Saj nisem mislil, da bo treba spet odgrinjati žalostno
resnico in spet drezati v boleče rane. Vendar si ne morem kaj, da ne bi (vsaj
mlade ljudi) opozoril na sprevrženost današnje povampirjene slovenske levice,
ki (edina v Evropi) skuša legitimirati pol stoletja trajajočo komunistično
diktaturo in njene voditelje, s Titom na čelu. Povsod drugod v Evropi vse
totalitarizme (nacizem, fašizem, komunizem) jasno zavračajo in obsojajo,
zločine pa priznavajo (Katin!) in razkrivajo.
Pri nas pa vsak dan hodimo po ulicah in trgih imenovanih po
diktatorju (kar v Ustavo si je dal zapisati dosmrtno predsedstvo) in masovnem
morilcu! Kar molčati pa o tem tudi ne moremo…
Resnica bo neizbežno prišla na dan… Ampak zakaj bi bila do
nje prikrajšana že današnja mladina?
Pa ponovimo: Tako kot je dal Stalin ukaz, naj pobijejo (med
vojno) 20.000 Poljakov, tako je dal Tito ukaz, naj pobijejo (vsaj) 12.000
Slovencev (zraven pa še kakšnih 100.000 drugih narodnosti) – PO VOJNI!
Pa saj tega niti ni skrival: v začetku maja je z balkona
(današnje univerze) vpil nekako takole (citiram po spominu, vendar zagotavljam,
da je vsebina popolnoma točna, saj je govor posnet na filmskem traku):
»Naši narodi so končno dočakali svobodo. Ne bodo pa je
dočakali narodni izdajalci, ki se sicer še skrivajo izza meje, vendar jih bo
naša roka dosegla. Potem ne bodo nikoli več občudovali lepot te naše čudovite
domovine…« Skratka: napovedal je, da jih bo skušal dobiti nazaj in da bodo nato
pobiti!
Nekaterih pa niti ni bilo treba vračati (iz Avstrije), ampak
so na svojo usodo čakali kar v Ljubljani – v Šentvidu. Med njimi je bil tudi
moj stric France Vodlan.
Kako grozno grozljivo in v vesolje vpijoče krivično je
moralo biti v tistih breznih, kjer je PO drugi svetovni vojni bilo usmrčenih na
desettisoče nedolžnih Slovencev! In to ne od kakšnih tujih okupatorjev, temveč
od rojakov! Seveda se ne morem izogniti misli na ubogega strica – brata moje
mame Franceta Vodlana, za katerega še vedno ne vemo, v katerem breznu gnijejo
njegove kosti.
Mama mi je njegovo zgodbo skrivala tja do mojih 15 let, kot
je podobne zgodbe skrivalo še na tisoče drugih slovenskih staršev. Če bi otroci
nevede kaj od tega povedali v šoli ali med prijatelji, bi lahko ostali
zaznamovani in dodatno onemogočeni za vse življenje. Poznam žensko mojih let,
kateri mama do svoje smrti (pred nekaj) leti ni povedala nič o tem, kdaj, kako
in zakaj je bila ubita njena sestra. Vso bolečino je nosila v sebi in logično
je, da jo je hčerka velikokrat zalotila, kako na samem joka…
Franceta je imela moja mama najrajši od vseh šestih bratov.
Bil je še najbolj rahločuten in pokroviteljski do sestrice, ki se je morala
boriti za svoje mesto kot edina v moški družbi. Izučil se je za čevljarja, se
ukvarjal s telovadbo, se nekajkrat nesmrtno zaljubil in bil na vrhuncu svoje
mladosti, ko je napočila (2. svetovna) vojna. Ta del Slovenije je bil okupiran
od Nemcev in kmalu se je rodil tudi odpor. Kakšen od bratov je bil mobiliziran
v nemško vojsko, drugi deportiran v Avstrijo, France pa je leta 1943 prostovoljno
in zavestno odšel v partizane. Ves čas je bil v 2. četi Šlandrove brigade. Ker
se je zadrževal v okolici doma, ga je sestra večkrat obiskala (mu nosila hrano
in obleko) in sta se tudi iskreno pogovarjala, tako da je lahko zasledovala
tako razvoj v tem odporniškem gibanju, kot tudi v bratovem razpoloženju in
mišljenju.
