Znanje kot ekonomska kategorija

Slovenski vladi res ni mogoče očitati pomanjkanja vizije, ko je za prioriteto svojih usmeritev in poudarkov predsedovanja EU 2008 določila razvoj in pospeševanje znanja. Prav na tem področju se Sloveniji obetajo največje razvojne možnosti in največji potencialni viri (»resursi«). Znanje kot ekonomska kategorija!

Na kaj drugega pa naj se opremo? Na naravne vire? Tovarne z velikoserijskimi Proizvodi smo v glavnem že kar odpisali (predvsem zaradi konkurence). Če katera še vztraja in se hvali z dobrimi rezultati, kot je to n.pr. Helios, potem gre to predvsem na račun okoliških prebivalcev (na Viru), katerim smrdijo najrazličnejše kemikalije ali na račun narave, kot je to v primeru Papirnice Količevo ter njenega kanalizacijskega odtoka – Kamniške Bistrice. Upajmo, da jim bodo evropski normativi kmalu zmanjšali profite…

Naš (zaenkrat še) paradni konj – farmacevtska industrija je že dosti bolj sofisticirana in manj onesnažuje okolje, predvsem pa svojo dodano vrednost ustvarja na zelo poudarjenem raziskovanju ter znanju belih ovratnikov. Bog daj, da bi se še dolgo držala tako dobro, kot se sedaj!

Promocija kraških jam, lipicancev in kmečkega turizma (bio prehrane) v smeri idilične deželice kot rajskega otoka Evrope, je sicer ena od naših možnih primerjalnih prednosti, vendar je žal dokaj omejena v možnostih svoje širitve.

Trgovina? Ja, seveda, doma smo nepremagljivi! Če pa kdo misli, da smo tudi za svetovno ekspanzijo bolj talentirani, kot Židje, Kitajci in Arabci (Dubaj…) s svojimi stoletnimi tradicijami, potem naj svoje trgovske verige kar neomajno razširja…

Torej nam za potrebe 21. stoletja ostane kar tisto, kar je na tem planetu še najbolj enakomerno in pošteno (po)razdeljeno: ZNANJE. (Kdo nas je že učil: »učiti se, učiti se in še enkrat učiti se…?«).

Ali pa je (čisto) znanje lahko tudi ekonomska (in s tem komercialna, podjetniška) kategorija?

Saj to v veliki (!) meri (in v splošni obliki) že je!

V izobraževanju (obveznem in prostovoljnem, rednem in izrednem, javnem in zasebnem) je (merska) enota pač človek. Gotovo se da oceniti, koliko stane 9-letno osnovno šolanje (=dajanje znanja) enega učenca in to gre pač na rovaš (stroške) države. Še bolj natančno se seveda ve, koliko stane leto (ali celoten študij) na visokih šolah in v nekaterih primerih to pokriva pretežno država, drugje pač tudi uporabniki.

Še bolj po ekonomskih zakonitostih potekajo druge oblike izobraževanja, kot so razni konkretni seminarji, konference, sejmi itd. Tudi vsaka knjiga je oblika (pre)(pro)dajanja znanja.

Tudi številne in najrazličnejše svetovalne storitve so (že dolgo) oblika pretoka znanja, na ekonomski podlagi. Cene se lahko povsem prosto oblikujejo, v nekaterih primerih pa so celo državno regulirane (potrjene), kot na primer v primeru odvetniške tarife.

Prepričan sem, da se bo prav kmalu prodajalo tudi (vse) več drugega znanja, za vsa področja in za vse potrebe!

Na internetu (ki to novo gospodarsko dejavnost prvič omogoča) se bodo pojavile (preoblikovale že obstoječe) prave (vele)blagovnice znanja! Kupili bomo lahko prav vse možno znanje (če bomo imeli denar).

Iz enega mesta bomo v nekaj sekundah lahko dobili vse potrebne informacije, napotke, navodila, velikokrat pa tudi že povsem praktične pripomočke za naše manjkajoče znanje:

Kako preklicati darilno pogodbo? Kako zakupiti kmetijo? Kako vzgojiti limonino drevo? Kako urediti pripravništvo? Kako napisati opravičilo? Kako narediti poslovni načrt? Kako se poročiti in kako ločiti? Kako izterjati regres za letni dopust? Kako cepiti mačka? Kako lumparijo prijaviti tržnemu inšpektorju?...

Za vsako opravilo, kjer se zahteva neko znanje (kje se pa ne?) je možno ustvariti (zaviti, »zapakirati«) modul, ki to znanje definira. Ponavadi bodo to vsaj (nekateri) naslednji elementi: opis problema, navodila, vprašalnik(i), inteligentni obrazci, postopkovnik, seznam potrebnih opravil in akcij, pravna podlaga, linki na druga ustrezna mesta… Internet je že v sedanji fazi povsem zadovoljiv medij za distribucijo tovrstnih (pozor: nov pojem) UPORABNIN.

