Anton Tomažič

SLO-delujmo tudi politično!

2011-09-12T18:50:00.000+02:00

Čas in zunanje okoliščine (splošna gospodarskakriza) seveda zahtevajo, da vsi delujemo za Slovenijo »v družinah, civilnidružbi, podjetjih, verskih skupnostih, v šolstvu, politiki in na ulici. Vsakdoje po svojem človeškem dostojanstvu poklican k slodelovanju. Čas je, daprenehamo za vse kriviti druge ali splet okoliščin.« (iz Poslanice Socialnegatedna 2011)

Pri tem pa bo v končni fazi najvažnejše ravno insamo SLO-delovanje v POLITIKI. Pomembni so seveda tudi vsi drugi segmentivplivanja in izražanja mnenj »civilne iniciative«, vendar gre samo pri pravipolitiki za ODLOČANJE (o interesih). Če ne drugega (slaba) politika lahko vseskupaj v končni fazi – pokvari. Ali pa vsaj onemogoči odločne korake v pravosmer reševanja iz krize. Tako kot na primer sedanja slovenska (leva) oblast…

Kot na dlani je jasno, da Slovenija sedaj v politikipotrebuje nujne spremembe: levica se je vsaj za mandat ali dva izpela inpokazala, da problemom sodobnega časa ni kos.

Kje so torej alternative? V kakšnih starih modrecih…v mesiji, katerega nikjer ni… v prebujenju, resetiranju ali preporodu, v povsemnovih strankah iz istih politikov? Bodimo realni: dobre stranke se ne naredičez noč, združevanja za vsako ceno so tvegana, po številu jih imamo v Slovenijikar dovolj. Drugo ime kaj malo spremeni na vsebini, lahko pa povzroči zmedo in»volilne ukane« (tako kot so leta 1992 številni naivni verniki svoj glas oddalistranki, ki je v bistvu protiverska, promovira pa Titovo NOB).

Rešitev je v luči bližajočih se volitev zeloenostavna: potrebno je bolj (zelo!) intenzivno SLO-delovanje med obstoječimistrankami slovenske desnice = »pomladnih strank«. To so seveda predvsem SDS,SLO in Nova Slovenija (zaradi mene se jim lahko pridruži še kakšna bolj alimanj »zelena« stranka, če bo njen program kompatibilen s skupno usmeritvijo).In potem imamo pred sabo že kar nekakšen »Novi DEMOS«, čeprav ni nujno da se(predvolilna!) koalicija prav tako imenuje. Važna je kompatibilnost programovin vrednot, na katerih stranke temeljijo!

Če bi se slovenska desnica (vsaj navedene tristranke) toliko poenotila in dogovorila za usklajeno predvolilno kampanjo –SLO-delovanje, potem bi ji zmaga na volitvah kar padla v naročje. V tem primeru(in samo v tem primeru!) bi bila realna morda celo 2/3 zmaga, kar bi zeloolajšalo kasnejše vladanje pri premagovanju krize. Skromna zmaga za nekajnegotovih glasov ali nenačelna »velika koalicija« s kakšno nekompatibilno levostranko pač ne bo zadoščala za prepotrebne korenite reforme, včasih nujne tudiv nasprotju z javnim mnenjem in s socialnimi partnerji.

In kje so ovire za premagovanje tradicionalnerazklanosti slovenske desnice? Predvsem v preozkem obzorju strankarskihvoditeljev, ki zasledujejo le čim višji volilni rezultat lastne stranke, pritem pa pozabljajo na končni cilj - močne zmagovite koalicije, temelječe nasorodnih vrednotah in podobnih političnih programih. Ker nagovarjajo isti delvolilnega telesa, so stalno v skušnjavi, da bi poveličevali le svojo stranko,druge (sorodne) pa omalovaževali ali celo diskreditirali. Posledično prihaja domedsebojnih očitkov in zamer, osebnih diskvalifikacij in neproduktivnegarivalstva, po navadi celo glede povsem nepomembnih vprašanj.

Največji del slovenskega volilnega telesa pa odpolitičnih strank pričakuje ravno nasprotno: da bi se med seboj čim manjprepirale, ampak nasprotno – da bi se čim bolj poenotile glede najvažnejšihstrateških vprašanj in SLO-delovale v isto smer izhoda iz krize.

Zaradi razočaranja in slabih izkušenj iz preteklostise v javnosti vse bolj pojavlja naveličanost nad vedno istimi politiki na malihzaslonih ter želja po »novih obrazih« in pomladitvi slovenske politike.Načeloma je seveda takšen trend povsem logičen, vendar pa realno nipričakovati, da bi se lahko prav na hitro pojavilo večje število (bolj)kvalitetnih politikov izven obstoječih strank. Tisti mlajši ljudje, ki imajotalent (in veselje!) do politike so se v glavnem že vključili v eno ali drugostranko in se tam že uveljavljajo ter nabirajo izkušnje, po navadi začenši sstrankarskimi podmladki. »Naravna selekcija« (tudi v »borbi« s strankarskimi»veterani«) bo najboljše slej ko prej spravila na vrhove kandidatnih list in stem tudi v parlament… izven strank pa se politik skoraj ne more uveljaviti. Vtem pač ni nič slabega, saj sodobni demokratični sistemi pač temeljijo naskupinskem delu (političnih strankah), ne pa na individualistih.

To pa ne pomeni, da bi se morala širša javnost(civilna družba) kar sprijazniti in pustiti politiko le strankam! Prav v tempredvolilnem trenutku je potrebno na čim širši osnovi »pritisniti« na stranke(in na njihove veljake), da bi potisnile v ozadje svoje ozke interese in si kotprioriteto zastavile skupne cilje, tako kot je bilo to svoje čase z Demosom.

V zadnjem času smo na desnici zasledili dveiniciativi, ki imata lahko pozitivni, kohezivni učinek, če se bosta razvijali vpravo smer (sicer pa seveda lahko tudi negativnega).

Civilna iniciativa »Prebudimo Slovenijo« jeugotovila »da je Slovenija po dvajsetih letih daleč od smeri, ki je bilazačrtana ob osamosvojitvi. Razmere so zaskrbljujoče…« ter na Otočcu za 17. september2011 sklicala »Vseslovenski zbor kristjanov«. Ker bodo med udeleženci brezdvoma tudi številni člani strank SDS, SLS in N.Si, bi bila to lahko dobrapriložnost za »pritisk« na vodstva strank, da bi začeli čim prej in čim boljučinkovito med seboj sodelovati. Kristjani bi bili lahko tisti kohezivni element,ki bi vse tri stranke pripeljal do tega, da bi sklenite tako potrebno»predvolilno« KOALICIJO. Ni nujno, da bi se ravno imenovala Novi Demos,bistveno pa je, da bi temeljila na podobni skupni ZAVEZI in usklajeniprogramski osnovi za rešitev Slovenije iz krize!

Naj poudarim, da je pravkar navedena ideja leavtorjev predlog (želja), da pa to (še) nikakor ni stališče organizatorjevzbora. Možno je, da bo (zopet) prevladala prislovična opreznost (slovenskihkristjanov) in se bo zbor izpel z nekaj odličnimi referati in članki, »ne bomopa se šli politike«…

Druga, precej kontroverzna, iniciativa pa je »Fokus2031« Lojzeta Peterleta. Seveda Slovenija kot izrazita srednje-evropska državapotrebuje tudi močno demo-krščansko stranko in jo bo gotovo enkrat tudi imela.Protislovje Peterletove pobude je v tem, da zasnova takšne stranke že obstajain sicer v njegovi lastni Novi Sloveniji in da bo zato treba najprej odnoseurediti znotraj, šele nato pa delovati navzven. Morebiten spor med novimgibanjem in N.Si bi imel za slovensko desnico povsem nasproten učinek(razdiralen), kot pa je namen pobudnika. Prva naloga je torej zgladitevmorebitnih nesoglasij med Lojzetom Peterletom in Ljudmilo Novak, kar pa tudi nebi smelo biti pretežko, saj sta bila konec koncev oba vključena tudi viniciativo »Prebudimo Slovenijo«. Tisti, ki oba dobro poznamo in jima zaupamo,vemo da se bosta znala odločiti za SLO-delovanje!

Naj ponovim še svoj nasvet glede imena novegagibanja. Za dvajset let naprej se je težko fokusirati. Če bomo kristjani leskušali »spreminjati značaj slovenskega naroda«, nas bo povozil čas, tako kotje Kocbeka… Fokusirati se je treba že na naslednje volitve!

Zato: Fokus 2012 – FOrum Kristjanov za UspešnoSlovenijo 2012

Anton Tomažič

P.S. Morda bi v okviru Socialnega tedna in»blogosfere« izvedli eno majhno »delavnico« in skušali sestaviti osnutek»listine«, katero naj bi kasneje podpisale tiste slovenske stranke, ki imajoiskren namen v predvolilnem času delovati zrelo, dostojanstveno, brez nizkihudarcev in umazane kampanje – v povezavi z drugimi podobno usmerjenimi (zaradimene to med seboj podpišejo tudi leve stranke) – v dobrobit Slovenije. Če binam to uspelo, vendar bi vodstva strank takšno iniciativo ignorirala, lahko ševedno listino (»septembrska deklaracija«?) promoviramo z množičnim zbiranjempodpisov.

Fokus 2012

2011-09-10T13:04:00.000+02:00

V zadnjem času se zaradi prihajajočihvolitev poleg paničnih pobud slovenske levice po prenovi in iskanju odrešilnega mesije, tudina desnici pojavljajo zanimive iniciative, predvsem med kristjani (PrebudimoSlovenijo, Fokus 2031). To je vsekakor dobrodošla popestritev slovenskepolitične scene, koristna pa bo le v primeru, če bo prispevala k združevanju,ne pa k nadaljnji (zgodovinsko tradicionalni) delitvi desnice.

Slovenija bo v naslednjih letih vsekakormorala zaokrožiti svoje tranzicijsko obdobje tudi z eno močno, zrelo, zmerno,evropsko usmerjeno krščansko-demokratsko stranko. Upajmo, da so bile volitveleta 2008 zadnja napaka, ko smo izvolili Državni zbor brez takšne stranke, karsi dežela z večinsko krščansko vero in tradicijo ne bi smela privoščiti. Vsenajbolj razvite evropske države imajo podobno usmerjene stranke v svojemparlamentu in mi vsekakor sodimo v to civilizacijsko okolje. Ne smemo sezgledovati po vzhodnih in južnih sosedih, ki imajo povsem drugačno tradicijo inzgodovinsko ozadje!

Slabe izkušnje prvih treh let sedanjevladne koalicije, ki z lahkoto eksperimentira z ultra modernimi pristopi in zzapravljanjem stoletja negovanih vrednot (Družinski zakonik!) in prešibkeopozicije, ki bi to lahko preprečila, bo slovenskim volivcem slej ko prej(upajmo, da že leta 2012!) odprlo oči in bodo ponovno podprli stranko, ki bobranila preizkušene vrednote naših prednikov. »Civilna družba« se lahko še takobrani (na primer gibanje »Za družino in pravice otrok«) agresivnegaliber(t)alizma, vendar se vse bistvene odločitve sprejemajo v parlamentu.

Ker bo slovensko gospodarstvo leta 2012brez dvoma v zelo slabem stanju, bo seveda nujno, da vodenje države prevzamedesnica, ki je tradicionalno povsod boljši gospodar, posebno pa še v kriznihčasih. Dovolj močne in kvalitetne koalicije pa si ne moremo predstavljati tudibrez močne krščansko-demokratske stranke.

Podobna napaka slovenskega volilnegatelesa je bila storjena leta 2007, ko je bil zavrnjen tako primeren, ugleden,preizkušen, zaslužen (za osamosvojitev), uglajen, nepodkupljiv innekompromitiran kandidat za predsednika republike, kot je to Lojze Peterle. VSloveniji sicer nimamo predsedniške republike, vendar pa so številne (majhne,vendar simbolno zelo pomembne) napake sedanjega predsednika gotovo dokaz, kakovažen je vrednostni kriterij za to pomembno funkcijo.

Kako bo do omenjene močnekrščansko-demokratske stranke v Sloveniji prišlo (prišlo pa bo gotovo!), lahkosamo ugibamo, obstajata pa gotovo dve glavni smeri: ali bo nastala povsem novastranka, ali pa se bo razvila iz kakšne že obstoječe.

Ker imamo glede povezovanja slovenskedesnice slabe izkušnje, tako iz pretekle kot polpretekle zgodovine, dvomim vkakšno združevanje obstoječih strank in gibanj…

Kot najprimernejša kandidatka za takopotrebno (tudi parlamentarno!) solidno stranko se tako kaže kar Nova Slovenija! Kdor si bo skrbno ogledal njeno spletnostran, bo moral priznati, da gre za resno, zmerno, široko razvejano, dobroorganizirano, aktivno stranko, ki je očitno rezultat 10 letnega trdega delaštevilnih njenih članov širom Slovenije. Tega bi se morali zavedati vsi tisti,ki imajo skušnjave po ustanavljanju kakšne nove stranke s podobno provenienco…No, saj takšnih (neuspelih) poskusov je v preteklosti bilo že kar nekaj…

Šibka točka Nove Slovenije je v tem, datrenutno ni parlamentarna stranka in da ji primanjkuje kakšnega bolj»karizmatičnega« vodstva. Paradoksalno pa ima vsaj enega nesporno karizmatičnegapolitika – Lojzeta Peterleta – kar med svojimi člani, vendar na žalost z njimše ni našla skupnega jezika za tako potrebno enotnost.

Upam, da bo novo gibanje LojzetaPeterleta Fokus 2031 imelo za glavni cilj – najbolj koristen za Slovenijo – iskrenozdruževalno delovati za celotno slovensko desnico. Samo v takšni zmagovitikoaliciji bo ugodno mesto tudi za krščansko-demokratsko opcijo (pa naj se žeimenuje kakorkoli). V predvolilnem času, ko bodo (levo usmerjeni) mediji kartekmovali v podstavljanju polen in »ščuvanju« desnih strank ene proti drugi, jerešitev le v iskrenem prizadevanju po enotnosti in iskrenem partnerstvu – bodimorealisti – strank SDS, SLS in N.Si

S svojo politiko, vsaj v zadnjem mandatu(pustimo zgodovini prejšnja obdobja) so (samo) te tri nedvomno dokazale, daimajo veliko skupnih vrednot, dovolj za čisto desno povezavo (kasnejšokoalicijo).

Krščanska pobuda »Prebudimo Slovenijo«in najnovejše Peterletovo gibanje bi lahko delovali kar skupaj, z glavnimciljem, da blažita morebitne nesporazume med omenjenimi tremi POMLADANSKIMI strankami,pospešujeta njihovo sodelovanje, predvsem pa zavezo, da se ne bodo med seboj nanoben način »napadale«.

Tako kot so kristjani v vseh trehstrankah, bi to lahko izkoristili pozitivno, kot kohezivni element, zapovezovanje in v izogibanje medsebojnim negativnostim. Verjetno bi bil koristenkar pismeni dogovor, da se do volitevvsi odpovedujejo kakršnim koli medsebojnim »napadom«. Takšen »dogovor« (strank SDS, SLS in N.Si) bi lahko dobil»zgodovinske« razsežnosti, saj bi brez dvoma omogočil zmago desnice na volitvahin s tem večje možnosti za hitrejšo rešitev Slovenije iz vsesplošne krize.

Za dvajset let naprej se je težkofokusirati. Če bomo kristjani le skušali »spreminjati značaj slovenskeganaroda«, nas bo povozil čas, tako kot je Kocbeka… Fokusirati se je treba že nanaslednje volitve!

Zato: Fokus 2012 – FOrum Kristjanov zaUspešno Slovenijo 2012

Anton Tomažič

Karibi 2010

2011-08-16T17:19:00.000+02:00

Karibi 2010 Slideshow: Anton’s trip from Miami, Florida, United States to 3 cities St. Thomas, Nassau and Saint Martin (near St. Maarten/St. Martin, St. Maarten/St. Martin) was created by TripAdvisor. See another Bahamas slideshow. Create a free slideshow with music from your travel photos.

Saj ni tako hudo

2010-12-19T11:56:00.003+01:00

V gozdu po navadi vidimo le drevesa. Da pa bi videli gozd kot celoto, se je treba nekoliko oddaljiti in po možnosti tudi dvigniti. Jaz sem se pred 10 leti precej oddaljil od Slovenije, po hudi nesreči na karibskem otoku Nevis, pa tudi skoraj od življenja. Osem dni osamljene borbe z naravo in gledanja smrti v oči je temeljito spremenilo moje življenje. Predvsem znam od tedaj naprej ločiti bistvene od nebistvenih problemov ter biti hvaležen za vsak dodaten dan življenja ter za neštete drobne radosti, ki jih prinaša.

