Glokalizacija

Globalizacije se danes verjetno že vsi zavedamo in bojim se, da pri večini prevladuje odpor ali celo strah pred njo. Če pa jo sprejmemo kot realnost in se ji prilagodimo ter vanjo aktivno vključimo, se lahko spremeni v veliko prednost in izzivalno priložnost, tako za posameznika, kot (in predvsem tudi) za Slovenijo…

Kar najprej zgleda slabo ali celo katastrofalno, se lahko kmalu izkaže za koristno in prinaša nove, prej povsem neslutene možnosti. Ko so v Ameriki začeli izgubljati delovna mesta zaradi poceni kitajskih izdelkov, so se najprej vznemirjali, potem pa začeli usmerjati v panoge in storitve z večjo dodano vrednostjo (predvsem informacijske tehnologije) in prepričan sem, da bodo še dolgo imeli vodilno vlogo v inovativni ekonomiji.

Tudi nam ne bo prav nič pomagalo, če se nam bo tožilo po dobrih starih tekstilnih in čevljarskih tovarnah in prav škodljivo bo, če bomo skušali (s kakršnimikoli subvencijami ali z državno pomočjo) obdržati delovna mesta, ki niso konkurenčna – v svetovnem merilu. Manj škode je, če vsa tista delovna mesta, ki so očitno neperspektivna (nekonkurenčna) takoj opustimo, kot pa če za njihovo vegetiranje trošimo sredstva iz javnih virov. Bodo delodajalci in delojemalci vsaj prisiljeni, da se čim prej prilagodijo sodobni konkurenci! Priznam, da zveni neusmiljeno, ampak prav v tem je kleč in trend sodobne globalizacije: Nenehno tekmovanje in boj za (gospodarsko) preživetje! Če nujne preusmeritve ne bomo naredili takoj, jo bomo pa čez nekaj let, na še bolj boleč način in z večjim zaostankom za vodečimi.

Dobro, pa kako naj se tisoč delavcev neperspektivne tekstilne tovarne preusmeri (»prestrukturira«)? Enotnega odgovora ni, vsak se bo moral »znajti« po svoje. Visoko izobraženi ekonomisti, inženirji, pravniki, se bodo že nekako znašli, če ne drugega na obstoječem trgu delovne sile. Za srednji kader bo že malo težje… Marsikdo pa se bo šele sedaj opogumil za podjetniški poskus… Odvisno od osebnih lastnosti. Ne pozabimo, da je del globalizacije tudi večja mobilnost ljudi. Pri nas se bodo (zaradi pomanjkanja domačih kadrov) kmalu pojavili bistri programerji iz Bolgarije in Indije. Jim bodo pač tisti Slovenci, ki se drugače ne bodo znašli, pekli pizze in jih vozili s taksijem…

Globalizacijo pa je možno tudi speljati na svoj mlin, tako kot so to na primer uspeli v Indiji. Namesto, da bistri in pridni izobraženci množično odhajajo v Ameriko in druge najrazvitejše države »s trebuhom za kruhom«, so začeli svoje storitve prodajati kar od doma. Kot gobe po dežju rastejo podjetja s po več tisoč zaposlenimi, ki preko ultrahitrih internetnih povezav nudijo vse vrste storitev komurkoli po svetu (predvsem pa programiranje, telefonska pomoč, itd.). Glokalizirali so se tako, da lahko dobro zaslužijo, pa so še vedno doma, nosijo udobne halje in jedo hrano, na katero so najbolj navajeni.

Kako pa se bi (bo!) lahko Slovenija glokalizirala? Kje so njene primerjalne prednosti? Vsekakor niso v kakšnih naravnih bogastvih, razen če kot taka ne štejemo tudi naše lepe pokrajine in kulturnozgodovinske dediščine. Na materialnem področju skoraj ne vidim drugega kot toplice za visokokvaliteten (»welness«) turizem (v kombinaciji z zasebnimi zdravstvenimi storitvami) in možnost biološkega kmetijstva (kmečki turizem, vrnitev k naravi itd.).

Največ možnosti imamo verjetno v ljudeh samih: v znanju in smislu za podjetništvo. Slednje je bilo v prvi polovici prejšnjega stoletja že prav lepo razvito in na najboljši poti, da prodre v evropski vrh, pa je bilo z revolucijo povsem zamorjeno in le ubogi obrtniki so ohranjali žlahtno tradicijo, seveda v zelo omejenih okvirih.

Srečni smo lahko, da sedaj živimo v času, ko ni nobenih omejitev več! Ves svet je pred nami: mladi podjetniki imajo na Facebooku pred sabo trg 60 milijonov posameznikov, od katerih je vsakdo le en klik in eno sekundo oddaljen! Pa naj se znajdejo!

