Kakšen nacionalni interes

Prvič se mi je zgodilo, da se izrazito ne strinjam s tako pomembnimi pravnimi strokovnjaki, profesorji in avtoritetami, kot so (tudi moj) profesor France Bučar, vodilni najvplivnejši pravniki Marko Pavliha, Miro Cerar, Nataša Pirc Musar, Aleksander Čeferin, Verica Trstenjak, pa Čebulj, Jerovšek, Starman, Virant… niti z vodilnimi politiki pomladnih strank kot so Janša, Peterle, Novakova, Žerjav… Gre pa za enega najvažnejših vprašanj našega časa in neposredne prihodnosti – načina reševanja mejnega spora s Hrvaško in arbitražnega sporazuma.

Ker jih vse zelo cenim in v celoti priznavam njihovo pravniško in politično kompetenco, sem skušal še enkrat preveriti, kako bi si jaz kot povprečen pravnik in bivši politik sploh drznil ugovarjati njihovim pravnim argumentom. Pa sem ugotovil, da jih skoraj ni! Pravnih argumentov namreč. Med politiki jih niti ne bi toliko pričakoval, med pravniki pač. Tistih nekaj spornih definicij, kjer bi res lahko šlo za pravna vprašanja, so pa tudi drugi pravniki (Patrik Vlačič, Katarina Kresal, minister Zalar, Matevž Krivic) že omajali na neposrednih srečanjih v Odmevih ali na njihovih blogih. Na primer, kaj pomeni »junction« (stik, dostop?) do odprtega morja. Za enega (pravnika) nekaj, za drugega pa nekaj čisto tretjega.

Ko sem ponovno analiziral številna negativna stališča pravnikov in politikov, sem ugotovil, da v njih prevladujejo pravzaprav: 1. pomisleki o ustreznosti postopka, po katerem je prišlo do arbitražnega sporazuma (ni bil dosežen nacionalni konsenz, sprejemljiv tudi za opozicijo) in 2. svarila zaradi ogrožanja nacionalnega interesa (če tovrstne »argumente« izločimo iz prispevkov najuglednejših pravnikov, ostane še prav malo besedila). Ni pa sledu o kakšnih resničnih pravnih dilemah.

V Sloveniji se ta trenutek vsi (politiki, pravniki, mediji, javno mnenje) delimo na dva tabora pravzaprav v oceni, za kakšen nacionalni interes gre! Vsak (pravnik, politik, državljan), ki misli, da je na tehtnici VELIK nacionalni interes, ne more iz svoje kože ter daje (pre)veliko težo tudi manj pomembnim pravnim ter političnim problemom, pri čemer poudarja svoje skepticistične poglede na arbitražni sporazum. V bistvu se boji(jo), da bi njegova realizacija bila za Slovenijo škodljiva. Arbitražni senat bi lahko odločil tako, da bi nekaj velikega izgubili (za vse večne čase).

Jaz pa sem prepričan, da gre v bistvu le za MANJŠI nacionalni interes! Priznam, da sedaj izgleda zelo velik, po vseh teh letih medijske pozornosti, Jorasove hiše, padcev v vodo, strganih mrež, kazanja zadnjice, zemljevidov, analiz, intervjujev, obljub, groženj, tihe in glasne diplomacije itd. itd.

Pa poskusimo vse to odmisliti! Vprašajmo se: »Za kaj pravzaprav gre?« Pri tem nam lahko veliko pomagajo tujci, ki ne morejo razumeti trmastega vztrajanja obeh držav. Za kaj pravzaprav gre? Ali gre za kakšne večje teritorialne zahteve (ene ali druge strani)? Ali gre za sporna mesta ali vasi? Ali gre za bogata podmorska nahajališča? Ali gre za kakšno zatirano manjšino (na eni ali drugi strani)? Ali gre za kakšne vojaško-obrambne pomembne strateške točke? Ali gre za (realno) možne pomorske blokade? Ne, ne gre! Celo pri zadnjem vprašanju, kjer so arbitro-skeptiki gotovo kar poskočili (z vprašanjem: »Kaj pa, če nam bo Hrvaška blokirala morsko pot do odprtega morja?«), jih lahko kar hitro pomirimo (v Pahorjevem slogu): »So what?« Bodo pa ladje zavile malo na desno in se v širni svet odpeljale kar po italijanskem morju. Saj smo ja (in bo kmalu tudi Hrvaška) v EU in v Schengenskem območju! Ali se nismo zmenili za prost pretok blaga in storitev na celotnem območju EU? Ali ne bodo vse tri države članice EU? Ali se bodo blokirale znotraj Schengena? Ali nismo vstopili v EU čisto zares in (verjetno) za vedno?

