31. marec 2008

Z računalniki do boljših predpisov

Čez nekaj let bodo vsi (sodobni in napredni) izdajatelji predpisov (parlamenti, vlade, ministrstva…) pri svojem delu uporabljali posebne urejevalnike za zagotavljanje konsistentnosti in kvalitete besedil, katera bodo obravnavali in sprejemali. Pri tem pa ne bo šlo le za postopkovno spremljanje zakonodajnega postopka (kot ga ima že sedaj prav zgledno zagotovljenega tudi naš Državni zbor), temveč za nekaj bistveno zahtevnejšega in vrednejšega: računalniški programi bodo »razumeli« vsebino besedil in jo tudi usklajevali ter dopolnjevali…

Posledično se bo s tem začela tudi bistveno spreminjati in (upam si trditi) izpopolnjevati sama pravna veda! Večja logičnost (in računalniška podprtost) predpisov se bo počasi selila tudi na področje pravosodja, kjer bodo začeli z računalniško pomočjo nastajati tudi judikati, pa tudi na druga pravna področja (pogodbeno pravo, upravni postopki itd.)… in posledično tudi v pravne učbenike.

V pravnih besedilih bo vse manj napak, ki so posledica človeške površnosti in omejene sposobnosti – ponavadi že prvega avtorja (osnutka) predpisa. Besede bodo imele vedno enak pomen in s tem bodo odpravljene številne možnosti nesporazumov in različnih tolmačenj. Pravni inštituti, ki bi morali biti urejeni na enak način, bodo tako tudi vedno definirani in se bodo deli besedil veliko večkrat ponavljali, kot doslej. Saj se dostikrat izrazi med seboj razlikujejo čisto po nepotrebnem, zaradi subjektivnega faktorja: ker je prvi sestavljalec besedila takrat pač izbral takšen izraz… Odpadle bodo dvoumne besede, kot n.pr. »oziroma« in jih nadomestile bolj točne (v tem primeru »in« ali »ali«).

Načeloma seveda že sedaj profesorji svoje študente učijo, kako je potrebno oblikovati pravna besedila, da bodo logična in pravilna. Obstaja tudi poseben predmet in dober priročnik – »Nomotehnika« - toda kaj, ko si vsega niti ne zapomnimo, veliko pozabimo in marsikaj tudi razumemo vsak po svoje. V tej bližnji prihodnosti, katero opisujem, pa bodo nomotehnični priročnik programerji povsem in dosledno vključili v poseben program – urejevalnik za normativna besedila in uporabnike bo računalnik neusmiljeno opozarjal na razne napake in nelogičnosti. Predvsem pa tudi na morebitno neusklajenost predlaganih besedil z drugimi, že veljavnimi deli prepisov! Uporaba posebnih urejevalnikov bo namreč omogočala veliko večjo notranjo konsistenco celotne zakonodaje, saj bodo označena tudi vsa medsebojna sklicevanja, pravne podlage, posledice itd. Ob nameravani spremembi enega zakona se bodo takoj pokazale možne posledice ali neusklajenosti glede na vse druge predpise.

Zaradi kvalitetne in konsistentne osnove – dobrih predpisov – bo tudi veliko lažje izboljševati (in jih narediti bolj učinkovite) razne pravne postopke s pomočjo posebnih ekspertnih sistemov. Tukaj mislim predvsem na sodne in upravne postopke, kjer se bodo s pomočjo modulov umetne inteligence lahko simulirali posamezni primeri, izračunavale večje možnosti za pravilnejšo odločitev in celo pripravljali osnutki obrazložitev sodb in odločb.

Zakonodajni sistemi posameznih držav in njihovih asociacij (Evropske unije) bodo ob tem postali veliko bolj primerljivi in postopoma tudi vse bolj usklajeni. Tako bodo tudi najboljše rešitve na posameznih področjih lažje prevladale in prišlo bo do vsestranskega izboljšanja kvalitete – prava.
Že vidim, da marsikdo nejeverno zmiguje z glavo in našteva razloge za dvom v takšen razvoj, kot ga napovedujem. Problemov vidim veliko tudi sam, vendar bodo prednosti gotovo večje in se temu enostavno ne bomo mogli (smeli) izogniti. Namesto da mencamo na mestu, je bolje da smo med prvimi, ki se tega lotimo in tako pridobimo koristno časovno prednost…