Za to grenko izkušnjo sem Bogu zelo hvaležen, saj me je z njo utrdil, pa tudi razsvetlil. Ne morem si kaj, da ne bi vsaj občasno nastopal tudi kot nekakšen pričevalec: »Hej, ljudje, ne sekirajte se po nepotrebnem! Kaj pa je to takega, če morate kakšno urico potrpeti v prometni zagati? Ali ste zaradi tega v eksistenčni stiski? Ali ste tako žejni, da bi morali piti svoj urin, kot sem ga moral takrat jaz? Ali obstaja resna možnost, da ne boste mogli več videti svojih najbližjih?« Z nekaj takšnimi samo-vprašanji se lahko razumen človek kar hitro potolaži…

Tako se lahko tudi na širšem nivoju potolažimo za »usodo« Slovenije! Kdor se lahko (vsaj v mislih) malo oddalji ali pa pogovori z nevtralnim zunanjim opazovalcem naše domovine, bo moral priznati, da je tale »gozd« precej drugačen, kot nam ga slikajo panični politiki in senzacionalistični mediji.

Ali je Slovenija po dvajsetih letih samostojnosti res ena sama polomija? Ali res ni več pravna in socialna država? Ali res demokracija ne deluje? Ali res ne premoremo kakšne solidne stranke ter vsaj nekaj poštenih politikov? Ali je res treba ukiniti še referendum kot zadnje orodje za korekcijo slabe politike? Ali nam res vladajo odtujeni centri moči ter tajkuni iz ozadja? Ali je res celotna uprava korumpirana, pravosodje pa nesposobno? Ali res vse bolj prevladuje revščina in izkoriščanje s strani turbokapitalistov ter pogoltnih direktorjev? Ali slovensko gospodarstvo res ne bo vzdržalo prevelike davčne obremenitve in se bodo zaradi neugodne zakonodaje v tujino preselili vsi najboljši podjetniki? Ali nam bo v nekaj letih propadel pokojninski sistem, večina postaranega prebivalstva pa se bo znašla na meji revščine?

Saj ne rečem… v vsakem od gornjih namigov je kanček resnice. Ampak, ljudje moji, samo kanček! To so le nekatera preperela drevesa okrog vas! Malo se dvignite, razglejte ter premislite… in videli boste, da pa gozd ne izgleda kot eno samo pogorišče!

Današnja Slovenija je, objektivno ter primerjalno gledano – povsem normalna dežela! V globalnem okolju in v luči splošne gospodarske krize ima sicer simptome številnih bolezni, ampak, katera država jih pa nima? Z njimi se je pač treba soočiti, se jim upreti, vzeti zdravila, jih premagati in (pre)živeti naprej!

Poslušajmo pametne ljudi, ignorirajmo paničarje! Po mojem mnenju se Sloveniji še resetirati ni treba… saj se ob takšnem šoku lahko izgubi preveč zgodovinskega spomina in dobrih izkušenj. Potrebno se je do neke mere reformirati, nikakor pa ne reformatirati! Še ena revolucija? Ne, hvala! Potrpimo tudi s sedanjo vlado: na oblast je prišla povsem legalno in legitimno – za štiri leta. Predčasne volitve gredo v smer izrednih razmer, teh pa nam ni treba. Opozicija naj pa še malo potrpi: čez dve leti bo imela za zmago še več možnosti kot danes…

Poročilo Združenih narodov pod naslovom »Resnično bogastvo narodov 2010« je gotovo najbolj objektivno za oceno Slovenije v primerjavi z vsemi drugimi državami, ne odraža pa samo gospodarskih kriterijev, temveč še številne druge pokazatelje, ki vplivajo na kvaliteto življenja. In tukaj se je Slovenija uvrstila na zavidljivo 29. mesto!

Kdo ima potem pravico, da bije plat zvona? Ali nismo pravi srečkoti, da živimo v tako lepi deželi, na tako ugodni in razviti lokaciji, vključeni v razvito Evropo, ki ne pozna ne žeje ne lakote? Koliko je še veliko večjih narodov (na primer Kurdi), ki nimajo svoje države in je tudi še dolgo ne bodo imeli? Koliko pa je še držav po svetu, kjer bi imeli bistveno več svobode in demokracije, kot ju imamo Slovenci? Ali ni lepo potovati po celem evropskem kontinentu brez postankov na mejah? Ali ni slovenščina uradni jezik Evropske unije? Ali niso tuji obiskovalci navdušeni nad lepoto Slovenije, njenih gora, gričev in dolin ter morja? Ali ni Slovenija relativno varna dežela, kjer lahko mirno potuješ po samotnih cestah in se sprehajaš po nočnih ulicah? Ali Slovenija res ni pravna država, ko pa imajo sindikati ter civilna družba tako velik vpliv na zakonodajo, da vlada komaj lahko spelje kakšno reformo? Ali Slovenija res ni socialna država, ko pa se velik del javnih sredstev porabi za socialne pomoči (za mnoge celo preveč) in mnogim brezposelnim to kar odgovarja? Ali so bili nakupovalni centri že kdaj bolj obiskani in vozički bolj polni?

Pošteni odgovori na gornja vprašanja nam pač lahko izostrijo sprevrženo ogledalo (katero nam seveda »po službeni dolžnosti« vsakodnevno nastavlja predvsem opozicija, česar ji tudi ne moremo zameriti) ter pokažejo realno sliko, ob kateri se nam ni treba sramovati pred mnogimi drugimi nacijami, katere kriza še bolj stiska.

Ob polnoletnosti naše države Slovenije in ob 20-letnici našega slavnega plebiscita lahko, upoštevaje tudi vse številne težave, še vedno lahko na vprašanje: »Ali se je osamosvojitev sploh splačala?« mirno in ponosno odgovorimo pritrdilno! Sploh pa, če si zamislimo druge alternative, katere so bile tedaj možne! Ne pozabimo, da bi se 10-dnevna vojna lahko končala tudi drugače, kot se je! Bodimo hvaležni, da smo se iz takratnega balkanskega vrelega lonca krvave vojne izvili tako spretno in da nas danes ne bremenijo spomni na tisoče nepotrebnih mrtvih sorodnikov in porušenih hiš!

Upoštevati je treba tudi zgodovinske izkušnje, da je za celitev ran po daljših obdobjih totalitarizmov in sistematičnega pranja možganov nad celimi generacijami, potrebno vsaj še toliko časa, kot je trajalo nasilno obdobje. Ker v Sloveniji nismo imeli demokracije vsaj 50 let (od cca 1940 do 1990), bo potrebno za popolno normalizacijo vsaj toliko, torej tam nekje do 2040…

Upam, da bo ta moja slika slovenskega gozda »iz zadostne oddaljenosti« vsaj kakšnemu bralcu odprla oči ter mu malo razsvetlila praznične dni. Če ni ravno hudo bolan ali v drugih resnih osebnih težavah, potem naj mi kar verjame: »Saj ni tako hudo!«, vsaj s Slovenijo ne!

Pa še edini praktičen nasvet, ki mi pride na misel: »Malo potrpimo, bodimo strpni in vsak po svojih močeh pomagajmo, da našo slovensko barčico prekrmarimo preko viharne krize; ne prepirajmo se po nepotrebnem; ne nasedajmo levim in desnim demagogom, na naslednjih volitvah pa dobro premislimo, komu bomo oddali svoj glas, da bomo za svoje voditelje izbrali čim bolj poštene in zanesljive politike!«

Intervju za Nedeljski dnevnik

2010-12-16T06:41:00.002+01:00

1. To je rubrika Uspešni moški. Kaj si predstavljate pod pojmom uspešni moški?

Kitajci se dejali, da mora pravi moški: zaploditi sina, vsaditi drevo in napisati knjigo. Jaz imam vse to že za sabo, vendar mislim, da je za 21. stoletje treba definicijo malo posodobiti. Po mojih merilih naj bi moški uspel, če si ustvari družino in poskrbi za njeno stabilno materialno ter duhovno podlago. Zelo uspešen pa je, če poleg tega doseže kaj izjemnega še na kakšnem drugem področju: na primer, če ima cvetočo kmetijo, če je priljubljen učitelj, dober novinar ali uspešen evropski poslanec…

2. Ste diplomirani pravnik, vendar večji izziv ste našli v računalništvu, še posebej po tistem, ko ste leta 1995 vzpostavili pravni in poslovni informacijski sistem IUS-INFO. Zelo zgodaj ste ugotovili možnosti računalnikov in kasneje interneta?

IUS-INFO sem vzpostavil že leta 1989, ko še vedeli nismo za internet (BBS - računalnik je bil preko modema direktno povezan na telefonsko linijo). Mislim, da je bila to prva komercialna baza podatkov Sloveniji. Tudi kot poslanec v prvi demokratično izvoljeni Skupščini RS sem prvi javno uporabljal prenosnik in bil zato takrat (1990) kar priljubljena tarča fotografov. Pravilno ste navedli letnico 1995 kot začetek IUS-INFO preko interneta. Ta novi medij je bil za nas – ponudnike pravnih informacij – kot pravi blagoslov: dotlej smo se morali ogromno ukvarjati s tehnologijo (komunikacij), odslej pa predvsem z vsebino, kar je še povečalo našo kvaliteto ter zadovoljstvo uporabnikov.

3. Kaj vas žene k nenehnemu iskanju nečesa novega? Na koncu ste patentirali tudi napravo za povečano varnost kolesarjev in smučarjev?

Kaže, da imamo (nekateri več, nekateri manj) ustvarjalnost že kar prirojeno. Mene vedno vleče na tista področja, kjer se lahko »pogrunta« kaj novega in samo tu najdem pravo zadovoljstvo. Kot vsak podjetnik sem tudi sam občutil tole zadnjo krizo in se z njo tudi še vedno borim. V družbi IUS SOFTWARE smo se tako še hitreje »vrgli« na sosednji hrvaški trg z lokalnim IUS-INFOm, za kar so nas Finance uvrstile med »Lomilce krize«. Odločil pa sem se, da bom poskusil tudi s kakšnim povsem novim področjem – s fizičnim produktom. Naprave, katero omenjate, tako nisem samo patentiral, ampak sem se lotil tudi njene realizacije (popolni »Greenfield«), tako da sem zbral odlično ekipo mladih strokovnjakov, s katerimi smo skupaj ustanovili družbo »POZOR 360 opozorilne naprave d.o.o«, izdelali (zelo natančen) poslovni načrt in upam, da bodo že v naslednjem letu kolesarji (po vsem svetu!) imeli izdelano napravo, ki jih bo opozarjala na nevarnosti (katere jim prežijo od zadaj) in da bomo s tem tudi povečali varnost v prometu. Si lahko predstavljate večje zadovoljstvo od tega, če nam bo to uspelo?

4. Omenila sva že, da ste pravnik, vendar lahko zapišemo posebnost. Od vas je prišla iniciativa za mednarodni projekt komercialnega pristopa k razvoju umetne inteligence v pravu AI-in-Law in celo ustanovili ste mednarodno družbo AI-in-Law Future Technologies LLC. Pa ne, da nam bodo sedaj sodili računalniki?

Zakaj pa ne? Ali mislite, da bi bili nesposobni ali celo pristranski? Prav nasprotno! V Ameriki so ugotovili, da v povprečju (beli) sodniki obsodijo črne kriminalce na 20% višje zaporne kazni, kot pa bele. Pa verjetno niti ne namenoma, ampak podzavestno. Računalniški sodnik pač glede barve kože storilca ne bi imel niti najmanjšega (podzavestnega) predsodka. Da o raznih političnih vplivih niti ne govorimo… Pa da se ne boste ustrašili: računalniki nam (še dolgo) ne bodo sodili, bodo pa lahko odlični (neprecenljivi!) delovni pripomočki – sodnikom. Že v okviru zgoraj omenjenega našega projekta bomo v zadnji fazi prišli do kompletnega računalniškega osnutka sodbe – z obrazložitvijo vred! Kar pomislite, s koliko različnimi spremenljivkami se mora spopasti sodnik (samo predpisov, judikatov in drugih pravnih dokumentov na IUS-INFU je že preko milijon!). To je tako kot pri šahu: sprva so še zmagovali ljudje, sedaj pa že dolgo računalniki. Umetna inteligenca pa je zelo napredovala tudi v medicini in je že dokazano, da – če so vneseni vsi podatki o simptomih – računalnik poda zanesljivejšo diagnozo, kot jo lahko zdravnik.

5. Ste med ustanovitelji nekaj podjetij, vaših je nekaj projektov in vsi so uspeli. Kaj je potrebno za uspeh? Ideja, denar, zveze?

Vsi pač niso uspeli. Takšnega podjetnika ni, da bi mu uspeli vsi projekti. Bistvena je seveda ideja. Brez dobre ideje si ni mogoče predstavljati kakršnegakoli podjetniškega uspeha. Prav tako pa niso dovolj samo ideje. Poznam(o) ljudi, iz katerih kar žubori idej… pa nikoli nič ne realizirajo. Za to so potrebne spet druge lastnosti in združevanje sil, iskanje partnerjev, sodelovanje, iskanje sinergij. Enotne formule pač ni. Bodite pa skeptični do tistih avtorjev, ki napišejo knjigo »Kako ustanoviti uspešno podjetje?«, pa sami nimajo nič pod palcem… Denar? Ja, tako kot v zasebnem življenju: »Saj denar ni vse. Je pa lahko velika ovira (do uspeha) če ga ni!«. Tudi najboljši podjetniki (takšni še sploh) potrebujejo za realizacijo svojih projektov denar in danes so pač težki časi za pridobitev kreditov. Tudi sam sem se v celotni 22-letni podjetniški »karieri« moral ves čas ukvarjati s tekočo likvidnostjo in se tudi še sedaj. Za primer projekta ki mi (še) ni uspel, naj navedem portal www.informiran.si , kjer so zbrani zelo koristni in prijazni »pametni obrazci«. Skupaj s partnerji smo naredili nekaj zelo inovativnega in obetajočega (za kar smo rabili več kot pet let), vendar prave eksplozije uspeha (še) ni, ker za te uporabnine (moj izraz) skoraj nihče ne ve. Potrebni bi bilo (bo) vložiti kar precejšnja sredstva v promocijo in marketing, potem se bo pa odprlo.

6. Uspešnež težko uspe povsem sam, potrebuje sodelavce. Vi ste jih imeli in jih imate veliko. Kako jih izbirate, kako prepoznate tistega, s katerim boste lahko delali?

Res je: v podjetništvu se vse začne in konča pri ljudeh. Sam nisem bil (skoraj) nikoli pri svojih družbah oziroma projektih tudi menedžer, zato je bilo še toliko bolj pomembno, da sem našel in obdržal dobre direktorje in druge vodilne. Imel sem srečo, saj me niso nikoli razočarali ali celo prevarali (z eno samo izjemo). Z njimi skušam tudi vzpostaviti in ohranjati topel človeški odnos, saj to zelo olajša komuniciranje. Praviloma se med sabo tudi tikamo. Opažam pa, da mnogim podjetnikom in tudi direktorjem manjka (in s tem izostane tudi uspeh) prav to, da bi znali delegirati. Potem se pa pritožujejo, kako da so preobremenjeni in delajo tja v pozne večerne ure. Glede drugih kadrov je pa tudi (vedno bilo) tako, da skoraj nikoli nikogar kar redno ne zaposlimo, na podlagi prijave, pogovora in CV-ja. Kje pa! Za redno zaposlitev moramo kandidata res dobro spoznati. Po navadi se začne s študentskim in honorarnim delom (vsaj doslej je bilo tako), nato poskusno, nato za določen čas… in ko nekoga zaposlimo za nedoločen čas, ga res že dobro poznamo.

7. Leta 2001 se vam je na karibskem otoku Nevis pripetila nesreča v gori in prav vam je prišlo tudi znanje iz preteklosti, saj ste bili včasih tudi planinski vodnik, markacist in ste opravili tudi alpinistični tečaj. Kako je s temi znanji nasploh, nekateri jih naredijo na zalogo, drugi nič?

Vsa ta znanja so gotovo zelo koristna in bi vsakemu, posebno pa še mladim ljudem, svetoval, naj se kar izobražujejo ter izpopolnjujejo (skavti, planinci, razni športi). Verjetno jim bo enkrat še kako prav prišlo, tako kot je meni plezalni tečaj. Res si ne predstavljam, če bi takrat na Nevisu znal premagati tiste stene brez znanja, katerega sem k sreči imel.

