Svetovna zakladnica znanja na dlančniku

Google je sicer (prvi) daleč največji in najvažnejši iskalni stroj na svetu, vendar pa ni edini »veliki igralec«, saj imajo skoraj v vseh (večjih) državah tudi še kakšnega nacionalno (regionalno) usmerjenega »playerja«. Slovenski »Najdi.si« žal nima tako (hvaležno) velikega trga, kot na primer ruski »Yandex« …

Če bi imel trenutno kaj prostih investicijskih sredstev, bi jih zlahka nekaj namenil tudi napovedanim novim delnicam Yandexa (IPO), saj že danes obvladuje kar 40% ruskega trga iskanih strojev (Google le 30%). Po velikosti je celo drugi največji (iskalni gonilnik) v Evropi. Očitno se tudi kar spodobno prilagaja razvojnemu trendu v smeri Web 2.0, saj je prevzel tudi MoiKrug.ru (ja, seveda: Moj krog), ki je največje socialno omrežje za ruske poslovneže. Dobra kombinacija!

Poznavalci vedo, da se bo v naslednjih letih ogromno sredstev obrnilo (in potrošilo) na področju SEO – »Search Engine Optimization«.

Po že večkrat omenjeni svetovni zakladnici znanja na internetu, je seveda treba iskati in ker je »zadetkov« praviloma vedno preveč, je zelo pomembno, kateri od teh so (nam) prikazani na začetku, na vrhu (vsi ostali bodo verjetno ostali neizkoriščeni, neprebrani). Tukaj pa se prepletajo vse mogoče tehnologije, algoritmi, triki in (oglaševalski) interesi.

Optimizacija se lahko izvaja na obeh straneh: »aktivno« pri samem iskalnem stroju, kot tudi na »pasivni« strani – spletnih straneh, ki bodo poindeksirane ter vsrkane v »goooga-bazo.

Poznam kar nekaj informatikov (tudi v Sloveniji), katerih se drži oznaka (pohvala), da znajo spletne strani tako dobro opremiti z ustreznimi (meta) oznakami, da jih bodo iskalniki kot Google ali Najdi.si prikazali visoko na seznamu zadetkov. V bistvu gre za razne trike, ki pa morajo biti seveda nenehno posodabljani, saj se na drugi strani upravljalci iskalnikov nenehno trudijo s »proti-triki« (podobno razmerje, kot na področju nadlegovalne pošte).

Takšna referenca »dobrega optimizatorja iskanja« je med poslovneži tako pomembna, da lahko predstavlja tudi odločilni kriterij pri zaposlovanju informatikov. V tej novi spletni ekonomiji, posebno še pri trgovini, je pač ključnega pomena, da se bo naš proizvod (ali storitev) znašel na vrhu seznama zadetkov. »Pa naj stane koliko hoče!« In tudi stane: če iskalnemu stroju (Googlu je to glavni prihodek!) dobro plačate, se pač lahko znajdete višje, kot bi se sicer …

Na začetku smo se ob tem celo nekaj zmrdovali, češ da to »ni fair«, da gre za goljufanje, zaslužkarstvo … No, danes smo to pač sprejeli kot nekaj normalnega … Podobno, kot se tudi več ne zgražamo, ker so vrhunski športniki vsi po vrsti profesionalci… Pred nekaj desetletij so jih zaradi tega še izganjali iz Olimpijade …

V bistvu je že lokalni pristop neka oblika optimiziranja iskalnih gonilnikov! In zato tudi šansa za manjše lokalne Davide proti GG (Google Golijat).

Če iščete »lopato« na Googlu, dobite ponudbo družbe »Lopata, Flegel & Company LLP” za razne konzultantske in izobraževalne storitve … česar pa verjetno niste iskali … Če pa vnesete “lopato” na domačem “Najdi.si”, dobite to, kar ste iskali: “nerjaveče lopate iz polipropilena, ki so izjemno lahke in primerne za odmetavanje snega ali drugih materialov” (ProSigma).