»Dobro, če bi takšen urejevalnik že imeli« gotovo razmišlja strokovni sodelavec iz DZ »… ampak, kako bomo pa pripravili poslance, da bodo to upoštevali ter tudi sprejemali tako kvalitetne in računalniško logične zakone?«. Vem, ne bo šlo lahko, ampak tudi že doslej ste morali dostikrat razne politične ideje poslancev pretvoriti v zakonske osnutke in amandmaje in tako boste delali tudi še vnaprej. Morda boste pa lahko s pomočjo kvalitetnega zakonodajnega urejevalnika še lažje kaj prepričali poslance, da »tako pa ne gre«, »da bi bila takšna formulacija boljša«, saj boste imeli ob sebi še večjo avtoriteto, kot doslej. Ko bo sistem enkrat uveljavljen v več državah in morda tudi verificiran (s strani EU), potem si pač nobena vlada, niti ministrstva, niti parlamentarci ne bodo mogli privoščiti, da bi ga na veliko ignorirali in s tem kazali svojo »zarukanost«.

Največja negativna posledica, katero pričakujem ob uvajanju računalniške natančnosti v vsebino predpisov, je v tem, da bodo (pravna) besedila postala (še bolj) pusta in enolična (brezosebna). Ampak, to je pač nujni davek za velik splošni napredek. Se bomo morali pač sprijazniti, da v pravu ni prostora za leposlovje! Če se neka misel lahko izrazi na način ABCDeFGh, naj se pač vedno in povsod izraža kot ABCDeFGh, ne pa kdaj tudi kot ABCDeFGH…

Tako kot so Rimljani vedno svoje govore zaključevali s stavkom »Sicer pa mislim, da je treba Kartagino porušiti!«, naj tudi sam (kot ponavadi) zagotovim, da velika opremljenost pravnikov z računalniškimi pripomočki (na katero prisegam) nikoli ne bo zamenjala človeka (pravnika) pri odločanju in da bo še tako računalniško podprt sodnik še vedno odločil kot človek in ne kot stroj. Dobro se zavedam tudi velikega pomena pravnega občutka (ali kot nas v svoji kolumni tako lepo podučuje prof. Cerar: das Rechtsgefühl).

Pa še dva linka, ki vas bosta popeljala do prvih poskusov zakonodajnih urejevalnikov:
http://www.ittig.cnr.it/legws/Presentations/AgnoloniFrancesconiSpinosa.pdf
http://www.ittig.cnr.it/EditoriaServizi/EventiConvegni/BiagioliFrancesconiSpinosaTaddei2005.pdf
In zakaj je (prav)o najbolj primerno področje človeške dejavnosti za uvajanje umetne inteligence? http://www.tomazic.info/Why%20is%20legal%20content%20ideal%20for%20AI.htm

Vir, 2. 9. 2006

30. marec 2008

Glokalizacija

Globalizacije se danes verjetno že vsi zavedamo in bojim se, da pri večini prevladuje odpor ali celo strah pred njo. Če pa jo sprejmemo kot realnost in se ji prilagodimo ter vanjo aktivno vključimo, se lahko spremeni v veliko prednost in izzivalno priložnost, tako za posameznika, kot (in predvsem tudi) za Slovenijo…

Kar najprej zgleda slabo ali celo katastrofalno, se lahko kmalu izkaže za koristno in prinaša nove, prej povsem neslutene možnosti. Ko so v Ameriki začeli izgubljati delovna mesta zaradi poceni kitajskih izdelkov, so se najprej vznemirjali, potem pa začeli usmerjati v panoge in storitve z večjo dodano vrednostjo (predvsem informacijske tehnologije) in prepričan sem, da bodo še dolgo imeli vodilno vlogo v inovativni ekonomiji.

Tudi nam ne bo prav nič pomagalo, če se nam bo tožilo po dobrih starih tekstilnih in čevljarskih tovarnah in prav škodljivo bo, če bomo skušali (s kakršnimikoli subvencijami ali z državno pomočjo) obdržati delovna mesta, ki niso konkurenčna – v svetovnem merilu. Manj škode je, če vsa tista delovna mesta, ki so očitno neperspektivna (nekonkurenčna) takoj opustimo, kot pa če za njihovo vegetiranje trošimo sredstva iz javnih virov. Bodo delodajalci in delojemalci vsaj prisiljeni, da se čim prej prilagodijo sodobni konkurenci! Priznam, da zveni neusmiljeno, ampak prav v tem je kleč in trend sodobne globalizacije: Nenehno tekmovanje in boj za (gospodarsko) preživetje! Če nujne preusmeritve ne bomo naredili takoj, jo bomo pa čez nekaj let, na še bolj boleč način in z večjim zaostankom za vodečimi.

