Digitalizacija pravniških spisov

Globalizacija pravniških storitev, na katero sem opozoril v prejšnjem blogu, je seveda možna samo v dobi razvitih informacijsko komunikacijskih tehnologij. Prenos zadeve (spisa) iz Londona v Los Angeles pač ne more potekati v fizični obliki, tako da bi dokumente ali njihove fotokopije shranjevali v kuverte ter jih pošiljali preko poštnih letal (ali celo ladij…) svoji sestrski družbi v nadaljnjo obdelavo. Danes je dokumente pač potrebno digitalizirati in potem so lahko v nekaj sekundah na kateremkoli delu planeta…

Začelo se je (pred kakšnim desetletjem) tako, da so odvetniki (napredni seveda) skenirali posamične dokumente in njihovo elektronsko verzijo (»sliko«) shranili v svojem računalniku, zaradi kakšnega konkretnega razloga.

Ko so začeli pri svojem delu uporabljati računalnike, so sicer končno verzijo besedila natisnili na varni (hic!) papir, vse več tako nastalih datotek pa so tudi hranili po razno raznih direktorijih v digitalni obliki. Pojavljati so se začeli tudi že programi za pisarniško in tudi posebej pravniško poslovanje.

Internet je omogočil zelo hitro, elegantno in poceni izmenjavo dokumentov, tako da je bilo vse več pogodb (posebno v fazi osnutkov) izmenjano s kolegi pravniki, pojavila pa se je tudi želja in potreba, da bi se lahko vloge elektronsko oddajale tudi uradno na upravne in pravosodne organe.
Z razvojem elektronskega podpisa (v raznih variantah) ter modernizacijo velikih državnih sistemov je v nekaterih državah postalo možno že uradno vlaganje v elektronski obliki in v tem trenutku smo se znašli na sredini razvoja: ko je (lahko) nekaj dokumentov že izključno in samo v digitalni obliki, nekaj pa v papirnati (veliko pa tudi v obeh).

Danes pa že lahko slutimo naslednjo, tretjo fazo – ko bo večina dokumentov (ali celo vsi) nekega spisa v digitalni obliki. (Pred tem se bodo morali še bolj razviti e-Notarji, s pomočjo katerih bo možno zagotavljati in dokazovati avtentičnost dokumentov). S tem je (bo) dosežena tudi potrebna hitra in cenena mobilnost za uporabo pri globalizacijskih pravniških storitvah.

Tako kot ima vsaka novost svoje dobre in slabe strani, to velja tudi za digitalizacijo pravniških dokumentov in (vse več tudi) spisov. Največji in najnaprednejši uporabniki pač vse bolj spoznavajo, da so prednosti večje od slabosti. In tako prihaja celo do tega, da se v digitalno obliko spravljajo dokumenti (in tudi drugi predmeti -!!- zakaj pa ne, saj imamo multimedijske možnosti…), ki so doslej obstajali SAMO v fizični obliki, veliko tako skeniranega papirja pa se nato uniči in ohrani SAMO njegove digitalne informacije (te besede nisem uporabil naključno, saj urejen in na pametnem mestu shranjen podatek resnično postane več vredna informacija).

Družba DuPont, ki se mora ukvarjati tudi s tisoči zahtevkov iz naslova proizvajalčeve odgovornosti, se je tako lotila projekta, v katerem bo eliminirala 200.000 škatel papirja (v vsaki pa je povprečno po 2.500 listov!). Pri tem ji pomaga filipinska družba »OfficeTiger«, katere (pri)pravniki pregledujejo, fotokopirajo in skenirajo dokumente (v ameriškem skladišču), jih nato pošljejo v Manilo, tam pa njihovi kolegi obdelajo, shranijo, povežejo, označijo, izločijo, poudarijo itd.

Lahko si predstavljamo, da najvažnejši (ameriški) odvetniki kasneje dobijo vse relevantne informacije ter njihove kombinacije, servirane le in samo v digitalni obliki in da sta računalnik ter internet postala nekaj povsem nepogrešljivega v pravniškem poslu.