Naslednji razlog za pomembnost (in perspektivnost) tudi lokalnih iskalcev pa je povsem tehnični. Mi smo sicer probleme z našimi tremi šumniki v glavnem že rešili (ali se jih navadili) in je prednost našega Davida (Najdi.si) pred Golijatom (da ga več ne ponavljam …) le še minimalna, drugače pa je pri nekaterih bolj vzhodnjaških civilizacijah. Popolnoma drugačne pisave (kitajska, japonska, korejska) so gotovo (vsaj na začetku) dajale prednost domačim rešitvam in zato ni čudno, da imajo tudi tam takšne lokalne velikane (pa še večje) iskalce, kot je Yandex.

Da, samo na začetku … Saj v drugi fazi se lahko tudi globalni »playerji« kar hitro ponižajo in prilagodijo … Kar vnesite malo drugačno verzijo Googla - http://www.google.ae/ - pa boste videli, da se iskalni izraz vnaša od desne proti levi, ker gre za arabsko pisavo …

Prepričan sem, da se bo v prihodnosti največja optimizacija iskanja dosegla (izvedla) na strani »strežnika«, še najbolj seveda pri GG. Tukaj je še ogromno možnosti. Na začetku je šlo predvsem za takšne algoritme, ki so ugotavljali pogostost obiskovanja spletne strani (ki je predmet indeksiranja), njeno pomembnost (od kje so nanjo nameščeni linki), rangiranje pri drugih, itd. Temu so se dodajali vse bolj zahtevni statistični algoritmi, ki pa se vse doslej (vsaj kolikor je meni znano) niso spuščali v pravi POMEN besedil, temveč so se omejevali na besede in besedne zveze v mehaničnem smislu.

Največja revolucija na področju iskalnih gonilnikov pa je še pred nami! Dosedanja gola zaporedja znakov (strings of characters) v besedilih se bodo dala računalniku prepoznati s pomočjo vse bolj razvite umetne inteligence. Potem ne bo več tako usodnega pomena, ali smo pri iskanju izbrali ustrezne »ključne besede«, saj bo bolj pomemben POMEN besedil (tudi iskalnega izraza), kot pa znaki s katerimi so zapisani …

*Priporočeni link: http://www.yandex.com/

Noben zajtrk ni zastonj

Eden glavnih problemov, s katerimi se bodo v naslednjih letih srečevali podjetniki in njihovi (so)investitorji na področju informacijskih tehnologij in storitev (na globalnem trgu), je naslednji: Kako v razmerah vse več (pa čeprav le navidezno) brezplačnih informacij ter storitev spremeniti (tako zaželjeno in težko pridobljeno) POZORNOST v DENAR? Veliki to že znajo (delajo)… Kaj pa vsi ostali?

Ja, znajti se bo treba!

Čudežna beseda in (možna) rešilna bilka za marsikaterega spletnega podjetnika danes je – reklamiranje. Če denarja ne bomo mogli zaslužiti na drugačen (direkten) način, bomo poskusili pa vsaj z reklamnimi oglasi (banerji)… Potreben bo seveda (ah, kakšna malenkost …) soliden promet, veliko dnevnih obiskov, klikov, ogledov … pa se bo že našel kakšen velik(i) oglaševalec, ki nam bo plač(ev)al, da bomo njegov baner namestili na našo domačo stran.