Kdor si bo s tem prihranil kakšno urico (za prijavo otroka v vrtec), bo rad plačal nekaj evrov… kdor pa bo tako pridobil več dni ali celo tednov (izvedba joint venture projekta) pa tudi precej več.

In kdo bo tu zaslužil? Tako kot pri vseh drugih proizvodih in storitvah: »proizvajalci« - avtorji in (nekaj tudi) trgovci (z znanjem)… V prvi fazi bo potrebno le zagotoviti okolje in o(g)rodja za izmenjavo znanja med avtorji in uporabniki.

Zanimivo, da je prva tako zasnovana (bodoča VELE)blagovnica za pretok znanja začela s poslovanjem prav na majhnem slovenskem trgu:


*Priporočeni link: http://www.informiran.si/

Umetna inteligenca za telebane

»Umetna inteligenca za telebane« - takšen naslov sem dal spodnjemu pisanju, da bi se s tem prisilil neko zelo zahtevno in abstraktno tematiko prikazati tako, da bi jo lahko razumeli tudi nestrokovnjaki. Svoj načrt sem namreč moral prikazati številnim kolegom pravnikom, potencialnim investitorjem, partnerjem …

Pred seboj imam več kot 1.000 strani debelo knjigo »Artificial Intelligence, A Modern Approach« (second Edition) by Stuart Russell & Peter Norvig. Na koncu je še za 53 strani drobnega besedila bibliografije… Samo raznim definicijam AI je namenjeno celotno prvo poglavje… In jaz naj sedaj na preprost način pojasnim širokemu krogu bralcev, kaj je umetna inteligenca ter pravnike za povrhu še prepričam, kako neizogiben je njen prodor na pravno področje? Pa poskusimo!

Da ne bo pomote: prav dosti nimajo skupnega z umetno inteligenco razni ekspertni sistemi, pa če izgledajo še tako »inteligentni« in so dejansko lahko tudi zelo koristni in prijazni. Tako kot smo tudi pri družbi IUS SOFTWARE že pred leti izdali disketo »Družinski pravnik«, so tudi že mnoge komercialne družbe v svetu pripravile odlične »inteligentne« uporabnine ali obrazce (na primer družba INform na portalu informiran.si), predvsem po posameznih področjih. Na Nizozemskem imajo ekspertni sistem za pravno pomoč na socialnem področju. Program uporabnika vodi od stopnje do stopnje, mu postavlja vprašanja in ga pripelje do neke koristne pravne informacije za nek konkretni primer. V Avstraliji so pripravili ekspertni sistem za rodbinsko in dednopravno področje, ki navzven morda deluje kot umetna inteligenca, vendar to ni…

Ekspertni sistemi (dosedanji) so namreč izrazito determinirani: temeljijo na (lahko sicer zelo strokovnem in razvejanem, predvsem pa uporabnem) diagramu pravil, vprašanj in odgovorov. Pri tem pa je bilo prav vse in do zadnje vejice določeno in postavljeno s strani ljudi, strokovnjakov, ki to področje dobro poznajo. Če so potrebne kakršnekoli korekcije (na primer zaradi odkritih napak) ali dopolnitve (na primer zaradi spremenjene zakonodaje), morajo vse to vnesti isti ljudje - avtorji, na enak način in v enaki obliki. Pri ožjih področjih in manjših količinah je to še obvladljivo, toda za bolj ambiciozne in širše (ali celo univerzalne) projekte, pa postane človeški faktor preveč pomemben in začne vnašati preveč svojih slabosti. Sistem sam pa je v bistvu povsem neinteligenten (celo »neumen«, če hočete) in zato posledično tudi neučinkovit ter komercialno ne-obetaven.

Če bi se kljub temu (po mojem mnenju prehitro) odločili za smer ekspertnih sistemov, potem bi jih morali izboljšati z najnovejšimi informacijskimi orodji za upravljanje z znanjem (knowledge management) in obvladovanjem velikih količin podatkov (data mining). Vendar so to bile doslej le splošne tehnologije, na pravnem področju pa bodo potrebne posebne rešitve, v smeri »razumevanja« pomena besedil in s tem resnične umetne inteligence.

In celo, če bi (pravzaprav bomo to vsekakor morali) določili vsa obstoječa pravna pravila nekega pravnega reda (n.pr. slovenskega) ter naredili takšen program, da jih bo v besedilih prepoznal (tudi brez tega ne bo šlo), bi to po večini definicij še ne bila umetna inteligenca! To bi bil šele umetni »piflar«, kot tisti študent, ki se zna vso snov le naučiti na pamet, pri tem pa nič kaj ne razmišlja…

