Kako v eni minuti pritegniti investitorja

Za mlade podjetnike (in druge začetnike) je zelo težko priti do poslovnih angelov in drugih investitorjev, kaj šele imeti dovolj časa, da jim predstavijo svoje poslovne načrte. Ko pa se z njimi končno le srečajo, pa četudi le v dvigalu, jih je potrebno prav na hitro in spretno pritegniti za svoj projekt. Tako je nastal izraz »Elevator pitch«: sposobnost da v eni minuti, kolikor traja vožnja z dvigalom, predstaviš svojo podjetniško idejo…

Uspeh (v tej prvi, a zelo pomembni fazi) je že v tem, če te investitor povabi v svojo pisarno in ti da naslednjih pet minut, da mu podrobno (hic?) razložiš svojo podjetniško idejo in vse bistvene sestavine (hic?) poslovnega načrta. Če boš pri tem preveč okleval, jecljal in kompliciral, potem pri tem gospodu ne boš imel nikoli več (svojih) pet minut… In če boš z njim skušal ponoviti trik v dvigalu, te bodo naslednjič vrgli ven varnostniki…

Glede na veliko pomembnost sposobnosti svoje ideje učinkovito in hitro predstaviti (včasih tudi v javnosti), se po svetu organizirajo tudi tekmovanja »Elevator Pitch«. »Prepričajte investitorja v eni minuti« je dogodek, katerega v Sloveniji organizira Podjetniški center CEED Slovenija. Gotovo se bomo vsi tisti poslušalci, ki smo bili prisotni na prvem »šprintu« (leta 2007 v hotelu Mons) tega z veseljem še kdaj udeležili, saj je bila to zelo zanimiva, koristna, na trenutke pa celo zabavna prireditev. Jaz sem si jo še posebno dobro zapomnil iz dveh razlogov.

Zmagovalec prvega »državnega prvenstva« v (dobrem) predstavljanju (dobre) ideje je bil namreč moj prijatelj, partner, sodelavec in direktor (družbe INform d.o.o.) – Boris Kozlevčar. Žirijo in poslušalstvo je najbolj prepričal s podjetniško idejo, katero smo skupaj zaplodili pred nekaj leti – pametni obrazci na internetu.*

Zanimivo je bilo tudi primerjati tekmovalce, na kako različne načine so skušali pridobiti pozornost in simpatije poslušalcev. Nekdo je tvegal vsaj kakšnih 20 sekund, da se je počasi privlekel do mikrofona, šepajoč in s pomočjo bergle. Namesto, da bi nas začel zasipati s številkami in velikimi obljubami o profitabilnosti njegove ideje (tako kot vsi ostali), je mirno zajel sapo in dejal nekako takole: »Priznam, da bi se vam rad vsaj toliko zasmilil, da bi me povabili na drugi del (v finale), ko bi imel malo več časa, da bi vam razložil svojo podjetniško idejo…« Še vedno ne vem, ali je imel nogo res poškodovano, ali se je le (dobro) pretvarjal…

Dobro je, da so bili v žiriji tudi izkušeni profesionalni ocenjevalci investicijskih projektov iz tujine in da so nam vsem skupaj predstavili tudi precej izkušenj in koristnih nasvetov za vse tiste, ki pripravljajo podjetniške načrte. Mislim, da smo bili vsi tisti, ki smo kdaj sestavljali poslovne načrte, kar malo šokirani ob njihovem (tako rekoč soglasnem) priznanju, da nikoli ne preberejo celotnega dokumenta. Predstavnica »venture« kapitala iz Amerike je izrecno posvarila pred predolgimi (preobširnimi) poslovnimi načrti: takšnega s preko 50 strani ni še nikoli prebrala… Takšne s preko 100 stranmi takoj vrže v koš… Morda v celoti kdaj prebere prvo stran, nato jih nekaj »diagonalno« preleti…

Kar šokantno, kajne? Ja, zakaj se pa potem tako mučimo z vsebino poslovnih načrtov? Naj jih kar drastično skrajšamo in izločimo čim več konkretnih argumentov? Lahko poskusite, ampak jaz tega ne bi svetoval: ocenjevalec bi si znal to napačno razlagati – da nimate argumentov in dokazil za perspektivnost vaše podjetniške ideje…

To je podobno kot s formalno izobrazbo v podjetništvu… Ni ravno nujna, saj je že mnogim uspelo z nedokončanimi fakultetami in brez Masters študijev… Zakaj bi zaključeval še četrti letnik ekonomske fakultete, če pa sem že tako uspešen in perspektiven direktor? Zakaj bi se loteval še podiplomskega študija, ko pa vsi vidijo, da sem pravi talent za finančne manipulacije in sem bogat že pri tridesetih?

Odločite se sami… Ampak jaz bi vsakomur svetoval, da se izobražuje, kolikor se le da… In če bom imel kdaj pred sabo dva kandidata s približno enakimi (ocenjenimi) sposobnostmi, se bom odločil za tistega, ki ima tudi višjo formalno izobrazbo… Po statistiki pač od njega lahko več pričakujem…

In če se vrnemo k poslovnim angelom (to pa so včasih tudi starši ali celo babica) ter drugim investitorjem: ali (zakaj) so res tako pomembni? Je v vsakem primeru potrebno »žicati« in se dostikrat tudi naravnost poniževati za (investicijski) denar? Ali ni možno (obetavnega) podjetja začeti tudi brez (kakršnegakoli?) denarnega vlaganja? Odvisno od dejavnosti…

*Priporočeni link: http://www.informiran.si/