Dobro, pa kako naj se tisoč delavcev neperspektivne tekstilne tovarne preusmeri (»prestrukturira«)? Enotnega odgovora ni, vsak se bo moral »znajti« po svoje. Visoko izobraženi ekonomisti, inženirji, pravniki, se bodo že nekako znašli, če ne drugega na obstoječem trgu delovne sile. Za srednji kader bo že malo težje… Marsikdo pa se bo šele sedaj opogumil za podjetniški poskus… Odvisno od osebnih lastnosti. Ne pozabimo, da je del globalizacije tudi večja mobilnost ljudi. Pri nas se bodo (zaradi pomanjkanja domačih kadrov) kmalu pojavili bistri programerji iz Bolgarije in Indije. Jim bodo pač tisti Slovenci, ki se drugače ne bodo znašli, pekli pizze in jih vozili s taksijem…

Globalizacijo pa je možno tudi speljati na svoj mlin, tako kot so to na primer uspeli v Indiji. Namesto, da bistri in pridni izobraženci množično odhajajo v Ameriko in druge najrazvitejše države »s trebuhom za kruhom«, so začeli svoje storitve prodajati kar od doma. Kot gobe po dežju rastejo podjetja s po več tisoč zaposlenimi, ki preko ultrahitrih internetnih povezav nudijo vse vrste storitev komurkoli po svetu (predvsem pa programiranje, telefonska pomoč, itd.). Glokalizirali so se tako, da lahko dobro zaslužijo, pa so še vedno doma, nosijo udobne halje in jedo hrano, na katero so najbolj navajeni.

Kako pa se bi (bo!) lahko Slovenija glokalizirala? Kje so njene primerjalne prednosti? Vsekakor niso v kakšnih naravnih bogastvih, razen če kot taka ne štejemo tudi naše lepe pokrajine in kulturnozgodovinske dediščine. Na materialnem področju skoraj ne vidim drugega kot toplice za visokokvaliteten (»welness«) turizem (v kombinaciji z zasebnimi zdravstvenimi storitvami) in možnost biološkega kmetijstva (kmečki turizem, vrnitev k naravi itd.).

Največ možnosti imamo verjetno v ljudeh samih: v znanju in smislu za podjetništvo. Slednje je bilo v prvi polovici prejšnjega stoletja že prav lepo razvito in na najboljši poti, da prodre v evropski vrh, pa je bilo z revolucijo povsem zamorjeno in le ubogi obrtniki so ohranjali žlahtno tradicijo, seveda v zelo omejenih okvirih.

Srečni smo lahko, da sedaj živimo v času, ko ni nobenih omejitev več! Ves svet je pred nami: mladi podjetniki imajo na Facebooku pred sabo trg 60 milijonov posameznikov, od katerih je vsakdo le en klik in eno sekundo oddaljen! Pa naj se znajdejo!

Seveda ne bodo mogli uspeti le kot posamezniki. Namesto da si slepo konkurirajo na malem slovenskem trgu, naj se povežejo in skupaj podajo v veliko večje arene. Namesto, da jih pet razvija vsak svoj sistem »opozorilo-potnikom-da-se-bliža-postaja«, naj se raje dogovorijo, uskladijo ter povežejo in skupaj naredijo en »passenger-alerting-system« ter ga prodajajo po vsem svetu.

Od države pač ni treba pričakovati, da nas bo usmerjala, v kakšne vrsto gospodarstva naj se podajamo. Dovolj je, da se čim bolj umika in odstranjuje administrativne in davčne ovire. Ocenjujem, da sedanji vladi to kar dobro uspeva.

29. marec 2008

Iskanje s pomočjo umetne inteligence

Bolj kot razvijamo in obvladujemo informacijske tehnologije, bolj spoznavamo kako fantastično razvita in popolna s(m)o (že milijone let delujoča) živa bitja - in mi ljudje kot krona stvarstva še posebej. Sedaj ko imamo že super hitre procesorje, gigabajtne nosilce »spomina« in celo terabajtno svetovno omrežno podporo, uspevamo počasi (in zelo nezanesljivo) prepoznavati obraze na (ustrezno kvalitetnih) slikah, kar je sicer prava malenkost za vsakega povprečnega otroka, pa čeprav tudi preko človeškega očesa informacije pridejo v možgane preko tisočih pikčastih impulzov (v bistvu tudi digitalnih)…