Pri umetni inteligenci se mora subjekt (program, agent, robot) znati tudi – učiti - in temu ustrezno prilagajati. Če študent lahko hitro odkrije očitno napako v učbeniku in ve, da se občine ne da podedovati, mora to (za)znati tudi program, ki naj bi vseboval umetno inteligenco. Če umet(el)ni algoritmi ne bodo imeli s strani svojih ustvarjalcev (programerjev) vnesenega pravila, da ni logičen izraz »kazen izvršbe« (in ga velikokrat tudi res ne bodo imeli), potem bo program ta nesmisel lahko odkril v drugi fazi, s pomočjo – strojnega učenja (machine learning) in drugih metod umetne inteligence (teorija iger, statistične metode). Zelo enostavno povedano: ker računalnik ne bo podobne besedne zveze – »kazen izvršbe« našel v drugih pravnih dokumentih, se mu to ne bo zdel »običajen« izraz in bo na to tudi opozoril. Nasprotno pa bo izraze, katere bo našel na mnogih mestih in že kar praviloma, spoznal kot običajne in sprejemljive (na primer »se kaznuje za prekršek fizična oseba«), celo v primeru, če bodo napisani s pomoto (na primer »se kaznuje za prekršek fuzična oseba«)…

Torej: umetna inteligenca bo v pravo vpeljana tako, da bo računalnik v pravnih besedilih znal najti in prepoznati pravna pravila, vendar - z dodatno pomočjo posebnih tehnologij AI. Imel jih bo uskladiščena v bogati bazi pravnega znanja, ki bo hkrati služila tudi kot podlaga za delovanje raznih prav(n)ih ekspertnih sistemov in tudi za avtomatsko kreiranje novih pravnih besedil (predvsem osnutkov).

Sicer pa… velika opremljenost pravnikov z računalniškimi pripomočki (na katero prisegam) nikoli ne bo zamenjala človeka (pravnika) pri odločanju in bo še tako računalniško podprt sodnik še vedno odločil kot človek in ne kot stroj.

*Priporočeni link: http://www.ai-in-law.com/

Prodati za 1 milijon dolarjev ljubezenskih pisem

Projekt »LLx – Aplikacija za Facebook« je bil v bistvu zasnovan že pred 20 leti! Takrat sem izdelal nekaj, kar je bilo še zelo pred časom (v DOSu, brez grafike, brez interneta, brez uporabnikov …) – Program za pisanje govorov GOVORNIK. Če ne verjamete, si oglejte članek v Mladini (tisti pravi Mladini iz časa slovenske pomladi), kjer je bila ta moja inovacija opisana …Približno 10 let kasneje sem Govornika posodobil in s pomočjo sodelavcev družbe IUS SOFTWARE tudi postavil na internet, kjer si ga lahko še danes ogledate*. Marsikoga je že do solz nasmejal, meni osebno pa se zdi še posebej dragocena zbirka izrazov socialističnega žargona. Stavim, da mladina že vsaj pri polovici pojmov ne ve, za kaj gre … Starejši pa se še dobro spominjamo, kaj je to »svobodna menjava dela«, kajne?

No, in danes ugotavljam, da bi bil prav Facebook idealno okolje za podobne »zafrkancije«, kot jih nudi Govornik. Glede na strukturo tega (mladega) družbenega (družabnega!) omrežja, bi bilo vredno najprej začeti z Ljubezenskim pismom.

Prilagoditev in izpopolnitev uporabnine GOVORNIK bi bila lahko zelo primerna za uporabo in marketing v okolju Facebook, kjer se nahaja že preko 60 milijonov ljudi. Ker so očitno mnogi pripravljeni plačati 1$ za »darilo« (navadno slikico), bi bili gotovo pripravljeni kupiti kakšno aplikacijo z mnogo več dodane vrednosti.

Ko sem to svojo idejo predstavil nekaterim svojim »FB prijateljem«, so bili takoj za to (posebno še FB prijateljice …) in odprli smo posebno zaprto Skupino (Secret Group) ter začeli zbirati ideje.

Predvideli smo postopen vstop na trg Facebooka, približno v naslednjih fazah (glede na rezultate in izkušnje iz prejšnje faze):
1. Ljubezensko pismo v slovenščini (enostavno, tako kot na Govorniku) – brezplačna uporaba
2. Ljubezensko pismo v angleščini (enostavno, prevedeno iz slovenščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno
3. Ljubezensko pismo v nekaj drugih jezikih (enostavno, prevedeno iz angleščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno
4. Ljubezensko pismo – bolj razvito, z več funkcionalnosti (različne nianse in razpoloženja, s pobranimi lastnostmi iz Facebooka) – nekoliko višja cena
5. Pogodbe in druge uporabnine – najprej v slovenščini, nato v angleščini in drugih jezikih (vključeno vse več znanja ter razvojnih rezultatov družb INform d.o.o. ter AI-in-Law Future Technologies Inc). Glavna prednost: moduli umetne inteligence!