Seveda ne bodo mogli uspeti le kot posamezniki. Namesto da si slepo konkurirajo na malem slovenskem trgu, naj se povežejo in skupaj podajo v veliko večje arene. Namesto, da jih pet razvija vsak svoj sistem »opozorilo-potnikom-da-se-bliža-postaja«, naj se raje dogovorijo, uskladijo ter povežejo in skupaj naredijo en »passenger-alerting-system« ter ga prodajajo po vsem svetu.

Od države pač ni treba pričakovati, da nas bo usmerjala, v kakšne vrsto gospodarstva naj se podajamo. Dovolj je, da se čim bolj umika in odstranjuje administrativne in davčne ovire. Ocenjujem, da sedanji vladi to kar dobro uspeva.

Iskanje s pomočjo umetne inteligence

Bolj kot razvijamo in obvladujemo informacijske tehnologije, bolj spoznavamo kako fantastično razvita in popolna s(m)o (že milijone let delujoča) živa bitja - in mi ljudje kot krona stvarstva še posebej. Sedaj ko imamo že super hitre procesorje, gigabajtne nosilce »spomina« in celo terabajtno svetovno omrežno podporo, uspevamo počasi (in zelo nezanesljivo) prepoznavati obraze na (ustrezno kvalitetnih) slikah, kar je sicer prava malenkost za vsakega povprečnega otroka, pa čeprav tudi preko človeškega očesa informacije pridejo v možgane preko tisočih pikčastih impulzov (v bistvu tudi digitalnih)…

Družbe kot Riya, ki so doslej uspele še najbolje spoznati vsebino slik (»Visual Search«), se hvalijo s tem, da so še največ dosegle na enem od področij umetne inteligence – »computer vision«. Slike, katere mi spoznamo in »razumemo, sprejmemo« v sekundi, morajo računalniki najprej spremeniti v matematične algoritme in šifre (povprečne slike jih imajo vsaka po 6.000), nato pa se začne strašno komplicirano »računanje« zato da bi se našle znane in smiselne kombinacije… In če naj bi nek obraz prepoznali za potrebe bio-metričnih potnih listov, potem je treba dobljene kombinacije primerjati še z tisoči in tisoči drugimi slikami… (kar mi spet naredimo ponavadi kar mimogrede in se spomnimo znanca izpred 10 let)…

Z vizualnim področjem sem začel zato, da bi si lažje predstavljali, na kakšen zapleten način mora »neumni« računalnik začeti tudi na področju besedil (kar je nam pravnikom bolj pomembno). Zaporedje črk in drugih znakov je potrebno najprej »na grobo« spoznati in razdeliti na besede in stavke. Umetna inteligenca je potrebna od tu naprej, začenši z že dokaj razvitimi besednimi tehnologijami. Visok nivo (formalnega) prepoznavanja besedil tudi v slovenščini si lahko ogledate pri Microsoftovih orodjih v Pisarni – Office 2003, kjer vam računalnik lahko že kar koristno pomaga pri odpravljanju slovničnih napak.

Trdo delo pa se tu seveda šele začenja: ugotoviti, kaj besedilo POMENI in to potem povezati z drugimi ustreznimi pojmi in besedili. Za to pa je potrebno (biti vključeno) že zelo specifično znanje. Umetna inteligenca na področju medicine (ki je tudi že precej razvita), mora povezati težave s krvnim pritiskom z (ne)primerno prehrano in z ustreznimi terapijami in zdravili.
Nepogrešljivi iskalni stroji doslej niso imeli ustreznih rešitev, niti vključenih elementov umetne inteligence. Še najbolj se je temu približal legendarni Google (in v tem je tudi skrivnost njegovega uspeha), vendar na dokaj specifičen način, s pomočjo določenih »trikov«. Iskane pojme je namreč začel povezovati s pomočjo statističnih metod: od kje so se ponavadi pojavljali iskalci, katere so (naj)bolj iskane strani, kateri linki so najpogostejši itd. Tako bi nas na področju medicine verjetno hitro pripeljal tudi od visokega pritiska do ustreznih zdravil (s plačanimi oglasi). Za splošno iskanje je tudi to ponavadi dovolj, nikakor pa ni to prava smer za bolj zahtevno in kvalitetno iskanje – predvsem tudi ne na pravnem področju. Z vidika iskalnika, kot je Google je namreč celotni internet ena sama ogromna zakladnica najrazličnejših besed (na določenih straneh), skupaj s povezavami med temi besedami in stranmi. Pa prav nič več!

