Priimek Janša v zgodovini

Če boste kdaj postali predsednik vlade, bo vaš priimek gotovo prišel v zgodovino. Precej truda pa si prihranite, če na Amazonu že sedaj kupite knjigo, ki na dolgo in na široko obravnava vlogo in pomen vaših sorodnikov in soimenjakov v svetovni zgodovini. Pa ni treba, da ste ravno Peterle, lahko ste tudi Peterla, Jamnik, Kokalj, Zajc, Hribernik, ali celo Prelesnik… Tako kot se na moji knjižni polici že blešči knjiga »The Tomazic Name in History«…

Gre pa seveda za novo ekonomijo v tem globaliziranem (sploščenem) svetu, kjer ima dolgi rep na Amazonu (že) veliko večjo težo, kot pa njegovo telo. Prepričan sem, da jim danes »bestsellerji« prinašajo (že) manj zaslužka, kot ogromno število »nepomembnih« publikacij.

Logika herojev nove ekonomije (v tem primeru založb) je namreč naslednja:

1 x 3.000.000 = 300.000 x 10

Ali z besedami: Če prodamo eno knjigo (en naslov) v 3 milijonih izvodov, je to enako, kot če prodamo 300.000 naslovov (vsaj) po desetim kupcem. In ker vedo, da je praktično nemogoče en naslov prodati trem milijonom kupcev, se rajši lotevajo naslovov, ki bodo prodani (v povprečju) vsaj v nekaj deset izvodih. Cena knjige je lahko v obeh primerih (kot je tudi pri moji knjigi) 29,95$.

Pa še dve »malenkosti«: 1. knjige se seveda natisnejo sproti, po naročilu in ni nikjer niti ene na zalogi 2. vsebina je sestavljena iz »fiksnega dela« (vzorec ali template) in kakšnega promila spremenljivih podatkov, pridobljenih iz milijonskih podatkovnih baz (v tem primeru rodoslovnih registrov).

Če morda nejeverno zmagujete z glavo: »Pa saj za našo družino Smrdel ne bodo dobili niti 10 kupcev!«, naj vas spomnim, da obstajajo tudi družine kot Smith, Schmidt, Novak itd. ter da marsikdo v navalu navdušenja naroči kar cel zaboj knjig, da jih bo lahko daroval svojim številnim sorodnikom… Pa še nekaj tiste »da-jih-ne-bo-zmanjkalo« miselnosti je v nas…

Bilo bi nevljudno od mene, če vam ne bi po tem uvodnem navdušenju še pošteno svetoval, ali je vredno naročiti in kupiti knjigo a la »The Dolinar Name in History«… Lahko vam prihranim 29,95$, vendar s tem tudi vsaj kanček (trenutek) blagodejnega občutja slave in nesmrtnosti…
Po pravici povedano: odločite se sami. Jaz sem dobil približno to(liko), kot sem pričakoval. Ne več, ne manj…

Prijetno sem bil presenečen nad likovno opremo: MOJ priimek »Tomazic« v rokopisu že na naslovnici! Wau! (Dvomim sicer, da bi bil tisti možakar s kovčkom v roki moj dedek, čeprav je imel tudi podobne brke). V knjigi kar mrgoli ilustracij, starinskih fotografij in (koristnih) grafov. Kdo bi si mislil, da je bilo leta 1920 v Illinoisu kar 100% mojih soimenjakov pismenih (vseh pet!), V Ohiu pa le 60% (dva sta bila morda še otroka?).

Zelo me je fasciniral graf na strani 39 (gotovo bo tudi v vaši knjigi na isti strani…): v Pensilvaniji popolna prevlada dobrih starih slovenskih vrednot: 0% ločenih družin – oba zakonska para sta si ostala zvesta do groba – 100%. Pa hiše so tudi naši predniki rajši kupovali kot pa najemali… Wau!