Vedel sem, da je za uspeh projekta bistveno, da bodo njegovi (vsebinski) nosilci mladi ljudje, iz vrst bodočih uporabnikov (v prvi fazi ljubezenskih pisem). Oni bodo najbolje vedeli, kaj je za mlade zanimivo in pozornosti vredno, kaj pa »brez veze« in »beda« …

Formalni nosilki sta bili sicer družbi AI-in-Law ter INform d.o.o., ki pa sta večino aktivnosti zaupali tistim posameznikom, ki so se najbolje izkazali s svojimi idejami in aktivnostmi (organizacija, programiranje, marketing, besedila, prevajanje itd.). Predvideli smo možnost partnerstva v projektu, ki bo omogočalo % delitev prihodkov.

Prvi cilj (milestone): prodati za 1 MIO $. Nato sledi druga faza, ki bo v primeru uspeha potekala v okviru nove gospodarske družbe, s solastništvom najbolj uspešnih partnerjev.

Pred poletjem 2008 smo se vse zmenili, podpisali Dogovor o sodelovanju pri projektu in začeli z delom. Večina ustvarjalcev je bila pač študentov in jim je počitniški čas kar odgovarjal.

Pred časom mi je v Portorožu visoka EU funkcionarka povedala za nov način uvajanja projektov, ki bo v prihodnosti morda lahko nadomestil klasične razpisne postopke: »Competitive dialogue«. Pri velikih in zahtevnih postopkih (kar pa naš projekt sicer ni…) bodo ki sodelovanju povabili več konkurentov, na povsem transparenten način, jim dali vsa potrebna izhodišča (razpisno dokumentacijo) ter jih pozvali, naj kar začnejo z delom. Občasno bodo spremljali potek del (v našem primeru programiranja) in preverjali, kako zadeva napreduje. Končno se bodo odločili za tistega ponudnika, ki bo največ (in najhitreje) pokazal … Zanimiv pristop! Morda bi ga pa lahko uporabili pri našem znamenitem informacijskem sistemu za DURS?

Značilno za tak pristop je predvsem to, da morajo (vsi) kandidati kar precej »tvegati« oziroma (začeti) delati na svoj riziko: Nikakor ne morejo biti prepričani, da bodo posel tudi dobili. Jaz bi se na njihovem mestu tolažil s tem, da bi se pri tem vseeno lahko kar veliko naučili, pa morda svoje delo uporabili za kak drug soroden projekt…


*Priporočeni link: http://www.tomazic.info/govornik

Dva klika do 100-milijonskega trga

Družbena omrežja, kot Facebook, lahko predstavljajo tudi velik podjetniški izziv, ki pa seveda zahteva povsem nov pristop. Najprej je potrebno najti (razumeti) bistvo nove »facebook« ekonomije, nato pa izdelati povsem nove in okolju primerne uporabnine (kako lepa beseda za tujko - »aplikacijo«) ter se tudi marketinga lotiti na povsem nov način …
Na prvi pogled gre pri družbenih omrežjih pravzaprav za eno veliko navlako in lahko bi kar zamahnili z roko in se strinjali tudi s tako precizno definicijo »facebook ekonomije« kot je tale: »How to make money by throwing crap at people.”

Jaz pa rajši gledam na ta fenomen pozitivno in zato vidim neskončne nove možnosti, tudi za (mlade!) slovenske podjetnike. Si predstavljate, da je pred vami ogromna tržnica (zaradi mene lahko tudi bolšji trg) s preko 60 milijoni možnih kupcev, oddaljenih le po nekaj klikov in sekund! Edina omejitev (in ovira do hitre obogatitve) je: vaša domišljija in iznajdljivost! Bojim se, da kaj takega (tako velike šanse tudi za majhne) ni nikjer drugje na svetu!

Ljudje so namreč pripravljeni kupiti (ali vsaj »kupiti«) prav vse, v določenih motivacijah in situacijah. V »resničnem« (bolje: materialnem) svetu bi glede tega lahko imeli celo kakšne moralne pomisleke – »Ali je pošteno, da jim prodajam tole kramo?«. Tule pa gre za tako nizke zneske (na primer 1$), da se lahko tolažimo z mislijo: »Ja, če so pa tako neumni, da plačajo za eno navadno .gif slikico en dolar, so si pa sami krivi.«.

In gremo lahko še naprej, tako kot gredo prodajalci daril (.gif slikic) in se iz naivnežev še malo ponorčujemo – tako kot se vsakodnevno avtorji popularne aplikacije »Gifts«: Ob (skrajno enostavni) slikici gumba napišemo: »Only 91.528 left!«, ob slikici banane pa: »Sold out!«. Ha, ha, ha, pa smo jih nafarbali. Če bodo pridni, bomo pa morda spet obnovili zalogo (slikic) banan in jih prodali še kakšnih 200.000 (po zelo ugodni ceni 1$ za kos). Navali narode!

Narod pa gleda, se zmrduje, klika naprej, pozabi, spet gleda, zavrne, gleda, pozabi, spet vidi, pa enkrat pač kupi … Kaj pa je to en dolar? Za rojstni dan kolegice … Pri plačevanju s kreditno kartico pa še malo zaokroži – navzgor – takole na 10$ /in jih ima še za 9$ v dobrem).

