Novi Demos

Kdor bo vzel v roke knjigo »Demos na Kamniškem«, katero so spomladi izdali tamkajšnji »veterani« iz časa slovenske pomladi, se bo strinjal, da bi bilo koristno podobne knjige pripraviti tudi za vse druge tedanje občine (katerih je bilo okrog 60). Demos namreč niso sestavljali le vodilni politiki v Ljubljani, temveč je bil dejansko in izrazito široko ljudsko gibanje, brez katerega ne bi prišlo niti do kvalitetne demokracije in še manj (nikoli) do osamosvojitve Slovenije. Vse dosedanje knjige pa so se doslej omejevale v glavnem le na najbolj znane politike in dogodke, niso pa mogle predstaviti veliko drugih zanimivih lokalnih (vendar zelo pomembnih) zgodb, ki bi šele vse skupaj dajale pravo sliko in veličino dogodkov iz ključnega obdobja 1988 do 1992.

Ko smo se družili ob predstavitvi navedene knjige (za katero upamo, da bo dobila več posnemovalcev), smo med drugim slišali tudi številne pripombe (pritožbe), kako mačehovsko se dostikrat sodobna država, pa tudi marsikatere lokalne skupnosti obnašajo do ljudi, ki so imeli ključno vlogo pri demokratizacijskih in osamosvojitvenih procesih. Vse pogosteje se ob uradnih proslavah »šopirijo« politiki, ki niso imeli nič z osamosvojitvijo Slovenije, ali pa so jo celo ovirali.

Sam imam to srečo, da sem velikokrat povabljen na uradne proslave (ob pomembnih obletnicah) kot bivši poslanec v tedanji Skupščini RS, mnogi moji kolegi iz tedanjih časov, ki so imeli vsaj toliko zaslug (ali pa še več) kot jaz, vendar niso bili ravno izvoljeni, pa ne dobijo nobenih vabil več, kaj šele kakšno besedo zahvale.
Vsem skupaj pa nam je seveda »zavrelo« ob takšnih (pomembnih!) simboličnih dejanjih, kot je bilo odlikovanje Predsednika republike bivšemu šefu Udbe…

Zato sem z veseljem pozdravil predlog (kamniških kolegov) za ustanovitev društva Demos, ki naj bi predvsem skrbelo za ohranjanje tradicij slovenske pomladi, zbiranje in publiciranje zgodovinskega gradiva, pa tudi za medsebojno obveščanje ter evidentiranje (naslovov) pomembnih nosilcev demokratizacije in osamosvojitve. Organizacija društva naj bi bila podobna, kot jo ima društvo General Maister: krovna organizacija na nivoju države ter občinska ali medobčinska društva.

Potem ko sem te namere omenil v svojem dnevniku, katerega sem pisal za Sobotno prilogo Dela, sem dobil za to idejo veliko odobravanja in simpatij.

V času priprav na ustanovitev Društva Demos, pa nas je (prijetno) presenetilo vabilo na plenarni sestanek iniciative za ustanovitev združenja »Veterani slovenske osamosvojitve« (VSO), kot so ga podpisali Lojze Peterle, Tone Krkovič, Igor Bavčar in Janez Janša. Pri tem pa naj bi šlo za »združenje vseh državljanov in državljank RS, ki so dejavno sodelovali pri osamosvojitvi Slovenije«.

Očitno gre za podobne nagibe, kot pri naši ideji o Društvu Demos, saj je »namen VSO ohranjanje vrednot slovenske osamosvojitve na podlagi pristnega zgodovinskega spomina... Resnica o procesih osamosvojitve lahko prepreči manipulacije z veteranskimi združenji.«

To smo videli tudi iz uvodnih in pozdravnih govorov na sestanku 20. septembra v Ljubljani, na katerem se je zbralo veliko »veteranov« in simpatizerjev, predvsem seveda pomladne »demosovske« provenience. Veselimo se ustanovnega sestanka združenja, ki je bilo že napovedano za tako pomemben datum, kot je 20-letnica plebiscita – 23. decembra.

