo videl, koliko aktivistov na lokalni ravni je bilo vključenih v predvolilne aktivnosti, demokratizacijo lokalne politike, promocijo plebiscita in obrambo dežele. Če bi s podobnimi knjigami pokrili vseh (takrat približno) 60 občin, bi še bolje zagotovili objektivno zgodovinsko resnico o našem enkratnem slovenskem projektu.

Tonetu sem obljubil, da bom po svojih močeh pomagal pri ustanovitvi društva. Predvsem bom iniciativnemu odboru posredoval vse naslove interesentov, katere bom dobil na svoj naslov tone.tomazic@siol.net.

Nedelja, 22. avgust

Habakuk nas navduši, kot po navadi. Tokratna novost je »zvočna kopel z gongi«. Dopoldne se še zadnjič naplavamo (v vodi) in v mislih se kar poslovim od letošnjega poletja. (Pre)hitro je minilo!

Doma seveda takoj pogledam na facebook, kjer se je nabralo veliko zanimivosti in novih stikov. Pogledam še na obe skupini, kateri sem sam ustanovil: »Slovenski pozdrav« in »Dost mamo«.

Člani prve skupine naj bi VSAJ ENKRAT: - namesto "adio!" ali "čao!" svojega prijatelja pozdravili s kakšno lepo slovensko besedo (na primer Živjo!) ter: - povabili vsaj enega svojega prijatelja v to skupino. Zdi se mi, da je v tem okolju »SMS slovenščine« še bolj potrebno opozarjati: »Ne pozabimo lepih slovenskih besed za pozdravljanje in jih ponovno obudimo! Ohranimo našo lepo in enkratno slovenščino!« z veseljem ugotovim, da imamo že 912 članov!

Bolj delikatna je druga skupina, ki je imela ob ustanovitvi kot svoj cilj: »ZA rešitev slovensko-hrvaškega spora; ZA podpis arbitražnega sporazuma; ZA referendum; ZA - na referendumu; ZA kompromis na obeh straneh; ZA prijateljstvo in dobro sosedstvo; ZA Združeno Evropo! In kaj če sedaj arbitražo zavrnemo? Imamo kakšno realno alternativo, če upoštevamo razpoloženje na obeh straneh?«

Čeprav me je marsikdo iz desne polovice politične javnosti prav po strani gledal (tudi v moji stranki NSi), pa si nisem mogel kaj, da ne bi ravnal po svoji lastni presoji ter zdravi pameti in javno podprl nekaj, kar je logično in dobro. Slovenska desnica je ob tem vprašanju naredila veliko napako, da ni prisluhnila številnim mednarodnim nasvetom ter niti svojim »naravnim zaveznikom«, kot so Evropska ljudska stranka, Komisja EU, Vatikan. Nekatere vodilne desne politike sem na to opozoril še pravočasno, vendar me niso poslušali…

Dejstvo je, da sta Pahor in Kosorjeva ta dolgoletni veliki problem v kratkem času dobro rešila (oziroma vsaj pognala v reševanje) in da so slovenski volivci to tudi potrdili. Na naši strani ima za to Pahor res veliko zgodovinsko zaslugo. Upam, da bo za to nekako »nagrajen« že tudi v tem življenju... Če bi (bo!) Janša zmagal na naslednjih volitvah, bi bil Borut Pahor vsaj lahko (dober!) zunanji minister…

Ponedeljek, 23. avgust

Danes je Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov in prav razočaran sem z odnosom slovenske sedaj uradne (vladajoče) politike do tega pomembnega praznika. Ker Vlada tega datuma (upam, da samo letos) ni uvrstila v koledar državnih proslav, je k sreči slovesnost ob tem vse-evropskem dnevu pripravil vsaj Študijski center za narodno spravo v Štanjelu na Krasu.

Kot bivšega poslanca me vabijo na vse pomembnejše državne proslave in prav z veseljem se jih udeležujem. Po zaključku programa je po navadi sprejem, kjer tudi malo pokomentiramo ter primerjamo pristop (sedanjih in prejšnjih) vladajočih garnitur do posameznih praznikov.