Ste že uganili, da je ta(kšna)le računica (logika) še iz prejšnjega obdobja (Web 1.0)? Pred več kot desetimi leti je bila »IN« tako imenovana »push tehnologija«, psihološko zasnovana še na TV miselnosti: Pošljimo našemu (ubogemu) uporabniku (consumer) tisto, kar MI mislimo, da je dobro zanj, takrat in toliko, kot MI mislimo, da bo najbolje. Ni vrag, če mu bomo nekaj ponudili 100 krat, se bo pa že naveličal in enkrat kliknil…

Začetek je bil še kar obetaven in nedolžen. Sledila pa je prava vojna … Vse več in več »porivanja«, vse bolj polni poštni nabiralniki, SPAM, ANTI-spam, padajoče (drop-down) reklame, blokiranje padajočih reklam, triki in anti-triki … Pri vsem tem se je (bilo) najbolje zanesti na lastno obrambo: enostavno ignorirati kar največ reklam(nih) banerjev. Kot da jih ni …

Seveda to ni moglo dolgo trajati … Pojavile so se tako nemogoče deviacije, da človek težko verjame. Še do danes obstaja nekakšna »klikarska« industrija, ki obljublja plačevanje za samo klikanje. Veliko število klikov naj bi namreč bolj odprlo mošnjičke velikih oglaševalcev in preko vmesnih posrednikov naj bi nekaj priteklo tudi do ubogih klikajočih garačev. Navadna spletna kmečka logika nam da spoznati, da gre pri tem lahko le za časovno omejene špekulacije.

Mislim, da se je v zadnjem času glavnina oglaševalskih zaslužkov preselila na samo nekaj velikanov a la Google, Yahoo, YouTube, velika večina vseh ostalih pa se mora (začasno?) zadovoljiti le z drobtinicami. Potrebni bodo povsem drugačni pristopi in prijemi.

Druga generacija interneta (Web 2.0) pomeni (bolj kot tehnološko) predvsem civilizacijsko (sociološko) revolucijo. Spreminja se odnos uporabnikov do interneta, ki ni več le okolje za enosmerne komunikacije, temveč vse bolj tudi za povratne. S tem, ko postajajo vse bolj aktivni uporabniki, pa se spreminja tudi narava oglaševanja. Namesto načela »Push« se vse bolj uveljavlja pravilo »Pull«. Uporabnik interneta ni več le potrošnik, temveč vse bolj - udeleženec. Kot tak pa pričakuje tudi, da bo sam izbiral informacije, katere ga zanimajo, vključno z »reklamami«.

In tukaj se bodo morali oglaševalci (v najširšem smislu) vse bolj znajti! Pritegniti pozornost udeležencev (v pozitivnem smislu)! Jih pritegniti z zanimivo vsebino! Jih nagraditi z drobnimi pozornostmi! Se jim zahvaliti in jih vljudno povabiti, naj se spet kaj oglasijo! Jih zadovoljiti …

To se danes tudi že v polni meri dogaja! Navzven se nam ta pojav (lahko) kaže tudi, kot da je (bo) nenadoma na internetu vse zastonj. Pravilo »There is no such a thing as a free lunch!« seveda še vedno velja, vendar je vse težje ugotoviti, »v čem je trik« - Zakaj se nekomu »splača« nekaj dajati (nuditi) »zastonj«? Ponavadi vse okoliščine »brezplačne« storitve (predvsem pa glavni motiv) pozna le tisti, ki jih nudi, vprašanje pa je, če se mu bo računica tudi izšla …

Mi kot uporabniki (pardon: udeleženci) pa si ponavadi niti ne belimo glave z vprašanjem, zakaj je nekaj zastonj, ampak to veselo uporabljamo. Tako, kot na primer tole novost, ki bi bila po svojem pomenu in ambiciji (s tem pa tudi po podjetniških dimenzijah) lahko tudi povsem globalna (gre pa za slovenski projekt): mojID*

Na prvi pogled je to majhna storitev, ki pa bi nam lahko prihranila veliko časa in sivih las. Po mojem občutku se danes tudi že po več kot 10 krat na dan nekam prijavljam, izpolnjujem polja za uporabniško ime in geslo (tudi po dvakrat), vse to med seboj zamenjujem ter pozabljam (gesla) …

In zato še malo reklame (nenaročene s strani ponudnika storitve):

“Z OpenID identiteto ne potrebujete več številnih uporabniških imen za prijavo na spletne servise. Dovolj je le ena, centralna identiteta, s katero se lahko prijaviš povsod, kjer je omogočena OpenID prijava.”

