Sporočila brez sledu

Za vsako omejevanje se najde protiukrep in tudi luknja v zakonu. In če (ameriška) oblast z e-Razkritjem (e-Discovery) skuša nadzorovati (tudi) interno komuniciranje v gospodarskih družbah, se je že pojavila »rešitev« - v obliki e-sporočil, ki se sama uničijo, takoj, ko jih je sprejemnik prebral.

Vsi obstoječi sistemi e-pošte in hitrega obveščanja pustijo na raznih strežnikih in trakovih določene sledi o pretoku sporočil in predvsem tudi povezavo med pošiljateljem, naslovnikom in »telesom« sporočila (tudi če je slednje še tako zašifrirano).

To pa ne velja za novo storitev VaporStream. Preko njih se lahko pošiljajo sporočila brez kakršnekoli sledi in se tudi sama takoj in povsem uničijo. Že pri pisanju sporočila se loči naslov prejemnika od besedila, saj prvo izgine z zaslona, kakor hitro se začne vnašati tekst sporočila. Podobno je na prejemnikovi strani: ko v svojem poštnem predalu iz seznama izbere (ime) pošiljatelja, se pokaže besedilo, prvi podatek pa izgine. Seveda pa je dobro pred prvim naslednjim klikom sporočilo pazljivo prebrati, saj ga ne bo nikoli več nihče videl…

Verjetno bodo to storitev najbolj uporabljali prav tisti uporabniki, ki so prizadeti z novimi predpisi o nujnosti varnega arhiviranja večine internih komunikacij, za morebitno kasnejšo rekonstrukcijo in ugotavljanje materialne resnice na sodiščih. Če bodo šefi svojim podrejenim poslali kakšno zelo delikatno informacijo, za katero ne bi radi, da bi bila kjerkoli in kadarkoli evidentirana (in takšnih primerov je, to moramo priznati, v gospodarstvu povsod zelo veliko), potem bodo gotovo velikokrat uporabili VaporStream ali kakšno podobno »uslugo«.

Američani pa ne bi bili Američani, če ne bi tudi tu naredili nekaj izjem – in v primeru (utemeljenega!) suma o teroristični dejavnosti, bodo pristojni organi lahko opazovali tudi izmenjavo sporočil, ki se »sama uničijo«…

Vir, 9. 12. 2006

e-Discovery

»e-Discovery« je nov izraz, ki se vse bolj pogosto pojavlja v pravnem svetu, posebno (najprej, kot ponavadi ) v Ameriki. Do problemov, ki so vodili k nastanku tega novega pravnega inštrumenta, je prišlo predvsem pri nekaterih velikih sodnih postopkih (n.pr. Enron) in pravdah glede produktne odgovornosti velikih korporacij. Ker so se velikokrat pomembni dokazi nahajali (le) v obliki e-pošte (oziroma drugih digitalnih dokumentov), jih je bilo možno tudi zbrisati ali celo ponarediti, kar je zelo oteževalo delo sodišča pri iskanju materialne resnice.

Zato so začele oblasti, najprej s sodnimi odredbami, kasneje pa tudi s splošnimi predpisi, postavljati pravila, kaj se sme in kaj se ne sme uničiti, kako dolgo obstaja dolžnost arhiviranja in v katerih primerih ter na kakšen način morajo družbe omogočiti »razkritje« svojega internega poslovanja in komuniciranja.

Glede na to, da v ZDA varstvo osebnih podatkov nima takšne prioritete, kot na primer v Evropi, je logično, da je njihova ureditev e-Razkritja precej bolj radikalna, kot bi bila lahko pri nas. Zakonodaja na področju varstva dokumentarnega gradiva, ki je bila letos sprejeta tudi v Sloveniji, ureja hrambo e-dokumentov z možnostjo upravljanja, nadzora, iskanja in varovanja, vendar gre pri tem v bistvu le za e-verzijo arhiviranja – določenih dokumentov. Po načelu »kar ni prepovedano, je dovoljeno« bodo naša podjetja v naslednjih letih gotovo lahko še zbrisala marsikakšno e-sporočilo, zvočne ter video posnetke, itd.

V Ameriki pa ne! Zaostrena zvezna zakonodaja (amandmaji k pravdnemu postopku), ki stopa v veljavo s 1. decembrom 2006, ima kot svoj glavni cilj naslednje: da se omogoči za nazaj »razkritje« kakršnihkoli internih komunikacij, ki bi bile relevantne za ugotavljanje resnice na sodiščih, tudi glede morebitne odškodninske odgovornosti nasproti tožnikom.

Praksa bo sicer šele pokazala, kakšne bodo posledice novih zaostritev, vendar je že sedaj jasno, da bodo novi predpisi imeli tudi velike materialne posledice. Družbe bodo morale verjetno veliko več denarja porabiti za arhiviranje (po mnenju nekaterih niti ne bo več dovoljeno brisati nobenih trakov, obseg arhiviranja strežnikov se bo nekajkrat povečal) in za usluge novih (pravniško-informacijskih) družb – »e-Discovery Law Firms«.