Ker smo se v sproščenem in demokratičnem vzdušju zedinili, da je treba za ustanovni sestanek te pomembne (to si že sedaj upam trditi) nove organizacije pripraviti kvalitetne materiale (pri čemer se lahko morda najde še bolj primerno ime), štejem, da smo s tem nekako kar odprli neke vrste javno razpravo in se je z veseljem tudi udeležujem. Tudi z naslednjimi pomisleki in razmisleki:

Meni je še najmanj všeč samo ime - veterani. Prvotni izraz je iz vojaškega področja (pri Rimljanih) ter po navadi povezan tudi s kakšnimi bonitetami, kar pa je v tem primeru popolnoma neprimerno. Prepričan sem, da nihče iz množice na iniciativnem sestanku ni imel kakršnegakoli pričakovanja po kakšnih privilegijih (še najmanj materialnih) in bi bilo zato škoda, da bi samo zaradi (neprimernega) imena lahko trpel »image« novega združenja.

Še bolj moteče pa je dejstvo, da takšna definicija »veteranov« izključuje marsikaterega potencialnega člana, ki bi upravičeno in z veseljem sicer lahko sodeloval v novi organizaciji. Gre predvsem za ljudi, ki so bili takrat še premladi (dijaki in študenti, ki so se z veseljem udeleževali pomembnih sestankov, srčno pomagali pri podpornih aktivnostih) ali pa se iz kakšnih drugih razlogov (takratno bivanje v tujini) ravno ne bi mogli označiti kot »dejavne«. Da niti ne omenjam mladih ljudeh, ki so šele kasneje odrasli, spoznali in sprejeli vrednote slovenske pomladi, osamosvojitve, Demosa… in ki bi z veseljem sodelovali v novi organizaciji pri ohranjanju narodne samozavesti in identitete.

Ker tudi sam (še) nimam boljšega imena (kot VSO), se mi je v vrtincu idej ustavila misel na izrazu »Varuhi resnice«, kot je dal svojemu uvodniku v Sobotni prilogi naslov Ali Žerdin. Čeprav je komentator ta izraz uporabil ironično, pa v bistvu ni daleč od »resnice«. Seveda bi prav mi »veterani« ali pa »demosovci« radi ohranili »pristni zgodovinski spomin«! Zavedamo se tudi, da je dve desetletji po osamosvojitvi čas tudi za »poglobljeno refleksijo« in bi pri tem radi tudi sodelovali, ne da bi »držali roko nad resnico«. Do družbenega dialoga ima pravico vsak slovenski državljan, levi ali desni. Tako kot imamo do tega pravico mi, »dejavni subjekti« tedanjih dogodkov. Mimogrede: v naše združenje bi več kot sodil tudi Ali Žerdin, ki je bil, tako kot tudi Rosvita Pesek in še številni drugi (tedaj dejavni) novinarji bistven sokreator demokratizacije in osamosvojitve Slovenije.

Bolj delikatno pa je vprašanje: Ali bi bilo lahko novo združenje kar nekakšen »Novi Demos«? Kot mi je znano, so sklicatelji iniciativnega sestanka med drugim vabili VSE tedanje poslance, tudi tiste, ki so bili tedaj opozicija. Po odzivu sodeč pa smo bili za novo organizacijo navdušeni (spet?) predvsem bivši »demosovci«. Iz vljudnosti in politične korektnosti (da nam ne bi kdo očital, da si »prisvajamo« osamosvojitev) pač nismo kaj dosti omenjali Demosa.

Prav zanima me, kakšna bo slika po pregledu »pristopnih izjav« za novo združenje. Če se bo večina takratne »leve opozicije« pridružila očitno in javno napovedanemu ignoriranju novega združenja (kot sta to napovedala že France Bučar in Spomenka Hribar), potem bomo v njem dejavni skoraj sami »demosovci« in v tem primeru ne vidim razloga, da bi še naprej bili sramežljivi…

Morda pa Slovenija res že spet potrebuje kakšno takšno široko ljudsko gibanje, kot bi bil »Novi Demos«?