8. V krizi smo. Kaj nas bo rešilo?

To je pa vprašanje za milijon dolarjev. Pa poskusimo: v krizo smo padli skupaj z drugimi, torej lahko pričakujemo, da se bomo tudi skupaj iz nje izvlekli. Ta misel pa nas seveda ne sme uspavati, da bi kar čakali, ampak se moramo vsi skupaj truditi, vsak po svojih močeh. Jaz še najbolj računam na tradicionalno slovensko marljivost, delavnost, iznajdljivost, podjetništvo, še najmanj pa na (to) vlado. Čez dve leti bo treba pa spet izvoliti desnico, ki je praviloma povsod po svetu bolj uspešna na gospodarskem področju in v kriznih razmerah.

Novi Demos

2010-09-21T19:50:00.004+02:00

Kdor bo vzel v roke knjigo »Demos na Kamniškem«, katero so spomladi izdali tamkajšnji »veterani« iz časa slovenske pomladi, se bo strinjal, da bi bilo koristno podobne knjige pripraviti tudi za vse druge tedanje občine (katerih je bilo okrog 60). Demos namreč niso sestavljali le vodilni politiki v Ljubljani, temveč je bil dejansko in izrazito široko ljudsko gibanje, brez katerega ne bi prišlo niti do kvalitetne demokracije in še manj (nikoli) do osamosvojitve Slovenije. Vse dosedanje knjige pa so se doslej omejevale v glavnem le na najbolj znane politike in dogodke, niso pa mogle predstaviti veliko drugih zanimivih lokalnih (vendar zelo pomembnih) zgodb, ki bi šele vse skupaj dajale pravo sliko in veličino dogodkov iz ključnega obdobja 1988 do 1992.

Ko smo se družili ob predstavitvi navedene knjige (za katero upamo, da bo dobila več posnemovalcev), smo med drugim slišali tudi številne pripombe (pritožbe), kako mačehovsko se dostikrat sodobna država, pa tudi marsikatere lokalne skupnosti obnašajo do ljudi, ki so imeli ključno vlogo pri demokratizacijskih in osamosvojitvenih procesih. Vse pogosteje se ob uradnih proslavah »šopirijo« politiki, ki niso imeli nič z osamosvojitvijo Slovenije, ali pa so jo celo ovirali.

Sam imam to srečo, da sem velikokrat povabljen na uradne proslave (ob pomembnih obletnicah) kot bivši poslanec v tedanji Skupščini RS, mnogi moji kolegi iz tedanjih časov, ki so imeli vsaj toliko zaslug (ali pa še več) kot jaz, vendar niso bili ravno izvoljeni, pa ne dobijo nobenih vabil več, kaj šele kakšno besedo zahvale.
Vsem skupaj pa nam je seveda »zavrelo« ob takšnih (pomembnih!) simboličnih dejanjih, kot je bilo odlikovanje Predsednika republike bivšemu šefu Udbe…

Zato sem z veseljem pozdravil predlog (kamniških kolegov) za ustanovitev društva Demos, ki naj bi predvsem skrbelo za ohranjanje tradicij slovenske pomladi, zbiranje in publiciranje zgodovinskega gradiva, pa tudi za medsebojno obveščanje ter evidentiranje (naslovov) pomembnih nosilcev demokratizacije in osamosvojitve. Organizacija društva naj bi bila podobna, kot jo ima društvo General Maister: krovna organizacija na nivoju države ter občinska ali medobčinska društva.

Potem ko sem te namere omenil v svojem dnevniku, katerega sem pisal za Sobotno prilogo Dela, sem dobil za to idejo veliko odobravanja in simpatij.

V času priprav na ustanovitev Društva Demos, pa nas je (prijetno) presenetilo vabilo na plenarni sestanek iniciative za ustanovitev združenja »Veterani slovenske osamosvojitve« (VSO), kot so ga podpisali Lojze Peterle, Tone Krkovič, Igor Bavčar in Janez Janša. Pri tem pa naj bi šlo za »združenje vseh državljanov in državljank RS, ki so dejavno sodelovali pri osamosvojitvi Slovenije«.

Očitno gre za podobne nagibe, kot pri naši ideji o Društvu Demos, saj je »namen VSO ohranjanje vrednot slovenske osamosvojitve na podlagi pristnega zgodovinskega spomina... Resnica o procesih osamosvojitve lahko prepreči manipulacije z veteranskimi združenji.«

To smo videli tudi iz uvodnih in pozdravnih govorov na sestanku 20. septembra v Ljubljani, na katerem se je zbralo veliko »veteranov« in simpatizerjev, predvsem seveda pomladne »demosovske« provenience. Veselimo se ustanovnega sestanka združenja, ki je bilo že napovedano za tako pomemben datum, kot je 20-letnica plebiscita – 23. decembra.

Ker smo se v sproščenem in demokratičnem vzdušju zedinili, da je treba za ustanovni sestanek te pomembne (to si že sedaj upam trditi) nove organizacije pripraviti kvalitetne materiale (pri čemer se lahko morda najde še bolj primerno ime), štejem, da smo s tem nekako kar odprli neke vrste javno razpravo in se je z veseljem tudi udeležujem. Tudi z naslednjimi pomisleki in razmisleki:

Meni je še najmanj všeč samo ime - veterani. Prvotni izraz je iz vojaškega področja (pri Rimljanih) ter po navadi povezan tudi s kakšnimi bonitetami, kar pa je v tem primeru popolnoma neprimerno. Prepričan sem, da nihče iz množice na iniciativnem sestanku ni imel kakršnegakoli pričakovanja po kakšnih privilegijih (še najmanj materialnih) in bi bilo zato škoda, da bi samo zaradi (neprimernega) imena lahko trpel »image« novega združenja.

Še bolj moteče pa je dejstvo, da takšna definicija »veteranov« izključuje marsikaterega potencialnega člana, ki bi upravičeno in z veseljem sicer lahko sodeloval v novi organizaciji. Gre predvsem za ljudi, ki so bili takrat še premladi (dijaki in študenti, ki so se z veseljem udeleževali pomembnih sestankov, srčno pomagali pri podpornih aktivnostih) ali pa se iz kakšnih drugih razlogov (takratno bivanje v tujini) ravno ne bi mogli označiti kot »dejavne«. Da niti ne omenjam mladih ljudeh, ki so šele kasneje odrasli, spoznali in sprejeli vrednote slovenske pomladi, osamosvojitve, Demosa… in ki bi z veseljem sodelovali v novi organizaciji pri ohranjanju narodne samozavesti in identitete.

Ker tudi sam (še) nimam boljšega imena (kot VSO), se mi je v vrtincu idej ustavila misel na izrazu »Varuhi resnice«, kot je dal svojemu uvodniku v Sobotni prilogi naslov Ali Žerdin. Čeprav je komentator ta izraz uporabil ironično, pa v bistvu ni daleč od »resnice«. Seveda bi prav mi »veterani« ali pa »demosovci« radi ohranili »pristni zgodovinski spomin«! Zavedamo se tudi, da je dve desetletji po osamosvojitvi čas tudi za »poglobljeno refleksijo« in bi pri tem radi tudi sodelovali, ne da bi »držali roko nad resnico«. Do družbenega dialoga ima pravico vsak slovenski državljan, levi ali desni. Tako kot imamo do tega pravico mi, »dejavni subjekti« tedanjih dogodkov. Mimogrede: v naše združenje bi več kot sodil tudi Ali Žerdin, ki je bil, tako kot tudi Rosvita Pesek in še številni drugi (tedaj dejavni) novinarji bistven sokreator demokratizacije in osamosvojitve Slovenije.

Bolj delikatno pa je vprašanje: Ali bi bilo lahko novo združenje kar nekakšen »Novi Demos«? Kot mi je znano, so sklicatelji iniciativnega sestanka med drugim vabili VSE tedanje poslance, tudi tiste, ki so bili tedaj opozicija. Po odzivu sodeč pa smo bili za novo organizacijo navdušeni (spet?) predvsem bivši »demosovci«. Iz vljudnosti in politične korektnosti (da nam ne bi kdo očital, da si »prisvajamo« osamosvojitev) pač nismo kaj dosti omenjali Demosa.

Prav zanima me, kakšna bo slika po pregledu »pristopnih izjav« za novo združenje. Če se bo večina takratne »leve opozicije« pridružila očitno in javno napovedanemu ignoriranju novega združenja (kot sta to napovedala že France Bučar in Spomenka Hribar), potem bomo v njem dejavni skoraj sami »demosovci« in v tem primeru ne vidim razloga, da bi še naprej bili sramežljivi…

Morda pa Slovenija res že spet potrebuje kakšno takšno široko ljudsko gibanje, kot bi bil »Novi Demos«?

Po nepotrebnem razočarani

2010-09-16T09:16:00.002+02:00

Ko smo sinoči gledali našega zunanjega ministra Samuela Žbogarja, kako je v potu svojega obraza ves ogorčen "izrazil globoko razočaranje, da brez nekega razumnega razloga" v prvem valu imenovanj v evropsko zunanjo službo visoka zunanjepolitična predstavnica EU Catherine Ashton ni izbrala dveh odličnih slovenskih kandidatov, ki sta se uvrstila v ožji izbor, mu je verjetno večina gledalcev v mislih kar pritrjevala.

Meni pa se zdi, da je minister neupravičeno pričakoval, »da se bo upoštevala geografska uravnoteženost« in da tudi če bi se, še vedno ne moremo kar zahtevati, da bomo med 29 imenovanimi diplomati Slovenci v vsakem primeru imeli vsaj enega.

Vodje diplomatskih misij (nekakšni »veleposlaniki EU«) ne bodo zastopali interesov svojih držav (jih tudi ne bi smeli kakorkoli privilegirati!), ampak samo interese Evropske unije kot celote. V tem smislu kot kriterij pri izbiri sploh ni relevantno število 27 (držav članic EU), ampak kvečjemu skupno število državljanov – 500 milijonov – in temu ustrezno število izobraženih ter razpoložljivih diplomatov. Po tej kadrovski logiki pa lahko Slovenija pričakuje ob raznih razpisih (pri katerih morajo imeti vsi prijavljeni enake možnosti, ne pa da so tisti iz majhnih držav kakorkoli privilegirani), da bo izbran vsak 250. kandidat. Na diplomatskem področju pa še posebej, saj imajo velike članice EU (na primer Francozi) neprimerno večji kadrovski potencial, kot pa Slovenija.

Nelogično je tudi pričakovanje, da naj bi imeli prednost kandidati iz sosednjih držav. Prej nasprotno: bolje je, da so iz oddaljenih (bolj nevtralnih) držav in s tem tudi manj »kontaminirani« z lokalno mentaliteto. Danski ambasador (EU) bo v kakšni balkanski državi dosti manj podvržen možnosti korupcije, kot pa slovenski in bo tudi dosti manj možnosti, da ponoči pijan povzroči prometno nesrečo.

Da mi ne bi kakšen patriot zameril, ker tako zanemarjam »interese Slovenije«, naj ga opozorim, da ne gre toliko za interese Slovenije, kot za interese koga, ki se je že videl v sanjski službi s sanjsko plačo. Nimam pojma, kateri so bili slovenski kandidati, si pa upam ugibati, da ponudba ni bila daleč od običajnega »odlaganja (ali nagrajevanja) kadrov« a la Rop, Cvikl, itd.

Posebnih slovenskih interesov namreč veleposlanik EU v Črni gori namreč sploh ne bi smel zastopati, saj bi mu potem lahko to pristranskost upravičeno očitala Ashtonova. Potem od tega tudi ne bi imela Slovenija nobene direktne koristi.

Upam, da se naš zunanji minister ne bo preveč osmešil, ko bo na naslednji večerji s kalimerovskim pritoževanjem svojim kolegom pokazal, da ne razume bistva logike funkcioniranja velike mednarodne skupnosti.

Preživeti ali zaživeti?

2010-09-09T08:22:00.003+02:00

Seveda je treba najprej preživeti, da bi lahko naprej (za)živeli. Prazen žakelj ne stoji pokonci. Prava dilema je bila seveda nakazana že v Stari zavezi: ali se zadovoljiti že s polnimi lonci mesa, ali (po)iskati kaj več? Danes bi to vprašanje lahko parafrazirali tudi v naslednji obliki: »Ali naj se Kitajci kar lepo zadovoljijo z gospodarskim uspehom in naraščajočim standardom (pod vodstvom komunistov, ki s pomočjo cenzure omejujejo celo svobodo govora) ali pa naj zahtevajo demokracijo (in s tem tvegajo tudi hude družbene konflikte)?

Dostikrat se ob tem vprašanju pomešajo dileme, katere ima lahko posameznik ali pa večja družbena skupina (predvsem narod). Ko slišimo stokanja »Ali smo se za to borili?« (osamosvojili?), gre dostikrat za povsem konkretne dileme in zgodbe. Če je bil nekdo v Jugoslaviji zaposlen, v Sloveniji pa je brezposeln, je takšno vprašanje povsem razumljivo. Če je takrat dobil posojilo z zanemarljivimi obroki (zaradi inflacije), sedaj pa ga mučijo realne obrestne mere, njegovo nejevoljo lahko povsem razumemo. Kdor v življenju še ni napisal enega samega odstavka, v katerem bi javnosti sporočil svoje misli (in za to niti slučajno ne čuti potrebe), temu pač možnost svobodnega izražanja in razvoja osebnosti nič kaj ne pomeni in je zato tudi ne ceni.

Kot vsa živa bitja, smo tudi ljudje (hvala Bogu) zelo kompleksni, raznoliki in različni posamezniki ter se vedno razporejamo po Gaussovi krivulji. Enemu je všeč to, drugemu drugo, eden ima tak okus, drugi drugačnega. Vedno se najdejo izjeme, posebnosti, tudi ekstremi (v politiki levi in desni). In je zato komu všeč tudi Hitler, ki je znal narediti red, pa komu tudi Stalin, ker je znal podkuriti izkoriščevalcem, pa marsikomu tudi Tito, ker je imel tako lepo maršalsko uniformo. V svobodnih družbah je možno (in tudi potrebno) tolerirati najrazličnejša stališča, tudi ekstremna, vse dokler ne preidejo v nasilje.

Večini nam je pač težko razumeti razne jugonostalgike, ki prav lahkotno izjavijo, da »je bilo prej boljše življenje« in bentijo čez vse večjo revščino, ki da prevladuje v Sloveniji. Pri tem pa mnogi od njih redno polnijo velike nakupovalne vozičke v marketih, uživajo v ohlajenih kinodvoranah ter za dopust izbirajo med Rodosom in Kreto.

Ko pa se z individualnega pogleda preselimo na skupinskega, potem je treba pri dilemah, kot so »Preživeti ali zaživeti« upoštevati kar lepo Gaussovo krivuljo, tako kot smo jo tudi ob našem Plebiscitu leta 1990. Potem je tudi odgovor na vprašanje »Ali smo se zato osamosvojili?« povsem jasen: »Da, zato! In vredno je bilo!«

Po bitki je lahko biti general! Podobno je tudi z vprašanjem, kaj si je kdo predstavljal, ko smo se osvobajali (1990) in osamosvajali (1991). Če si je kdo mislil, da bo samostojna Slovenija čez 20 let najbogatejša država Evrope, dežela blagostanja, kjer bodo vsi zaposleni, zadovoljni in srečni, da ne bo političnih prepirov, nobenih stavk,… potem je seveda sedaj lahko razočaran.

Sam pa nisem imel takšnih pričakovanj, čeprav sem bil verjetno eden najbolj nestrpnih priganjačev za odcepitev. Za mene je bila najbolj eksotična misel že to, da bomo Slovenci (prvič v zgodovini!) povsem sami svoji gospodarji in da bomo imeli svojo lastno državo, z demokracijo in osebno svobodo. Čeprav sem predvideval, da nam bo samostojnost omogočila tudi hitrejši gospodarski in splošni družbeni razvoj (posledično tudi višji standard), pa si nisem upal niti pomisliti na kakšne takšne »priboljške«, da bomo enkrat celo predsedujoča članica EU. Da bom lahko do sorodnikov v Holandiji vozil brez ustavljanja pri mejah po Avstriji, Švici, Franciji in Belgiji… Da me bo uradnik na Frankfurtskem letališču pozdravil po slovensko »Doberr dan!«, ko bo videl moj potni list… Ali pa da bomo v košarki premagali Brazilijo in da bodo na nogometnem svetovnem prvenstvu pred nami trepetali Angleži.