Kmalu se je pokazalo, kako zlorabljani so »navadni«
partizani, saj so imeli vse vajeti v rokah dobro organizirani komunisti,
katerim še zdaleč ni bila prvenstvena osvoboditev od okupatorjev, temveč
izvedba revolucije in prevzem oblasti. Tako so se že zelo kmalu začeli zelo
oholo in nasilno obnašati ter niso niti dovoljevali nobene druge oblike odpora
proti tujim okupatorjem, celo izrecno so jo prepovedali. Tiste rojake, ki se
jim niso podredili, so enostavno likvidirali.
Če so na začetku partizani še vsi spali in jedli v enakih
pogojih, je kmalu prišlo do diferenciacije in lonci, kjer so bili vodilni, so
bili dosti bolj polni mesa, kot pri ostalih. Franceta je to vse bolj begalo, posebno
še, ker je bil tako naiven, da komunistične zarote dolgo niti ni spregledal.
Zelo so me pretresle njegove besede, kot jih je dobesedno izrekel svoji sestri
(moji mami): »Veš Micka, čutim, da bo Slovenija še svobodna! Samo jaz te
svobode ne bom užival. Čutim, da bom umrl.«.
Pa je doživel konec vojne! Ne pa tudi svobode, temveč kruto
smrt! Zgodaj spomladi 1945 mu je bilo končno jasno, kaj imajo za bregom
komunisti in je zato partizane zapustil. Tega niti ni storil na kakšen posebno
aktiven način, temveč se je le prepustil domobrancem, ko je bil bolan, saj je
imel malarijo. Ni sicer imel posebne želje, da bi se pridružil nasprotni
vojaški formaciji domobrancev, saj so bili ti tedaj v ne preveč zavidljivi
situaciji, vendar se je moral zaradi zaščite lastnega življenja (partizani bi
ga sicer ubili) povezati tudi z njimi. Gotovo pa je, da ni v teh zadnjih dneh
vojne (kot tudi ne prej) nikomur naredil nič slabega, kaj šele da bi koga ubil
(mama je prepričana, da se je tega izognil tudi v prejšnjih dveh letih).
In ko je v začetku maja prišla »svoboda«, je bil France
takoj aretiran in odpeljan v Šentvid pri Ljubljani, v taborišče, ki je bilo
zbiralnica za množične poboje. Ob oddaljenih burnih zvokih zmagoslavja se je
tukaj v nečloveških razmerah nahajalo na tisoče žrtev državljanske vojne, ki je
potekala v Sloveniji znotraj svetovne vihre. Sestra je bila z njim v stikih še
ves mesec maj in do polovice junija. Preko uslužnih znancev mu je pošiljala
pozdrave. Od njega je dobila le pozdrave, kaj več si tudi ni upal povedati.
In potem se je začela velika morija, brez primere v
zgodovini našega naroda! Med vsemi petimi leti vojne ni bilo takšnih pobojev,
kot po vojni, ko je šlo le še za politični obračun z drugače mislečimi
(komunisti so se tako odkrižali večine tistih, ki bi lahko ogrozili njihov
prevzem oblasti)! Brez kakršnegakoli sojenja ali ugotavljanja krivde so (sedaj
že) oblastniki pobili več deset tisoč domobrancev in drugih političnih
nasprotnikov ter njihovih družinskih članov, med njimi tudi veliko otrok.
Tragično in ironično je, da se je največji skupini že uspelo
rešiti in se preko mejnega predora prebiti do Avstrije ter se tam vdati
(prepustiti) zmagovitim (zahodnim) zaveznikom, nakar so jih angleške vojaške
oblasti zvijačno (z obljubo, da bodo šli v Italijo) spravile v živinske vagone
in jih transportirale nazaj v Jugoslavijo, kjer so jih prevzeli partizani.
Mojemu stricu je bil prihranjen ta izlet v Avstrijo, likvidiran pa je bil tako
kot drugi, gotovo na enem od (sedaj že znanih) množičnih morišč.
In kako nečloveško surovo so opijanjeni likvidatorji ravnali
z obupanci, kot je bil gotovo tudi France! Potem ko je bila sprejeta odločitev
– na vsak način na najvišjem vrhu – je operacija predstavljala le še velik
logistični problem. Kam s tisoči trupel? Spomnili so se, da v nekaterih delih
Slovenije zaradi geografskih posebnosti obstajajo globoke vrtače, jame in tja
noter se jih bodo znebili. Ker bi bil prevoz trupel dosti težji od živih teles,
so jih s posebnimi transporti, vlaki in kamioni na desettisoče in v točno
razporejenih terminih vozili na morišče.