Po nepotrebnem razočarani

Ko smo sinoči gledali našega zunanjega ministra Samuela Žbogarja, kako je v potu svojega obraza ves ogorčen "izrazil globoko razočaranje, da brez nekega razumnega razloga" v prvem valu imenovanj v evropsko zunanjo službo visoka zunanjepolitična predstavnica EU Catherine Ashton ni izbrala dveh odličnih slovenskih kandidatov, ki sta se uvrstila v ožji izbor, mu je verjetno večina gledalcev v mislih kar pritrjevala.

Meni pa se zdi, da je minister neupravičeno pričakoval, »da se bo upoštevala geografska uravnoteženost« in da tudi če bi se, še vedno ne moremo kar zahtevati, da bomo med 29 imenovanimi diplomati Slovenci v vsakem primeru imeli vsaj enega.

Vodje diplomatskih misij (nekakšni »veleposlaniki EU«) ne bodo zastopali interesov svojih držav (jih tudi ne bi smeli kakorkoli privilegirati!), ampak samo interese Evropske unije kot celote. V tem smislu kot kriterij pri izbiri sploh ni relevantno število 27 (držav članic EU), ampak kvečjemu skupno število državljanov – 500 milijonov – in temu ustrezno število izobraženih ter razpoložljivih diplomatov. Po tej kadrovski logiki pa lahko Slovenija pričakuje ob raznih razpisih (pri katerih morajo imeti vsi prijavljeni enake možnosti, ne pa da so tisti iz majhnih držav kakorkoli privilegirani), da bo izbran vsak 250. kandidat. Na diplomatskem področju pa še posebej, saj imajo velike članice EU (na primer Francozi) neprimerno večji kadrovski potencial, kot pa Slovenija.

Nelogično je tudi pričakovanje, da naj bi imeli prednost kandidati iz sosednjih držav. Prej nasprotno: bolje je, da so iz oddaljenih (bolj nevtralnih) držav in s tem tudi manj »kontaminirani« z lokalno mentaliteto. Danski ambasador (EU) bo v kakšni balkanski državi dosti manj podvržen možnosti korupcije, kot pa slovenski in bo tudi dosti manj možnosti, da ponoči pijan povzroči prometno nesrečo.

Da mi ne bi kakšen patriot zameril, ker tako zanemarjam »interese Slovenije«, naj ga opozorim, da ne gre toliko za interese Slovenije, kot za interese koga, ki se je že videl v sanjski službi s sanjsko plačo. Nimam pojma, kateri so bili slovenski kandidati, si pa upam ugibati, da ponudba ni bila daleč od običajnega »odlaganja (ali nagrajevanja) kadrov« a la Rop, Cvikl, itd.

Posebnih slovenskih interesov namreč veleposlanik EU v Črni gori namreč sploh ne bi smel zastopati, saj bi mu potem lahko to pristranskost upravičeno očitala Ashtonova. Potem od tega tudi ne bi imela Slovenija nobene direktne koristi.

Upam, da se naš zunanji minister ne bo preveč osmešil, ko bo na naslednji večerji s kalimerovskim pritoževanjem svojim kolegom pokazal, da ne razume bistva logike funkcioniranja velike mednarodne skupnosti.

Preživeti ali zaživeti?

Seveda je treba najprej preživeti, da bi lahko naprej (za)živeli. Prazen žakelj ne stoji pokonci. Prava dilema je bila seveda nakazana že v Stari zavezi: ali se zadovoljiti že s polnimi lonci mesa, ali (po)iskati kaj več? Danes bi to vprašanje lahko parafrazirali tudi v naslednji obliki: »Ali naj se Kitajci kar lepo zadovoljijo z gospodarskim uspehom in naraščajočim standardom (pod vodstvom komunistov, ki s pomočjo cenzure omejujejo celo svobodo govora) ali pa naj zahtevajo demokracijo (in s tem tvegajo tudi hude družbene konflikte)?