Vir, 7. 10. 2006

Priimek Janša v zgodovini

Če boste kdaj postali predsednik vlade, bo vaš priimek gotovo prišel v zgodovino. Precej truda pa si prihranite, če na Amazonu že sedaj kupite knjigo, ki na dolgo in na široko obravnava vlogo in pomen vaših sorodnikov in soimenjakov v svetovni zgodovini. Pa ni treba, da ste ravno Peterle, lahko ste tudi Peterla, Jamnik, Kokalj, Zajc, Hribernik, ali celo Prelesnik… Tako kot se na moji knjižni polici že blešči knjiga »The Tomazic Name in History«…

Gre pa seveda za novo ekonomijo v tem globaliziranem (sploščenem) svetu, kjer ima dolgi rep na Amazonu (že) veliko večjo težo, kot pa njegovo telo. Prepričan sem, da jim danes »bestsellerji« prinašajo (že) manj zaslužka, kot ogromno število »nepomembnih« publikacij.

Logika herojev nove ekonomije (v tem primeru založb) je namreč naslednja:

1 x 3.000.000 = 300.000 x 10

Ali z besedami: Če prodamo eno knjigo (en naslov) v 3 milijonih izvodov, je to enako, kot če prodamo 300.000 naslovov (vsaj) po desetim kupcem. In ker vedo, da je praktično nemogoče en naslov prodati trem milijonom kupcev, se rajši lotevajo naslovov, ki bodo prodani (v povprečju) vsaj v nekaj deset izvodih. Cena knjige je lahko v obeh primerih (kot je tudi pri moji knjigi) 29,95$.

Pa še dve »malenkosti«: 1. knjige se seveda natisnejo sproti, po naročilu in ni nikjer niti ene na zalogi 2. vsebina je sestavljena iz »fiksnega dela« (vzorec ali template) in kakšnega promila spremenljivih podatkov, pridobljenih iz milijonskih podatkovnih baz (v tem primeru rodoslovnih registrov).

Če morda nejeverno zmagujete z glavo: »Pa saj za našo družino Smrdel ne bodo dobili niti 10 kupcev!«, naj vas spomnim, da obstajajo tudi družine kot Smith, Schmidt, Novak itd. ter da marsikdo v navalu navdušenja naroči kar cel zaboj knjig, da jih bo lahko daroval svojim številnim sorodnikom… Pa še nekaj tiste »da-jih-ne-bo-zmanjkalo« miselnosti je v nas…

Bilo bi nevljudno od mene, če vam ne bi po tem uvodnem navdušenju še pošteno svetoval, ali je vredno naročiti in kupiti knjigo a la »The Dolinar Name in History«… Lahko vam prihranim 29,95$, vendar s tem tudi vsaj kanček (trenutek) blagodejnega občutja slave in nesmrtnosti…
Po pravici povedano: odločite se sami. Jaz sem dobil približno to(liko), kot sem pričakoval. Ne več, ne manj…

Prijetno sem bil presenečen nad likovno opremo: MOJ priimek »Tomazic« v rokopisu že na naslovnici! Wau! (Dvomim sicer, da bi bil tisti možakar s kovčkom v roki moj dedek, čeprav je imel tudi podobne brke). V knjigi kar mrgoli ilustracij, starinskih fotografij in (koristnih) grafov. Kdo bi si mislil, da je bilo leta 1920 v Illinoisu kar 100% mojih soimenjakov pismenih (vseh pet!), V Ohiu pa le 60% (dva sta bila morda še otroka?).

Zelo me je fasciniral graf na strani 39 (gotovo bo tudi v vaši knjigi na isti strani…): v Pensilvaniji popolna prevlada dobrih starih slovenskih vrednot: 0% ločenih družin – oba zakonska para sta si ostala zvesta do groba – 100%. Pa hiše so tudi naši predniki rajši kupovali kot pa najemali… Wau!

Pa nikar ne mislite, da so v knjigi le statistični podatki. Posebno koristne podatke (vsaj kot nova izhodišča za nadaljnje raziskovanje) bodo v njej dobili predvsem rodoslovci. Na primer, da so se 2. Marca 1902 v New York iz Bremna pripeljali Ignac, Franc in Jože Tomažič in sicer z ladjo Frankfurt. Jaz sem za svojega deda Martina Vodlana že pred desetimi leti na internetu odkril na kateri palubii se je na začetku 20. stoletja pripeljal v Ameriko in v kateri se je tri leta kasneje vrnil… Kar neverjetno je, kako veliko skeniranih in zelo starih dokumentov imajo Američani v digitalni obliki!

