Znanje kot glavni naravni vir

Svet pač ni bil povsem pravično porazdeljen med različne narode. Nekateri veliki (pa tudi mali, n.pr. Emirati) imajo neprimerno več naravnih virov in njihovi državljani bi bili neumni, če ne bi svojega gospodarstva opirali predvsem na ta bogastva (nafta, plin, rude, rodovitne pokrajine in bogati oceani). Kaj pa naša mala Slovenija? Ali nima nobenih velikih naravnih bogastev? O, pač…

Največji in daleč najpomembnejši (in najobetavnejši) naravni vir je – znanje! Še tako velika (materialna) naravna bogastva nam nič ne pomenijo, če jih ne znamo izkoristiti. Posameznim (tudi najpomembnejšim) surovinam je čas omejen… potrebno jih bo nadomestiti z drugimi… Samo eno naravno bogastvo pa se ves čas povečuje in kopiči ter nam daje upanje za (rešitev) prihodnost(i): človeško znanje.

Tega pa imamo Slovenci pač dovolj, (vsaj) toliko kot drugi! (Več pa tudi ne …) Morali pa bomo seveda čimbolj izkoristi tiste ugodne okoliščine, ki nam omogočajo kakšne primerjalne prednosti …

Imamo kar srečo z geografsko pozicijo in zgodovinsko tradicijo. Izrazito ugodna lega – najrazvitejša Evropa in SREDOZEMLJE … Zahodna civilizacija … Evropska unija (sedaj že kot njen pomemben konstitutivni del)… MittelEuropa …

Večstoletna kulturna tradicija in zgodnja ter visoka pismenost … Vključenost v industrijsko revolucijo 19. Stoletja … Razvite meščanske in podjetniške vrednote … Solidne: demokracija, stabilnost, solidarnost in varnost … (Ja, ja, vem: marsikdo že kima z glavo … Ampak: bodimo objektivni in realni: poglejmo po širnem svetu … Stavim, da bi več kot polovica prebivalcev tega planeta nam Slovencem kar zavidalo…)

Bistvo je namreč v tem, da tega tako pomembnega ZNANJA ni nujno imeti nakopičenega v nekih formalno določenih okvirih (preko fakultetnih diplom in doktoratov, odobrenih patentov, ogromnih knjižnic, bogatih inštitutov itd.) temveč v SPOSOBNOSTI obstoječe – SVETOVNO - znanje ujeti, koristno uporabiti, nadgraditi, mu dodati vrednost, ga oplemeniti in materializirati. Se, skratka, znajti v tem novem svetu!

Saj konec koncev: informacije kot podlaga in rezultat znanja so dandanes že vsem na dosegu roke (klika miške)! Internet nam odpira vrata vseh knjižnic sveta, laboratorije (skoraj) vseh raziskovalnih inštitutov, pisarniške predale najboljših svetovnih profesorjev …

Obstoječa uspešna slovenska industrijska podjetja a la Gorenje in Krka, naj svojo dejavnost še naprej razvijajo s prilagajanjem sodobnim tehnologijam (n.pr. tako, da podpirajo blogiranje*), izumitelji naj se lotevajo tudi povsem novih proizvodnih investicij… Vsi tisti mladi podjetniki, ki pa (še) nimajo izrazito določene dejavnosti, pa naj se vsekakor dobro razgledajo okrog sebe (tega planeta) z namenom, da razvijejo kakšne povsem nematerialne storitve (to bo namreč lahko dosti cenejša naložba), predvsem seveda v smeri informacijskih tehnologij. Na tem področju bodo namreč lahko hitreje unovčili (a ste tudi vi misli, da se piše »vnovčili«? – Ne, mi je z rdečim podčrtal…) svoje dobre ideje – če jih bodo seveda imeli.

Na IT področju se namreč z novimi proizvodi ter storitvami kar sproti pojavljajo spet novi problemi in možnosti optimizacij ter izboljšav in tukaj lahko dobro idejo uveljavi prav vsakdo! In v končni fazi tudi obogati … če si tega morda (verjetno) želi …

Drobna ilustracija takšne storitve, katere si pred časom sploh ne bi mogli predstavljati, danes pa nam je kar simpatična, je: www.TinyURL.com

Ker si moramo vsakodnevno izmenjevati linke, so nam dolgi URL-ji pogosto kar v napoto (še posebno pri vse pogostejši rabi mobilnih naprav ali pa pri Twitterju). Pa ni problema …
Tako dolgega: http://www.informiran.si/portal.aspx?content=prirocniki&showMenu=1&showRightFrame=1
si daste lahko takoj skrajšati na tako kratkega:
http://tinyurl.com/5stqlv

In kje je tu ekonomija? Tisti fantje in punce, ki so “iznašli” Twitter, že vedo:
“Our goal is to create interesting things that matter to the world—and a great place for creative, smart people to work.”