Dostikrat se ob tem vprašanju pomešajo dileme, katere ima lahko posameznik ali pa večja družbena skupina (predvsem narod). Ko slišimo stokanja »Ali smo se za to borili?« (osamosvojili?), gre dostikrat za povsem konkretne dileme in zgodbe. Če je bil nekdo v Jugoslaviji zaposlen, v Sloveniji pa je brezposeln, je takšno vprašanje povsem razumljivo. Če je takrat dobil posojilo z zanemarljivimi obroki (zaradi inflacije), sedaj pa ga mučijo realne obrestne mere, njegovo nejevoljo lahko povsem razumemo. Kdor v življenju še ni napisal enega samega odstavka, v katerem bi javnosti sporočil svoje misli (in za to niti slučajno ne čuti potrebe), temu pač možnost svobodnega izražanja in razvoja osebnosti nič kaj ne pomeni in je zato tudi ne ceni.

Kot vsa živa bitja, smo tudi ljudje (hvala Bogu) zelo kompleksni, raznoliki in različni posamezniki ter se vedno razporejamo po Gaussovi krivulji. Enemu je všeč to, drugemu drugo, eden ima tak okus, drugi drugačnega. Vedno se najdejo izjeme, posebnosti, tudi ekstremi (v politiki levi in desni). In je zato komu všeč tudi Hitler, ki je znal narediti red, pa komu tudi Stalin, ker je znal podkuriti izkoriščevalcem, pa marsikomu tudi Tito, ker je imel tako lepo maršalsko uniformo. V svobodnih družbah je možno (in tudi potrebno) tolerirati najrazličnejša stališča, tudi ekstremna, vse dokler ne preidejo v nasilje.

Večini nam je pač težko razumeti razne jugonostalgike, ki prav lahkotno izjavijo, da »je bilo prej boljše življenje« in bentijo čez vse večjo revščino, ki da prevladuje v Sloveniji. Pri tem pa mnogi od njih redno polnijo velike nakupovalne vozičke v marketih, uživajo v ohlajenih kinodvoranah ter za dopust izbirajo med Rodosom in Kreto.

Ko pa se z individualnega pogleda preselimo na skupinskega, potem je treba pri dilemah, kot so »Preživeti ali zaživeti« upoštevati kar lepo Gaussovo krivuljo, tako kot smo jo tudi ob našem Plebiscitu leta 1990. Potem je tudi odgovor na vprašanje »Ali smo se zato osamosvojili?« povsem jasen: »Da, zato! In vredno je bilo!«

Po bitki je lahko biti general! Podobno je tudi z vprašanjem, kaj si je kdo predstavljal, ko smo se osvobajali (1990) in osamosvajali (1991). Če si je kdo mislil, da bo samostojna Slovenija čez 20 let najbogatejša država Evrope, dežela blagostanja, kjer bodo vsi zaposleni, zadovoljni in srečni, da ne bo političnih prepirov, nobenih stavk,… potem je seveda sedaj lahko razočaran.

Sam pa nisem imel takšnih pričakovanj, čeprav sem bil verjetno eden najbolj nestrpnih priganjačev za odcepitev. Za mene je bila najbolj eksotična misel že to, da bomo Slovenci (prvič v zgodovini!) povsem sami svoji gospodarji in da bomo imeli svojo lastno državo, z demokracijo in osebno svobodo. Čeprav sem predvideval, da nam bo samostojnost omogočila tudi hitrejši gospodarski in splošni družbeni razvoj (posledično tudi višji standard), pa si nisem upal niti pomisliti na kakšne takšne »priboljške«, da bomo enkrat celo predsedujoča članica EU. Da bom lahko do sorodnikov v Holandiji vozil brez ustavljanja pri mejah po Avstriji, Švici, Franciji in Belgiji… Da me bo uradnik na Frankfurtskem letališču pozdravil po slovensko »Doberr dan!«, ko bo videl moj potni list… Ali pa da bomo v košarki premagali Brazilijo in da bodo na nogometnem svetovnem prvenstvu pred nami trepetali Angleži.