Čar je seveda v tem, da se gremo lahko take igrice v milijonski množici in še tako majhen odstotek (promil) prodajnega uspeha, lahko daje prav solidne rezultate!

Pri veliki večini Facebook aplikacij pa niti ni treba uporabniku česarkoli plačati s pravim denarjem (niti tistega 1$ ne). Menjalna enota je tukaj v glavnem klik (beri: pozornost). Podjetniki – avtorji uporabnin - pač že sami kasneje vnovčijo veliko zanimanje (število uporabnikov) za prave valute. Velika večina članov Facebooka se niti ne zaveda svoje pomembne vloge v tej novi ekonomiji, čeprav jo igra ves čas, od prvega do zadnjega klika. Če so dali podatek o svojem rojstnem dnevu, so s tem omogočili nekemu (komercialnemu) subjektu, da jim bo ob pravem času čestital, hkrati pa še kaj ponudil … Če jih zanima komični video, ga bodo morda poslali še svojim prijateljem in s tem obogatili verižni marketing neke multinacionalke …

Priznati je treba, da so takšna družbena omrežja, kot je Facebook (in sploh nova generacija interneta Web 2.0) dokaj demokratična in odprta za vse, tudi za izrazito podjetniške ambicije. V tem ogromnem oceanu je lahko ribič vsakdo, da si zna le ustvariti dobro mrežo in jo spretno uporabljati. Nosilci to celo vzpodbujajo, saj so pripravili posebna razvojna orodja - Facebook Platform, ki so vsakomur na voljo. Drugega jim tudi ne preostane, če želijo, da se bo omrežje razvijalo in širilo samo od sebe, izkoriščajoč ogromne inovativne potenciale »širokih množic«.

In smo spet pri bistvu fenomena novega interneta: izkoristiti velike ustvarjalne potenciale posameznikov, zbranih na enotni »platformi«, da se pospešuje osnovna (podjetniška) ideja. Tako kot uporabniki z novimi aplikacijami povečujejo privlačnost omrežja Facebook (in s tem polnijo mošnjičke njenih lastnikov), tako bodo lahko tudi (sami!) razširjali VAŠO aplikacijo, če bo le zadosti zanimiva, posrečena, ljubka, odštekana, uporabna (to je morda še najmanj pomembno) … in če boste na ta način privabili kakšen milijonček klikov, potem bo tudi v vaš mošnjiček kaj priteklo (če ne drugega od oglaševalcev) …

Ja, kot prave podjetnike je tudi nas zamikalo, da bi kaj priteklo tudi v naše mošnjičke … In smo si rekli: »Ja, če so pa nekateri pripravljeni plačevati po 1$ za navadne slikice, smo jim pa mi za ta denar sposobni nuditi kaj bistveno boljšega!«

In smo se lotili projekta LLx …

Koga ste pa vi danes kliknili

Na Facebook sem vabil že pred nekaj meseci, kmalu zatem, ko sem se na to socialno omrežje priklopil. Sedaj, ko imam za sabo že veliko več vtisov in izkušenj (posebno pa še »prijateljev«), lahko takšno vabilo le še ponovim! V tem okolju sem precej zanimivih ljudi: spoznal; ponovno srečal; bolje spoznal; večkrat kontaktiral … pri tem pa dnevno za ta »luksus« ne porabim kaj dosti več kot kakšnih 10 minut (no, ja, morda 15?)…
Če ste samotarski in nedružabni, potem Facebook ni za vas. Če pa ste radoživi in odprti, potem se nam kar takoj pridružite! Ali se ni prijetno po koncertu na družabnem sprejemu malo sprehoditi med drugimi obiskovalci, pozdraviti znance, spoznati nove ljudi, se prilepiti h kakšni zanimivi skupini, prisluhniti zanimivim pogovorom (ali vsaj čenčam)? In Facebook je namenjen prav temu…

Priznam, da me na področju informacijskih tehnologij že dolgo ni nobena stvar bolj navdušila kot Facebook (morda samo še pojav interneta samega?). In potem seveda ne morem kaj, da ne bi navduševal še drugih…

Saj to ni edina oblika (danes tako modernega) družbenega mreženja (social networking), je pa verjetno najbolj dovršena in predvsem tudi že razširjena. Meni veliko pove že dejstvo, da je vstopil med solastnike (za več sto milijonov dolarjev) tudi Microsoft. Ali pa to, da sem že ob prijavi na Facebook tam našel 650 članov iz gimnazije Bežigrad. Tam je že tudi preko 350 »prijateljev« iz Pravne fakultete v Ljubljani, pa ne dosti manj iz Maribora. Prepričan sem, da se bo število slovenskih članov od preko 30.000 prav kmalu povzpelo na 100.000. To pa je že prav lepa zaloga potencialnih prijateljev! Zraven pa še na milijone drugih iz vsega sveta!
Vsak od teh udeležencev je le nekaj klikov in nekaj sekund oddaljen od mene! Ali ni to fascinantno?