Upam si celo trditi, da še tako izpopolnjen(i) iskalnik(i) a la Google predstavlja(jo) povsem neustrezno smer (»dead end«) nadaljnjega razvoja obdelave informacij, razen seveda, če jim bodo določili povsem novo arhitekturo. Kot si lahko predstavljate bodo morali pri (zasnovi in) izdelavi novega (pravega) iskalnika na medicinskem področju sodelovati predvsem zdravniki, na pravnem pa – predvsem pravniki. Med bilijoni in bilijoni besed (pogosto obdanih z morjem navlake) bo možno dobro informacijo najti le z uporabo pravega ZNANJA (ki pa doslej ni bilo ustrezno vkomponirano v iskalnike).

Imamo srečo, da je prav pravo eno od najbolj ustreznih področij človeške dejavnosti za obvladovanje s pomočjo računalnikov, saj se študentje na nek način vsa leta študija učijo predvsem raznih PRAVIL.

S pomočjo umetne inteligence bo torej potrebno najprej vsa ta pravila (in njihove povezave) predstaviti računalniku, ki bo odslej znal prepoznati tudi nova (pravna) besedila in nam jih predstaviti preko iskalnika (search engine). Postopek bo sicer dopolnjen s spoznanji strojnega učenja in statistike, vendar bo temeljil na znanju in pravilih, katera bodo definirali pravniki.
Kot vse kaže se bomo zelo ambicioznega (in dolgotrajnega) projekta uporabe umetne inteligence v pravu lotili skupaj z nekaterimi najrazvitejšimi državami EU in lahko napovem, da bodo uporabniki siatema IUS-INFO eni prvih, ki bodo uporabljali PRAVI pravni iskalnik.

Vir, 26. 8. 2006

Ali je pravo tudi gensko pogojeno?

… in bodo znanstveniki nekoč odkrili tudi enega ali več genov, ki vplivajo na človekov odnos do prava? Ko človek bere knjigo GENOM* si lahko zamisli tudi to možnost. Odkar je bilo namreč lociranih tistih 100.000 genov (porazdeljenih na 23 kromosomih), se je namreč šele dobro začelo odkrivanje njihovih lastnosti ter pogojenosti raznih človekovih lastnosti in funkcionalnosti z zaporedji »binarne kode« na teh zelo dolgih in zapletenih verigah (sladkorjev in fosfatov, ki se imenujejo) DNK.

Hkrati s tem so se začele definitivno potrjevati nekatere stoletja stare znanstvene (biološke, medicinske, psihološke in celo sociološke) teorije (in celo utrjevati z novimi dokazi), druge pa so (bodo) lahko dokončno zavržene (z jasnimi dokazi o napačnih predpostavkah in zaključkih). In če so na nekaterih genih tudi nedvomno »stikala« za razne družbene odnose med ljudmi, potem so nekatera verjetno tudi za naš odnos do tega, kar nam naša okolica zapoveduje kot prav(no)…
Že v šoli smo se učili o stranskih vejah tradicionalne biologije (genetike), ki so dokazovale, da imajo nekateri ljudje že v svojih dedni zasnovi nagnjenje h kriminalnosti. Čeprav so malo resnejši raziskovalci skušali odstraniti sociološke komponente (okolje, vzgoja), so še vedno lahko našli statistične dokaze, da je hudodelnost lahko podedovana. Danes bi se takšen zaključek sicer označil kot šarlatanski, vendar pa vse bolj poglobljeno spoznavanje človeškega genoma prinaša tudi nova spoznanja, ki včasih delno rehabilitirajo tudi povsem zavržene teorije. Trije stavki se v takšni ali drugačni obliki bralcu ponavljata skozi vso knjigo: »Tudi v tem je lahko delček resnice.«. »Zakaj – ne vemo.« in pa »Obstajajo pa seveda izjeme.«

Sicer pa si lahko vprašanje o morebitnem obstoju »pravnega gena« zastavimo drugače, ne z negativne strani (tako kot to isto velja za gene kot nosilce dednih bolezni – ugodna »nastavitev« gena bolezen ravno preprečuje!). »Ali imamo ljudje prirojen odnos do upoštevanja pravnih norm?« »Ali ima lahko nekdo takšen »karakter«, da vedno teži k »uboganju« (predpisov), drugi pa takšnega, da ga vedno bolj (za)mika, da bi se jim izognil?« »Ali je nekdo lahko »že po naravi« bolj discipliniran davčni obveznik, kot drugi?«

Stavim, da bi mi veliko staršev pritrdilo, da je nekaj »ubogljivega«, »kljubujočega«, »zvijačnega«, »redoljubnega«, »prevratniškega«, tudi v naših genih (to ni isto kot podedovano), saj imajo dokaj različne otroke, katere vzgajajo enako in v enakih okoljih, a so vendar med seboj dokaj različni. Gotovo bi si pogosto upali tudi napovedati tudi, kateri od njih bo bolj pridno plačeval položnice in kateri bo vedno najprej skušal najti kakšne luknje v zakonu ter bo vedno pripravljen za izkazovanje kakšne oblike »državljanske nepokorščine«. Na koncu vsakega odstavka moram seveda dodati tudi stavek: »Obstajajo pa seveda izjeme.«