Letošnja junijska proslava ob Dnevu državnosti mi je bila sicer kar všeč. Kasneje sem doživel celo to čast, da smo se skupaj slikali – Mr.&Mrs. Jurij Zrnec in Anton Tomažič. To sem bil frajer zvečer doma, ko sem obema najstnikoma pokazal sliko (in jo seveda objavil na facebooku). Me je pa na koncu programa zelo presenetilo, da so v zaključni točki »ljudske množice« mahale s slovenskimi IN RDEČIMI zastavami. Sprva sem si mislil: »Ne bodi malenkosten, saj je to le slučajno, da bi bil prizor bolj pisan.« Vendar sem se ob tem spraševal, zakaj pa ni potem še modrih zastav?… Da pa provokacija le ni tako nedolžna (in je lahko tudi zaskrbljujoča) pa sem spoznal ob kasnejšem komentarju pomembnega politika Pavleta Gantarja (predsednik Državnega zbora!), ki je to komentiral kot »dekorativni element z zloveščo napovedjo«. Hopla! Ali nam grozite s kakšno novo revolucijo? Imate pripravljene že tudi našitke s srpom in kladivom? Ne, hvala!

Zvečer nas v Štanjelu vse navduši Boris Pahor. Preseneti pa nas s predlogom, da bi spremenili slovensko himno (besedilo). Meni se to ne zdi pametno, ker so se po mojem mnenju (in na moje zadovoljstvo) naši državni simboli (grb, zastava, himna) ravno lepo "prijeli".

Torek, 24. avgusta

Medtem, ko pri stari mami na Rakeku kopljemo krompir, imam čas za premišljevanje. Še vedno sem pod vtisom sinočnje prireditve. Slovenija je ena redkih evropskih držav, kjer se simboli totalitarizma (v našem primeru komunizma) ponovno vse bolj pojavljajo v javnosti, kar je seveda zaskrbljujoče.

Na žalost je očitno slovenska levica po zmagi na zadnjih volitvah izgubila priložnost, da se normalizira, »evropeizira«, znebi bremen preteklosti in poskusi z iskrenim poskusom sprave, katero Slovenci tako zelo potrebujemo. Takšna, že prava zloraba oblasti, se še najbolj kaže v našem glavnem mestu, ki je oskrunilo sodobno Ljubljano s poimenovanjem ceste po bivšem diktatorju.

Ali se organizatorji proslav ne zavedajo, da triumfalizem pod znakom rdeče zvezde (v zgodovinskem, simbolnem, kontekstu in na slovenski zastavi) pomeni veliko in izrazito izzivanje drugače mislečih, posebno pa še vseh (krvnih ali duhovnih) potomcev številnih nedolžnih žrtev povojnih pobojev – »Slovenski Katin« - umorjenih pod znakom rdeče zvezde?

Morda sem zaradi osebne družinske prizadetosti – nepotrebne smrti strica Franceta – neobjektiven, vendar si ne morem kaj, da ne bi ugotavljal, kako krivično je komunistično (sedaj pa levičarsko) očitanje domobrancem, da so kolaborirali z okupatorjem, ko pa je prav pri komunistih šlo za eno samo kolaborantstvo.

Že pred vojno so delovali izključno po navodilih in napotkih mednarodne komunistične internacionale, med vso vojno pa so predvsem izvajali direktive in ukaze iz Beograda in Moskve. Tradicionalno hlapčevski odnos do srbskega vodstva se je potem pri slovenskih politikih nadaljeval še vse do devetdesetih let, ko smo jih tako grdo odrezali od njihovih patronov.

»Nomen est omen« - ni slučaj, da je celo v imenu dokaz, da pri partizanstvu ni šlo v prvi vrsti za boj proti okupatorju, temveč za revolucijo: izraz pomeni: »pripadnik stranke«. Če bi temu ne bilo tako, potem bi se lahko borili kar pod tradicionalno slovensko trobojnico, ne pa pod rdečo rusko revolucionarno zvezdo!

Pri tem seveda izrekam veliko spoštovanje in občudovanje do vseh tistih poštenih partizanov, ki so se (tako kot moj stric) temu gibanju pridružili v sveti veri, da se borijo za svoj narod.