O nacionalnem interesu pač lahko vsi govorimo in si pri tem vsak svoje predstavljamo. Zato si bom tudi jaz drznil malo eksperimentirati in ga celo ovrednotil (seveda popolnoma subjektivno). Recimo, da je mera za nacionalni interes %NI in da je maksimalna vrednost 100. To bi bila verjetno premožna, varna in srečna sedanjost in prihodnost slovenskega naroda in vseh državljanov Slovenije… itd. itd. V preteklosti je bil slovenski nacionalni interes že večkrat resno ogrožen. Točnih izračunov ni, po nekaterih (mojih) ocenah pa najbolj takrat, ko smo izgubili Celovec in Koroško (za okrog 25 %NI), Trst in Primorsko (30 %NI), med drugo svetovno vojno (preko 50 %NI), leta 1991 (33 %NI).

V primerjavi s preteklimi kriznimi obdobji lahko ocenim(o) tudi sedanjo ogroženost (leta 2009) slovenskega nacionalnega interesa zaradi spora s sosednjo Hrvaško (če odmislimo medijski vpliv). Mislim, da je ta nekje med 0,2 in 0,3 %NI (z besedami; ničcelihtridesetinke), če pa upoštevamo še sporna področja ob reki Muri, pa se ta številka lahko dvigne tudi do 0,5 %NI. To je seveda v absolutnem znesku še kako velika vrednost, tako v materialnem smislu, še bolj pa v nematerialnem, političnem. Arbitražni senat bo imel zato veliko odgovornost in le želimo si lahko, da jo bo kar najbolje upravičil.

Kaj pa če do arbitraže ne bo prišlo in državi še naslednjih 18 let ne bosta mogli rešiti medsebojnega spora? Tudi v tem primeru bo trpel slovenski nacionalni interes – in to morda še bolj, kot v gornjem primeru! Zapletalo (in vsekakor zavlačevalo) se bo pri vstopanju Hrvaške v EU, pri čemer pa se bo vse bolj kot glavni »krivec« (upravičeno ali ne) pri drugih državah kazalo na Slovenijo (ki bo verjetno blokirala pristop). Namesto da bi se Slovenija znebila zunanje meje Schengena, jo bo ta še dolgo obremenjevala (pritisk ilegalnih priseljencev se bo verjetno še krepi), Hrvaška pa se bo vse bolj destabilizirala (probleme ima tudi na drugih mejah). Posledično se bo zavleklo tudi pridruževanje drugih držav Zahodnega Balkana v EU, s tem pa se bodo odpirale nove krizne točke (BiH). Na tem območju bo stagniral družbeni standard, trgi se bodo razvijali počasneje in to bo imelo negativen vpliv tudi na slovensko gospodarstvo. Mislim, da ne pretiravamo, če škodljivi vpliv takšnega razvoja na slovenski nacionalni interes ocenimo na cca 2 %NI (z besedami: dva). Pri tem pa niti niso upoštevani negativni (vendar težko izmerljivi) vplivi kontinuiranega spornega razmerja s sosednjo državo – na notranjepolitično vzdušje ter dodatno napete razmere med koalicijo in opozicijo v Sloveniji.

Prepričan sem, da bi tudi skupina najvplivnejših slovenskih pravnikov (in politikov), ki so negativno razpoloženi do arbitražnega sporazuma, opustila precej svojih pomislekov, če bi se strinjala z mojo tezo, da gre v bistvu za veliko manjši ogroženi nacionalni interes (0,5 %NI), kot pa se (nam) prikazuje, posebno v primerjavi s tem, kaj sledi (2 %NI), če ne gremo naprej kot je zastavljeno (nihče od kritikov arbitražnega sporazuma še ni podal kakšnega prepričljivega konstruktivnega predloga).