Pa nikar ne mislite, da so v knjigi le statistični podatki. Posebno koristne podatke (vsaj kot nova izhodišča za nadaljnje raziskovanje) bodo v njej dobili predvsem rodoslovci. Na primer, da so se 2. Marca 1902 v New York iz Bremna pripeljali Ignac, Franc in Jože Tomažič in sicer z ladjo Frankfurt. Jaz sem za svojega deda Martina Vodlana že pred desetimi leti na internetu odkril na kateri palubii se je na začetku 20. stoletja pripeljal v Ameriko in v kateri se je tri leta kasneje vrnil… Kar neverjetno je, kako veliko skeniranih in zelo starih dokumentov imajo Američani v digitalni obliki!

Pa se vrnimo k ekonomiji! Avtorji (hic?) knjige odkrito priznajo, da je priimek »Tomazic« na 83.160-em mestu (pogostosti) med 1.778.655 priimki v ZDA. Stavim*, da jih bodo vsaj za tistih bolj pogostih (preko) 80.000 prodali najmanj po 10 izvodov (predstavljajte si, da so proti vrhu vse bolj »ameriški«.

Pa še ena pomembna »malenkost«: nismo določili datuma, do KDAJ naj bi to prodali… In v tej novi ekonomiji dolgega repa ima čas povsem drugo vlogo: založnikom se pač tako ne mudi, saj nimajo stroškov s skladiščenjem, kot je to pestilo klasične založnike. V digitalni obliki bodo knjige o zgodovini vašega priimka (sicer res nastale v eni sekundi) uskladiščene še leta in desetletja…

*Tudi meni se ne mudi…

Globalizacija pravniških storitev

Internet je omogočil veliko izboljšanje učinkovitosti pravniškega dela na veliko načinov. Nekateri podjetni(ški) Amerikanci so ustanovili takšne odvetniške družbe, ki so sestavljene iz dveh ekip: ena deluje v Londonu, druga pa v Los Angelesu. Na najbolj nujnih zadevah delujejo tako, da prva ekipa – potem, ko se ob 17.00h (po londonskem času) odpravi na zasluženi počitek – preda drugi spočiti in jutranji (v Kaliforniji!) ekipi – celotne spise (seveda izključno v elektronski obliki), da se delo opravi čim prej. Morda lahko kmalu pričakujemo že tretjo izmeno pravnikov (na Filipinih), glede na to, da se je v zadnjem času pojavilo tudi oddajanje pravniških storitev preko »outsourcinga« ?

Kot ugotavlja BusinesWeek v članku »Let's Offshore the Lawyers« (September 18, 2006), je že veliko ameriških družb oddalo (nekatera) pravniška opravila posebnim specializiranim družbam v Aziji (Indija, Filipini, Tajvan). Pri tem seveda ne gre za posamične in majhne zadeve, temveč za velike, milijonske posle. Glavni motiv tu niti ni v časovnih razlikah, temveč, tako kot pri drugih oblikah globalizacije, v cenejši delovni sili – v tem primeru tudi pravnikov.

Primer: družba DuPont je najela odvetniško družbo »OfficeTiger« iz Manile (80 zaposlenih, od tega 30 odvetnikov), da jim pomaga pri vodenju velikih odškodninskih procesov (ponavadi gre za tožbe, tudi masovne, zavarovalnic iz naslova proizvajalčeve odgovornosti). Domače ameriške odvetniške družbe namreč zaračunavajo za podobna dela – pripravnikov – po $150 na uro, medtem ko Filipinci računajo le po $30 na uro.

Pri takšnem »outsourcingu« (»uporabi zunanjih virov«) pravniških storitev seveda (še) ne gre za najbolj zahtevne ali celo (polno) odvetniške storitve, temveč za takšna opravila, ki sicer zahtevajo pravniško znanje, ne pa tudi samostojnih odločitev, temveč le zbiranje pripravljalnih informacij in predlogov. V navedeni filipinski pisarni je sicer tudi nekaj diplomantov ameriških pravnih fakultet, drugi pravniki pa morajo pač vsaj dobro poznati ameriški pravni sistem.

