Krasni novi splet

»Krasni novi svet« je že tukaj, če še niste opazili! Huxley je sicer ta izraz ironiziral, saj je pri njegovi družbi šlo v bistvu za »Strašni novi svet«. Tudi na začetku 21. stoletja se zavedamo nevarnosti, če bi kakšen orwellovski Veliki brat v osebi tirana zlorabil fantastične možnosti, katere prinašajo sodobne informacijske tehnologije, vendar pa ni razloga za pretiran pesimizem in še manj za paniko.

Od zloma komunizma naprej je očitno, da bo na tem planetu prevladala demokracija, številni skupni problemi (globalno ogrevanje, pomanjkanje čistih energetskih virov, itd.) pa bodo večino držav in nacij prisilile h konstruktivnemu sodelovanju in ob tem tudi k odpravljanju (možnosti) nevarnosti, katere prinašajo nove tehnologije in bi lahko »krasni« novi svet spremenile v »strašni«.

Namesto, da strašimo pred nevarnostjo Googla, če bo res skeniral vse obstoječe knjige in jih povezal v eno samo ogromno digitalno knjižnico in s tem pridobil (pre)veliko moč, si je bolje na vseh nivojih prizadevati, da se izostrujejo merila in predpisi glede varstva zasebnosti, hrambe in uporabe osebnih podatkov, nadzor nad (zlo)rabo podatkovnih baz, itd. Še najbolj pomembno pa je, da demokratični svet neguje svoje visoke standarde upravljanja družb ter da se na celotnem planetu odpravijo črne lise avtoritarnih sistemov. Konec koncev tudi Združeni narodi še zdaleč niso izkoristili svojih možnih potencialov.

Če se nam torej ni treba bati Velikega brata kot neke konkretne nevarnosti (lahko pa seveda s tem pojmom še naprej operiramo v prenesenem smislu, ko opozarjamo na razne možnosti zlorab), potem se lahko že danes resnično veselim, da živimo v nekem povsem novem svetu, katerega si pred nekaj desetletji (v bistvu pa pred pojavom interneta!) nismo mogli niti predstavljati! Več možnosti smo dajali uresničitvi znanstveno-fantastičnih napovedi, da se bodo v vseh zidovih okrog nas nahajale prisluškovalne naprave, kot pa da se bomo usedli za (svojo) mizo in v eni minuti lahko: 1. pogledali, kolikšni so trenutno valovi na plaži Waikiki 2. prebrali, kako se v portugalščini glasi zadnji stavek Svetega pisma 3. poslušali evropsko himno 4. pisali sestrični v Argentino in tudi že dobili odgovor…

Mladini 21. stoletja je seveda samo po sebi umevno, da lahko preko Googla takoj najdejo katerikoli podatek ali sliko, kar pač rabijo za domačo nalogo. Nas iz prejšnjega tisočletja pa še vedno fascinira, da imamo pred seboj na voljo (tudi za takojšno in brezplačno uporabo) praktično večino doslej zbranega človeškega znanja (pretiravam? - pa vnesite n.pr. »kozolec« ali pa poglejte v spletno Aleksandrijsko knjižnico…).

Večino doslej zbranega človeškega znanja? Prosim? Pač! Informacij je seveda (vedno bilo in jih vedno bo) – PREVEČ – vendar jih je sedaj z malo spretnosti in s pomočjo številnih odličnih orodij (na primer Wikipedije!) prav lahko obvladati in dobiti to, kar rabimo.

Gibalo napredka pa je vedno bila ekonomija in zato tudi ni čudno, da se bo v tej svetovni poplavi informacij (in znanja) vedno našlo mesto za podjetništvo in nešteto oblik zadovoljevanja potreb (z vse večjo dodano vrednostjo). Primer: Skoraj vse pravne informacije, katere nudi IUS-INFO, so danes že na voljo tudi drugje na internetu, velika večina tudi brezplačno, pa vendar uporabniki z veseljem in zadovoljstvom uporabljajo sistem, ki je plačljiv, saj jim prihrani ogromno časa.