Posebno pravniki bi se morali bolj zavedati dejstva, da gre resnično za dvostranski SPOR in da ima druga stran pač lahko povsem drugačna stališča (hrvaški pravniki, politiki, javnost) in da nikakor ne bomo nič dosegli s kakšnimi povsem enostranskimi predlogi. Razsodnik – sodišče ali arbitraža – mora vedno prisluhniti obema strankama in jih tudi upoštevati. Populistični predlogi imajo lahko »uspeh« le na notranjem področju ene države, nasproti drugi pa le prilivajo olje na ogenj. Zato me zelo čudijo stališča nekaterih slovenskih pravnikov, ki ne izhajajo iz stanja na dan 25.6.1991, ampak spet omenjajo Kardelja in Bakariča, s tem pa odpirajo pot ekstremističnim politikom, ki bi se vračali kar v leto 1918. Se bomo morali potem spet prepirati tudi za Primorsko? Halo, živimo v moderni Evropi 21. Stoletja!

Morda mi bo kdo očital, da preveč na lahko jemljem vprašanje meje v Piranskem zalivu, ki bi že samo po sebi moralo biti v nacionalnem interesu. Pa se tega povsem zavedam in tudi že vidim povsem sprejemljivo rešitev v arbitražnem sporazumu: Sloveniji BO zagotovljen stik (dostop) z odprtim morjem. Arbitražni senat pa bo določil, v kakšnem obsegu in na kakšen način. Morska meja v Piranskem zalivu bo verjetno nekakšen kompromis: Slovenija bo dobila nekaj vmes med polovico (50%) in večino (90%). Povsem iluzorno pa bi bilo pričakovati (zahtevati), da bi dobila 100% Piranskega zaliva in da bi kopalci pri Savudriji že po enem metru plavali v slovenskem morju… takšne rešitve ni nikjer po svetu.

Premalo se poudarja tudi dejstvo, da je v arbitražnem sporazumu predvidena tudi možnost sprotne mediacije in da državi lahko sami pospešita postopek ter rešita spor. Tako kot minister Zalar, tudi jaz ostajam optimist in verjamem, da bo do tega morda tudi resnično prišlo in da bo to še boljša rešitev, kot pa odločitev arbitražnega senata. Morda bo imela celo sedanja opozicija (če bo zmagala na naslednjih volitvah) v tej klavzuli svojo priložnost, da se zapiše v zgodovino?

Resnici na ljubo (pa tudi sedanji Vladi, do katere sem tudi jaz sicer zelo kritičen) pa naj dodam še nekaj v obrambo postopka, ki naj bi pripeljal do potrditve arbitražnega sporazuma. Zelo krivični se mi zdijo očitki, da se Vlada skuša kakorkoli znebiti svoje odgovornosti, posebno glede možnega referenduma. Mislim, da se Vlada sama niti ne bi spomnila na referendum, če ne bi bila glede tega deležna kritike. Predsednik Pahor bi podpisani sporazum pač poslal v Državni zbor v sprejem in nadaljnji postopek. Ker pa je opozicija začela »groziti« z referendumom (takrat še trdno prepričana, da bi bil rezultat negativen), si Pahor ni želel še nadaljnjih očitkov in je pristal na referendum (verjetno pa je že imel tudi drugačne ocene – da bo referendum potrjen). Predlagal je tudi že celo (precej obširno) referendumsko vprašanje, katerega pa je opozicija (in tudi javnost) takoj (upravičeno) raztrgala in zahtevala zelo kratko in jasno vprašanje. Pahor jim je spet vzel veter iz jader in na to pristal: pa naj bo tak referendum, kot ga želite. Od tu naprej mu pa spet očitajo: »Zakaj referendum?« Nasprotniki arbitražnega sporazuma vse bolj soočeni z dejstvom, da bi ljudje verjetno radi enkrat že naredili tem (že kar »politikantskim«) sporom konec. Takšen odziv vidim tudi na Facebooku, kjer se vse bolj širi skupina DOST MAMO:

http://www.facebook.com/anton.tomazic?ref=name#/group.php?gid=151673262324