27. marec 2008

The SIMS - Legal stuff

Verjetno je najbolj razširjena in komercialno uspešna računalniška igrica vseh časov - The SIMS – simulacija običajnega življenja, predvsem družinskega, uspeh pa izhaja verjetno prav iz dejstva, da nobena druga igra ne temelji na tako doslednem, vsakdanjem (včasih tudi dolgočasnem) ponavljanju vsakodnevnih opravil in družabnih stikov. K sreči (ali pa po zaslugi našega ministra Zvera) program (še) ni preveden v slovenščino in zato obstaja vsaj ena oblika »kolateralne koristi«, saj se otroci hote ali nehote ob njegovi uporabi naučijo precej angleščine.

Če si boste zadevo hoteli malo ogledati (kar pomeni, da doma nimate najstnic, ki bi ure in ure presedale pred računalnikom z znanimi liki), potem vas opozarjam, da je domena za domačo stran »thesims.com«. Avtorji so razvili tudi posebne tematske pakete – Expansion Packs – z različnih področij, n.pr. Univerza, Biznis, Nočno življenje, Glamur, itd. Za nas bo seveda najbolj zanimiv paket »The SIMS – Legal Stuff«, ki predstavlja simulacije prav(d)nih postopkov na različnih sodiščih.

Kot pri ostalih paketih, se lahko na začetku uporabnik malo poigra s scenografijo in organizacijo sodišč, namešča in zamenjuje sodnike ter sodnice (v Ameriki je relevanten celo njihov ideološki profil - konzervativnost oziroma liberalnost), povišuje ali zmanjšuje stopnjo represivnosti pravnega sistema (višina odškodnin, smrtna kazen ali celo šeriatski običaji), število porotnikov itd. Pri nekaterih državah je možno uporabljati celo drsnik s stopnjo skorumpiranosti pravosodnega aparata (pri članicah EU in s tem tudi pri Sloveniji tega seveda ni).

Prava igra pa se začne, ko se uporabnik odloči, za kakšno vrsto postopka bo šlo: za kazenski, civilni, socialni, nepravdni, itd. Uporabniški vmesnik omogoča zelo dobro simulacijo resničnih življenjskih situacij, tako da ima program s tem tudi veliko praktično vrednost. Če ste nekomu dali predujem, pa se je potem ponesrečil, izgubil vse premoženje in postal invalid in vam ne more (noče) denarja vrniti, čeprav se njegovi otroci valjajo v denarju, boste vse te okoliščine lahko definirali za začetek postopka. Če boste imeli običajne »cheat code« (in otroci jih ponavadi tudi preskrbijo!), potem se vam niti ne bo treba pretirano truditi preko celotnega postopka, ampak boste lahko dobili končni rezultat (sodbo) že kar takoj.

Sicer pa se boste seveda odločili za tožbo. Priporočam pa vam, da si najamete dobrega (=dragega) odvetnika, sicer je dosti manj možnosti, da boste s svojim zahtevkom uspeli. Boste pa zato tudi imeli dober občutek in velik užitek, ko boste opazovali, kako se nasprotniki potijo pred sodnikom, ko jim On servira dokaz za dokazom, predvsem pa seveda tudi najbolj relevantne judikate (ne pozabite, da gre za program, ki temelji pretežno na anglosaksonskem pravnem sistemu). Res pa je, da boste morali na koncu vam prisojeno odškodnino temeljito zmanjšati, saj si jo boste morali z Njim razdeliti.

Resnici na ljubo je treba povedati, da obstaja velika razlika med dvema primeroma uporabe programa: če vam gre le za končni rezultat (simulacija sodbe), ali pa tudi za užitke zaradi samega igranja. V prvem primeru lahko čas med začetkom in trenutkom razglasitve sodbe zelo zmanjšate. V podmenuju »Settings« je potrebno zmanjšati intenzivnost na gumbu »Human factor«, n.pr. za 80%. V tem primeru bo dogajanje dosti hitrejše. Sami boste s svojimi argumenti in dejanji še vedno lahko vplivali na potek procesa, računalnik pa se očitno ne bo več trudil z zamiki, ki simulirajo počasno človeško mišljenje.