Če še niste prebrali knjige o genomu, se verjetno sprašujete, ali govorim figurativno, ali pa bi bil takšen »pravniški« gen nekaj dejanskega in znanstveno opisanega? Če bi ga odkrili (morda so ga pa že (?) in se skriva v kakšni ogromni spletni podatkovni bazi, tako kot že drugi (približno) 10.000 malo bolje raziskani geni. Opisan bi bil pa približno tako, kot je »inteligenčni gen«: imenuje se IGF2R, nahaja se na dolgem kraku 6. kromosoma. Kadar je vklopljen (»Obstajajo pa seveda izjeme.«) določa funkcijo posebne beljakovine, ki povzroča bistre ideje. Ima kar 7.473 črk, vendar se celotno njegovo sporočilo (praktično digitalna koda) razteza prek 98.000 črk dolgega odseka genoma, kar 48-krat prekinjenega z nesmiselnimi zaporedji, imenovanimi intromi (podobno kot pri tistih revijah, kjer imajo veliko reklam med članki). Gen je povezan z inzulinu podobnimi beljakovinami in povzroča, da ljudje z visokim IQ učinkoviteje porabljajo glukozo v možganih…

Locirani so tudi že geni za sramežljivost, za zapeljevanje in za odpor… eden od evolucijskih biologov pa je prepričan celo, da je našel nevronski modul, ki omogoča večjo ali manjšo nagnjenost k religioznosti… Dvomim, vendar le dodajam stavek: »Tudi v tem je morda lahko delček resnice.«.

Kandidatov za gen, ki ima največji vpliv na človekov odnos do prava, je vsekakor znanih že precej, saj jih najdemo opisane v citirani knjigi v najrazličnejših kombinacijah. Še najbližji so tisti, ki izhajajo iz zgodovinskega razvoja naše vrste in so bili posledica različno organiziranih in strukturiranih družbenih skupin (lovci ali poljedelci, patriarhalni ali matriarhalni, monogamni ali poligamni, stacionirani ali nomadi itd.). Da pa ne bi koga spet misel zapeljala v kakšen svet preživelih ideologij in kvazi-znanstvenih smeri (evgenika, super rase, socialni inženiring, itd.) naj takoj omenim, da so geni le eden od dejavnikov, ki (lahko) vplivajo na človekovo telo in na njegovo ravnanje. Njihove »ventile« (koliko so vklopljeni in koliko ne) namreč upravlja tudi zunanja okolica in družbeno okolje, predvsem pa tudi človek sam s svojo – svobodno voljo. To se lahko pozna takoj (zavestno preusmeritev človekove misli v kakšno prijetnejšo in srečnejšo smer mu lahko takoj spremeni razpoloženje, saj se ob tem preklopi marsikatero stikalo za kakšno ugodnejšo beljakovino) ali pa morda šele čez več generacij »Zakaj – ne vemo.«

Ali ob branju teh vrstic čutite, kako revolucionarna so bila odkritja (prave strukture človeškega genoma) okrog zadnjega preloma stoletja? Vsaj za tiste, ki smo se šolali pred nekaj desetletji! Še v sedemdesetih letih je izšla knjiga, ki pove vse že v naslovu: »Ne v naših genih!« (»Not in Our Genes!«). V tistem času je bila še vedno verjetna hipoteza, da so genetski vplivi na vedenje neznatni. Po poldrugem stoletju raziskav vedenjske genetike taka zamisel ne vzdrži več. Geni vplivajo na vedenje! Mi sami pa seveda tudi lahko vplivamo na vedenje genov.
Če (ko) se bo v »knjigi« Človeški genom (ta knjiga obsega okrog milijardo besed!) definiral tudi »pravniški gen«, se bo seveda pojavila tudi nova nevarnost (kot se je že v toliko drugih primerih) in skušnjava, da bi »se dali pregledati« in ugotoviti »kvaliteto« (stopnjo intenzivnosti) tega gena. Tako kot se za nagnjenost k holesterolu zanimajo razne zavarovalnice, bi se za »prav(n)o naravnanost« (»usmerjenost«) razno raznih kandidatov za razno razne funkcije zanimale razno razne inštitucije…

To pa je že tema za nove in še bolj aktualne kolumne…

*Zelo priporočam branje knjige »Matt Ridley: GENOM Biografija človeške vrste; Žepna knjiga«

Vir, 29. 7. 2006