V tem “krasnem novem svetu” pride denar šele v drugi fazi! Najprej je potrebno pritegniti POZORNOST . Spominjam se, da sem vsaj kakšni dve leti (med prvimi) uporabljal Google in da sem se spraševal: “Ja zakaj pa tole delajo takole, kar zastonj?” Ob zadetkih namreč ni bilo nobenih oglasov in tudi nobenega denarja (še) niso zaslužilili. Zbirali so namreč le tisti kapital, ki je (bo) v sploščenem svetu najvažnejši: POZORNOST…


*Priporočeni link: http://www.go-design.si/

Project LLx - 0703

Danes imamo zelo pomemben sestanek ! Srečali se bomo z (možnimi) programerji, ki bi preko poletja sprogramirali našo aplikacijo. Točneje: preprogramirali, ker nekaj podobnega že obstaja na internetu, skoraj že 10 let. Sedaj bo pa to treba posodobiti, dopolniti in prevesti v Facebook aplikacijo (s pomočjo njihovega posebnega »Development kita«)…

Glede na to, da smo pritegnili predvsem mlade programerje (ker je takšna tudi narava oziroma vsebina aplikacije), katerih pa še niti dobro ne poznamo, smo se odločili za nek zanimiv nov začetek.

Zadnjič mi je v Portorožu visoka EU funkcionarka povedala za nov način uvajanja projektov, ki bo v prihodnosti morda lahko nadomestil klasične razpisne postopke: »Competitive dialogue«. Pri velikih in zahtevnih postopkih (kar pa naš projekt sicer ni…) bodo ki sodelovanju povabili več konkurentov, na povsem transparenten način, jim dali vsa potrebna izhodišča (razpisno dokumentacijo) ter jih povabili, naj kar začnejo z delom. Občasno bodo spremljali potek del (v našem primeru programiranja) in videli, kako zadeva napreduje. Končno se bodo odločili za tistega ponudnika, ki bo največ (in najhitreje) pokazal … Zanimiv pristop! Morda bi ga pa uporabili pri našem znamenitem informacijskem sistemu za DURS?

Značilno za tak pristop je predvsem to, da morajo (vsi) kandidati kar precej »tvegati« oziroma (začeti) delati na svoj riziko: Nikakor ne morejo biti prepričani, da bodo posel tudi dobili. Jaz bi se na njihovem mestu tolažil s tem, da bi se pri tem vseeno lahko kar veliko naučili, pa morda svoje delo uporabili za kak drug soroden projekt…

Kakorkoli: v našem primeru (kakšni štirje) programerji ne bodo tako veliko tvegali. Z njimi se bomo spet kmalu srečali, čez kakšen teden ali dva, in videlo bomo, kako so začeli… Izbrali bomo tistega, ki bo pokazal najbolj obetaven pristop (začetek), druge pa morda vzpodbudili k sodelovanju na kak drug način. Za programerje tako ali tako ni problem: prav težko jih je dobiti (dobre). Tudi v našem primeru imamo za rezervo še druge možne naloge, predvsem pri družbah IUS SOFTWARE, INform ter AI-in-Law…

Jutri zvečer (seveda spet ob 22.00) pa bomo imeli drug »zgodovinski« dogodek: podpisali bomo Dogovor o našem sodelovanju pri projektu … LLx …

Priimek Janša v zgodovini

Če boste kdaj postali predsednik vlade, bo vaš priimek gotovo prišel v zgodovino. Precej truda pa si prihranite, če na Amazonu že sedaj kupite knjigo, ki na dolgo in na široko obravnava vlogo in pomen vaših sorodnikov in soimenjakov v svetovni zgodovini. Pa ni treba, da ste ravno Peterle, lahko ste tudi Peterla, Jamnik, Kokalj, Zajc, Hribernik, ali celo Prelesnik… Tako kot se na moji knjižni polici že blešči knjiga »The Tomazic Name in History«…

Gre pa seveda za novo ekonomijo v tem globaliziranem (sploščenem) svetu, kjer ima dolgi rep na Amazonu (že) veliko večjo težo, kot pa njegovo telo. Prepričan sem, da jim danes »bestsellerji« prinašajo (že) manj zaslužka, kot ogromno število »nepomembnih« publikacij.
Logika herojev nove ekonomije (v tem primeru založb) je namreč naslednja:

1 x 3.000.000 = 300.000 x 10

Ali z besedami: Če prodamo eno knjigo (en naslov) v 3 milijonih izvodov, je to enako, kot če prodamo 300.000 naslovov (vsaj) po desetim kupcem. In ker vedo, da je praktično nemogoče en naslov prodati trem milijonom kupcev, se rajši lotevajo naslovov, ki bodo prodani (v povprečju) vsaj v nekaj deset izvodih. Cena knjige je lahko v obeh primerih (kot je tudi pri moji knjigi) 29,95$.