Računalniške igrice v obliki simulatorjev so imele že večkrat nepričakovano velik vpliv na povsem druga profesionalna področja. To velja predvsem za razne simulacije letalskih poletov in vseh oblik vojskovanja, saj jih v pedagoškem procesu uporabljajo tudi najbolj elitne vojaške akademije. Podoben trend se kaže s paketom »The SIMS - Legal Stuff«, ki je v kratkem času povsem osvojil številne pravne fakultete. Če je bil pred tem večkrat upravičen očitek, da diplomanti dobijo premalo praktičnega znanja, je sedaj že skoraj obratno: študenti prava po cele dneve (in noči) prebijejo pred računalniki, kjer simulirajo najbolj nenavadne in zahtevne sodne postopke. Pri tem se seveda tako navadijo na ta nova orodja, da jih uporabljajo tudi še kasneje na svojem novem delovnem mestu. Nobena skrivnost ni, da se mladi sodniki pred usodno odločitvijo še malo zaprejo v svoje pisarne, tam simulirajo postopek ter natisnejo osnutek sodbe z obrazložitvijo. V tistih nekaj primerih, ko gre za očitno nesmiselno rešitev, le-to seveda zavržejo, v večini primerov pa računalniško odločitev potrdijo, morda še malo popravijo in uporabijo v resničnem življenju.

Kot vsaka novost, ima tudi to sodobno orodje med strokovno javnostjo svoje zagovornike in tudi nasprotnike, vendar vse kaže, da se (kot običajno) število slednjih zmanjšuje, pač tudi glede na vse večjo izpiljenost in točnost zadnjih verzij programskega paketa.

Zanimivo je, da se v osrčju rešitve skriva modul, ki je bil po treh letih razvit na podlagi mednarodnega projekta hitrejšega razvoja umetne inteligence na področju prava (v ta projekt je vključena tudi Slovenija) in ki je bil prvič javno predstavljen lansko leto na mednarodnem kongresu »IT Congress 2008 e-LAW« v Ljubljani (v organizaciji Slovenije kot predsedujoče članice EU).

Vir, 22. 7. 2006

26. marec 2008

Celotno pravo na eni zgoščenki?

Če (ko) se lotevamo ambicioznega projekta umetne inteligence, po katerem bi v digitalno (računalniško) obliko spravili (tudi) pomenski del prava (z vsemi pravnimi pravili vred), potem se nam upravičeno zastavi tudi vprašanje o možnem obsegu takšne na novo ustvarjene (ne več samo podatkovne) zbirke znanja. Temeljit premislek pa nas pripelje do zapeljive pomisli, da bi dobro organizirano ter kvalitetno obdelano celotno znanje o pravnem sistemu ene države lahko stisnili kar na – eno samo zgoščenko?

Najprej pa naj (za vzpodbudo) opozorim na projekt, ki je v preteklih letih tako lepo uspel, čeprav je po svojih gabaritih gotovo veliko bolj zahteven in obsežen, kot pa je sinteza nekega pravnega sistema v digitalno zbirko znanja. Gre za »Človeški GENOM«, ki je v nekaj letih na revolucionaren način pripeljal do zapisa celotnega človeškega genskega zapisa: prvič v zgodovini je človek prišel do »recepta« za svoj lastni organizem. Gre za navodilo, kako zgraditi in upravljati človeško telo!

V tej novi zakladnici znanja je skritih na tisoče (blizu 100.000) genov in na milijone drugih zaporedij, zbranih v celotni zgodovini živih bitij. Zanimivo je, da je do presenetljivo hitrega uspeha prišlo prav zaradi sinergije med javnim in zasebnim sektorjem. Potem ko je akademska znanost v preteklih desetletjih (in celo stoletjih, če smo natančni) dosegla ogromno in rezultate ponudila že kar »na krožniku«, je bila potrebna le še odločna zasebna iniciativa – in kvaliteten dogovor a la »javno-zasebno partnerstvo«. Potem ko so leta 1998 državni znanstveniki napovedovali, da bodo za zapis celotnega človeškega genoma potrebovali vsaj sedem let in ogromno sredstev, je »Craig Venter, sijajen in nemiren znanstvenik, oznanil, da bo njegova družba delo opravila do leta 2001 z veliko manj stroški: za manj kot 200 milijonov funtov… 26. junija 2000 sta predsednik Bill Clinton v Beli hiši in Tony Blair na Downing Streetu hkrati oznanila, da je grobi osnutek končan…«*.