Da bodo tam dočakali smrt, je moralo biti vsakomur povsem
jasno, saj so jih pred vkrcanjem do golega slekli in po dva in dva zvezali z
ostrimi žicami. Marsikomu so tudi še izbili kak zlat zob, da o drugih
malenkostih, katere so jim pobrali in o poniževanjih niti ne govorimo.
V gozdovih Kočevskega Roga so svoje sonarodnjake nagnali iz
kamionov, jih postavljali v vrsto pred nekaj deset metrov globokimi jamami in
jih pokosili s strojnicami, tako da so se mrtvi ali ranjeni zvračali v globino.
Padali so drug na drugega, marsikdo še živ. Hlastali so po zraku, pili in
pljuvali kri ter se z odrivanjem trupel skušali držati pri vrhu gomile in pri
zraku. Njihovi rablji so si vsakih nekaj ur vzeli malo časa za počitek in
obnovo municije in takrat so se nekateri v strahu in smrtni tišini med seboj
tudi šepetaje pogovarjali.
Kako vse to vemo? Ker se jih je nekaj kljub zelo strogim
»varnostnim ukrepom« le uspelo rešiti, pobegniti v tujino in pričevati o
strahotnem zločinu.
Tisti z največ sreče in spretnosti, so se namreč prikopali
na vrh stotin trupel, se potuhnili, zaščitili s tujimi udi in celo uspeli
preživeti zaključna večerna miniranja, s katerimi so hoteli izvršitelji zasuti
trupla in za vedno skriti dokaze. Po nekaj dneh, ko se je na poletni vročini že
razširil neznosen smrad gnijočega mesa in krvi in se je pozornost stražarjev
nekoliko zmanjšala, je trojici ali četverici uspelo iz brezna splezati ponoči s
pomočjo naslonjenega debla podrtega drevesa in se golim ter ranjenim odplaziti
v noč.
Sedanji oblastniki v Sloveniji niso mogli povsem prikriti
informacij o teh velikih madežih v Slovenski zgodovini, čeprav se zelo trudijo,
da bi bili ti dogodki čimbolj minimizirani in relativizirani. To vem iz lastnih
izkušenj, ko sem bil nekaj let vodja posebne komisije za raziskavo povojnih
pobojev v moji lastni občini Domžale. Predstavniki strank kontinuitete so si
nenehno prizadevali, da bi kaj prikrili ali vsaj delali nekakšne posmrtne
klasifikacije: ta je vreden spomina, ta pa je bil »narodni izdajalec«. Le
stežka smo naredili seznam okrog 280 imen z imeni lokalnih žrtev, pri čemer sem
spoznal veliko prav tragičnih usod.
Zanimiv je primer, ki ilustrira, kako neusmiljeni so bili
oblastniki celo do običajne posmrtne pietete, ki se v vsaki družbi
predpostavlja že tisočletja. Partizani so (mislim, da leta 1944) ubili nekega
narodno (desno) usmerjenega fanta iz sosednjega naselja ter njegovo truplo
zagrebli na travniku v bližini gozda. Ko je nastopila »svoboda« so starši in bratje
želeli kosti prenesti na pokopališče v Dob, vendar jim oblasti še več let tega
nikakor niso dovolile. Pet let po koncu vojne so se bratje končno toliko
opogumili, da so neke noči odkopali kosti in jih skrili v domači kleti. Ko je
čez nekaj let umrl oče ubitega, so izkoristili fizično okoliščino, da je bil
oče brez ene noge in so k truplu na tisto mesto, kjer bi bila sicer noga,
podtaknili bratove kosti ter oba skupaj končno pokopali. Zaupali so mi, da so
na sedmini prav zadovoljno spili še kak dodaten kozarček, da so tako uspešno
prelisičili oblast, ki jim ni dovolila niti najosnovnejših civilizacijskih
dejanj. Odslej so ob prazniku Vseh svetih (tudi ta oznaka tradicionalnega
slovenskega praznika je bila odpravljena in nadomeščena z izrazom »dan mrtvih«)
imeli dosti boljši občutek, ko so stali pri grobu, kjer je bilo sicer napisano
le očetovo ime, a oni so vedli, da so tukaj shranjeni tudi ostanki mrtvega
brata.
