Strežnik, ki vam streže z drugega konca sveta

Računalniki res niso več to, kar so včasih (pred nekaj leti) bili! Vse manj imamo na njih nameščenih kompleksnih in spominsko zahtevnih programov. Ta naprava, sestavljena iz tipkovnice in ekrana (no to se pa še dolgo ne bo spremenilo…) vse bolj služi le še za komunikacijo! Da se – z univerzalnim brskalnikom - priklopi(mo) na splet – na »Računalniški oblak« (cloud computing) in vse pogosteje tudi na katero od družbenih omrežij (social networking«)…

»Cloud computing« lahko opišemo na dva načina. V tehničnem smislu je ta tehnologija šele v povoju, vendar z ogromnimi potenciali: v idealni obliki (prihodnosti) bi (bo) omogočala, da si bodo lahko (če jim bomo to dovolili) vsi računalnki, ki so povezani v internet, med seboj delili procesorske in spominske kapacitete. Z njihovo povezavo se bodo sprostile ogromne, doslej neizkoriščene, rezerve na strojni in programski opremi. Priznajmo, da naši računalniki po navadi »garajo« le z nekaj odstotno sposobnostjo… In če bi jih pustili prižgane še ponoči…

Ker vem, da se vam že kar lasje ježijo od ogorčenja nad idejo, da bi SVOJ računalnik imeli toliko odprt, da bi se v njem dogajalo (marsi)kaj iz širnega (pokvarjenega) sveta in da bi bila povsem ogrožena vaša zasebnost ter varstvo podatkov itd. itd. … svoj predlog umikam za nekaj let (dokler ne bodo zagotovljeni tudi vsi potrebni varnostno-tehnični ukrepi za računalniške oblake) in se omejujem na povsem enostavno in danes že povsem realno definicijo najemanja prostih – spominskih - kapacitet.

Podjetja, ki so v preteklih letih imela svoje strežnike, se dobro zavedajo, da je njihovo nameščanje in vzdrževanje (bilo) kar zahtevno profesionalno opravilo. Zato se vse bolj odločajo za uporabo strežnikov (točneje: strežniških storitev) na tujih lokacijah. Za obstoječe informacijske sisteme je vsekakor takšna odločitev zelo težka in zahteva temeljit premislek, za nove sisteme pa skoraj ni dileme: prihranili bodo veliko denarja.

Da bi si zagotovili veliko in dolgoročno zanesljivost, pa bo treba biti previden in izbrati takšnega ponudnika (storitev strežniškega gostovanja), ki bo imel najboljše reference. Ste že uganili? Potem se bo najbolje opreti kar na velikega Googla, ki nudi tudi največje strežniške kapacitete. Posebno še, ker sta se pred kratkim povezala z velikim IBM-om, kar je res kar (pre)velika kombinacija. Paradoksalno je namreč to, da se s tem vračamo na izhodiščno pozicijo izpred 30 let, ko so se osebni računalniki pojavili prav kot odgovor (rešitev) zaradi pre-mogočnih in pre-okornih velikih IBM-ovih (mainframe) računalniških sistemov… Ali smo se zato borili? Vsekakor bo morala biti pri zagotavljanju storitev »cloud computing« zagotovljena prava konkurenca! Verjetno jo bodo morale zahtevati in zagotavljati tudi (med)državne regulative…

No, pa pustimo takšne dileme (bodočim) politikom in se zadovoljimo s trenutnim stanjem, ki gre vsekakor odločno v smer spletnih storitev (z vidika ponudnikov je to tudi SaS - »Software as a Service«), zelo koristnih in ugodnih (poceni) tudi za podjetnike. Kot primer naj navedem Salesforce.com, ki lahko nadomesti kar nekaj komercialistov in marketingašev. Kot v vseh podobnih primerih je njihova prednost predvsem v tem, da na enem mestu lahko nudijo najbolj kvalitetne storitve, nasvete, kadre, analitična orodja, praktične pripomočke, itd. Priporočam, da si najprej ogledate kakšen njihov DEMO, pa boste takoj vedeli, za kaj gre…