Pesimizem in črnoglede napovedi so še bolj pogoste v obdobjih gospodarskih kriz, saj so za nekaj let lahko skoraj vsi trendi obrnjeni navzdol (domino efekt), tako za gospodarske subjekte, kot za posamezne družine. Ko pa na to pogledamo malo iz »distance«, vidimo, da gre za globalni problem, ki prizanese le redkim izjemam. Slovenija glede tega ni nobena izjema.

Katera država na svetu pa nima problemov? Celo če preskočimo nerazviti svet, kjer gre RES za velike in eksistenčne probleme (vojne, lakota, žeja, poplave, potresi, aids,..) in pogledamo okrog sebe na najrazvitejšem delu planeta, lahko vidimo podobne probleme, kot se z njimi srečujemo v Sloveniji.

Ali se v sosednji Italiji politiki ne kregajo med seboj? Ali se v Nemčiji sindikati ne borijo proti pokojninskim reformam? Ali je na Madžarskem ostala vsa ekonomija v domačih rokah? Ali v Londonu ne stavkajo javni uslužbenci? Ali v Avstriji nimajo korupcijskih afer? Ali na Hrvaškem nimajo tajkunov? Ali so narodi, kot so Katalonci, Baski, Škoti in Kurdi, zadovoljni s svojim položajem? Ali je Belgija zelo stabilna država, ali bo kmalu morda razpadla? Ali je na Poljskem vse tako v redu, da dnevni časopisi nimajo zanimivih naslovnic?

Ne smemo sicer podcenjevati resnih razvojnih problemov na številnih področjih družbenega življenja v naši domovini in se tolažiti z ustavno določbo, da je Slovenija socialna država. Prav tako pa ne moremo pričakovati, da bo sploh kdaj čisto ZARES (in za vse) država popolnega blagostanja. Važno je, da nam je socialna država zaresen in stalen cilj, katerega skušamo, zdaj bolj, zdaj manj posrečeno (tudi s pomočjo »socialnega dialoga«) doseči. Seveda pa nimamo idealne države in optimalnih inštitucij, niti idealne politike.

Glede slednjega pa se smemo še najmanj pritoževati! Imamo pač takšno politiko, kot smo si jo zaslužili (=izbrali)! Naš politični sistem je demokratičen, volitve so svobodne, mediji tudi že relativno heterogeni (dovolj za tiste, ki se zanimajo za družbene zadeve). Za vsako funkcijo se lahko poteguje vsakdo in politične stranke pokrivajo kar celoten spekter vrednot.

Župane bomo pač lahko izbrali letos, državni zbor in vlado bomo izvolili čez dve leti, predsednika države pa še kakšno leto kasneje. Do izteka sedanjih mandatov pa jih lahko (le) opazujemo, kritiziramo in si mislimo, koga bomo volili na naslednjih volitvah. Tudi demokracija ni idealna, je pa najboljši sistem za upravljanje družbe na miren način.

Za Slovenijo kot državo in za slovenski narod vprašanje »Preživeti ali zaživeti?« torej sploh ni na mestu. Seveda bosta preživela, vsaj toliko časa kot drugi (narodi, ki imajo svoje države)! Tako kot vsi se bosta tudi spreminjala ter prilagajala sodobnemu, vse bolj globaliziranemu svetu.

Upamo lahko, da bodo te spremembe takšne, da bodo povečevale možnosti, da bodo tudi posamezni člani (državljani) lahko ne samo »preživeli«, ampak vse bolj tudi »zaživeli«!

Dnevnik V

2010-09-04T22:00:00.002+02:00

Četrtek, 2. septembra

Včasih načrtujem(o) izlet dva tedna naprej, do vseh podrobnosti… potem pa nastopi slabo vreme in lahko vse propade. Sinoči pa sem se odločil kar naenkrat, prav zaradi napovedi lepega stabilnega (sončnega) vremena: »Jutri grem pa kolesarit, da malo preverim svojo kondicijo!«.

Za vsak slučaj sem torbo napolnil s tistimi dodatki, ki mi omogočajo prenočitev, čeprav je bil to le plan B. Če mi bo uspelo, bom turo opravil kar v enem kosu (dnevu): od Škofje Loke na Petrovo Brdo, nato vzpon na Soriško planino, potem pa spust na drugo, bohinjsko stran, pa preko Bleda in Kranja nazaj v Škofjo Loko.
Odkar imam na strehi moje Pande prtljažnik za kolo, si lahko privoščim bolj oddaljene ture… seveda pa je vedno problem, če se vrnem na izhodišče, kjer me čaka avto… Da mi ne bi bilo treba iskati pomoči pri prijateljih (ki me občasno kam zapeljejo, ali pridejo po mene), sem se tokrat odločil za krožno pot, katere delovni načrt je kar »Okoli Jelovice«.

Potem ko opravim običajna domača »dela« (nakup v trgovini, taksi za moja šolarja, facebook) je ura že kar 9, kar je res pozno za dober štart. Ob pol 10h pa že sopiham po Selški dolini, potem ko sem avto pustil v Škofji Loki. Okolico Železnikov so pa že kar dobro sanirali po tistih groznih poplavah, tako da se posledice komaj še opazijo. V gornjem delu doline me kot vedno razveselijo njihovi posebni kozolci: ki imajo za razliko od običajnih lesenih – zidane nosilce. Žal pa jih je vedno manj…

Direktna cesta za Sorico je še vedno zaprta, zato zavijem na obvoz preko Petrovega brda. Predvidevam, da bi s kolesom verjetno kljub temu prišel mimo poškodovanih odsekov, siguren pa nisem, zato nočem tvegati, da bi moral obrniti pred kakšnim prepadom…

Vsepovsod okrog a Jelovice je toliko gob, da imam kar problem: kadarkoli sem se ustavil, da bi "odtočil" ob cesti v bližnjem gozdu, sem moral prav paziti, da ne bi kakšno poškropil...

Ko se mi končno odpre pogled (od zgoraj) na čudoviti Sorico, ob cesti zalotim en simpatičen britanski par, ki občuduje našo lepo Slovenijo. Z najetim avtom sta prišla iz Kobarida in kar ne moreta prehvaliti te lepote, obsijane s soncem in okrašene z izjemno fotogeničnimi oblaki.

Naslednji angleži, katere srečam na poti proti Soriški planini, pa v meni vzbudijo kar malo vznemirjenja ali celo ljubosumja… Medtem ko jaz v potu svojega obraza gonim navzgor, se oni v skupini razposajeno pripeljejo navzdol, pa niti prepoteni niso in prav nič utrujeni ne zgledajo? Če bi na prelaz, ki naj bi bil drugi najhujši v Sloveniji (za Vršičem) prikolesarili iz Bohinjske Bistrice, potem ne bi mogli izgledati tako spočiti… Ena starejša gospa je bila celo v krilu in salonarjih… Ne morem drugače, da ne bi mojega izzvanega samoljubja potolažil drugače, kot z mislijo, da so jih morda na vrh pripeljali kar z avtomobili (rent a bike), jih za silo opremili, potem pa spustili navzdol na veselo zaviranje?

Malo nad Sorico zaslišim zvoniti Angel gospodov in ne morem si kaj da ne bi spotoma zmolil tri Zdrave Marije, kot je bil to včasih običaj (zjutraj ob 7h, opoldne in zvečer ob 7h). Zadnje čase sem se (spet) celo navadil, da se tudi pokrižam, vsakič ko peljem mimo križa ali kapelice, tako kot so nas včasih učili: »Hvaljen Jezus!«.
Ves čas med garanjem navzgor se tolažim z mislijo, kako zlahka bom potem drvel navzdol na drugo stran… Sem kar zadovoljen s svojo kondicijo, saj mi ni treba niti na najbolj strmih odsekih kaj pešačiti… Vozim in vozim, lepo počasi… Saj vidim, kako se zmrdujejo resni rekreativni kolesarji, nad tako samohvalo… ampak… ne pozabite na mojih 60 let…

Končno: Soriška planina! Po dolgem času spet obedujem v Litostrojski koči. Spomnim se še tistih časov, ko je bila to le majhna kočica, kamor sem zahajal, ko sem bil član Planinskega društva Litostroj. O, to so bili časi!

Po slastnem ričetu in hladnem pivu si privoščim še malo uživanja na s soncem obsijanem ležalniku.

Pa ne za dolgo, saj komaj čakam na svoje »maščevanje«: krasen in neprekinjen spust do Bohinjske Bistrice! Po vijugasti asfaltni cesti (spominjam se še, kako je bila včasih makadamska) drvim s preko 60 km/h in kar vriskam od užitka…

Preostanek poti je bil sicer še dolg, vendar bolj kot nekakšen »mus«, da preidem nazaj do avta v Škofjo Loko. V Bledu je bilo že prepozno, da bi se ustavljal… Zavijem proti Ribnemu in iščem vzporedne manj prometne (pa zato večkrat tudi strme) ceste tja proti Kranju. Ko izlet »zašpičim« v Škofji Loki, pa že kar čutim mišice na nogi (pa tudi tisto vmes)…

Bilanca: 118 km prevoženih kilometrov v 7 urah in pol; 1453 m premagane nadmorske višine; 7133 porabljenih kalorij.

Petek, 3. septembra

Dopoldne imam v Ljubljani sestanek v zvezi s projektom uvajanja umetne inteligence v pravo »AI-in-Law«. Na žalost je prav ta projekt, ki se mi zdi najbolj obetaven od vseh mojih podjetniških pobud, doživel največjo škodo zaradi te presnete globalne finančne krize.

Že več kot 20 let spremljam (tudi) razvoj AI na področju prava – v svetu - in ugotavljam, da se je v tem obdobju veliko delalo, projektiralo, teoretiziralo, naredilo, razvilo, pisalo, predavalo, zapravilo, vendar vse pretežno v akademski sferi. Poznam veliko združenj, avtorjev, razvojnih inštitutov, revij, konferenc itd. in sedaj je čas, da se tovrstne aktivnosti usmerijo v komercialne okvire. Obstaja vse več praktičnih potreb po uporabi umetne inteligence v pravu in tega bo v prihodnjih letih še več in več. Zato sem dal iniciativo, da se nas združi nekaj najnaprednejših iz raznih držav (imam zveze tudi v Italiji, Nemčiji, Angliji, Nizozemski, ZDA) in da ustanovimo družbo »AI-in-Law, Future Technologies«, ki bo najkasneje v 5 letih razvila nekaj izrazito uporabnih in komercialno zanimivih modulov AI, jih nato prodala razvijalcem sodnih, upravnih in drugih sistemov ter jih nato seveda še naprej vzdrževala in razvijala.

Če bi (bomo?) projekt realizirali, bi lahko Slovenci imeli vodilno vlogo, v svetovne merilu! Imamo neverjetno veliko kvalitetnih kadrov tudi na področju umetne inteligence! Seveda bomo morali to kombinirati z nekoliko bolj aplikativnimi dosežki, kot so to na primer jezikovne tehnologije. Če bi ustanovitelji Amebisa svoje delo začeli v Ameriki bi bili danes pravi bogataši.

Če bi našli skupen jezik s politiki in slovenskimi funkcionarji v Bruslju, bi projekt morda lahko tudi malo bolj »evropsko« usmerili in se najprej skoncentrirali na takšne naloge (module), ki bi se najbolj vklopili v razvojne načrte EU ter prispevali k večji konkurenčnosti evropskega gospodarstva.

Ker pa nam tega ni uspelo do leta 2008, smo zamudili vlak in sedaj čakamo na novega… Po domače povedano: viri financiranja, kot smo jih potrebovali za tako kompleksen projekt, so bili pred dvemi leti zagotovljeni (beri: obljubljeni s strani zainteresiranih investitorjev), potem pa je vse usahnilo. Počutim(o) se kot ena od domin v vrsti…

Ker pa sem večni optimist, intenzivno iščem nove možnosti (=vire financiranja) za nadaljevanje projekta.

Zvečer se zapeljem na Vrhniko, kjer je predstavitev knjige mojega sošolca iz Gimnazije - Mila Selan: »S kolesi po srednji Italiji – II. Del: južna Toskana in severni Lacij«. Bravo Milan! Izvrsten in privlačen priročnik, ki vsebuje tudi opis zgodovinskih pojmov, krajevnih zanimivosti, zgodb in legend… ogromno slik, zemljevidov… in celo kuharskih receptov.

Z Milanom se prav prisrčno pozdraviva, saj sva skupaj začela uresničevati najine potovalne ambicije: leta 1969 sva skupaj odšla na stop (pa tudi delo) v Anglijo…

Sobota, 4. september

Toni in Marjanca sta vesela (jaz pa tudi), da danes odpadejo običajne sobotne dolžnosti: pospravljanje, košnja trave, pometanje pločnika, nabiranje sadja… ker gremo že kmalu po (poznem) zajtrku na en prav prijeten in poduhovljen dogodek. Naša prijateljska družina (s katero gremo po navadi tudi skupaj na počitnice) Erženovih nas je povabila na Zabrdo – nad Sorico, kjer bo blagoslov njihove prenovljene, stare kmečke »Boštjanove« hiše.

Občudujem svoje dobrega prijatelja, vrhunskega kirurga in izobraženca dr. Janeza Eržena, ki ima sicer stanovanje in službo v Ljubljani, pa so ga tako pritegnile korenine svojih prednikov, da je kupil hišo, v kateri je bila rojena njegova babica (in še starejši predniki), visoko v hribih in 6 km oddaljeno od asfaltne poti, ter jo ne samo rešil propada, temveč tudi v celoti in do najmanjših detajlov obnovil.

Restavrirati je dal celo štiri zanimive freske na zunanji strani hiše! Tri so z nabožno vsebino, ena pa prav posvetna in iz nje lahko sklepamo, kako veseli in radoživi ljudje so bili Janezovi predniki. Predstavljeni so namreč štirje muzikantje, s štirimi, za tisti čas verjetno tipičnimi inštrumenti: oprekelj, klarinet, violina in bas. Zraven pa še dva para plesalcev.

Današnji blagoslov prenovljene hiše je bil obogaten tudi z zelo kvalitetnim, predvsem pa pomenljivim programom. Janez je k sodelovanju pritegnil etno skupino Folk Volk, s prav takšnimi inštrumenti, kot so na freski. Ko smo poslušali njihovo čudovito glasbo, smo se še kako zavedali, kaj je (bila) PRAVA slovenska narodna glasba (pač ne tista polke-valčki, ki se je pojavila pred manj kot 100 leti).

Čeprav smo bili v tako preprostem okolju pa smo danes bili deležni vrhunskega kulturnega programa. Višek je bil v (tudi lepo prenovljeni) sosednji stavbi, bivši šoli, kjer nam je nekaj virtuoznih skladb zaigral sam prof. Tone Potočnik, eden od vodilnih slovenskih orglavcev. Doslej si nisem predstavljal kako ne-cerkveno lahko orgle tudi zvenijo, če se z njimi malo pošali pravi virtuoz!

Dobri Bogec nas je kar lepo počakal s plohami, da smo se lahko v miru in na soncu pogovorili in prigriznili. Vesel sem, da sem spoznal tudi Janezovega brata ter kar tri sestre (posebno še Betko Eržen). Da je bilo vse v (starinskem) stilu, so se ustrezno (za spomin na stare čase) napravile v avtentične »tamašne« dolge obleke tudi pevke ženskega terceta iz Sorice.

Seveda smo, tako kot se spodobi, z dobrim vinčkom tudi nazdravili Erženovi staro-novi hiši… Še na mnoga (sto)leta!

P.S. Slike in video posnetke tega lepega dogodka bom objavil na svojem facebook profilu…

Dnevnik IV

2010-08-29T12:38:00.002+02:00

Petek, 27. avgusta

Kljub ne najbolj rožnatim napovedim se s kolegom Borisom odpraviva na tridnevno kolesarjenje. Če bo dež, bova izlet pač skrajšala…

Začneva na Rakeku, kjer lahko pustiva avto na varnem pri stari mami Slavi. Cerkniško jezero prečkava prav silovito, potem pa naju Javorniki kar temeljito upočasnijo. Prečkava jih v kar najbolj v ravni črti, tja proti Pivki. Na začetku je seveda eno samo garanje po makadamskih klancih. Na žalost (beri: k sreči) ne srečava nobenega medveda. Ali je samo slučaj, da se ves čas kar najbolj glasno pogovarjava?