Vem… vem…, takoj mi boste servirali cel kup pomislekov…

Zato pa vam jih nekaj kar takoj (za)vračam:

Kdor se boji razkritja svoje zasebnosti, si lahko namesti na stotine omejitev (tudi slike mu ni treba kazati, če si tega ne želi: mimogrede – tukaj so najprimernejši neokravateni, morda celo malo »odštekani« portreti).

Kogar motijo drugi sloji (na primer mladina s svojimi lahkotnejšimi in zabavnejšimi vsebinami), naj si izbira strokovne skupine (obstaja tudi že zelo razvita »Facebook Economy«). Jaz sem našel super skupino mednarodnih navdušencev za umetno inteligenco.

Kdor se boji, da bo izgubil preveč svojega dragocenega časa, naj se potolaži s tem, da Facebook lahko (praviloma) prav dobro funkcionira, če ga uporabljamo dnevno samo toliko, kot porabimo za eno kavico. Njegov fenomen je ravno v tem, kako učinkovit je in koliko časa nam (lahko!) prihrani.

Kogar je strah, da bi se težko vključil v nekaj čisto novega, naj mu zagotovim, da bolj enostavnega programa doslej gotovo še ni uporabljal! Pripravi naj si le eno (svojo) fotografijo, pa bo v 10 minutah že ON (»IN«).

Delodajalec, ki se boji, da bodo zaposleni zapravili preveč dragocenega delovnega časa, naj jim uporabo Facebooka pač prepove, oni pa se bodo lahko, tako kot doslej, igrali pasjanso in druge igrice iz 20. stoletja (dokler ne najdejo druge službe, pri delodajalcu, ki vzpodbuja uporabo inovativnih tehnologij).

Ljubezensko pismo - STRASTNO

Predraga moja Marija, marija moja najdražja!

ah kar pustil bom tiste velike začetnice in vejice in pike in klicaje in vprašaje in slovnico in vsa pravila tega sveta

zakaj bi se trudil z nebistvenim bistvo pa je v tem da te neskončno ljubim in da te pogrešam in da si te želim in da si te bom vedno želel in bom vedno samo tvoj to sem ti želel povedati že neštetokrat ampak se nisem in nisem mogel odločiti bil sem reva ena navadna reva

dokler mi ni končno danes prekipelo dovolj je tega sem si rekel dovolj je teh muk in samozatajevanja in prikrivanja pravih čustev moram povedati mariji da jo ljubim moram ji to povedati

in sem se napil da pošteno sem se napil saj samo tako lahko pride iz mene parava resnica in vsa rasnica

to pa je draga moja marija da sem mpopolnoma naro nate in da ne mislim že čisto na nič drugega kot nate prosim usmili se me in me vsaj poslušaj vsaj enkrat v življenju potem me lahko tudsi zavržeš in se več ne ozreš na tega patetičnega bednika ki v življenju ni nič dosegel in tudi nima nobenega drugega cilja kot biti blizu tebe moja draga marija

kot vidiš sem se rres poštenio nalil ne niti napak nebom za sam+bo popravlajl zakaja ZAKAJ? saj si ne bom upal tega oddati…

Sem spez zamočil ane?

Oprosti Marija!

TVOJ Jože

Ljubezensko pismo - ROMANTIČNO

Predraga Marija!

Sedim pred zaslonom in strmim v tvojo sliko (kot ponavadi ob tej uri).

Ker me pogled v tvoje obličje zaziblje v omamne fantazije, sem si tvojo fotografijo (tisto, katero imaš na svojem FB profilu) nastavil tudi kot ohranjevalnik zaslona… Tako se mi ni treba niti truditi z občasnim pritiskom na miško… Pojavijo se raznobarvni mehurčki in božajo tvoj obraz…

Ne upam se ti priznati, kako pogosto moram očistiti zamegljeni zaslon, saj se moje ustnice kar same približajo mrzlemu steklu s čudovito vsebino tvoje virtualne toplote…

Imam pač dobro tipkovnico, saj bi sicer gotovo že odpovedala zaradi prepogoste navlaženosti z mojimi solzami ginjenosti nad tvojo nebeško lepoto…

Poslušam glasbo – »FB Favourite music« - in si predstavljam, da med nama ni tega mrzlega stekla in kilometrov razdalje, temveč, da si pred mano ti, živa in prava, draga Marija…

… Da sediva ob lepo pogrnjeni in s svečami razsvetljeni mizi, na mivkasti plaži čarobnih Maldivov… in da je tvoj obraz rdeče ožarjen z zadnjimi žarki zahajajočega sonca…

… najine bose noge občasno hladijo valčki toplega morja… iz sosednje vasice pa odmevajo vabljivi zvoki zapeljive salse, katerim se kasneje gotovo ne bova uprla…

… kot tudi ne polni luni, ki naju bo proti jutru pospremila do najine kočice…

… najprej pa se posvetiva prijaznemu natakarju, ki nama je prinesel v izbor kar ducat omak za najinega jastoga…

… in s kozarčkom lokalne penine nazdraviva najini ljubezni…

… morda imava na rokah tudi dva nova, podobna prstana?...