Preko spletne strani GENOMA bi verjetno lahko prišel do podatka o obsegu podatkovne baze, vendar se niti ne bom trudil, saj vem, da je v vsakem primeru možno vso to bogato zakladnico znanja materializirati v nekaj fizičnih kilogramov. Po prvi varianti so to kakšni DVD-ji, po drugi, gotovo bogatejši in meni še veliko bolj očarljivi, pa v obliki dojenčka, ki je pravkar privekal na svet: VSE, prav VSE informacije o skrivnosti življenja so zbrane v teh dveh ali treh kilogramih!
No, pa naj se vrnem na pravo… In takole kar po bližnjici ocenim, kakšen bi bil lahko obseg (teža) celotne pravne vede neke države, n.pr. Slovenije… In kje bi lahko bolj(e) obvladali pravo, kot na Pravni fakulteti? Saj tam ga pravniki tudi obvladajo.. Seveda pa toliko spet ne bom poenostavljal, da bi iskal razliko v teži med brucem in diplomiranim pravnikom… Konec koncev študentke v teh letih pazijo na postavo in bi na rezultate vplivali še drugi dejavniki…

Ali pa je celotna pravna znanost sploh kje prostorsko skoncentrirana? V stavbi Pravne fakultete? V njeni knjižnici? Ali pa kar v najboljšem profesorju? Jaz bi se bolj kot na kakšno skladovnico knjig in uradnih listov zanesel na kolega kolumnista – Prof. dr. Mira Cerarja
Kje je meja med navadnim (normalnim) človekom in pravnikom? V diplomi! Pravi Pravnik je tisti, ki je prebral vse pravne UČBENIKE, poslušal vsaj nekaj predavanj (ZAPISKI), spoznal nekaj PREDPISOV in morda še kakšen JUDIKAT – in potem na izpitu to tudi dokazal.
Po tej logiki lahko pridemo tudi do nekaj kvantitativnih ocen, seveda ne v KG, temveč v MB. Zložimo skupaj vse učbenike Pravne fakultete, jih skeniramo, OCR-amo, podobno ocenimo za zapiske, glede ostalega pa vzamemo kar točne podatke iz IUS-INFA.

Ob tem naj nepoučene bralce opozorim na to, da golo besedilo v digitalni obliki, očiščeno raznih oblikovnih dodatkov, predstavlja presenetljivo majhen obseg glede na današnje spominske kapacitete naše računalniške opreme! Obligacijski zakonik obsega 614 kB. Povprečen učbenik kakšen MB (manj kot ena sama fotografija iz sodobnega žepnega fotoaparata). Tako imate lahko že na obesku za ključe po nekaj sto knjig (učbenikov)…

Čistopisi vseh veljavnih predpisov obsegajo manj kot pol Giga (= 500 MB), relevantni judikati pa dva- do trikrat več. Zbirka strokovnih člankov iz preteklih let lahko obseg še poveča, po drugi strani pa lahko velik obraten učinek dosežemo z »zipanjem«…

Hitro lahko ugotovimo, da bi na eno zgoščenko (DVD) lahko zlahka spravili VSA pravna pravila nekega pravnega sistema. Toda – ali je to tudi že znanje? Seveda ne! To so le goli podatki. Znanje je potrebno iz njih šele izluščiti (knowledge extraction), ga na nek način (znati) interpretirati. Poudarjam: na nek način – do neke mere – kolikor se mehanično to sploh da. Toliko, da takšno »znanje« lahko predstavlja dober pripomoček in koristno orodje – človeku, pravniku, sodniku. Dobro se zavedam velikega pomena pravnega občutka (ali kot nas v kolumni tako lepo podučuje prof. Cerar: das Rechtsgefühl).

Ker bodo meta podatki (takšni, ki vidno besedilo sicer bogatijo, vendar se pri branju “ne vidijo”) gotovo za nekajkrat povečali obseg celotne podatkovne zbirke o nekem pravnem sistemu, si ne upam zatrditi, da bi že danes lahko celotno pravo lahko stisnili na eno zgoščenko (DVD), upam pa si napovedati, da bo že ob kateri od prvih naslednjih generacij teh prenosnih medijev zagotovo možno “celotno pravo” nositi s seboj – ne samo v glavi, temveč tudi - v žepu.

*Zelo priporočam branje knjige »Matt Ridley: GENOM Biografija človeške vrste; Žepna knjiga«

Vir, 15. 7. 2006

25. marec 2008

Kako naj računalnik razume pravo?