Pa se vrnimo k ekonomiji! Avtorji (hic?) knjige odkrito priznajo, da je priimek »Tomazic« na 83.160-em mestu (pogostosti) med 1.778.655 priimki v ZDA. Stavim*, da jih bodo vsaj za tistih bolj pogostih (preko) 80.000 prodali najmanj po 10 izvodov (predstavljajte si, da so proti vrhu vse bolj »ameriški«.

Pa še ena pomembna »malenkost«: nismo določili datuma, do KDAJ naj bi to prodali… In v tej novi ekonomiji dolgega repa ima čas povsem drugo vlogo: založnikom se pač tako ne mudi, saj nimajo stroškov s skladiščenjem, kot je to pestilo klasične založnike. V digitalni obliki bodo knjige o zgodovini vašega priimka (sicer res nastale v eni sekundi) uskladiščene še leta in desetletja…

*Tudi meni se ne mudi…

Globalizacija pravniških storitev

Internet je omogočil veliko izboljšanje učinkovitosti pravniškega dela na veliko načinov. Nekateri podjetni(ški) Amerikanci so ustanovili takšne odvetniške družbe, ki so sestavljene iz dveh ekip: ena deluje v Londonu, druga pa v Los Angelesu. Na najbolj nujnih zadevah delujejo tako, da prva ekipa – potem, ko se ob 17.00h (po londonskem času) odpravi na zasluženi počitek – preda drugi spočiti in jutranji (v Kaliforniji!) ekipi – celotne spise (seveda izključno v elektronski obliki), da se delo opravi čim prej. Morda lahko kmalu pričakujemo že tretjo izmeno pravnikov (na Filipinih), glede na to, da se je v zadnjem času pojavilo tudi oddajanje pravniških storitev preko »outsourcinga« ?

Kot ugotavlja BusinesWeek v članku »Let's Offshore the Lawyers« (September 18, 2006), je že veliko ameriških družb oddalo (nekatera) pravniška opravila posebnim specializiranim družbam v Aziji (Indija, Filipini, Tajvan). Pri tem seveda ne gre za posamične in majhne zadeve, temveč za velike, milijonske posle. Glavni motiv tu niti ni v časovnih razlikah, temveč, tako kot pri drugih oblikah globalizacije, v cenejši delovni sili – v tem primeru tudi pravnikov.

Primer: družba DuPont je najela odvetniško družbo »OfficeTiger« iz Manile (80 zaposlenih, od tega 30 odvetnikov), da jim pomaga pri vodenju velikih odškodninskih procesov (ponavadi gre za tožbe, tudi masovne, zavarovalnic iz naslova proizvajalčeve odgovornosti). Domače ameriške odvetniške družbe namreč zaračunavajo za podobna dela – pripravnikov – po $150 na uro, medtem ko Filipinci računajo le po $30 na uro.

Pri takšnem »outsourcingu« (»uporabi zunanjih virov«) pravniških storitev seveda (še) ne gre za najbolj zahtevne ali celo (polno) odvetniške storitve, temveč za takšna opravila, ki sicer zahtevajo pravniško znanje, ne pa tudi samostojnih odločitev, temveč le zbiranje pripravljalnih informacij in predlogov. V navedeni filipinski pisarni je sicer tudi nekaj diplomantov ameriških pravnih fakultet, drugi pravniki pa morajo pač vsaj dobro poznati ameriški pravni sistem.

Kot kaže, se ameriški odvetniki in drugi pravniki niti (še) ne bojijo, da bi jim zaradi oddajanja pravniških storitev v tujino zmanjkalo dela, vendar pa bo nekaj milijard dolarjev (od skupnih 226 milijard, kolikor jih ameriško gospodarstvo letno porabi za odvetniške storitve) gotovo odteklo tudi v tujino, pač zaradi enostavnih ekonomskih zakonitosti. Morda pa niti ne samo v Azijo?

Predpogoj za vse večjo globalizacijo pravniških storitev pa je v nekem drugem pomembnem sodobnem procesu – v digitalizaciji (pravniških storitev). O tem pa več v naslednji kolumni…

Vir, 30. 9. 2006