Če so se doslej družbe in njihovi odvetniki začeli ukvarjati z vprašanji kot »Kaj je vodstvo družbe v svoji okrožnici naročilo svojim uslužbencem?«, »Kaj je direktor filiale v Atlanti dne 12.12.2003 odgovoril zdravniku v New Yorku glede zdravila Pzhiss?«, »Ali še obstaja video posnetek glavnega vhoda z dne 1.1.2005?« šele takrat, ko je prišlo do sodnega postopka - pa se bodo morali odslej ukvarjati bolj s preventivnimi vprašanji, kot so: »Kako naj dokažemo, da brisanje naše korespondence ni možno brez rezervnega arhiviranja?«, »Kje naj hranimo vse te video trakove, da ne bomo kršili predpisov?«…

Za večino družb bodo novi predpisi predstavljali še več stroškov, nekateri pa se bodo znašli in z novimi (pravniško-tehnološkimi) storitvami dobro zaslužili…

Vir, 2. 12. 2006

Pravo v 21. stoletju

Od vseh profesionalnih dejavnosti je pravo še najbolj primerno za intenzivnejšo ter bolj poglobljeno uporabo najsodobnejših informacijskih tehnik, vključno z uvajanjem elementov umetne inteligence. Načeloma naj bi bila vsa besedila (zakonodaja, judikati, odločbe, sodbe, pogodbe in drugi akti) kar najbolj (popolnoma?) precizna, enoznačna, preverljiva in ponovljiva. Za leporečje in leposlovje tu pač ni prostora.

Digitalizacija in avtomatizacija (pisarniškega) poslovanja sta v nekaterih najrazvitejših okoljih že tako napredovali, da kar silita k edini logični smeri nadaljnjega razvoja: da se pravna pravila in pravni dokumenti »dajo spoznati« računalniku tudi po svojem pomenu. Visoko razvite jezikovne tehnologije so že pripravljene in sedaj je čas za pravno stroko, da prevzame štafetno palico in do takšne mere (re)definira pravna pravila, da jih bodo lahko programerji vnesli v ustrezne algoritme ter predali v nadaljnjo obdelavo za namene praktičnih ekspertnih sistemov ter drugih pripomočkov za povečanje kvalitete in učinkovitosti prava.

Ko bodo enkrat s pomočjo najsodobnejših tehnik umetne inteligence obdelane celotne zbirke predpisov in judikatov nekega pravnega sistema, se bodo odprle povsem nove možnosti za nadaljnji razvoj prava. Nekajkrat povečani obseg (z metapodatki o vsebini) takšnih besedil in dokumentov (podatkov) se bo pretvoril v prave zakladnice ZNANJA.

Posebni urejevalniki za vse tiste, ki predpise izdajajo (točneje: za njihove strokovne službe), bodo omogočali, da bodo besedila kvalitetnejša. Ne bo nepotrebnih (subjektivnih) sinonimov, klavzule bodo imele vedno enak pomen, uporabljeni bodo le preverjeni in nedvoumni izrazi. V besedilih se bo skrivalo vse več koristnih (meta)podatkov, ki bodo lahko do konca sledili nadaljnji »usodi« dokumentov: o subjektih in objektih pravne zaščite, o dispozicijah in sankcijah, o hierarhičnih razmerjih, o postopkih ter inštancah, o medsebojnih sklicevanjih in vplivih, itd. itd. Olajšane bodo primerjave (in usklajevanja) med različnimi pravnimi sistemi (in tudi jeziki).

Pravna informatika, za katero nekateri mislijo, da je že danes dosegla svoj vrhunec, se bo znašla šele na začetku številnih novih možnosti. Pojavili se bodo prvi prav(n)i iskalniki. Uporabniki bodo lahko s pomočjo naravnega jezika postavljali pravna vprašanja in dobivali vse bolj natančne odgovore. Današnji (skoraj izključni) besedni nizi (strings…) znakov (…of characters) bodo le še ostanek iz nerazvitega obdobja, zamenjala pa jih bo ustrezna vsebina iz naborov pravnih tezavrov, ontologij in semantike.

Ekspertni sistemi (pravnega znanja) ne bodo več le redke izjeme in dragi, determinirani ter podvrženi človeškim napakam, temveč se bodo razširili na vsa pravna področja in bodo med seboj povezani. Služili bodo predvsem tudi kot podlaga za načrtovanje ter vzdrževanje najzahtevnejših sodnih in administrativnih postopkov.

Kot je že danes očitno, bo vse več posamičnih upravnih zadev v elektronski obliki ne samo prejetih, temveč tudi izdelanih in izdanih (e-Uprava). Za to pa bodo morali biti seveda pripravljeni posebni moduli umetne inteligence. Uvedba teh novih možnosti bo lahko tudi zelo povečala učinkovitost pravosodnih sistemov: sodniki praviloma ne bodo več pisali (ali narekovali) svojih obrazložitev, temveč jim bodo osnutke zanje naredili računalniki, oni pa jih bodo le preverili, po potrebi popravili in dopolnili (ali zavrgli) ter podpisali. Tudi pri samo 90% zanesljivosti (ki pa se bo s pomočjo tehnologij »strojnega učenja« in statističnih metod še zelo dvignila) bo to lahko pomemben dejavnik z vidika pravosodne ekonomike.

Ko bodo enkrat pripravljeni moduli umetne inteligence ter na njihovi podlagi izdelani ekspertni sistemi, bo neizogibno prišlo tudi do možnosti boljše »diagnostike« za upravne in predvsem tudi sodne postopke. Vsak morebitni tožnik bo lahko na spletu preveril kakšne so njegove možnosti (v %) za uspeh v pravdi. To bo mnoge tudi odvrnilo od nepotrebnih postopkov. Kvalitetno – spletno - vložene zadeve pa se bodo veliko lažje predlagale tudi v morebitne mediacije in arbitraže, seveda tudi spletne.

Upamo si trditi, da bo uvedba elementov umetne inteligence na pravno področje v končni fazi imela dve vrsti posledic: vsebinsko in ekonomsko. Pravo kot veda bo zaradi kvalitetnejših besedil postalo boljše, natančnejše in pravičnejše. Pravni postopki vseh vrst pa bodo s pomočjo najsodobnejših tehnologij postali krajši in cenejši.

Pravo ne bo nikoli več takšno, kot je bilo doslej.