Enkrat sem tule nekje že hodil, vendar v dosti slabših razmerah… Bilo je namreč še v Jugoslaviji. Po končanem vojnem služenju sem bil namreč razporejen v nekakšno »specialno enoto« na občinskem nivoju (občina Domžale). Na kakšni lokalni proslavi smo včasih izvedli kakšno slavnostno salvo in potem pomlatili pečenega pujska ter spili kak sodček piva… Ko pa smo bili enkrat na usposabljanju na Velikih Blokah, je bila na koncu večja vojaška vaja. In takrat smo imeli kar celonočni »marš« do Pivke. Jaz sem velik del poti še nosil puškomitraljez in imam vse skupaj s spominu kot en velik matr… Enkrat nas je spotoma zalotila celo nevihta in k sreči smo lahko vedrili v neki vasi, Jaz sem se na suho slamo vrgel kar z nahrbtnikom na rami (sicer bi lahko še kaj izgubil) in kar v trenutku zaspal (pa ne za dolgo!). Ko smo pa potem prečkali tele Javornike, je bilo temno kot v rogu in si moral prav napenjati oči, da si vsaj za silo videl nahrbtnik pred sabo. Jaz sem ga enkrat spregledal (kolona je zavila na levo, jaz pa ne) in se zvrnil nekaj metrov v jarek… Ah pustimo to…

Na vrhu Korena mi je Boris ponudil slasten sendvič, katerega mu je pripravila skrbna Laura… Nisem se dal prositi…

Vedno, ko garam v klanec, se tolažim, da bo pa potem tudi toliko več spusta. In res: kmalu sva drvela navzdol, da se je kar prašilo… (Še vedno smo namreč na makadamu).
Vse drugače pa je bilo potem od Pivke do Ribnice, saj sva morala kar po glavni magistrali. Veliko prometa, kamion za kamionom, vmes pa še kakšna široka prikolica… švigajo mimo naju nekaj centimetrov blizu…

Komaj čakam, da bom imel (vsekakor pa naslednje leto) na sebi naš novi proizvod AlertX! Saj funcionalni model (enake funkcionalnosti, vendar pa še brez končne oblike) sem že nekajkrat preizkusil in je res: to je tisto pravo!

Predvsem sem bil zelo zadovoljen nad kvaliteto slike (jasnost, barvitost, sprotna korekcija osvetlitve, hitrost v realnem času).

Med vožnjo s kolesom po raznih cestah, tudi po magistralki, me je prehitelo veliko avtomobilov in vse sem prav lepo videl. Ko so bili blizu, bi verjetno lahko razbral celo registrsko tablico (seveda z obrnjenimi črkami). Če je bil zadaj več avtomobilov, so se videli vsi po vrsti, od najmanjšega (oddaljenega) do največjega (blizu). Prepričan sem, da jih bo software zlahka našel in označil (predvidoma z rumenimi okvirčki). Naj poudarim, da sem ob tem imel zelo dober varnostni občutek točno sem vedel, kaj se zadaj dogaja. To pa je zelo dober občutek!

Ko pa sem se še malo sprehajal s čelado na glavi (še bolje bi bilo z očali, ki bodo manj vpadljiva), sem mimogrede dobil občutek, da to uporabljal tudi še ob marsikateri drugi priložnosti! Je prav prijeten občutek, če lahko koga opazuješ, ne da bi se on tega zavedal! Žal se v mojem primeru (še) ni v bližini pojavila kakšna privlačna blondinka, če pa bi se, si ne bi mogel kaj, da je ne bi malo bolje pogledal (kot sicer, ker sem dokaj sramežljiv): obrnil bi se proč (dovolj, da bi jo kamera ujela) in ona bi mislila, da gledam oblake… jaz pa bi njene noge…

V Ribnici pa sva z Borisom zavila desno v dolino reke Reke in potem je bila vožnja dosti varnejša in mirnejša. Ker je v Brkinih preživel svoje otroštvo, mi je lahko povedal marsikaj zanimivega. Pokazal mi je tudi obe vasici, kjer je prebil največ časa (Misliče in Vatovlje) ter cerkvico med njima. V Vareji sva pri kmečkem turizmu dobila prav slastno kosilo. Zaključila sva kar kmalu popoldne, ker sva imela na voljo pripravno prenočišče pri Borisovi sestrični. Medtem, ko sta si ona dva imela veliko za povedat, sem jaz malo »zalegel«, pred večerjo pa sva se še malo sprehodila…

Rezultat današnjega dne: prevoženih 73 km; v 5 urah in pol; 983 m višinske razlike; 3499 porabljenih kalorij… (pa tudi skoraj enako pridobljenih)

Sobota, 28. avgusta

Ker so nam po vseh medijih grozili s slabim vremenom (in ker je doma res že deževalo), sva odrinila kar kmalu. Glede na to, da sva včeraj kar precej garala (na preko 700 m višine, kjer sva prespala), je bil prvi del pravi užitek: spust do Kozine. Brzina tudi do 53 km/h…

Med kolesarjenjem tudi veliko razmišljam in sem tako dobil tudi že kar veliko dobrih idej. Tudi tokrat mi to uspe in naj vam kar opišem svoje misli…

Zapomnite si kratico AR (angleška okrajšava za »Augmented Reality«)! »Obogatena resničnost« je tehnologija prihodnosti, ki bo naš običajni (pogled na) svet razširila na nove, do pred nedavnim še nepredstavljive dimenzije. Običajnim slikam (fotografskim, predvsem pa tudi video posnetkom) bodo dodane nove plasti z bogatimi informacijami, vse bolj in bolj koristnimi, posebno še v kombinaciji z AI (umetna inteligenca).

V septembrski številki revije National Geographic so to prihajajočo »Resničnost 2.0« lepo ilustrirali in tudi razložili: »Predstavljajte si oblačke, ki vam lebdijo pred očmi, polnimi imenitnih podatkov o tistem, kar vidite na ulici (ali pa na nebu, ko se prikažejo zvezde – op. AT). Znanstvena fantastika? Sploh ne. Obogatena resničnost! Nekega dne bo prav tako vsakdanja kot brskanje po spletu.«

Pravzaprav gre samo še za vprašanje časa – beri: zadostne miniaturizacije komponent ter še večjih (mini) računalniških (procesorskih in spominskih) kapacitet. Že danes se lahko s pametnimi telefoni po velemestih lažje znajdete s pomočjo storitev »street view« (kombinacija GPS in fotografskih posnetkov ulic), tudi na povsem neznanem terenu. Programska oprema namreč spozna posamične stavbe, opozori na njihove značilnosti in po potrebi tudi pomaga najti oddaljene cilje (predlaga s katero podzemsko železnico se lahko tja pride) itd. Hiter razvoj tovrstnih storitev bo seveda zagotovil komercialni interes raznih ponudnikov storitev, ki imajo velik interes, da bi s pomočjo obogatene resničnosti privabili več kupcev oziroma strank. Od tu naprej se seveda pojavljajo tudi razne možne neprijetnosti ali celo zlorabe, vendar pa razvoja to ne bo ustavilo.

Kot eno od oblik obogatene resničnosti lahko definiramo tudi naš projekt AlertX, ki bo pripeljal do naprave za prikazovanje situacije za hrbtom kolesarja (ali smučarja itd.) ter poudarjanje in opozarjanje morebitne nevarnosti. Smo se pa, tako kot očitno tudi vsi drugi načrtovalci AR, tudi mi znašli pred problemom kvalitetnega in v vseh pogledih nemotečega prikaza dodatnega sloja vizuelnih informacij.

National Geographic predvideva tri stopnje v razvoju prikazovalnih naprav. Trenutno to omogočajo pametni telefoni, v kakšnem letu bodo na voljo posebna očala (jaz dvomim, da že zadosti kvalitetna in cenovno dostopna za množično uporabo), okrog leta 2015 pa bodo to omogočale že – kontaktne leče.

Na raznih profesionalnih področjih, kjer si lahko privoščijo tudi dražje naprave, pa se preizkuša že veliko uporabnin za obogateno resničnost. Če naj omenim samo en primer praktične uporabe, katerega že uporabljajo pri ameriški vojski, potem si lahko vsakdo predstavlja, kako bi bila AR lahko koristna na njegovem področju. Vojaški mehaniki (kmalu pa jim bodo lahko sledili tudi civilni) imajo naglavno opremo, ki jim omogoča hkratno gledanje realnih motorjev (s številnimi najrazličnejšimi deli in malenkostmi), hkrati pa preko tega še virtualno sliko, na kateri so sproti označeni prepoznavni deli in takoj nato tudi že navodila, kje in kaj naj privijejo, odvijejo, zaprejo, diagnostika, varnostna opozorila, itd.

Potem ko smo dobro proučili najnovejše stanje tehnike, smo se glede AlertX-a odločili za nekakšen kompromis: specializirali se bomo na funkcijo prepoznavanja nevarnosti ter opozarjanja nanjo (najprej samo za kolesarje), ne bomo pa sami razvijali najzahtevnejše opreme za prikazovanje, ampak bomo glede tega počakali na čas, ko se bodo na trgu pojavila kvalitetna očala za splošno rabo AR, mi pa jih bomo uporabili (ter priporočili) tudi za naš namen. Dotlej pa bomo za predvajanje video posnetka ozadja uporabili pametni telefon, za opozarjanje na nevarnost pa izdelali posebna očala z led diodami.

Predvidevam, da bo s pojavom in razvojem obogatene resničnosti še veliko dilem, poskusov, stranpoti, komercialnih spopadov, standardizacije itd. – glede nosilcev teh novih funkcionalnosti. To sklepam iz tega, kako so se v zadnjem času razvijali telefoni, fotoaparati, video kamere, GPS storitve… Glavna dilema bo namreč v tem, ali naj ima kupec več različnih naprav ali pa eno samo z vsemi funkcionalnostmi?
Nosilci projekta AlertX se sicer zavedamo svoje relativne majhnosti in nimamo ambicije, da bi tekmovali z velikimi korporacijami, kot so Nokia, Garmin, Adidas, Carrera, Canon, itd. vendar pa imamo pravico, da si zamislimo (eno samo) napravo, ki omogočala naslednje:

• Očala z vgrajenima kamerama (naprej in nazaj) in zaslonom (»see through«)
• Mini slušalke za predvajanje glasbe ( mp3, radio) in navodil
• Nekaj led diod za opozarjanje
• Mini mikrofonček za govorne ukaze
• Gumb za fotografiranje (slike so opremljene z GPS koordinatami)
• Gumb za video snemanje
• Vgrajeni telefon
• GPS pozicioniranje

Kaj drugega še rabite?

Boris se strinja, da greva proti morju, če bo vreme pa morda še naprej do Ogleja. Po dolgem času se peljem spet po stari cesti Kozina-Koper in ker ni kamionov, je kar v redu. Spet uživava ob spustu preko Črnega kala, vendar morava še pravočasno zaviti proti Ospu. Tokrat se prvič peljem po celotni Dolini do Milj. Kako sem vsakič vesel, ko prečkam BIVŠE državne meje! Samo napis Italija in šibamo naprej.

Ko doseževa morje (in ga tudi potipam, da se prepričam, kako topel je) se javiva domov, da jih ne bo preveč skrbelo… Takrat pa se začnejo z vseh strani zgrinjati temni oblaki in niti ne pomisliva več na to, da bi nadaljevala najino potovanje. Glede na napovedi, bova še srečna, če prideva do Kopra in nato na vlak (do Rakeka)… Zato šibava na vse moči ob obalni cesti, preko Sv Roka in mimo Debelega rtiča. V Ankaranu pa naju v trenutku dobi nevihta. K sreči je v bližini ravno primerna pokrita avtobusna postajica in tja se umakneva še precej suha. Vedriva kakšne pol ure, da se izlije… Nato pa naprej proti Kopru… Prehitro! Dohitiva namreč prav tisto nevihto in potem ni več zaklonišča do mesta. Na železniško postajo prideva čisto premočena… Kot izkušena popotnika pa imava seveda s sabo suho perilo in se takoj preoblečeva. Da bi lahko naložila na vlak tudi kolesa pa morava počakati na popoldanski odhod… Do Rakeka…

Najina prašna kolesa nato temeljito umijeva, ko ju voziva na strehi do Ljubljane oziroma do Vira…

Skromni rezultat današnjega dne: 60 km prevožene razdalje; v 3urah in 20 minutah vožnje; 380m višinske razlike; 1783 porabljenih kalorij

Iz prejšnjega Dnevnika III sem pa dolžan še tisti vic o blondinki, ki ima nov dildo. Ne razširjam prav rad umazanih vicev, ampak tokrat bom naredil izjemo: nikogar ne bom pohujšal. Tisti, ki ne vedo, kaj je to dildo, vica sploh ne bodo razumeli… in se torej tudi ne bodo mogli pohujšati…

Torej: blondinka ima nov dildo. Zvečer se pripravi in ga vklopi. Ko pa vidi, kako se revček strese, ga potolaži: »No, nič se ne boj! Saj je tudi za mene prvič…«

Dnevnik III

2010-08-29T12:28:00.001+02:00

Četrtek, 19. avgusta

Čar podjetništva je (vsaj zame) tudi v veliki osebni svobodi. Mislim, da v preteklih dveh desetletjih niti dva moja dneva nista bila enaka. Danes imam v Ljubljani sestanek z direktorjem družbe IUS SOFTWARE. Vendar si najprej vzamem dobro uro časa za Staro Ljubljano. Pritegnejo me čudoviti zvoki »Kuku-ru-ku-ku Paloma« pred Prešernovim spomenikom in takoj se spomnim na skupino Mehičanov, ki to poletje popestrijo center mesta. Z veseljem jim prispevam nekaj evrov v škatlico s »prespevki« in se veselim, da lahko kar tule uživam v čistem latino melosu. Teh pet moških in dve ženski sem občudoval že pred nekaj tedni, saj so bili v največji vročini oblečeni v brezhibne narodne noše (temne obleke z dolgimi okrašenimi rokavi, zapete srajce, razkošne kravate, veliki sombreri), medtem ko smo mi gledalci imeli na sebi vsak v povprečju le po ene kratke hlače in eno majico.

Za te glasbenike je Slovenija očitno kar primerna in poslovno privlačna dežela, da se tule mučijo in v znoju svojega obraza garajo za preživetje. Spomnim se sinočnje izjave Toma Križnarja v Odmevih: »Živimo v raju! Vsepovsod teče voda!« In Slovenija tudi JE pravi raj. Ne samo, da voda teče vse naokrog nas (pa ne preveč, kot v Pakistanu), ampak imamo tudi vse vrste naravnih lepot strnjenih na majhnem kraju, kar soliden standard (poglejmo samo po nakupovalnih centrih), nadpovprečno čisto okolje, prijazne in delovne ljudi (to je pa res že oguljena fraza, ampak tako pač je), kar solidno demokracijo, veliko svobode (Schengen), varnost, svetovljansko mladino (vsakdo solidno govori angleško)… Prepričan sem, da nam pozitivnega razvoja v prihodnosti ne morejo preprečiti niti kakšne nekajletne globalne gospodarske krize, niti še tako slabe vlade.

Tomaž ima vzpodbudne novice, saj letni plan kar lepo »lovimo«, kljub številnim težavam (katero podjetje jih pa v teh časih nima?). Še največ problemov nam povzroča »divje« varčevanje državnih organov po načelu »Varčevati moramo, pa naj stane, kolikor hoče!«

Če ob javnih razpisih za pravno-informacijske storitve, kot jih ponuja tudi IUS SOFTWARE s svojim vrhunskim sistemom IUS-INFO , kakšen birokrat ne razmišlja celovito, upoštevaje stvarne potrebe pravnih strokovnjakov, potem lahko sprejme povsem napačno odločitev, ki ima v končni posledici tudi negativne finančne učinke. Omejevanje in pretirano varčevanje pri uporabi visoko-strokovnih informacij ter znanj neizogibno privede do stroškov in škode, ki takoj in neposredno sicer ni vidna, a se kmalu pokaže v mnogo večji in bolj zaskrbljujoči razsežnosti. Tudi morebitna izbira cenenih alternativ, ki po zanesljivosti in kakovosti povsem zaostajajo, in ji po načelu »najnižje cene« naročniki »morajo« izbrati, privede do podobno katastrofalnih posledic. Novo nastala škoda in stroški pa pogosto celo ne sodijo več pod okrilje tistih, ki so nespametno odločitev sprejeli, ampak običajno udarijo na plan nekje povsem drugje. Vse večja odsotnost strateške razvojne vizije pri usmerjanju dela državnih organov, ki jih sili v nepremišljene kratkoročne varčevalne ukrepe, vodi k mnogo dražjemu plačilu računa z »obrestmi vred«, ki se mu, zgolj z zatiskanjem oči pred resnico, žal na koncu ne bo moč izogniti.