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, pa prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek sebe in svoje ožje ter širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!

Vse na enem mestu

Ko smo na začetku računalniške ere (pred četrt stoletja) snovali program za pravno pisarno, smo ga v priročniku tudi ilustrirali, da bi bila uporaba kar najbolj logična in podobna dotedanjim fizičnim kategorijam. Vse spise in dokumente smo torej zložili v razne predale in predalčke, omare in fascikle. Za računalnik so bili to pač direktoriji, kot n.pr. »Uradno«, »Prejeto«, »Civilno«, »Privat«… Danes pa ni več tako. Vse svoje dokumente imamo lahko v enem samem prostoru – direktoriju: »Moji dokumenti«…

Da bi lažje prikazal, kaj želim povedati, naj to ilustriram kar s slikami. Izgledajo sicer čisto drugače, kot besedila, princip pa je isti: imamo jih že preveč, da bi jih lahko (samo) še razporejali po številnih direktorijih! Ko je enkrat spisov (slik) več tisoč, jih ne moremo več toliko (spominsko) obvladati, da bi jih lahko še našli (definirali na enak način, kot smo jih takrat, ko smo jih »arhivirali«) samo z opisom ali brskanjem po direktorijih.

Ljudje smo pač zmotljivi in površni. Ko shranimo sliko muce, ki je razbila lonček za rože med igranjem z otroci, ki se zabavajo ob Tomažkovem rojstnem dnevu, ji damo morda naslov »Muca«, morda »Zabava, Tomažek«, morda pa tudi »Počeni lonček«… In ko se bomo čez 5 let spomnili na dogodek, bomo to sliko kaj težko našli… Iskali bomo pač: »roža«, »kaktus«, »rojstni dan«,…

Naslovi (slik ali dokumentov) nam pač premalo povedo, da bi bili uporabni pri kasnejšem iskanju. Pri besedilih je še najbolje, da uporabimo kar iskanje po polnem besedilu (ne samo po naslovu)… samo potem pač ni potrebno, da je vse »popredalčkano« po raznih direktorijih…

Ena najboljših Microsoftovih pogruntacij je bila pač uvedba (enega samega) direktorija »Moji dokument«, pa nato še »Moje slike«, »My Music« itd. To nam še posebno prav pride pri »selitvah«. Dovolj je, da ob prehodu na nov računalnik tja prepišemo »Moje dokumente« (sedaj za to obstajajo tudi že pripomočki – čarovniki). To namreč lahko naredimo z enim samim ukazom, medtem ko se starejši uporabniki računalnikov spominjamo, kako smo morali iskati in zbirati, da ne bi kaj pozabili v starem računalniku.

Paradoksalno: tudi slike sedaj ni treba več razporejati po (številnih) direktorijih. Sam jih imam (i)zbranih že krepko preko 10.000, pa je najbolje, da so kar vse »v eni vreči«. Novejši programi – n.pr. Microsoft Digital Image 2006 Library – pač namesto direktorijev omogočajo različne POGLEDE (na iste slike ali dokumente). Z nekaj sodelovanja pri nastajanju dokumentov (označevanje slik) in s kvalitetnim inputom od najsodobnejših fotoaparatov je lahko pregledovanje in obvladovanje deset tisoč slik veliko bolj učinkovito in prijetno, kot pa je bilo to včasih ob dosti manjšem obsegu.

Skratka: vse enakovrstne dokumente držimo kar na enem samem mestu!

Vir, 11. 11. 2006

Vsaj en stavek, prosim!