Storitev je za vas (seveda!) brezplačna, kako pa bo ponudnik spremenil pozornost v denar, pa že on sam ve …

Tako, kot se vedno znova in znova pri našem vsakdanjem delu vračam(o) na Google, tako ga moram tudi tu pogosto omenjati in se mu vsekakor ne morem izogniti, ko pišem o oglaševanju. Tudi največji iskalni stroji, ki »pokasirajo« pretežni del ogromne oglaševalske pogače, se prilagajajo (in se bodo morali še bolj) na Web 2.0, tako po vsebini, kot po obliki. In tudi tu se bodo lahko našle kakšne drobtinice, ki bi lahko obogatile slovenskega podjetnika z dobrimi idejami …


*Priporočeni link: http://www.mojid.com/

Cagav fant še ni pri punci spal

Želim si, da bi bilo danes med slovenskimi poslovneži (posebno še med tistimi, ki imajo zbranega največ kapitala!) več razumevanja za nove informacijsko-poslovne trende, ter pripravljenosti za smele razvojne (s tem pa seveda tudi tvegane) projekte. Namesto da se odločajo le za vlaganja v že preverjene poslovne modele, bi z nekaj več vizije ter poguma lahko podprli številne (predvsem mlade) podjetnike z ambicioznimi projekti …

Kot smo videli iz številnih primerov, je začetni uspeh sicer možen tudi brez velikih vlaganj, toda v naslednji, drugi fazi se je potrebno pa še kako (hitro) materialno okrepiti, da bi se podjetniški projekt realiziral tudi na zahtevnem svetovnem trgu. Kakor hitro namreč konkurenca vidi dobre ideje, jih takoj skuša posnemati, izboljšati in prehiteti.

V zadnjem času se tudi pri nas pojavljajo domače oblike zbiranja tveganega kapitala (venture capital) in celo poslovnih angelov*, vendar še vse premalo in v premajhnem obsegu (realno je pričakovati le vlaganja po nekaj sto tisoč evrov). Še bolj pa moti to, da pri nekaterih vodilnih slovenskih kapitalistih sploh ni pravega razumevanja (in pričakovanja) za nove inovativne podjetniške ideje. Od predlagateljev namreč pričakujejo (zahtevajo) podroben poslovni načrt, ki zelo natančno določa tisto popularno »break-even« točko, v kateri se rdeče številke spremenijo v črne.

Nič nimam proti poslovnim načrtom, saj brez njih nikakor ne gre, vendar pa je nesmiselno pričakovati, da bi tak načrt imel enako (natančno) strukturo v primeru uvajanja neke povsem nove in perspektivne tehnologije, kot pri povsem rutinski investiciji.

Če ustanavljamo (podjetje za) novo kemično čistilnico, potem bo lahko (obvezno) poslovni načrt vseboval zelo podrobne številke o vseh mogočih začetnih stroških, opremi, delovni sili, marketingu, potrebnih kreditih, obrestih, vizitkah, pisemskih ovojnicah, znamkah itd. Celoten poslovni model je namreč povsem poznan in predvidljiv. Idealna naloga za kakšne teoretične ekonomiste, ki bi lahko doktorirali iz poslovnih načrtov, nobenega pa še niso uresničili …

Povsem drugače pa je s kakšnim novim inovativnim produktom, storitvijo ali (povsem novim) poslovnim modelom! Iluzorno je pričakovati, da bo nosilec lahko v poslovnem načrtu do meseca natančno predvidel prodajne rezultate, finančna nihanja v tretjem letu poslovanja in višino dobička v 3. kvartalu 2011 … Potek projekta je vse preveč negotov, saj je vsaka faza vsebinsko in stroškovno odvisna od rezultatov prejšnje …

Investitor mora v prvi vrsti verjeti v poslovno idejo inovativnega podjetnika! Če v to ni prepričan, naj se raje loteva enostavnejših investicij … kakšne dodatne picerije na robu mesta? Zaupati mora predvsem v sposobnost predlagatelja, da bo predvideni projekt tudi izpeljal, vsaj v glavnih gabaritih. Če ne bo šlo na tak način, kot je bilo sprva načrtovano, pa morda nekoliko drugače, čeprav mimo originalnega poslovnega načrta.

