Blagor današnji generaciji

Blagor današnji generaciji! Uspeh posameznika je bolj kot kadarkoli v zgodovini odvisen predvsem od njegovih ambicij in sposobnosti. Za mlade ljudi je bistveno to, da imajo lahko pred sabo zelo visoke cilje za uspeh in da ne obstajajo nobene formalne ovire, da tega sčasoma ne bi tudi (lahko) dosegli. Ideja o hitri obogatitvi je bila verjetno nekako imanentna že od nekdaj vsem podjetnežem, vendar pa še nikoli ni bila tako uresničljiva, kot je danes…

Seveda ne morejo in ne bodo nikoli mogli uspeti vsi, ki si to želijo in bodo realne možnosti še vedno podobne tistim, ko kupimo srečko na loteriji. Bistvo pa je seveda v tem, da brez nakupa srečke, zadetka sploh ne more biti in da tudi podjetniškega uspeha ne more biti, če si ga ne postavimo za svoj cilj.

Hopla! Stoj! Ali bo to zopet ena izmed serij »Kako postati uspešen podjetnik«? To nikakor ni moj namen. (Pa ne, da si tega ne bi želel… ampak vem, da je kaj takega nemogoče napisati.) Rad bi le vzpodbudil (opogumil) vse tiste (predvsem mlade), ki se čutijo sposobne, da se tudi lotijo svoje ideje izpeljati. Seveda jim pa ne priporočam, da se tega lotijo solo. Nasprotno: nujno se je povez(ov)ati in združevati potenciale za prodor na – neusmiljeno tekmovalen svetovni trg.

Iz zadnjega stavka seveda logično izhaja, da se ni treba truditi z nadaljnjim branjem vsem tistim potencialnim podjetnikom, ki bi se povsem zadovoljili, če bi imeli soliden frizerski lokal, najboljši spa center v občini ali celo največji avtoservis v (bodoči) pokrajini. To so vsega spoštovanja vredni in tudi zelo težko dosegljivi podjetniški cilji, ki lastnika morda tudi povsem zadovoljijo, mu omogočijo visok standard in pričakovan življenjski stil, niso pa začetek kakšne bolj zanimive zgodbe o uspehu.

Mi pa se bomo v nadaljevanju ukvarjali bolj s tistimi zgodbami, ki so se začele v garaži, končale pa na svetovnih borzah. Takšni primeri so se pojavili že v 19. stoletju, seveda predvsem v Ameriki, povezani pa so ponavadi z avtomobili, motorji, elektriko, nafto (oglejte si film: »Tekla bo kri«)… V dvajsetem stoletju je sicer ogromno podjetnikov uspelo tudi »od ničle«, vendar pa je značilno, da je to vsekakor moralo biti v eni od najbolj razvitih (zahodnih) držav, predvsem v ZDA in v Evropi. V drugih delih sveta so bogataši nastali predvsem na podlagi (sreče zaradi) izkoriščanja naravnih virov, kdor pa ni bil iz vladajočega (posestniškega) stanu, ni imel kaj dosti možnosti, da postane milijonar.

Tudi Bill Gates ne bi imel še nobene šanse, da uspe, tako kot je uspel, če bi bil rojen v Indiji, saj je še vedno otrok 20., pred-internetnega stoletja. Za svoje prve podjetniške uspehe je še vedno moral (fizično) trkati na številna vrata, nadlegovati IBM-ove velikane, posedati na mukotrpnih sestankih – in to na pravih (ameriških) mestih. Navidezne pisarne (virtual offices) so nastale šele kasneje, tudi po njegovi veliki zaslugi…

Danes, na začetku 21. stoletja pa že lahko rečemo, da ima kakšen zelo bister in s še drugimi potrebnimi talenti obdarjen deček (in celo deklica) iz Indije (pa tudi iz Gvatemale, Ukrajine ali Slovenije) resnično enake možnosti za uspeh, kot podoben deček iz Seattla, New Yorka ali Londona. Njegov prvi in najvažnejši korak do uspeha je v tem, da pride do (povprečnega) računalnika in do (dobre) povezave v internet!

Prvič izenačene možnosti

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek sebe in svoje ožje ter širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!

Še nikoli v zgodovini Zemlje niso imeli vsi njeni prebivalci toliko možnosti, da izkoristijo vse svoje potenciale in postanejo uspešni – najboljši – tudi v materialnem smislu, da torej obogatijo ali celo postanejo najbogatejši na svetu! Dokaze za to najdemo že kar na vrhu. Na lestvici svetovnih milijarderjev so do nedavnega kraljevali sami Američani, z Billom Gatesom na čelu, pa še kakšni srečneži, ki so se rodili nad naftnimi polji ali podedovali stoletja dolgo nakopičena bogastva.