Pa še dve »malenkosti«: 1. knjige se seveda natisnejo sproti, po naročilu in ni nikjer niti ene na zalogi 2. vsebina je sestavljena iz »fiksnega dela« (vzorec ali template) in kakšnega promila spremenljivih podatkov, pridobljenih iz milijonskih podatkovnih baz (v tem primeru rodoslovnih registrov).

Če morda nejeverno zmagujete z glavo: »Pa saj za našo družino Smrdel ne bodo dobili niti 10 kupcev!«, naj vas spomnim, da obstajajo tudi družine kot Smith, Schmidt, Novak itd. ter da marsikdo v navalu navdušenja naroči kar cel zaboj knjig, da jih bo lahko daroval svojim številnim sorodnikom… Pa še nekaj tiste »da-jih-ne-bo-zmanjkalo« miselnosti je v nas…

Bilo bi nevljudno od mene, če vam ne bi po tem uvodnem navdušenju še pošteno svetoval, ali je vredno naročiti in kupiti knjigo a la »The Dolinar Name in History«… Lahko vam prihranim 29,95$, vendar s tem tudi vsaj kanček (trenutek) blagodejnega občutja slave in nesmrtnosti…
Po pravici povedano: odločite se sami. Jaz sem dobil približno to(liko), kot sem pričakoval. Ne več, ne manj…

Prijetno sem bil presenečen nad likovno opremo: MOJ priimek »Tomazic« v rokopisu že na naslovnici! Wau! (Dvomim sicer, da bi bil tisti možakar s kovčkom v roki moj dedek, čeprav je imel tudi podobne brke). V knjigi kar mrgoli ilustracij, starinskih fotografij in (koristnih) grafov. Kdo bi si mislil, da je bilo leta 1920 v Illinoisu kar 100% mojih soimenjakov pismenih (vseh pet!), V Ohiu pa le 60% (dva sta bila morda še otroka?).

Zelo me je fasciniral graf na strani 39 (gotovo bo tudi v vaši knjigi na isti strani…): v Pensilvaniji popolna prevlada dobrih starih slovenskih vrednot: 0% ločenih družin – oba zakonska para sta si ostala zvesta do groba – 100%. Pa hiše so tudi naši predniki rajši kupovali kot pa najemali… Wau!

Pa nikar ne mislite, da so v knjigi le statistični podatki. Posebno koristne podatke (vsaj kot nova izhodišča za nadaljnje raziskovanje) bodo v njej dobili predvsem rodoslovci. Na primer, da so se 2. Marca 1902 v New York iz Bremna pripeljali Ignac, Franc in Jože Tomažič in sicer z ladjo Frankfurt. Jaz sem za svojega deda Martina Vodlana že pred desetimi leti na internetu odkril na kateri palubii se je na začetku 20. stoletja pripeljal v Ameriko in v kateri se je tri leta kasneje vrnil… Kar neverjetno je, kako veliko skeniranih in zelo starih dokumentov imajo Američani v digitalni obliki!

Pa se vrnimo k ekonomiji! Avtorji (hic?) knjige odkrito priznajo, da je priimek »Tomazic« na 83.160-em mestu (pogostosti) med 1.778.655 priimki v ZDA. Stavim*, da jih bodo vsaj za tistih bolj pogostih (preko) 80.000 prodali najmanj po 10 izvodov (predstavljajte si, da so proti vrhu vse bolj »ameriški«.

Pa še ena pomembna »malenkost«: nismo določili datuma, do KDAJ naj bi to prodali… In v tej novi ekonomiji dolgega repa ima čas povsem drugo vlogo: založnikom se pač tako ne mudi, saj nimajo stroškov s skladiščenjem, kot je to pestilo klasične založnike. V digitalni obliki bodo knjige o zgodovini vašega priimka (sicer res nastale v eni sekundi) uskladiščene še leta in desetletja…

*Tudi meni se ne mudi…