Kako so organizirani naši možgani? Ali imajo kakšen »operacijski sistem«? Kje so shranjene besede in kje pojmi? Obstajajo kakšni splošni »direktoriji« z našimi spomini in ali so naprej hirerahično razčlenjeni? Kako pogosto se nam vklaplja »iskalni stroj«? Kako se nam pojavijo nove ideje? Kaj je to učenje? – takšna vprašanja se mi pojavljajo, ko premišljujem o možnostih črpanja pravnega znanja iz obstoječih dokumentov (predpisov, judikatov, člankov…)…

Če hočemo pravno informatiko dvigniti na povsem novo in bistveno bogatejšo stopnjo, kot je prevladovala doslej (zbiranje, iskanje in razpečevanje mehaničnih nizov črk in besed, katere bo šele končni uporabnik »razumel«), potem se ne moremo izogniti primerjav med človeško in računalniško logiko. Če naj bi računalnik bistveno bolj(e) pomagal človeku (na pravnem področju), potem mora tudi on, vsaj do določene mere »razumeti« pravna besedila.

Ker pa verjetno do izvorne kode operacijskega sistema človeških možganov verjetno ne bomo nikoli prišli, si bomo morali pač pomagati vsaj z omejenimi simulacijami našega miselnega procesa ter to uporabiti za izdelavo algoritmov, ki bodo računalniku pomagali priti do približno enakih zaključkov kot jih na podlagi enakega »inputa« doseže človek.

Tudi pravo je določeno in zapisano v obliki človeškega jezika in za začetek je potrebno najti vsaj okvirne pomene besed in njihovih povezav. Na tem področju (in v prvih korakih pri razvoju umetne inteligence na področju prava) pa si bomo lahko že veliko pomagali z lepimi rezultati, katere so v preteklih desetletjih dosegle JEZIKOVNE TEHNOLOGIJE. Običajno si kot najbolj popularne njihove dosežke predstavljamo razne aplikacije za računalniško obdelavo naravnega jezika. Slovenski primer: KOLOS

Manj spektakularne, vendar tudi zelo bogate pa so razne leksikalne podatkovne zbirke, kot n.pr. WordNet in EuroWordNet, ki temeljijo na povezavi pojmov z leksikalnimi in semantičnimi relacijami. Prvi sistem je začel nastajati v Ameriki že pred desetletji in ima danes velik vpliv) (in s tem tudi angleščina kot dominantni jezik na tem področju) na vse druge projekte. V tej podatkovni zbirki so samostalniki, glagoli, pridevniki in prislovi urejeni v sinonimske nize (sinsete), EuroWord Net pa je temu pridružil še več jezikov, ki se do določene meje povsem ujemajo, v velikem delu pa obstajajo tudi njihove specifike.

Obstaja pa tudi že projekt BalkaNetWord (kamor pa Slovenija seveda ne spada).
Zaradi izrazito ontološkega pristopa (vključno z relacijami kot so sopomenskost, nadpomenskost, podpomenskost, protipomenskost) ) takšne »besedne mreže« predstavljajo dobro osnovo tudi za specifična področja, kot je tudi pravo. Doslej je bilo na tem področju še največ doseženega v okviru projekta LOIS (Lexical Ontologies for legal Information Sharing). Izhodiščna ugotovitev njegovih nosilcev je bila, da je ena glavnih pomanjkljivosti obstoječih pravnih informacijskih sistemov v tem, da nimajo učinkovite predstavitve semantičnih razmerij med pravnimi pojmi (doslej še) »skritimi« v vsebini (?) pravnih dokumentov. Po domače povedano: računalnik (program) uporabnikom ne more prav nič pomagati glede prave VSEBINE besedila.
Kot sem napovedal že v svoji kolumni »Prav(n)i iskalec« se bomo tudi Slovenci v naslednjih letih veliko ukvarjali s »črpanjem znanja« (knowledge extraction) iz obstoječih pravnih podatkovnih baz, kot tudi s pomočjo pri nastanku (kreiranju) novih (pravnih dokumentov vseh vrst) na veliko bogatejši način. Iz praktičnih razlogov večje učinkovitosti bomo (na začetku še dokaj nezanesljive) metode teoretičnih pravnih pravil kombinirali s tehnologijami strojnega učenja in teorije iger, ki veliko vsebinskih pojmov »zadenejo« tudi po statističnih pravilih običajnega vrstnega reda besed.

Zato bomo morali tako »ukrotiti« računalnike in jim »razložiti« način človeškega mišljenja in izražanja, da bodo začeli z razumevanjem prava…

S skupnimi močmi (ljudi in računalnikov) bomo posledično lahko tudi izboljšali kvaliteto samega prava…

Ne verjamete? Stavim za tisoč evrov: izplačilo leta 2015…

Vir, 8. 7. 2006