Ti strahotni dogodki, ki so nastali v pijani evforiji
slučajnih zmagovalcev, so po krivici v svetu še premalo poznani, tudi zaradi
slabega občutka (sokrivde) angleških oblasti, ki (še) ne priznajo, da so tudi
oni naredili usodno napako. Gotovo je tudi njih že tedaj preslepil zvijačni
Tito, ki je nato še desetletja igral spretno vlogo nekakšnega (simpatičnega)
prosvetljenega diktatorja in na svoj pogreb zbral ves cvet svetovne politike.
Dejstvo pa je, da je maja in junija Tito imel v celotni
Jugoslaviji oblast trdno v svojih rokah in da je bila organizacija tako
vojaških kot civilnih struktur povsem centralistična. Nemogoče si je zamisliti,
da bi (drago) operacijo likvidacije desettisočev (vojnih) ujetnikov izvedli
brez njegovega izrecnega soglasja in ukaza. Seveda je prav tako gotovo, da je o
slovenskem delu pobojev bilo seznanjeno (in se je s tem strinjalo) tudi
celotno slovensko komunistično vodstvo
na čelu z Edvardom Kardeljem. Pri sistematičnem nasilju in teptanju človekovih
pravic pa ni šlo le za burno kratko obdobje po vojni, temveč za večletni proces.
Tito je še dolgo v petdeseta leta vzdrževal najzahodnejše koncentracijsko
taborišče v Evropi, za svoje politične nasprotnike – na Golem otoku, ki je bil,
tudi paradoksalno, pravi pekel sredi prelepega Jadrana.
Krasen dokaz navaja Igor Omerza v svoji knjigi »Edvard
Kocbek osebni dosje št. 584«, ko ugotavlja da »je prav Tito o pokolu
domobrancev in ostalih množičnih povojnih pomorih v Sloveniji in Jugoslaviji
vedel prav vse oz. je zanje zgodovinsko najbolj odgovoren; brez njegove
privolitve / odločitve se sploh ne bi mogli zgoditi.«:
»In tako, kot smo se po letu 1948 zgražali nad stalinskimi
klevetami in napadi, tako smo pred tem bili ponosni na Stalinove pohvale. Ko mi
je visoki funkcionar poljskega ministrstva za zunanje zadeve – premlad za tako
visok položaj, toda komunist – poleti leta 1946, v avtu na cesti Bled-Ljubljana
pravil o tem, kako je Stalin zmerjal poljsko delegacijo, v kateri je bil tudi
on, zaradi mlačnosti proti nasprotnikom, in hvalil Tita: 'Tito je junačina
(rusko – molodjec), on jih je vse pobil' – sem tako jaz kot tovariši iz CK,
katerim sem to pripovedoval, občutili surov, toda ne tudi neugoden ponos.«
Milovan Đilas, Druženje s Titom, založniško podjetje Goran Zemun 1990, str.53.
Žalostno je, da še danes v velikih slovenskih mestih
obstajajo ulice in trgi s Titovim imenom in da se v prestolnici Ljubljane še
vedno košati Kardeljev spomenik.
Žalostno je, da slovenska država s svojim represivnim
aparatom (sodišča, tožilstva, policija) še vedno ni našla dovolj moči, da bi
(vsaj simbolično) sprožila ustrezne preiskovalne
sodne postopke proti tistim (glavnim) še živečim pripadnikom
(funkcionarjem) prejšnjega režima, ki so sami med vojno in predvsem po vojni
zagrešili številne uboje ali drugim ukazali množične poboje, brez posebnih
pravnih zadržkov pa so več let sodno preganjali enega pripadnika domobrancev
zaradi očitanega enega uboja! Kar je bila očitno v nebo vpijoča manifestacija
zlorabe pravosodja v politične namene.
Sicer bo pa zgodovina še vse postavila na svoje mesto, če ne
takoj, pa malo pozneje. Tito bo takrat imel v šolskih učbenikih svoje zasluženo
mesto le še v družbi Hitlerja, Musolinija, in Stalina.
Anton Tomažič
Objave