Družbe kot Riya, ki so doslej uspele še najbolje spoznati vsebino slik (»Visual Search«), se hvalijo s tem, da so še največ dosegle na enem od področij umetne inteligence – »computer vision«. Slike, katere mi spoznamo in »razumemo, sprejmemo« v sekundi, morajo računalniki najprej spremeniti v matematične algoritme in šifre (povprečne slike jih imajo vsaka po 6.000), nato pa se začne strašno komplicirano »računanje« zato da bi se našle znane in smiselne kombinacije… In če naj bi nek obraz prepoznali za potrebe bio-metričnih potnih listov, potem je treba dobljene kombinacije primerjati še z tisoči in tisoči drugimi slikami… (kar mi spet naredimo ponavadi kar mimogrede in se spomnimo znanca izpred 10 let)…

Z vizualnim področjem sem začel zato, da bi si lažje predstavljali, na kakšen zapleten način mora »neumni« računalnik začeti tudi na področju besedil (kar je nam pravnikom bolj pomembno). Zaporedje črk in drugih znakov je potrebno najprej »na grobo« spoznati in razdeliti na besede in stavke. Umetna inteligenca je potrebna od tu naprej, začenši z že dokaj razvitimi besednimi tehnologijami. Visok nivo (formalnega) prepoznavanja besedil tudi v slovenščini si lahko ogledate pri Microsoftovih orodjih v Pisarni – Office 2003, kjer vam računalnik lahko že kar koristno pomaga pri odpravljanju slovničnih napak.

Trdo delo pa se tu seveda šele začenja: ugotoviti, kaj besedilo POMENI in to potem povezati z drugimi ustreznimi pojmi in besedili. Za to pa je potrebno (biti vključeno) že zelo specifično znanje. Umetna inteligenca na področju medicine (ki je tudi že precej razvita), mora povezati težave s krvnim pritiskom z (ne)primerno prehrano in z ustreznimi terapijami in zdravili.
Nepogrešljivi iskalni stroji doslej niso imeli ustreznih rešitev, niti vključenih elementov umetne inteligence. Še najbolj se je temu približal legendarni Google (in v tem je tudi skrivnost njegovega uspeha), vendar na dokaj specifičen način, s pomočjo določenih »trikov«. Iskane pojme je namreč začel povezovati s pomočjo statističnih metod: od kje so se ponavadi pojavljali iskalci, katere so (naj)bolj iskane strani, kateri linki so najpogostejši itd. Tako bi nas na področju medicine verjetno hitro pripeljal tudi od visokega pritiska do ustreznih zdravil (s plačanimi oglasi). Za splošno iskanje je tudi to ponavadi dovolj, nikakor pa ni to prava smer za bolj zahtevno in kvalitetno iskanje – predvsem tudi ne na pravnem področju. Z vidika iskalnika, kot je Google je namreč celotni internet ena sama ogromna zakladnica najrazličnejših besed (na določenih straneh), skupaj s povezavami med temi besedami in stranmi. Pa prav nič več!

Upam si celo trditi, da še tako izpopolnjen(i) iskalnik(i) a la Google predstavlja(jo) povsem neustrezno smer (»dead end«) nadaljnjega razvoja obdelave informacij, razen seveda, če jim bodo določili povsem novo arhitekturo. Kot si lahko predstavljate bodo morali pri (zasnovi in) izdelavi novega (pravega) iskalnika na medicinskem področju sodelovati predvsem zdravniki, na pravnem pa – predvsem pravniki. Med bilijoni in bilijoni besed (pogosto obdanih z morjem navlake) bo možno dobro informacijo najti le z uporabo pravega ZNANJA (ki pa doslej ni bilo ustrezno vkomponirano v iskalnike).

Imamo srečo, da je prav pravo eno od najbolj ustreznih področij človeške dejavnosti za obvladovanje s pomočjo računalnikov, saj se študentje na nek način vsa leta študija učijo predvsem raznih PRAVIL.

S pomočjo umetne inteligence bo torej potrebno najprej vsa ta pravila (in njihove povezave) predstaviti računalniku, ki bo odslej znal prepoznati tudi nova (pravna) besedila in nam jih predstaviti preko iskalnika (search engine). Postopek bo sicer dopolnjen s spoznanji strojnega učenja in statistike, vendar bo temeljil na znanju in pravilih, katera bodo definirali pravniki.
Kot vse kaže se bomo zelo ambicioznega (in dolgotrajnega) projekta uporabe umetne inteligence v pravu lotili skupaj z nekaterimi najrazvitejšimi državami EU in lahko napovem, da bodo uporabniki siatema IUS-INFO eni prvih, ki bodo uporabljali PRAVI pravni iskalnik.

Vir, 26. 8. 2006