Petek, 20. avgusta

Na IUS-INFU imamo zadnje čase izjemno dobre kolumne. Med najbolj branimi so tiste od Mira Cerarja, Vlaste Nussdorfer, Mateja Accetta ter Mateja Kovača. Danes pritegne mojo pozornost razmišljanje Mateja Avblja o Evropski uniji: »… EU torej vsebuje potencial za dinamiko kot nasprotje mrtvega teka. Poleg tega EU utegne povzročati tudi t.i. osvobodilne učinke…. Kot taka EU omogoča mobilnost: fizično in duhovno… EU je tista, ki lahko prepiha nastale nacionalne brozge; če pa že to ne, pa nam vsaj kot posameznikom lahko pomaga, da izplavamo iz njih in, če je treba, tudi pustimo daleč za sabo.« Tudi sam sem že večkrat izjavil, da bi brez članstva v EU Slovenija lahko (p)ostala preveč samo-zaprta, kot smrdeča mlaka (pri tem imam v mislih njen družbeni, pravni in politični sistem).

»Iz Bruslja črpamo več, kot tja vplačamo« berem v Delu in se ponovno zahvalim Bogu, da Slovenija ni naredila tako grozne napake, kot Slovaška, ki je zavrnila finančno pomoč Grčiji. Mene bi bilo tako sram in samo upam, da zaradi tradicionalnega zamenjevanja obeh držav ne bo kakšen Evropejec takšnega izdajstva pripisoval Sloveniji. Še dobro, da naša koalicija ni prišla v skušnjavo, da bi v teh težkih časih naredila takšno populistično potezo (javno mnenje bi jo verjetno kar potrdilo) in si s tem dvignila svoj rating. Ampak s tem bi se Slovenija izločila iz z(a)veze zrelih, odgovornih in solidarnih razvitih držav. Lahko se zgodi, da bomo podobno pomoč v prihodnosti potrebovali tudi mi in jo bomo gotovo lahko tudi dobili, posebno ker bomo relativno majhen zalogaj v primerjavi z Grčijo.

Ker me je pritegnil vikend paket poletnega razvajanja, se popoldne vsi družinski člani znajdemo v našem priljubljenem hotelu Habakuk na obrobju Pohorja. Če takole dopustujemo vsi skupaj (vse bolj redko), se vsaj lahko malo več med seboj pogovorimo. Po večerji pokamo od smeha, ko si pripovedujemo vice. Naša najstnika pa še posebej takrat, ko povesta tisti vic o blondinki, ki ima nov dildo, pa midva starša ne veva, kaj je to. Definitivno spoznam, da ne bom dočakal dne, ko bi me moj sin povabil na zaupni moški pogovor, na katerem naj bi mu jaz še kaj povedal o zadnjih skrivnostih življenja… Malo kasneje, ampak prepozno, sva se z Mirjam izmislila, da bi ju vprašala, kakšna je razlika med jerbasom in kelo… Stavim, da ne bi poznala teh izrazov… res pa je, da bi ju po potrebi hitro identificirala z Googlom…

Sobota, 21. avgusta

Glavni razlog, da smo za zadnje mini-počitnice izbrali Pohorje, je v krasnih (beri: nevarnih) kolesarskih stezah, na katerih Toni lahko divja kolikor hoče in izvaja (zame) smrtne skoke. Sedaj vidim, da je bilo res treba k nujnim stroškom dodati tudi nakup specialne zaščitne opreme. Ko enkrat tudi spektakularno pade, so nekaj milimetrske sledi pohorskega granita dobro vidne na tistem delu čelade, ki ščiti brado ter na raznih drugih delih zaščitne plastike, ki se je skupaj s Tonijem kotalila po klancu navzdol.

Mi trije smo se pa medtem lepo sprehajali po senčnih gozdovih ter fotografirali gozdno rastlinje ter ogromna mravljišča, mimogrede pa naleteli še na krasne marele (gobe).

Kdor gre na dopust samo z avtom in se nikoli ne oddalji od glavnih cest in turističnih naselij, bo težko spoznal (vzljubil) bistvo dežele ter njenih ljudi. Dober primer je "Jadranska magistrala". Ob cesti je toliko kričečih napisov (Zimer frei") kot v Las Vegasu, divja "ampartman" arhitektura pa ponavadi prav odvratna... Kakor hitro pa zavijete vsaj malo stran, po možnosti peš, s kolesom, čolnom ali vsaj z motorjem, pa hitro najdete čisto drug svet: originalno kamnito arhitekturo, eksotično rastlinje, mirne zalive, čudovite poglede, zgodovinske ostanke, prijazne ljudi, odlično domačo hrano in pijačo...

Skratka: naj vam avto služi le za to, da vas pripelje na večje razdalje, potem pa: pot pod noge! ali: na kolo za zdravo telo. Pa še ena zabavna: Ko sem lani kolesaril po Pohorju, sem malo zašel in na neki precej osamljeni gozdni poti nenadoma pred seboj zagledal nekaj, kar bi bilo lahko "speči medved" (vsaj od daleč). Ustavil sem se in malo cvikal... Če bi hotel obrniti, bi izgubil vsaj eno uro. Zato sem začel na glas vpiti "Medo bejž!". Ko se le ni zbudil, sem se toliko skorajžil, da sem prišel dovolj blizu... Videl pa sem le preperel štor in nekaj blata...

Popoldne me pokliče moj stari »soborec« iz časov slovenske pomladi – Tone Stele iz Kamnika. Predlaga, da bi ustanovili društvo Demos, na podoben način, kot že obstaja društvo General Maister, z občinskimi društvi in krovno organizacijo na nivoju države. Ideja se mi zdi kar dobra, vendar le v primeru, da bi društvo res skrbelo le za »ohranjanje tradicije«, negovanje vrednot, predvsem pa zbiranje zgodovinskega gradiva, ne pa z aktivno politiko.

V javnosti se namreč po navadi vse preveč poudarja le ožje politično vodstvo Demosa v Ljubljani, pozablja pa se, da je šlo pri tem za izrazito in spontano široko vseslovensko ljudsko gibanje. Kdor bo prebral knjigo »Demos na Kamniškem«, ki je izšla spomladi, bo videl, koliko aktivistov na lokalni ravni je bilo vključenih v predvolilne aktivnosti, demokratizacijo lokalne politike, promocijo plebiscita in obrambo dežele. Če bi s podobnimi knjigami pokrili vseh (takrat približno) 60 občin, bi še bolje zagotovili objektivno zgodovinsko resnico o našem enkratnem slovenskem projektu.

Tonetu sem obljubil, da bom po svojih močeh pomagal pri ustanovitvi društva. Predvsem bom iniciativnemu odboru posredoval vse naslove interesentov, katere bom dobil na svoj naslov tone.tomazic@siol.net.

Nedelja, 22. avgust

Habakuk nas navduši, kot po navadi. Tokratna novost je »zvočna kopel z gongi«. Dopoldne se še zadnjič naplavamo (v vodi) in v mislih se kar poslovim od letošnjega poletja. (Pre)hitro je minilo!

Doma seveda takoj pogledam na facebook, kjer se je nabralo veliko zanimivosti in novih stikov. Pogledam še na obe skupini, kateri sem sam ustanovil: »Slovenski pozdrav« in »Dost mamo«.

Člani prve skupine naj bi VSAJ ENKRAT: - namesto "adio!" ali "čao!" svojega prijatelja pozdravili s kakšno lepo slovensko besedo (na primer Živjo!) ter: - povabili vsaj enega svojega prijatelja v to skupino. Zdi se mi, da je v tem okolju »SMS slovenščine« še bolj potrebno opozarjati: »Ne pozabimo lepih slovenskih besed za pozdravljanje in jih ponovno obudimo! Ohranimo našo lepo in enkratno slovenščino!« z veseljem ugotovim, da imamo že 912 članov!

Bolj delikatna je druga skupina, ki je imela ob ustanovitvi kot svoj cilj: »ZA rešitev slovensko-hrvaškega spora; ZA podpis arbitražnega sporazuma; ZA referendum; ZA - na referendumu; ZA kompromis na obeh straneh; ZA prijateljstvo in dobro sosedstvo; ZA Združeno Evropo! In kaj če sedaj arbitražo zavrnemo? Imamo kakšno realno alternativo, če upoštevamo razpoloženje na obeh straneh?«

Čeprav me je marsikdo iz desne polovice politične javnosti prav po strani gledal (tudi v moji stranki NSi), pa si nisem mogel kaj, da ne bi ravnal po svoji lastni presoji ter zdravi pameti in javno podprl nekaj, kar je logično in dobro. Slovenska desnica je ob tem vprašanju naredila veliko napako, da ni prisluhnila številnim mednarodnim nasvetom ter niti svojim »naravnim zaveznikom«, kot so Evropska ljudska stranka, Komisja EU, Vatikan. Nekatere vodilne desne politike sem na to opozoril še pravočasno, vendar me niso poslušali…

Dejstvo je, da sta Pahor in Kosorjeva ta dolgoletni veliki problem v kratkem času dobro rešila (oziroma vsaj pognala v reševanje) in da so slovenski volivci to tudi potrdili. Na naši strani ima za to Pahor res veliko zgodovinsko zaslugo. Upam, da bo za to nekako »nagrajen« že tudi v tem življenju... Če bi (bo!) Janša zmagal na naslednjih volitvah, bi bil Borut Pahor vsaj lahko (dober!) zunanji minister…

Ponedeljek, 23. avgust

Danes je Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov in prav razočaran sem z odnosom slovenske sedaj uradne (vladajoče) politike do tega pomembnega praznika. Ker Vlada tega datuma (upam, da samo letos) ni uvrstila v koledar državnih proslav, je k sreči slovesnost ob tem vse-evropskem dnevu pripravil vsaj Študijski center za narodno spravo v Štanjelu na Krasu.

Kot bivšega poslanca me vabijo na vse pomembnejše državne proslave in prav z veseljem se jih udeležujem. Po zaključku programa je po navadi sprejem, kjer tudi malo pokomentiramo ter primerjamo pristop (sedanjih in prejšnjih) vladajočih garnitur do posameznih praznikov.

Letošnja junijska proslava ob Dnevu državnosti mi je bila sicer kar všeč. Kasneje sem doživel celo to čast, da smo se skupaj slikali – Mr.&Mrs. Jurij Zrnec in Anton Tomažič. To sem bil frajer zvečer doma, ko sem obema najstnikoma pokazal sliko (in jo seveda objavil na facebooku). Me je pa na koncu programa zelo presenetilo, da so v zaključni točki »ljudske množice« mahale s slovenskimi IN RDEČIMI zastavami. Sprva sem si mislil: »Ne bodi malenkosten, saj je to le slučajno, da bi bil prizor bolj pisan.« Vendar sem se ob tem spraševal, zakaj pa ni potem še modrih zastav?… Da pa provokacija le ni tako nedolžna (in je lahko tudi zaskrbljujoča) pa sem spoznal ob kasnejšem komentarju pomembnega politika Pavleta Gantarja (predsednik Državnega zbora!), ki je to komentiral kot »dekorativni element z zloveščo napovedjo«. Hopla! Ali nam grozite s kakšno novo revolucijo? Imate pripravljene že tudi našitke s srpom in kladivom? Ne, hvala!

Zvečer nas v Štanjelu vse navduši Boris Pahor. Preseneti pa nas s predlogom, da bi spremenili slovensko himno (besedilo). Meni se to ne zdi pametno, ker so se po mojem mnenju (in na moje zadovoljstvo) naši državni simboli (grb, zastava, himna) ravno lepo "prijeli".

Torek, 24. avgusta

Medtem, ko pri stari mami na Rakeku kopljemo krompir, imam čas za premišljevanje. Še vedno sem pod vtisom sinočnje prireditve. Slovenija je ena redkih evropskih držav, kjer se simboli totalitarizma (v našem primeru komunizma) ponovno vse bolj pojavljajo v javnosti, kar je seveda zaskrbljujoče.

Na žalost je očitno slovenska levica po zmagi na zadnjih volitvah izgubila priložnost, da se normalizira, »evropeizira«, znebi bremen preteklosti in poskusi z iskrenim poskusom sprave, katero Slovenci tako zelo potrebujemo. Takšna, že prava zloraba oblasti, se še najbolj kaže v našem glavnem mestu, ki je oskrunilo sodobno Ljubljano s poimenovanjem ceste po bivšem diktatorju.

Ali se organizatorji proslav ne zavedajo, da triumfalizem pod znakom rdeče zvezde (v zgodovinskem, simbolnem, kontekstu in na slovenski zastavi) pomeni veliko in izrazito izzivanje drugače mislečih, posebno pa še vseh (krvnih ali duhovnih) potomcev številnih nedolžnih žrtev povojnih pobojev – »Slovenski Katin« - umorjenih pod znakom rdeče zvezde?

Morda sem zaradi osebne družinske prizadetosti – nepotrebne smrti strica Franceta – neobjektiven, vendar si ne morem kaj, da ne bi ugotavljal, kako krivično je komunistično (sedaj pa levičarsko) očitanje domobrancem, da so kolaborirali z okupatorjem, ko pa je prav pri komunistih šlo za eno samo kolaborantstvo.

Že pred vojno so delovali izključno po navodilih in napotkih mednarodne komunistične internacionale, med vso vojno pa so predvsem izvajali direktive in ukaze iz Beograda in Moskve. Tradicionalno hlapčevski odnos do srbskega vodstva se je potem pri slovenskih politikih nadaljeval še vse do devetdesetih let, ko smo jih tako grdo odrezali od njihovih patronov.

»Nomen est omen« - ni slučaj, da je celo v imenu dokaz, da pri partizanstvu ni šlo v prvi vrsti za boj proti okupatorju, temveč za revolucijo: izraz pomeni: »pripadnik stranke«. Če bi temu ne bilo tako, potem bi se lahko borili kar pod tradicionalno slovensko trobojnico, ne pa pod rdečo rusko revolucionarno zvezdo!

Pri tem seveda izrekam veliko spoštovanje in občudovanje do vseh tistih poštenih partizanov, ki so se (tako kot moj stric) temu gibanju pridružili v sveti veri, da se borijo za svoj narod.

Dnevnik II

2010-08-29T12:10:00.002+02:00

Sobota, 14. avgust

Vrhunec dneva nastopi šele zvečer, ko greva z ženo v Poletno gledališče Studenec pri Domžalah, gledat epski spektakel »Pod svobodnim soncem«. Kulturno društvo Miran Jarc je res fenomen, ki mu v Sloveniji ni para, saj se že štiri desetletja širi, tako v fizičnem kot tudi v programskem in kvalitetnem smislu. Neumornemu Lojzetu Stražarju je uspelo animirati toliko amaterskih in tudi profesionalnih umetnikov (ki očitno nastopajo ljubiteljsko), da predstavo lahko ponovijo 12 krat, z razprodanimi (vsakič!) več kot 500 sedeži. Tudi nocoj pred navdušeno publiko!

Finžgar je seveda zaradi večjega dramaturškega učinka zgodovino malo poenostavil, prav pa je, da naše slova(e)nske korenine promoviramo tudi še v 21. stoletju.
Ko sem prebral knjigo Jurija Venelina (ruski zgodovinar iz Prešernovega časa) o zgodovini Slovencev, sem spoznal, da je bila uradna zgodovina, katero so nas učili v šoli (in jo še učijo), v veliki meri ponarejena, pač pod vplivom tujih ideologij (germanskih, italijanskih, jugoslovanskih)... In sem začel brati zgodnejše, bolj originalne, ne-ponarejene vire...

Zanimiva je tudi knjiga Antona Linharta: "Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije" iz leta 1788. Ko opisuje poljedelstvo na našem ozemlju - pred Rimljani - navaja tudi tale fantastičen podatek, po zgodovinarju Pliniju: "da so imeli velik stroj na dve kolesi, ki so ga voli od zadaj potiskali po posevku; imel je ostre, na obeh straneh pritrjene zobe, ki so rezali nazaj v stroj padajoče klasje...".

Tudi če takšnega "kombajna" takrat ni bilo (zakaj pa ne; morda je pa tudi tisto kolo iz ljubljanskega barja en njegov del?), pa je očitno obstajala vsaj že ideja o njem!
Ob tem naj dodam, da sem popolnoma opustil "vero" v to, da so se naši slova(e)nski predniki v naše kraje priselili šele po propadu rimskega cesarstva. Tukaj so bili (naši direktni predniki) že v času pred Kristusom. Kdor ne verjame, naj prebere obe citirani knjigi in pri tem prosto razmišlja.