Oprosti Marija, takole sanjarim skoraj vsak dan… in danes sem svoje najlepše misli prvič delil tudi s tabo…

Želim si, da bi se to enkrat tudi uresničilo!

Kaj pa ti?

Tvoj oboževalec Jože

Ljubezensko pismo - PRIZEMLJENO

Draga Marija!

Verjetno te bo tole pismo presenetilo, vendar sem ga napisal po zares dolgem premisleku. Pravzaprav sem imel pripravljenih že kar nekaj verzij, nazadnje pa sem se odločil za enostavno – iskrenost. Strgal sem vse tiste prejšnje osnutke s sladkimi besedami in oguljenimi frazami (priznam, da sem nekaj celo prepisal iz nekakšnih »vzorcev« ljubezenskih pisem; vendar, prosim, da tega ne jemlješ kot nekaj slabega; iskal sem res najlepše besede, ki bi edine lahko izrazile moja čustva do tebe…). Da, v tej končni izpovedi, ne bo več nobenih fraz in prikrivanja… ampak ena sama resnica in iskrenost… če jo bom seveda uspel dokončati?

Marija, resnica pa je ena sama: da sem vate zaljubljen!

Tako, spravil sem na zaslon (in upam, da tudi do tvojih oči)…

Mi je že bolje. Poti nazaj ni več…

Saj sem se tudi na tale Facebook prijavil samo zato, ker sem vedel, da si tukaj tudi ti! Morda se ti bom v tem virtualnem svetu lažje približal in do konca povedal, kaj čutim? (Če bi te najprej nagovoril v realnem svetu, dvomim, da bi dokončal kaj dosti več, kot en stavek… potem pa bi se zmedel in stekel daleč proč…)

Tole omrežje je res kot naročeno za takšne zaljubljence, kot sem jaz. Kako bi se ti lahko tolikokrat na dan (da o noči niti ne govorim) približal, kot tukaj. Prijavim se gotovo vsaj po 20 krat na dan, in že vidim tvoj lepi obraz (prosim, ne spremeni slike na tvojem profilu vsaj še kakšno leto), takole vsaj za nekaj minut…

Seveda te nočem kaj dosti vznemirjati in tako ti za svojega oboževalca nit ne veš, kako velikokrat se vrača k tebi. Morda me med svojimi številnimi frendi niti nisi kaj dosti opazila?

Ne veš, kako sem bil srečen tisti dan, ko si potrdila, da me sprejmeš kot FB prijatelja! Za tebe je bilo to verjetno le hipno dejanje pritiska na tipko »Accept«, za mene pa začetek novega življenja…

Seveda si želim le tega, da bi me (vsaj delno) sprejela tudi v resničnem življenju… Za začetek (?) morda vsaj za kakšno kavico? Več si ta trenutek ne upam niti predstavljati… Saj je prelepo, da bi bilo res…

Če sem bil preveč predrzen, takoj zbriši tole sporočilo in mi ne dajaj nobenih upov za prihodnost… Odstrani me iz seznama svojih prijateljev, prosim te! Ne smem več imeti dostopa do tvoje bližine, niti v navideznem svetu ne…

Sicer pa morda pritisni le »Reply«…?

In še enkrat: oprosti za iskrenost!

Jože

Industrija računalniških iger

Upam, da ste opazili, da je bil moj prejšnji prispevek (VP – 18) nekakšna humoreska … Če pa (bo)ste se predlaganega podjetniškega projekta kljub temu lotili, ne pozabite, kdo vam je dal idejo! Tokrat pa bom povsem resen, pa čeprav boste morda na začetku mislili, da spet nakladam … Opozoril bom namreč na velike možnosti, ki se potencialnim (mladim seveda) slovenskim (kot tudi vsem drugim, jasno) podjetnikom obetajo na področju računalniških igric …

Ta dejavnost (Game Industry«) je namreč po prihodkih že nekajkrat prehitela – verjeli ali ne – glasbeno industrijo! Ob vseh teh milijardah, ki se zapravijo (pardon: porabijo) za igre na računalnikih, CD-jih, DVD-jih, internetu, konzolah, mobilcih, … bi se lahko gospodarstvo neke majhne države (saj ste uganili, na katero mislim, kajne?) specializiralo le na tovrsten razvoj in proizvodnjo ter opustilo vse ostale dejavnosti, prišlo na prvo mesto po DBP in imelo zagotovljeno svetlo (in bogato) prihodnost tja v naslednje stoletje.