Pesimizem in črnoglede napovedi so še bolj pogoste v obdobjih gospodarskih kriz, saj so za nekaj let lahko skoraj vsi trendi obrnjeni navzdol (domino efekt), tako za gospodarske subjekte, kot za posamezne družine. Ko pa na to pogledamo malo iz »distance«, vidimo, da gre za globalni problem, ki prizanese le redkim izjemam. Slovenija glede tega ni nobena izjema.

Katera država na svetu pa nima problemov? Celo če preskočimo nerazviti svet, kjer gre RES za velike in eksistenčne probleme (vojne, lakota, žeja, poplave, potresi, aids,..) in pogledamo okrog sebe na najrazvitejšem delu planeta, lahko vidimo podobne probleme, kot se z njimi srečujemo v Sloveniji.

Ali se v sosednji Italiji politiki ne kregajo med seboj? Ali se v Nemčiji sindikati ne borijo proti pokojninskim reformam? Ali je na Madžarskem ostala vsa ekonomija v domačih rokah? Ali v Londonu ne stavkajo javni uslužbenci? Ali v Avstriji nimajo korupcijskih afer? Ali na Hrvaškem nimajo tajkunov? Ali so narodi, kot so Katalonci, Baski, Škoti in Kurdi, zadovoljni s svojim položajem? Ali je Belgija zelo stabilna država, ali bo kmalu morda razpadla? Ali je na Poljskem vse tako v redu, da dnevni časopisi nimajo zanimivih naslovnic?

Ne smemo sicer podcenjevati resnih razvojnih problemov na številnih področjih družbenega življenja v naši domovini in se tolažiti z ustavno določbo, da je Slovenija socialna država. Prav tako pa ne moremo pričakovati, da bo sploh kdaj čisto ZARES (in za vse) država popolnega blagostanja. Važno je, da nam je socialna država zaresen in stalen cilj, katerega skušamo, zdaj bolj, zdaj manj posrečeno (tudi s pomočjo »socialnega dialoga«) doseči. Seveda pa nimamo idealne države in optimalnih inštitucij, niti idealne politike.

Glede slednjega pa se smemo še najmanj pritoževati! Imamo pač takšno politiko, kot smo si jo zaslužili (=izbrali)! Naš politični sistem je demokratičen, volitve so svobodne, mediji tudi že relativno heterogeni (dovolj za tiste, ki se zanimajo za družbene zadeve). Za vsako funkcijo se lahko poteguje vsakdo in politične stranke pokrivajo kar celoten spekter vrednot.

Župane bomo pač lahko izbrali letos, državni zbor in vlado bomo izvolili čez dve leti, predsednika države pa še kakšno leto kasneje. Do izteka sedanjih mandatov pa jih lahko (le) opazujemo, kritiziramo in si mislimo, koga bomo volili na naslednjih volitvah. Tudi demokracija ni idealna, je pa najboljši sistem za upravljanje družbe na miren način.

Za Slovenijo kot državo in za slovenski narod vprašanje »Preživeti ali zaživeti?« torej sploh ni na mestu. Seveda bosta preživela, vsaj toliko časa kot drugi (narodi, ki imajo svoje države)! Tako kot vsi se bosta tudi spreminjala ter prilagajala sodobnemu, vse bolj globaliziranemu svetu.

Upamo lahko, da bodo te spremembe takšne, da bodo povečevale možnosti, da bodo tudi posamezni člani (državljani) lahko ne samo »preživeli«, ampak vse bolj tudi »zaživeli«!