Nedelja, 15. avgusta - Veliki šmaren

Kot vsako nedeljo, grem zjutraj ob 7h k maši, drugi člani družine pa še malo »potegnejo« in gredo za ob 9h. Naša nova cerkev Sv. Jožefa na Viru sicer še ni povsem končana, vendar že prav dobro služi svojem namenu. V njej smo imeli tudi že prvo sveto obhajilo in birmo. Danes je še posebej slovesno, tako kot povsod po Sloveniji.
Žal so bili ateisti letos malo prikrajšani – za en dela prost dan – verniki pa smo enega naših največjih praznikov – Marijino vnebovzetje – prav lepo praznovali, tudi (ali pa še posebej zato), ker je bil na nedeljo.

V zvezi s prazniki imam tudi nekaj »insiderskih« informacij, kot vodja poslanskega kluba (Narodni demokrati v okviru Demosa), ko smo se leta 1991 pogajali o novih (in starih!) praznikih. Ideološke razlike med Demosom (kjer pa sem jaz tedaj sodil v »trdo jedro«) in starimi silami so pripeljale tudi do hudih pogajanj in konfrontacij. Še največ zaslug za kompromis je imela Spomenka Hribar, ki je formalno sicer bila v prvi skupini, s srcem pa v drugi (»Zaustavite desnico«). (Ampak res zelo) poenostavljen kompromis je bil naslednji: vi nam Velikonočni ponedeljek in Veliki šmaren, mi pa vam 27. april in Dan reformacije.

Jaz sem za to glasoval bolj s stisnjenimi zobmi, ker sem se dobro zavedal velike problematičnosti 27. aprila kot dneva ustanovitve »Protiimperialistične fronte«, sponzorirane s strani Hitler-Stalinovega zavezništva proti gnilemu zahodu: Angliji, Franciji, ZDA. Kdor ima o tem še kaj pomislekov, naj si prebere najnovejšo knjigo Gregorja Medveška: »Mit o NOB«.

Popoldne ponovimo lep dogodek iz preteklega leta. Na povabilo (naših) Prijateljev (ja, tudi pišejo se tako) si v Kompoljah ogledamo gledališko predstavo pod milim nebom in sedeč na travi. Dramski igralec Gregor Čušin nas je do solz nasmejal in nam dal tudi veliko misliti s svojim avtorskim delom JONA, BESNI PREROK.

Ponedeljek, 16. avgusta

Pa se je v drugo polovico prevesil tudi avgust. Kmalu bomo začeli z nakupom šolskih potrebščin… tokrat že za dva gimnazijca. Sem v dilemi: ali naj (skromno) žepnino letos izenačim, ali naj ima Toni (2. razred) nekoliko višjo, kot Marjanca (1. razred)? V preteklem letu je bilo logično, da je bila njegova nekoliko višja, saj je imel z vožnjo do Ljubljane tudi več stroškov. Letos pa ni pravega razloga za razliko…. Razen, če ne bo Marjanca pričakovala celo kaj več, glede na to, da so ženske torbice bolj polne raznih »potrebščin«, kot moški žepi?

Na facebooku malo preverim komentarje in reakcije na včerajšnjo predstavo. Same pohvale in zahvale! Tamino in Lucija, za naslednje leto se spet priporočamo!
Dobro poznam precejšnjo skepso moje generacije do socialnih omrežij, kot je Facebook (ne vem, ali naj ga pišem z veliko ali malo začetnico?), jaz pa sem prav navdušen. Tudi ne pričakujem, da se nam bodo moji sošolci iz 4.a (Gimnazije Bežigrad; letnik 1969) kaj kmalu v večini pridružili (trenutno nas je v skupini le 8), po drugi strani pa imajo med mladimi že skoraj vsi svoj profil. Moje konservativne kolege, kot je tudi Rajko Pirnat, sicer svarim, da bodo lahko čez deset let povsem odrezani od dogajanja, če ne bodo na Fecebooku (ali na kakšnem drugem socialnem omrežju), po drugi strani pa jih tudi razumem, saj tudi sam lahko natresem kopico argumentov »proti«.

Najpogostejši »izgovor« je pomanjkanje časa, ki pa je po mojem mnenju bolj na trhlih nogah. Gre le za prioritete. Gospodje iz moje generacije si pač vzamejo čas tudi za kakšno pivsko debato, za golf, kakšen pornič, kolumne Vlada Miheljaka ali Borisa Ježa… jaz pa medtem za surfanje. Sicer pa v povprečju ne porabim dnevno kaj dosti več kot 10 do 15 minut za Facebook. Da bom pošten: če ne štejem sem urejanja slik, katere svojim prijateljem z veseljem pokažem, preko Flickr-ja.

Težje prepričam tiste skeptike (posebno med resnimi poslovneži), ki so si na hitrico ogledali profile svojih hčerk in sosedovih upokojenk ter upravičeno ugotovili: »Koliko nekoristne in kičaste navlake! Sami neki srčki, škratki, reklame, prazne fraze in nerazumljiva slovenščina (?)!« Ja, to je pa tako, kot če bi zavrnili uporabo mobilnih telefonov, ker po njih v neskončnost klepetajo najstnice, si pošiljajo SMS-e, da so že na drugem koncu avtobusa, navajajo na odvisnost od plehkih komercialnih vsebin, itd. Resni ljudje pač (lahko) uporabljajo mobilce (in tudi facebook) za resne zadeve, neresni pa za neresne. Opomba: lektorico prosim, da naj ne popravlja mojega pisanja facebook z malo začetnico, ker je takšen tudi njihov originalni logotip.
Za mene je socialno omrežje nekaj takega, kot sprejem za obiskovalce koncerta v Cankarjevem domu. Nekatere poznam, nekatere ne. Malo se sprehajamo, ogledujemo, rokujemo. Nekateri so mi simpatični, drugi ne. Prve z veseljem sprejmem v svojo družbo tudi za stalno, nekatere mi predstavijo prijatelji. Vsakogar se tudi zlahka znebim, zavijem stran ali odklopim.

Kakšen od mojih (preko 1200) facebook prijateljev bo verjetno v tem dnevniku opazil tudi kakšno misel, kot sem jo na svojem profilu že objavil. Tam imam shranjenih tudi ogromno zanimivih slik. Če vas zanima, se mi pa pridružite! Saj je tudi moj naslov zelo enostaven: http://www.facebook.com/antontomazic

Me bo veselilo, da sva se spoznala…

Torek, 17. avgusta

Ta teden se bom pa najprej ukvarjal s projektom AlertX. Gospodarska kriza je v letu 2009 prisilila vse podjetnike, da se čim bolj prilagodijo na spremenjene okoliščine in po možnosti razvijejo nove ideje ter iščejo nove trge. Ker sem se v zadnjih 20 letih ukvarjal predvsem s (pravno) informatiko, smo se na tem področju znašli med »lomilci krize« (takšno oznako so družbi IUS SOFTWARE dali v časniku Finance) tako, da smo uspešno lansirali hrvaški IUS-INFO ter s pravnega prodrli še na finančno, davčno in računovodsko področje – z novim produktom FinD.

Kot podjetnik pa sem se prvič lotil tudi novega, fizičnega proizvoda, seveda inovativnega in temelječega na zadnjih dosežkih sodobne tehnologije (miniaturne komponente, ki so bile razvite šele v zadnjih letih; prepoznavanje objektov v videu; zadostne procesorske in spominske kapacitete tudi za majhne »gadget« naprave).

Ideja se mi je porodila, ko sem kolesaril na tako nevarni cesti, kot je Kočevje-Ljubljana. Avtomobili in kamioni kar švigajo mimo tebe, kakšnih 5 centimetrov blizu… Gledaš pred seboj na izrabljene bankine in sproti premišljuješ, kje se boš izognil ostremu robu ali globoki udrtini, pri tem pa lahko samo ugibaš, kakšna je situacija zadaj… Ali se luknji lahko izognem malo na levo… ne da bi zapeljal več kot 5 cm na cesto? Če se bom pa toliko obrnil nazaj, da bom videl, ali se kdo bliža, pa lahko izgubim ravnotežje in …? Zanašam se le na sluh, ki pa z leti tudi peša… Ta-mladi kolesarji sicer dobro slišijo, vendar le, če (ko) ne poslušajo svoje mp3 glasbe…

Tako sem že med tisto vožnjo prišel do glavne ideje, katero sem kasneje še dodelal in dokumentiral. Ugotovil sem, da trenutno takšnega inovativnega proizvoda še ni. Zato sem izum tudi patentiral (Evropski patent) pod nazivom: »Naprava za gledanje nazaj in opozarjanje« (»Multi View Monitoring and Alerting Device«). Na posebnem okviru (v obliki nekakšnih očal) ali zataknjeno na zadnji del kolesa bo nameščena miniaturna kamera, povezana z miniaturnim zaslonom (display), ki bo uporabniku sproti kazal sliko (video) dogajanja za njegovim hrbtom, ne da bi motil njegov pogled naprej.

Vgrajeni procesor bo sproti obdeloval video signal, tako, da bo prepoznal vsak objekt (predvsem seveda vozila), ki se približuje, ga na videu označil z rumenim okvirčkom ter prižgal posebno rdečo utripajočo lučko, kot opozorilo na potencialno nevarnost. Kdor bo poslušal (vgrajeni) mp3, bo tudi zvočno opozorjen »Pazi, avto!« (v svojem jeziku). Opozorilni signal bo možno (brezžično) poslati tudi na zadnjo varnostno lučko kolesa, da bodo z utripanjem (na kolesarja) opozorjena tudi bližajoča se vozila.

Kot ste verjetno že sami pomislili, bo takšna naprava lahko zelo koristna in bo lahko veliko prispevala k večji varnosti – ne samo v kolesarstvu, ampak – tudi pri drugih aktivnostih, na primer pri smučanju.

Glavni podjetniški čar pa je v tem, da za takšen, povsem nov, produkt obstaja ogromen (še) neizkoriščen trg v globalnem merilu. Samo v Sloveniji je več deset tisoč navdušenih rekreativcev, ki bi se jim zdel takšen produkt zanimiv, nato pa v vsaki razviti državi še po več sto tisoč, v svetovnem merilu pa kar nekaj milijonov. Prepričan sem, da lahko s pomočjo sodobnih marketinških in prodajnih orodij (spletne prodajalne, virusni in video marketing, socialna omrežja interesnih skupin, itd.) že kar sami iz Slovenije obvladamo (vsaj) nekaj odstotkov takšnega potenciala (in s tem lahko že kar »obogatimo«), kasneje pa se povežemo še s kakšnim »velikanom«.

Na sestanku ožjega vodstva naše nove družbe – »POZOR 360, Opozorilne naprave d.o.o.« sem zelo zadovoljen s poročilom direktorja Roka, ki zaključuje s pripravo poslovnega načrta. Res je trajalo kar nekaj mesecev, vendar sedaj vidim zakaj in tudi prednosti takšnega pristopa. Poznam načine in tudi primere, ko poslovni načrt (z dobrim »šimelnom«) nastane v nekaj dneh in je na prvi pogled tudi kar prepričljiv, v bistvu pa temelji na ocenah in ugibanjih (kar se seveda izkaže in dokaže šele v kasnejši fazi (ne)realizacije. Rok pa je, posebno na stroškovni strani, skrbno zbral vse relevantne podatke o potrebnem razvoju novega produkta: od cen posameznih komponent do ponudb vseh glavnih podizvajalcev. Še vedno pa se nismo odločili ali bo proizvodna potekala v Sloveniji ali pa kje v tujini. Jasno je, da v podjetništvu ni mesta za sentimentalnost: če bodo želeli slovenski proizvajalci dobiti posel, bodo pač morali ponuditi najboljšo kombinacijo »price/perfomance« (ceno/kvaliteto).

Sreda, 18. avgusta

Da ne bi slučajno kakšen bralec mislil, da tudi sicer dnevnik pišem vsak dan, naj pojasnim, da sem se z veseljem odzval predlogu urednika Sobotne priloge, sicer pa so zadnji moji dnevniki nastali še pred mnogimi (deset)let(j)i.

Ker sem pisal tudi že v prejšnjem tisočletju, znam še kako ceniti današnje možnosti pisanja in objavljanja. Uživam celo v takšnih malenkostih, katerih se nove generacije ne bodo nikoli niti zavedale. Kako lahko je v obstoječe besedilo vriniti novo črko, besedo ali celo stavek! Enostavno: na tisto mesto postaviš kazalček (preveriš, da je vključen način vrivanja, ne pa prekrivanja) ter začneš pisati! Obstoječe besedilo za kazalčkom se kar samo premika na desno in ko pride do konca vrstice, se kar samo premakne v naslednjo vrstico! Na koncu je zelo enostavno vse lepo poravnati in se še vidi ne, da je bilo nekaj novega vneseno! Podobno je z brisanjem: čisto enostavno! Postaviš kazalček desno od znakov, katere nameravaš zbrisati in pritiskaš tipko Del, toliko časa, da izbriše vse kar želiš. Preostalo besedilo se spet samo poravna! Ne vem, kako navdušena bi bila nad čem takim Tolstoj in Cankar…

Še dobro se spominjam, koliko listov papirja sem zmečkal, ker sem se zmotil, ko sem na (čisto nov!) pisalni stroj pisal svojo maturitetno nalogo. Saj, če sem se zmotil že v prvih vrsticah, ni bilo nič hudega še enkrat vse napisati… Hudo je bilo, če si se zmotil proti koncu strani! Malenkosti smo seveda lahko popravljali s korekcijskim čopičem, ampak izdelek ni bil več idealno lep. Predvsem pa nisi mogel vrivati dodatnih besed ali stavkov.

Na začetku moje podjetniške kariere – v 80-ih letih – smo kolege pravnike začeli navduševati nad uporabo računalnikov v pravu, tudi tako, da smo jim kazali prve urejevalnike besedil. (Najbolj so bili navdušeni nad tem, kako hitro si lahko našel določeno besedo v obsežnem besedilu). Študentje na PF so nato kmalu začeli spoznavati nove tehnike pri posebnih predmetih pravne informatike. Potem se je računalniško opismenjevanje premaknilo v srednje šole. Danes podrobnosti spoznajo že v osnovni šoli. Vrivanje besed pa ne navdušuje (tako kot mene) več niti malčkov v vrtcih…

Navdušen sem tudi nad čarobno lahkoto objavljanja v tem našem tretjem tisočletju! Vlogo urednika lahko kar odmislimo! Če je avtor prepričan v kvaliteto svojega pisanja, to lahko pač takoj objavi, vsaj na svojem blogu! Če se bo tam začelo kopičiti kaj dobrega, se bo tudi obisk povečal in bralci ga bodo poveličali s številnimi kliki, kar pa bo na koncu pritegnilo tudi kakšnega založnika. V svobodnem in konkurenčnem okolju izmenjave idej, se lahko dobri avtorji tudi brez večjih materialnih vlaganj ter klečeplazenja okrog založnikov prebijejo v »top lestvice« dobrega branja. Krasni nori svet!

Dnevnik I

2010-08-29T09:35:00.002+02:00

Sobota, 7. avgusta
Danes sva s Tonijem sama doma, ker sta Mirjam in Marjanca pri stari mami na Rakeku. Ko ravno premišljujem, kako se bova »po moško« znašla tudi za večerjo, me pokliče Sarah in povabi na lasagno. Toni se sicer v zadnjem trenutku premisli, ker mora seveda »ven«, sam pa prav z veseljem skočim k svojim dobrim prijateljem v Gunclje. Tam imajo najeto hišo, kjer je vedno vsak sprejet z iskreno ljubeznijo.
Na spletni strani http://soncevsrcu.si/ se predstavljajo kot društvo SONCE V SRCU, organizirani pa so v okviru projekta mednarodne organizacije The Family International. To je misijonarska organizacija, ki se posveča širjenju Božje besede in Božje ljubezni ter nudi pomoč ljudem v stiski. Naloga prostovoljcev iz SONCA V SRCU je skrb za socialno šibke, katerim nudi motivacijsko-socialne programe za izboljšanje kakovosti njihovega življenja. Nikakor pa ne gre za kakšno versko ločino in še manj za kakšno vsiljivost. Veliko od njih jih je bilo pred leti, v najtežjih časih, v Bosni, kjer so veliko in nesebično pomagali najbolj pomoči potrebnim. Sedanjo»razporeditev« v Sloveniji vsi zelo cenijo in imam občutek, da nekateri tu zbirajo moči za nove in težje projekte. Prav nedavno se je kar nekaj mojih prijateljev iz organizacije »The Family« preselilo v Albanijo.