Kot kaže, se ameriški odvetniki in drugi pravniki niti (še) ne bojijo, da bi jim zaradi oddajanja pravniških storitev v tujino zmanjkalo dela, vendar pa bo nekaj milijard dolarjev (od skupnih 226 milijard, kolikor jih ameriško gospodarstvo letno porabi za odvetniške storitve) gotovo odteklo tudi v tujino, pač zaradi enostavnih ekonomskih zakonitosti. Morda pa niti ne samo v Azijo?

Predpogoj za vse večjo globalizacijo pravniških storitev pa je v nekem drugem pomembnem sodobnem procesu – v digitalizaciji (pravniških storitev). O tem pa več v naslednji kolumni…

Vir, 30. 9. 2006

Simulacija e-kaznivega dejanja

Ameriški predsednik George W. Bush si je zaželel dobiti neposredne informacije o tem, kako po svetu sprejemajo njegova mirovna prizadevanja na Bližnjem vzhodu in je zato kar sam malo posurfal po internetu. Med številnimi pohvalami in odobravanji pa je nenadoma naletel na stavek, ki ga je globoko pretresel in užalil: »President Bush is a piece of shit.« Ker se je zavedal, da je takšno podcenjevanje predsednika najmočnejše države na svetu tudi voda na mlin svetovnemu terorizmu, je poklical Condoleezzo Rice, naj obvesti slovaškega zunanjega ministra. Inkriminirani stavek je namreč našel na slovenski strani www.povejmo.si...

Telefoni so zapeli in minister Rupel je moral kar sredi noči zbuditi Barbaro Brezigar, naj preveri, če lahko kaj ukrepa. Čeprav je Kazenski zakonik poznala skoraj na pamet, je vseeno prižgala računalnik in preko sistema IUS-INFO preverila detajle: 169. člen: »Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.« 175. člen: »Kdor javno stori dejanje iz členov 169 do 173 tega zakonika proti poglavarju tuje države … se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.« In ker je iz višine glasu zunanjega ministra takoj spoznala, da je predsednik ZDA dejansko BIL užaljen, ni bilo nobenega dvoma, da bo potrebno uvesti preiskavo in najti storilca… Ekipa tožilcev za posebne namene je zjutraj že analizirala vse najrazličnejše možnosti ter pri tem prišla do osupljivih zaključkov…

Po diplomatski mreži so najprej iz Washingtona dobili pomembno informacijo, da je bil gospod predsednik opremljen s sprotnim prevajalnikom in da se v originalu žaljivi stavek glasi: »Predsednik Bush je en drekac.« Ker je šlo za pomembno vprašanje ustreznosti prevoda, so za pomoč zaprosili še dve neodvisni inštituciji (kot je to v Sloveniji običajno): pridobili so si mnenje prof. dr. Mira Cerarja in študijo prof. dr. Rajka Pirnata. Pri obeh avtoritetah so dobili zagotovilo, da je prevod kar ustrezen, pri tem pa je dr. Pirnat opozoril še na to, da bi bilo dobro v preiskavi ugotoviti, ali je presumpcija, da na zadnji črki stavka manjka strešica, ustrezna ali ne…

V nadaljevanju so se razne inštitucije slovenskega pregona in pravosodja (tudi policija, preiskovalni sodnik, razne instance, itd.) oprle predvsem na to zadnjo (Pirnatovo) možnost in so tako lahko postopek vodile lepo počasi in po pravilih, kot je to običajno.

Meseci so tekli (in kmalu tudi že leta), spisi so se debelili in zadeva bi normalno zastarala, toda kot za nalašč se je proti koncu tretjega leta slučajno predsednik Bush srečal s slovenskim predsednikom Dr. Drnovškom (ko mu je ustavil na avtocesti med Washingtonom in New Yorkom) ter ga povprašal, če so na Slovaškem že kaj ukrepali v zvezi s tisto lažjo. Slovenski predsednik je iz najbližje telefonske govorilnice takoj poklical v Ljubljano (kar je bilo ceneje kot s prenosnim telefonom), takoj dobil predsednika Vlade in zahteval pojasnila. Ker se pravosodni minister Šturm ni želel, niti smel, vtikati v konkretne kazenske postopke, je Janez Janša kar sam poklical Barbaro Brezigar in zahteval poročilo.