Prvič je to seveda težko. Če predlagatelj doslej še ni dosegel nič kaj omembe vrednega, potem je dvom potencialnega investitorja upravičen. Za mladega človeka bi lahko še naredili izjemo: s svojimi odličnimi idejami, argumentiranim nastopom in velikim žarom bi nas morda še prepričal, da bo uspel. »Enkrat je treba začeti!« Če pa nam velike ideje ponuja nekdo, ki se je do svojih srednjih ali celo poznih let že ukvarjal s podjetništvom, pa ne more pokazati kakšnih otipljivih rezultatov, je dvom več kot upravičen.

Pred leti, ko sem bil vesel že vsake mednarodne poslovne zveze, mi je nek starejši gospod iz Francije predlagal, da bi skupaj ustanovila podjetje in začela s poslovanjem na področju informacijskih tehnologij. Sprva sem bil navdušen, saj mi je zadoščalo že dejstvo, da se nekdo iz tako velike in razvite države, kot je Francija, zanima za joint venture v neki mali Sloveniji. Bil pa sem malo radoveden, kako to, da ta okrogli a simpatični gospod nima za sabo že kakšne uspešne družbe, pri njegovih cca 60 letih. In to pri tako velikih in naprednih idejah? Zato sem najinimi poslovnimi zvezami kar malo zavlačeval. In ko sem videl, kako pomembna mu je za poslovno potovanje razlika v ceni med letalskim ter železniškim prevozom, sem spoznal, da »ni vse zlato, kar je na zahodu« in sem počasi najino razmerje omejil na izmenjavo božičnih in velikonočnih čestitk. Pač ni tisto pravo. Pa čeprav se šteje za francoskega podjetneža … Ker vidim, da se je po nekaj letih celo preselil v skromnejše stanovanje, sklepam, da sem ravnal prav …

Vsak ni za vse! In ni vsakdo (lahko) podjetnik, pa če si to še tako želi. Poznam vrhunske strokovnjake in vsestransko uspešne ter spoštovane in uveljavljene magistre in doktorje, ki pa niti ne pomislijo, da bi se lotili podjetništva, saj se zavedajo, da je za to potrebna prava (neka posebna) »žilica«, izrecna želja oziroma veselje in čisto posebni talenti, dostikrat precej različni od tistih, ki omogočajo pridobitev formalne izobrazbe in akademskih nazivov.

Pameten investitor bi moral zato »izvohati« dobro poslovno idejo, katere avtor bi že imel določene reference (podjetniške uspehe), jo temeljito proučiti, sprejeti za svojo, podpreti s potrebnimi finančnimi sredstvi, spremljati razvoj projekta, skupaj z nosilcem sproti korigirati poslovni načrt, po potrebi tudi dodatno financirati ali se povezati s tretjimi (strateškimi) partnerji, ki omogočajo dodatno sinergijo …

Eden glavnih problemov, do katerih bodo v naslednjih letih prihajali podjetniki in njihovi (so)investitorji na področju informacijskih tehnologij in storitev na globalnem trgu pa je naslednji: kako v razmerah vse več (pa čeprav le navidezno) brezplačnih informacij ter storitev spremeniti (tako zaželjeno in težko pridobljeno) POZORNOST v DENAR? Veliki to že znajo (delajo)… Kaj pa vsi ostali?


*Priporočeni link: http://www.poslovniangeli.si/