Značilno za področje računalniških iger je namreč to (in tako bo tudi še ostalo!), da se nenehno razvija in izboljšuje (v pogojih čiste konkurence). Igre so (in bodo) vse boljše in boljše! Liki so vse bolj realistični (ali pa fantazijski). Njihove kretnje vse bolj »naravne«. Njihova koža (pardon: površina) vse bolj razločna. Njihovi izrazi vse bolj zgovorni. Njihova okolica vse bolj zanimiva. Rastline vse bolj podrobne. Grafične zakonitosti vse bolj prepričljive. Bitke vse bolj zanimive … vojske vse bolj iznajdljive … Ja, seveda, tudi na tem področju bo (je) vse več umetne inteligence (ne samo na področju prava)!

Naj samo omenim tudi velike dobičke, ki jih zaradi takšnega nenehnega razvoja dosegajo veliki proizvajalci strojne opreme, ki bi sicer povprečnemu uporabniku prodajali računalnik na vsakih 10 let, zaradi sinergije z interesi softverašev, pa jih lahko dosti pogosteje. Danes ne diktirajo več razvoja procesorjev zahtevni direktorji in profesorji, zaradi Excelovih tabel, temveč njihove 6-letne hčerke, ki bi rade imele bolj gladko gibanje njihovih ljubljenčkov Simsih. Pa pustimo hardware tistim največjim …

Ogromne možnosti se danes nudijo sposobnim posameznikom na področju izdelave (novih) in izboljšave (obstoječih) računalniških igric! Vse, od same idejne zasnove, vsebine, »scenarija«, oblikovanja likov, njihove konstrukcije, vesoljskega (domišljija) in zemeljskega (foto in video) ozadja, animacije (HriBar), govora, mode, glasbe, zvočnih in svetlobnih efektov, do kakršnihkoli malih inovacij ter izboljšav …

Ko se bo iskriv mladenič enkrat naveličal samega igranja (in se bo morda zgražal nad neumno, vedno enako reakcijo sovražnikovega ostrostrelca), pa se bo morda podal na (še dosti bolj vznemirljivo) področje USTVARJANJA novih iger ali efektov. Dodaten stimulans bo lahko namreč tudi finančni!

(Občutljive osebe in mladoletnike opozarjam, da ta odstavek vsebuje izraze in pojme, ki niso za vsakogar primerni)
Kot na vsakršnem podjetniškem področju, pa bo seveda bistvena samoiniciativnost! Če je naš mladenič opazil, da kaplje krvi, ki škropijo iz svežih strelnih ran, niso dovolj prepričljive, ker ne puščajo sence, se bo morda lotil tega novega problema in izdelal dodaten algoritem, ki bo odslej omogočal še bolj doživete prikaze raztreščenih trupel – grdih pošasti iz vesolja. Stavim, da bi lahko pri proizvajalcih raznih »streljačin« za svoj skromni prispevek k večji realnosti prikazanih dogodkov zaslužil kar nekaj tisočakov.
(Konec odstavka z morbidno vsebino)

Opazil sem, da se je že kar nekaj slovenskih družb začelo (uspešno) ukvarjati z igračarskim podjetništvom. Upam, da bo tega vse več in več, saj priložnosti za zaslužek na tem področju ne bo nikoli zmanjkalo. Pa ne le za razne manjše dopolnitve in podizvajalske vloge, temveč tudi za samostojne projekte!

Simpatičen mi je tale primer, ki predstavlja novost le v smislu poslovnega pristopa (modela). Njegovi nosilci so izkoristili stanje (nezadovoljstvo uporabnikov), ko je potrebno (še vedno) igre najprej namestiti (kako primeren slovenski izraz za »inštalirati«!) na lokalni računalnik, pred tem pa ponavadi tudi prenesti (download), včasih celo resetirati računalnik, se prijaviti, … tako da te »že vse mine«, ko se igra lahko začne …

Pri »InstantAction«* pa so igre v celoti (prilagojene) na internetu. Uporabniki ne obremenjujejo svojih računalnikov, vse gre preko brskalnika. No, saj takšnih primerov je(bilo) že veliko, posebno za otroke (usedejo se za računalnik, »poguglajo« najljubše igrice in igrajo), tule pa je še nekaj drugih zanimivih trikov…

Uporabnikom njihovih igric nameravajo najprej »priti pod kožo«, zato je na začetku vse brezplačno in zelo enostavno. To je pravi (sodobni) pristop! Pritegniti pozornost! In kako kasneje zaslužiti? Oni že vedo! Morda bodo prodajali nove vrste minometalcev, ki bodo močnejši od običajnih (brezplačnih)? Morda se boste lahko malo nališpale in zamenjale vedno enake kostume? Morda se vam bodo odprli povsem novi svetovi? Če boste do takrat že dovolj zasvojeni, boste že plačali kakšen dolar ali dva …

Predvsem pa imamo pred sabo (spet) eno novo kategorijo (poslovni model) – »social gaming« … Če bi le z enim samim klikom lahko na hitrico povabili oddaljenega kolega (v drugi službi), da se vam pridruži pri iskanju izgubljenega zaklada, zakaj pa ne? Za oba je pripravljena tudi že posebna (EXIT) tipka, če se prikaže vaš (njegov) šef …


*Priporočeni link: http://www.instantaction.com/