Na podobne storitve z raznih poslovnih področij bom opozoril še kasneje. Kot najvažnejše pri odločitvi za podjetništvo pa se mi zdi, da si moramo najprej odgovoriti na vprašanja: »S čim se bomo ukvarjali?« »Kaj bomo prodajali?« »Kaj znamo mi bolje od drugih?« »Kje so naše konkurenčne prednosti?« »Kaj je perspektivno za bodočnost?« »Kje lahko najdemo in izkoristimo kakšne koristne sinergije?« »Kaj je naš končni cilj?«


*Priporočeni link: http://www.salesforce.com/

Project LLx - 0621

Da bi ilustriral (dokazal) svoje optimistično pisanje o novih možnostih (spletnega) podjetništva, sem pritegnil nekaj mladih ljudi v projekt »LLx«, katerega bom na tem mestu tudi sproti opisoval, tako kot se bo bližal svoji (pričakovani) veliki zgodbi o uspehu…

Seveda bom pri tem nekoliko omejen, saj ne bom smel izdati nobene poslovne skrivnosti, moral pa bom tudi čuvati zasebnost vseh udeleženih (razen sebe)… Upam, da mi bo to uspelo…

Recimo, da se je projekt uradno začel včeraj… čeprav smo pred tem že imeli nekaj sestankov v ožjem krogu… in nekaj pisarije v posebni (zaprti) skupini na Facebooku…

Ja, vsem nam je skupno to, da smo člani tega socialnega omrežja… In pa – no to vam pač lahko izdam – najprej bomo naredili eno posebno Facebook aplikacijo… in z njo skušali tudi kaj zaslužiti… V prvi fazi vsaj en milijon (ček)… Upam, da se bomo pri tem tudi malo za..bavali…

Priznati je treba, da so fantje (pa tudi nekaj deklet bo zraven) kar odločeni, saj so se sinoči udeležili sestanka – ob 22h – tam nekje na periferiji okrog Domžal – in to takrat, ko je bila tekma EURO 2008 – med Hrvaško in Turčijo… Ni čudno, da so telefoni kar naprej zvonili… Večina od nas je namreč naročila svojcem in prijateljem, naj nas obveščajo, ko bo kakšen gol… Saj jih res ni bilo veliko… šele v podaljšku… Ampak Jx je očitno prijatelju naročil, naj ga pokliče tudi ob vsakem kotu, prekršku, offsidu ali ob kakšnem drugem napetem trenutku…

Smo naredili tudi en zgodovinski posnetek, ampak bo iz razumljivih razlogov (varovanje poslovne skrivnosti in zasebnosti) do nadaljnjega ostal še v karanteni…

Ostanite še naprej z nami…

Glokalizacija

Globalizacije se danes verjetno že vsi zavedamo in bojim se, da pri večini prevladuje odpor ali celo strah pred njo. Če pa jo sprejmemo kot realnost in se ji prilagodimo ter vanjo aktivno vključimo, se lahko spremeni v veliko prednost in izzivalno priložnost, tako za posameznika, kot (in predvsem tudi) za Slovenijo…

Kar najprej zgleda slabo ali celo katastrofalno, se lahko kmalu izkaže za koristno in prinaša nove, prej povsem neslutene možnosti. Ko so v Ameriki začeli izgubljati delovna mesta zaradi poceni kitajskih izdelkov, so se najprej vznemirjali, potem pa začeli usmerjati v panoge in storitve z večjo dodano vrednostjo (predvsem informacijske tehnologije) in prepričan sem, da bodo še dolgo imeli vodilno vlogo v inovativni ekonomiji.