Sedaj pa se jim nezadržno približujejo uspešneži iz »dežel v razvoju«: na drugem mestu je že Carlos Slim Helu iz Mehike, med prvimi desetimi pa še Mukesh Ambani, KP Singh, Oleg Deripaska… Kdo je v zadnjih nekaj letih pokupil vse največje jeklarske kapacitete na svetu: Lakshmi Mital iz Indije…

Pa ne mislite, da je v 21. stoletju uspeh rezerviran le za velike države! Enega najhitrejših tehnoloških prodorov in finančnih uspehov so se lotili v Estoniji (Šved in Danec), kjer so zaplodili Skype, ga nato locirali v Luxemburg in nazadnje za bajne denarje prodali ameriški družbi eBay.

Res je, da se (je) slej ko prej vsak večji podjetniški uspeh zaključi(l) v ZDA, kar pa še ne pomeni, da so tudi vsi ključni nosilci Američani (prej nasprotno). Omenjeni e-Bay je zaplodil iranski podjetnik P. Omidyar, drugo »zgodbo o uspehu« pa Kitajec Jerry Yang (danes seveda tudi milijarder).

Uspeh in bogastvo tudi nista več rezervirana le za starejše, saj se da na lestvico milijarderjev priti tudi že v dvajsetih letih. Mark Zuckerberg je svojo podjetniško kariero začel še kot študent, prepričal poslovne angele, da ima dobro podjetniško idejo – Facebook – ter jo tudi uresničil in je danes, pri 23 letih, vreden poldrugo milijardo dolarjev.

Saj se zavedamo, da takšni primeri še ne pomenijo, da imajo vsi Zemljani danes enake možnosti za uspeh. Nasprotno: v revnih deželah imajo toliko sprotnih problemov s hrano, vodo in drugimi osnovnimi življenjskimi potrebami, da mnogi niti ne poznajo, niti ne pomislijo na internet ter druge bolj sofisticirane civilizacijske pridobitve, vendar pa imajo njihovi (če so talentirani) otroci realne možnosti, da preskočijo tisočletne predsodke in ovire ter se znajdejo in uspejo v sodobnem svetu.

Bistveno je, da imajo pred sabo lahko zelo visoke cilje za uspeh in da ne obstajajo nobene formalne ovire, da tega sčasoma ne bi tudi (lahko) dosegli.

Tako, kot se morda tudi jaz ne bi loteval tega pisanja, če bi mislil, da ga bo prebralo le nekaj naključnih »obiskovalcev« in nanj že naslednji dan pozabilo… (Potem bi se rajši usedel pred televizijo in dal »možgane na pašo«…) Tako pa si (lahko) zamislim, da pišem prva poglavja neke bodoče knjige, ki bo (bi bila lahko) tako zanimiva in koristna, da bi jo prevedli v angleščino in preko Amazona ponudili na celotni svetovni trg… How about that?

Sporočila brez sledu

Za vsako omejevanje se najde protiukrep in tudi luknja v zakonu. In če (ameriška) oblast z e-Razkritjem (e-Discovery) skuša nadzorovati (tudi) interno komuniciranje v gospodarskih družbah, se je že pojavila »rešitev« - v obliki e-sporočil, ki se sama uničijo, takoj, ko jih je sprejemnik prebral.

Vsi obstoječi sistemi e-pošte in hitrega obveščanja pustijo na raznih strežnikih in trakovih določene sledi o pretoku sporočil in predvsem tudi povezavo med pošiljateljem, naslovnikom in »telesom« sporočila (tudi če je slednje še tako zašifrirano).

To pa ne velja za novo storitev VaporStream. Preko njih se lahko pošiljajo sporočila brez kakršnekoli sledi in se tudi sama takoj in povsem uničijo. Že pri pisanju sporočila se loči naslov prejemnika od besedila, saj prvo izgine z zaslona, kakor hitro se začne vnašati tekst sporočila. Podobno je na prejemnikovi strani: ko v svojem poštnem predalu iz seznama izbere (ime) pošiljatelja, se pokaže besedilo, prvi podatek pa izgine. Seveda pa je dobro pred prvim naslednjim klikom sporočilo pazljivo prebrati, saj ga ne bo nikoli več nihče videl…

Verjetno bodo to storitev najbolj uporabljali prav tisti uporabniki, ki so prizadeti z novimi predpisi o nujnosti varnega arhiviranja večine internih komunikacij, za morebitno kasnejšo rekonstrukcijo in ugotavljanje materialne resnice na sodiščih. Če bodo šefi svojim podrejenim poslali kakšno zelo delikatno informacijo, za katero ne bi radi, da bi bila kjerkoli in kadarkoli evidentirana (in takšnih primerov je, to moramo priznati, v gospodarstvu povsod zelo veliko), potem bodo gotovo velikokrat uporabili VaporStream ali kakšno podobno »uslugo«.

Američani pa ne bi bili Američani, če ne bi tudi tu naredili nekaj izjem – in v primeru (utemeljenega!) suma o teroristični dejavnosti, bodo pristojni organi lahko opazovali tudi izmenjavo sporočil, ki se »sama uničijo«…

Vir, 9. 12. 2006