Kako bi označili človeka, katerega bi na ulici nekaj vprašali, pa se ne bi niti ozrl na vas, vam ne privoščil niti ene besede in se delal, kot da vas ni? NEVLJUDNO! Enaka oznaka velja za vsakogar, ki vam na vaše e-sporočilo (sploh) ne odgovori (ali kvečjemu čez nekaj dolgih mesecev). Pa če je še tak pomembnež, predsednik, poslovnež, politik, profesor, pevec, funkcionar, VIP .. ali pa vsakdanji birokrat, znanec, prijatelj, sorodnik…

Kdor si je pač omislil elektronski naslov (in ga dal v javnost), se je s tem priključil milijonskemu avditoriju novega medija, kjer vladajo tudi nekakšna pravila lepega (ali vsaj normalnega) obnašanja – »netiquette«. Eno od teh pa je, da se na osebna sporočila vsaj na kratko odgovori. Če ni več časa, pa vsaj en stavek: »Dobil sem vaše sporočilo in bom nanj odgovoril v enem mesecu.« Hvala! Je dobil. Sporočilo ni zašlo. Ni mi treba ponavljati. Me je registriral. Bom dobil odgovor. Ne takoj, morda negativnega, ampak dobil ga pa bom. Človek je vsaj vljuden. Me ni kar zavrgel, izbrisal, kot da me ni. Mi ni krnil človeškega dostojanstva.

Ampak, jaz sem pa profesor in dobivam res veliko e-pošte. Nekaj mi je uspe prebrati sproti, nekaj jo preskočim, nekaj le preletim, nekaj zbrišem, večino pa pustim za pozneje. Sorry – tako ne gre! Nimate pravico, da bi jo preskočili, gospod profesor! Morda je ravno med tistimi sporočili nekaj zelo pomembnega, za eno ali drugo stran? Kar boste pustili za pozneje, morate izrecno označiti, sicer je izgubljeno in pozabljeno. Sodobni programi to pač omogočajo. Če želite moj osebni nasvet: imejte zjutraj direktorij »Inbox« (»Prejeto«) – VEDNO prazen. Izprazniti ga je potrebno vsak dan sproti: česar ne uspete prebrati in odgovoriti, pošljite v druge ustrezne direktorije (Neodgovorjeno, Zasebno, Manj pomembno, itd.). Vsiljivo pošto pa seveda zbrišete, če je ni že vaš filter za »spam«. Saj imate tudi vaš KLASIČNI, PISEMSKI nabiralnik vsako jutro praznega, kajne? Ali pa ven vzamete le nekaj pošte, ostalo pa se nabira na dnu? Dvomim.

Jaz sem pa evropski poslanec in dobivam toliko pošte, da je pač »fizično« ne morem vse prebrati in predelati. Sem opazil, ja – že nekajkrat sem vam poslal kakšno sporočilo na naslov, ki je OBJAVLJEN na vaši spletni strani, pa še nikoli nisem dobil nobenega odgovora. In sem vam to tudi zameril. Velika količina (vaše) pošte je namreč vaš problem in ne moj! Se pač tako organizirajte, da bo (vašo) pošto nekdo prebral in nanjo vsaj z enim stavkom tudi odgovoril. Saj veste: »Hvala za vaše sporočilo. Če bom le utegnil, bom v Evropskem parlamentu podal takšno zakonodajno pobudo. Lep pozdrav! Vaš evroposlanec …« Krasno! Hvala! To! Dobil sem odgovor od samega evroposlanca! Vsaj odgovoril mi je. Če dobro pomislim, moja pobuda res nima veliko šans, ampak vsaj nekdo jo je prebral. Tudi jaz sem nekdo.

Dobro, za neko posamično funkcijo bi to še šlo. Ampak… menda ja ne pričakujete, da boste dobili odgovor (na vsako vaše sporočilo) tudi od nekega ministra, predsednika vlade itd.? Ja, pričakujem, ja…če drugega ne, vsaj potrdilo o (s)prejemu. Saj takšen funkcionar ima pač nekaj nivojev kabinetov, služb, (generalnih) sekretariatov… in to vse računalniško podprto.. pa si naj pač tako organizira, da bo do odgovorov (ali vsaj potrditev) tudi res v vsakem primeru prišlo.

Nobeno e-sporočilo (razen če gre za spam) naj bi ne ostalo brez odgovora!

Lahko minimalnega, vendar v doglednem času, prosim.