Tudi nam ne bo prav nič pomagalo, če se nam bo tožilo po dobrih starih tekstilnih in čevljarskih tovarnah in prav škodljivo bo, če bomo skušali (s kakršnimikoli subvencijami ali z državno pomočjo) obdržati delovna mesta, ki niso konkurenčna – v svetovnem merilu. Manj škode je, če vsa tista delovna mesta, ki so očitno neperspektivna (nekonkurenčna) takoj opustimo, kot pa če za njihovo vegetiranje trošimo sredstva iz javnih virov. Bodo delodajalci in delojemalci vsaj prisiljeni, da se čim prej prilagodijo sodobni konkurenci! Priznam, da zveni neusmiljeno, ampak prav v tem je kleč in trend sodobne globalizacije: Nenehno tekmovanje in boj za (gospodarsko) preživetje! Če nujne preusmeritve ne bomo naredili takoj, jo bomo pa čez nekaj let, na še bolj boleč način in z večjim zaostankom za vodečimi.

Dobro, pa kako naj se tisoč delavcev neperspektivne tekstilne tovarne preusmeri (»prestrukturira«)? Enotnega odgovora ni, vsak se bo moral »znajti« po svoje. Visoko izobraženi ekonomisti, inženirji, pravniki, se bodo že nekako znašli, če ne drugega na obstoječem trgu delovne sile. Za srednji kader bo že malo težje… Marsikdo pa se bo šele sedaj opogumil za podjetniški poskus… Odvisno od osebnih lastnosti. Ne pozabimo, da je del globalizacije tudi večja mobilnost ljudi. Pri nas se bodo (zaradi pomanjkanja domačih kadrov) kmalu pojavili bistri programerji iz Bolgarije in Indije. Jim bodo pač tisti Slovenci, ki se drugače ne bodo znašli, pekli pizze in jih vozili s taksijem…

Globalizacijo pa je možno tudi speljati na svoj mlin, tako kot so to na primer uspeli v Indiji. Namesto, da bistri in pridni izobraženci množično odhajajo v Ameriko in druge najrazvitejše države »s trebuhom za kruhom«, so začeli svoje storitve prodajati kar od doma. Kot gobe po dežju rastejo podjetja s po več tisoč zaposlenimi, ki preko ultrahitrih internetnih povezav nudijo vse vrste storitev komurkoli po svetu (predvsem pa programiranje, telefonska pomoč, itd.). Glokalizirali so se tako, da lahko dobro zaslužijo, pa so še vedno doma, nosijo udobne halje in jedo hrano, na katero so najbolj navajeni.

Kako pa se bi (bo!) lahko Slovenija glokalizirala? Kje so njene primerjalne prednosti? Vsekakor niso v kakšnih naravnih bogastvih, razen če kot taka ne štejemo tudi naše lepe pokrajine in kulturnozgodovinske dediščine. Na materialnem področju skoraj ne vidim drugega kot toplice za visokokvaliteten (»welness«) turizem (v kombinaciji z zasebnimi zdravstvenimi storitvami) in možnost biološkega kmetijstva (kmečki turizem, vrnitev k naravi itd.).

Največ možnosti imamo verjetno v ljudeh samih: v znanju in smislu za podjetništvo. Slednje je bilo v prvi polovici prejšnjega stoletja že prav lepo razvito in na najboljši poti, da prodre v evropski vrh, pa je bilo z revolucijo povsem zamorjeno in le ubogi obrtniki so ohranjali žlahtno tradicijo, seveda v zelo omejenih okvirih.

Srečni smo lahko, da sedaj živimo v času, ko ni nobenih omejitev več! Ves svet je pred nami: mladi podjetniki imajo na Facebooku pred sabo trg 60 milijonov posameznikov, od katerih je vsakdo le en klik in eno sekundo oddaljen! Pa naj se znajdejo!

Seveda ne bodo mogli uspeti le kot posamezniki. Namesto da si slepo konkurirajo na malem slovenskem trgu, naj se povežejo in skupaj podajo v veliko večje arene. Namesto, da jih pet razvija vsak svoj sistem »opozorilo-potnikom-da-se-bliža-postaja«, naj se raje dogovorijo, uskladijo ter povežejo in skupaj naredijo en »passenger-alerting-system« ter ga prodajajo po vsem svetu.

Od države pač ni treba pričakovati, da nas bo usmerjala, v kakšne vrsto gospodarstva naj se podajamo. Dovolj je, da se čim bolj umika in odstranjuje administrativne in davčne ovire. Ocenjujem, da sedanji vladi to kar dobro uspeva.