Posebna skupina tožilcev je še pospešila svoje delo ter se posvetila predvsem vprašanju: KDAJ je bilo kaznivo dejanje storjeno. Od tega je bilo namreč odvisno, če ni morda prišlo že do zastaranja… In sedaj je šlo že za ure in minute…

Kljub pomislekom, da je ugotavljanje vzročne zveze za nazaj kazenskopravno nerelevantno, pa so se morali spoprijeti s povsem novo situacijo: prvič v zgodovini je pri nastanku (verjetnega) kaznivega dejanja aktivno sodeloval računalnik. Šlo je tako rekoč za prvo e-kaznivo dejanje! Morda bo enkrat v prihodnosti potrebno ustanoviti (še eno) novo mednarodno sodišče – za računalnike?

Sklepali pa so takole:
1. Predsednik tuje države je bil užaljen oziroma razžaljen v trenutku »zero«, ko je stavek prebral.
2. Stavek je v angleščini nastal kakšno minuto pred tem, torej v trenutku »zero-1min«

3. Stavek v slovanščini je prišel na predsednikov zaslon še malo prej – »zero-2min«

4. Stavek je prišel iz strežnika v Ljubljani v manj kot sekundi – »zero-2min-1sek«

5. Stavek je bil vnesen na spletno stran www.povejmo.si osem ur pred tem – »zero-8ur-2min-1sek«

6. Uporabnik »Okty« je stavek prekopiral s spletne strani GOVORNIK, za kar je rabil 10 sekund – »zero-8ur-2min-11sek«

7. Pred tem je uporabnik »Okty« enajst minut bral govor, katerega je program sestavil samodejno in po načelu slučajnosti – »zero-8ur-13min-11sek«

8. Strežnik, na katerem deluje GOVORNIK je rabil tri sekunde (od trenutka, ko je »Okty« kliknil na gumb za sestavo govora), da je iz pripravljenih besed in slovničnih algoritmov sestavil govor, v katerem je bil tudi inkriminirani stavek – »zero-8ur-13min-14sek«

9. Program GOVORNIK je bil na strežnik nameščen pred štirimi leti – »zero-4let-8ur-13min-14-sek«

10. Avtor Anton Tomažič je prvo verzijo programa GOVORNIK sestavil že leta 1988 – »zero-18let-8ur-13min-14sek«

Glavno presenečenje preiskave je bilo v spoznanju, da do kaznivega dejanja sploh ne bi prišlo, če bi izostalo katerokoli dejanje iz gornjega seznama 10 akcij, ki so pripeljale do obravnavane užalitve!

Še najbolj varen se je počutil avtor programa GOVORNIK, saj mu 18 let zadošča za zastaranje še kakšnih hujših kaznivih dejanj, povzročenih s pomočjo računalnika… Razen seveda KD »ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve”, kjer je zastaralni rok kar 25 let…

Potem ko so preiskovalci razkrinkali pravo identiteto uporabnika z oznako »Okty« (izkazalo se je, da gre za znanega kolumnista Matijo Jamnika) ter ga ustrezno zaslišali, se je izkazalo, da je šlo za pomoto, saj je nameraval sporni stavek opremiti s svojim komentarjem, »da se tako res ne označuje poglavarjev tuje države«…

Zadevo je na sebi lasten način diplomatsko rešil Zunanji minister Republike Slovenije Dimitrij Rupel, ki je s tajno diplomatsko noto (preko svoje kolegice Condoleezze) ameriškemu predsedniku pojasnil, da je šlo zgolj za nerodno napako v eksperimentalni fazi računalniškega programa umetne inteligence, kjer sta bili zamenjani besedi »Bush« in »Ahmadinedžad«…

…

Za boljše razumevanje gornje humoreske predlagam branje svoje prejšnje kolumne.

Vir, 23. 9. 2006