Poznam jih že nekaj let in vedno uživam v njihovi družbi. Z Etiennom, ki je nocoj skuhal lasagno, ob petkih tudi redno igramo košarko. Občudujem predvsem njihovo nesebičnost in predanost: Bogu in sočloveku. Ker je zasedba zaradi dopustov tudi pri njih tokrat bolj komorna, imamo več možnosti za miren iskren pogovor. Tokrat mi Sarah zaupa, kako, zakaj in kdaj se je odločila za služenje Jezusu – preko soljudi. Bilo je, neverjetno, kar Indiji, kjer je Sarah leta 1975, kot toliko drugih mladih Evropejcev in Američanov iskala smisel življenja pri vzhodnjaških idejah in verstvih. In prav tam se ji je, dotlej čisti ateistki, prikazal Jezus ter ji namignil pot k »božjim otrokom« zbranim pri »The Family« ter »priporočil« direkten kontakt preko Svetega pisma. To razsvetljenje jo je tako pretreslo, da je že naslednji dan izročila vso svojo lastnino (vključno z nakitom in video kamero) ubogim in se predala dobrodelnosti. In vem, da je še danes najsrečnejša tisti dan, ko približa Jezusa nekomu, ki ga doslej ni p(re)poznal.

Tudi lasagna je bila odlična! Še za Tonija so mi jo nekaj dali. Zvečer jo je prav slastno pospravil in priznal, da mu je kar malo žal, da ni šel z mano. Če ne drugega, bi lahko vsaj malo prakticiral angleščino.

Ponedeljek, 9. avgusta

Točno ob 6h me je Matjaž pobral na Viru, da bi me potegnil do Trebnjega, kjer sem začel svoj tridnevni kolesarski izlet, na dan (kot) od Boga dan. Ker delam nekakšno kolesarsko transverzalo po Sloveniji, sem dodal še del Dolenjske, čeprav je moj glavni cilj tokrat Kozjansko.

Še dobro, da sva lansko leto s sinom Tonijem še skupaj odkolesarila do stare mame na Rakeku, saj odslej ne vem, če bova še za skupaj. On ima s svojimi 16 leti povsem druge kolesarske motive in navade, kot jaz s svojimi 60: njemu se bolj mudi – jaz pa bi vedno nekaj fotografiral; on bi hitro - jaz počasi; on ima (drago!) gorsko kolo – jaz cestno; on išče adrenalin (skače) – jaz samoto… Pa saj je prav tako: zakaj bi oviral on mene ali jaz njega? Meni še na misel ne pride, da bi se udeležil kakšnega množičnega maratona. Imam nek svoj samotarski stil »potepuškega kolesarjenja«. Uživam v tem, da se sproti odločam, kam bom zavil, kaj si bom ogledal, kdaj se bom odpočil, kje bom prenočil.

V osrčju Kozjanskega, na samotni poti doživim prav simpatično srečanje. Če se jaz vozim tako, kot se v teh krajih verjetno že kakšnih dvesto let, pa so mi nasproti (prav lepo počasi) primahali trije popotniki, tako kot se je to verjetno dogajalo že tisočletja: Avstrijka srednjih let z dvema prav majhnima ponijema: mamico in hčerko. Prva (žival) je nosila za kakšna dva nahrbtnika prtljage (vključno s šotorom), druga pa je za to še premajhna. Ko sem prijazno gospo malo povprašal po njenem »tempu«, mi je zaupala, da dnevno napredujejo po kakšnih 15 km, celotna potovanja pa se merijo v mesecih. Na koncu me je bilo kar malo sram, kako neprimerno manj ekološko sem jaz usmerjen. Ker sem si malo prej v trgovini kupil nekaj plastenk vode, sem ji eno ob slovesu ponudil. Prav prijazno, vendar odločno jo je odklonila, s pojasnilom, da vode iz plastenk pač ne pije(jo). Ko mi je pokazala še čutarico, v katero si zajema bistro studenčnico, sem vedel, da sva kot iz različnih stoletij. Ona bo verjetno nocoj večerjala kakšen prepečenec (med nama je bila precejšnja razlika tudi v konstituciji), jaz pa si bom naložil poln krožnik dobrot hotela v Podčetrtku.
Čeprav najrajši prespim pri kakšni turistični kmetiji, pa sem tokrat z veseljem izkoristil okoliščine zaključka prvega dne mojega izleta ter izkoristil termalno kopel hotela v Podčetrtku. Kako sem užival, ko sem si pozno popoldne masiral utrujene mišice v topli termalni vodi!

Preden zaspim, še malo pogledam v moj priljubljeni Garmin, vendar ne morem narediti bilance, ker je napravica ugasnila zaradi iztrošene baterije. Kot po navadi, se najprej jezim na tehniko, potem pa malo pomislim in priznam lastno napako. Čeprav sem baterijo napolnil pred nekaj dnevi, pa sem nato pozabil aparat izključiti… in je potem božček nepretrgoma klical številne satelite, medtem, ko je ležal v predalu.
Po zemljevidu pa le ugotovim, da sem naredil 74 kilometrov.

Torek, 10. avgusta

Ko zjutraj malo pregledam slike, ugotovim, da imam sicer posnete že krave, konje, (ponije), ovce, mačke, pse, pa še nobene - koze. Zato moram še kar malo nadaljevati po Kozjanskem: od Podčetrtka do Podsrede (kje pa je Podtorek?), nato pa naprej preko Senovega in Krškega nazaj na Dolenjsko. Potem pa zabrundam tisto: »Grem domov v Novo Mesto«…

Čudovita je ta naša Slovenija! Vozim po različnih krajih, povsod pa vidim prelepo naravo, prikupne vasice, cerkvice na gričkih, vzdrževana božja znamenja (križi, kapelice, kužna znamenja), prijazne ljudi. Veseli me, da pravzaprav kakšnih izrazitih znamenj revščine (v večjem obsegu) niti ne najdem. Pa sem bil že letos kolesaril tudi v Halozah, na Goričkem in sedaj po Kozjanskem. Saj se najde sem ter tja kakšna stara hiša, ki se bo vsak čas podrla, ampak saj brez tega ne gre v nobeni deželi (koliko več sem takšnih videl v Makedoniji, Dalmaciji, sploh pa v Bosni…). Po navadi pa v bližini že odkrijem povsem novo, moderno hišo. Če greste po Sloveniji počasi in se ne držite le glavnih cest, boste odkrili tako lepe (in velike!) hiše, kot jih imajo v Beverly Hillsu! Samo… te presnete barve!

Med današnjo vožnjo po Dolenjski se namreč v meni izmenjavajo mešani občutki: Tradicionalni Jaz: »Pa zakaj so po celi Sloveniji začeli hiše pleskati z najrazličnejšimi barvami, čim bolj kričečimi, brez kakršnega koli obzira do okolice, do obstoječe arhitekture in strokovnih urbanističnih mnenj?« Moderni Jaz: »Kaj češ! Očitno je ljudem to všeč in zakaj bi jim potem to branili? Saj je tudi svetlo zelena fasada z belimi obrobami lahko lepa, še posebno, če so na vseh oknih tudi rože.« Tradicionalni Jaz: »Čez nekaj let bodo slovenska naselja od daleč imela enak izgled, kot tista na Karibih! Tega urbanisti ne bi smeli dovoliti! V Švici se to ne dogaja!« Moderni jaz: »Tudi tam imajo vse več sladolednih barv. Čas se spreminja in s tem tudi izgled pokrajine.« Realistični Jaz: »Pustimo to! Nobeni predpisi, nobeni uradniki, nobene javne razprave in noben referendum tega trenda ne bo več preprečil! Pojdimo rajši na eno pivo!« Pametnejši odneha…

Ker bo današnja tura malo daljša (od mojega dnevnega povprečja), si privoščim obilno kosilo ter popoldanski spanec. Prvo v gostilni, drugo ob Krki. Lepo je kolesariti…
Ker bi zvečer na vsak način rad gledal košarkarsko tekmo med Slovenijo in Španijo, pri iskanju prenočišča najprej vprašam: »Imate v sobi televizijo?« Prijetna gostilna v Krki (ja, sem prispel že do izvira!) jo ima in zato jo vzamem brez oklevanja. Najprej pa seveda tuš…

Če imajo v sobi TV sprejemnik, pa to še ne pomeni, da imajo tudi TV program: od vseh mednarodnih satelitskih je prav TV SLO 2 – zakodiran. Sem si dobro zapomnil: »Scrambled«. Po (odlični!) večerji natakarico prosim za pomoč, vendar mi ne more pomagati, ker je pristojni gospod v Grosupljem. Po večerji še malo telovadim z daljincem in na koncu so prav vsi programi do zadnjega: »Scrambled«.

V »prejšnjem življenju« (kmalu bo že 10 let, odkar sem napisal knjigo »Drugi kraj rojstva: Nevis«) bi se v takšnem primeru prav pošteno razburil: vzel sem sobo z izrecnim motivom in pogojem, da bi zvečer gledal tekmo, pa tega ne morem! Odkar pa sem preživel tistih 9 dni na robu smrti, sem se precej spremenil: nekako omehčal. Ali se splača razburjati za malenkosti? Če je treba kakšno urico prebiti v stoječi koloni? Ali pa zamuditi eno (prav privlačno) tekmo? Ali nimam v bližini neomejeno količino vode? Ali nisem tule prav na varnem? Ali nimam doma nadvse prijetne družine? Ali ni Slovenija že 20 let svobodna?

Preden sladko zaspim, še vrišem današnjo turo v zemljevid. Doma pa bom na internetu lahko ugotovil, na katerem mestu sem imel maksimalno hitrost: 48,6 km/h. To je bilo seveda na kakšnem klancu – navzdol…

Sreda, 11. avgusta

Potem, ko me je zdravnica pred dvema mesecema opozorila na nekoliko previsok krvni pritisk, si ga prav pridno in redno merim (ter zapisujem), vsako jutro in vsak večer. In tako sem sinoči dobil nesporen dokaz, da je fizična rekreacija najboljše (preventivno) zdravilo za srčno-žilne težave: potem, ko sem čez dan prevozil 117 km, premagal 1045 m nadmorske višine, potrošil 4644 kalorij, si oddahnil s pivom, zaužil odlično večerjo, jo zalil s pol litra cvička (bravo Martin Strel!) in se temeljito umiril, sem imel najnižji tlak v celotnem merjenem obdobju!

Danes bom prav z lahkoto premagal še tistih 50 km do doma. Ker ne bi rad vozil po ljubljanskih obvoznicah, se pri Grosupljem rajši dvignem do Lipoglava, nato spustim do Sostrega ter preko Zaloga odpeljem do mostu čez Savo pri Dolskem. Potem pa preko Ihana domov na Vir pri Domžalah.

Povsod je lepo, doma pa najlepše! Posebno še, če se tvojega povratka veselijo najdražji! Tuš. Kosilo. Popoldanski počitek.

Jaz za razliko od vse več sodobnih turistov na dopust (pa četudi traja teden ali dva) ne jemljem prenosnika ali kakšnih drugih sodobnih pripomočkov za stik z internetom. Rad se povsem »odštekam«. Še mobilni telefon imam skoraj ves čas izključen. Enkrat dnevno ga prižgem le toliko, da pokličem domov, da jih ne bi preveč skrbelo.
Zato sem pa seveda še toliko bolj željan novic in (vse bolj tudi) kontakta z mojim družbenim omrežjem (Facebook). Po takšnih potovanjih, kot je bil pravkar zaključen pa prav z veseljem in čim prej izvedem še dvoje »nalaganj«: slike iz fotoaparata in posnetek opravljene poti iz Garmina. Slednje mi omogoča, da lahko preverim vse detajle opravljene (kolesarske ali pohodne) poti: razdalje, hitrost, srčni utrip, porabljene kalorije. Predvsem pa si lahko do podrobnosti ogledam opravljeno pot na zemljevidu in s pomočjo satelitske slike preverim razne dileme (na primer ali bi šel lahko tudi po kakšni bližnjici).

Današnja bilanca: 57 prevoženih kilometrov; 513 višinske razlike; 2362 porabljenih kalorij

Četrtek, 12. avgusta

Čeprav je letošnje poletje moje prvo po upokojitvi (da, ker je zaradi takratnega medijskega linča zaradi izkoriščenih ali neizkoriščenih poslanskih privilegijev marsikdo že leta in leta mislil, da sem že upokojen, pa seveda nisem bil), potem, ko sem lepo nabral 40 let delovne dobe in dočakal 60 let, se poletni meseci nič kaj ne razlikujejo od preteklih let. Poudarek je na dopustu, vmes pa je treba marsikaj postoriti tudi še na poslovnem področju.

Zato imam danes sestanek v Stegnah, s sodelavci in partnerji pri nekaterih mojih projektih in družbah. Čeprav nisem nikjer več zaposlen in nimam nobenih poslovodnih funkcij, pa kolegi še vedno radi upoštevajo moje nasvete in izkušnje. Ampak seveda ne prej kot ob 9h.

Čeprav ustanovitelji doslej še nismo bili poplačani za svoja vlaganja, še vedno (bolj) verjamem v idejo, katero sem lansiral pred 6 leti. Takrat sem se vprašal: kateri so tisti viri (resursi), ki so za Slovenijo najbolj obetavni? Rudna bogastva verjetno ne… Naravne lepote? Da, vendar v omejenem obsegu. Pridne roke? Ne bo šlo… so predrage… Veliko več se da zaslužiti z znanjem (večja stopnja dodane vrednosti), vendar pa ga vsaj doslej še nismo znali zadosti definirati in ovrednotiti, da bi lahko postal predmet gospodarskega poslovanja.

Družba INform je tako nastala na podlagi moje ideje o posredovanju pri pretoku znanja, kot največjega potencialnega bogastva tega planeta. Z razvojem interneta kot idealnega medija za pretok informacij so se pojavile prej neslutene možnosti za izmenjavo človeških izkušenj in pridobljenega znanja, ki pa vse doslej še niso bile zadosti izkoriščene. Da bi bil olajšan promet z znanjem v večjih količinah ter da bi bilo omogočeno njegovo vrednotenje, ga je potrebno definirati in oblikovati v posebne module in prav temu se posveča družba INform.

Ampak takšne definicije so malo preveč zahtevne za tale dnevnik. Bralec si bo vse lažje predstavljal, če bo pogledal na portal s pametnimi obrazci www.informiran.si Morda bo tam našel (veliko ceneje kot kje drugje) prav tisto, kar najbolj rabi: od vloge za znižano plačilo vrtca, do zahteve za razvezo Najprej sem imel glede slednjega malo slab občutek – kot da želimo pospeševati razpad družin? Praksa pa je pokazala, da temu ni tako. Uporabnina (to je moj »izum« za tujko »aplikacija«) je namenjena le tistim parom, ki so se že odločili za razvezo, pa bi radi neljubi postopek speljali kar najbolj neboleče. In po možnosti brez nepotrebnih stroškov za odvetnike…

Danes bomo z Alenom malo pogledali prodajne trende. Zaradi počitnic ne pričakujem kakšnih preveč vzpodbudnih rezultatov… bo treba malo počakati do jeseni. Splošna finančna in gospodarska kriza se seveda čuti pri vseh mojih družbah in projektih. Negativni vpliv se nam kaže kot nekaj zunanjega in neizogibnega. Družba IUS SOFTWARE, ki že preko 20 let posluje zelo stabilno, predvsem po zaslugi zadovoljnih stalnih naročnikov in ki praktično ni imela odjav, jih je v preteklih letih pač nekoliko začutila. Industrija Usnja Vrhnika je bila lahko dolgoletni zadovoljen naročnik že vrsto let, vendar če je šla v stečaj, je morala odpovedati tudi naročnino na popularni IUS-INFO.

V takšnih razmerah se morajo podjetniki pač znajti na način, ki uvaja dodatne storitve in še večjo kvaliteto. Na mojem področju (pravne informatike v najširšem smislu) je tako v preteklem letu nastala tudi nova družba Vknjižba d.o.o., ki olajša ter poceni razne nepremičninske postopke, predvsem tudi vknjižbo etažne lastnine. O tem se bom danes pogovarjal z direktorjem Petrom.

Projekt AlertX

2010-03-12T10:34:00.005+01:00

Gospodarska kriza je v letu 2009 prisilila vse podjetnike, da se čim bolj prilagodijo na spremenjene okoliščine in po možnosti razvijejo nove ideje ter iščejo nove trge. Ker sem se v zadnjih 20 letih ukvarjal predvsem s (pravno) informatiko, smo se na tem področju znašli med »lomilci krize« (takšno oznako so družbi IUS SOFTWARE dali v časniku Finance) tako, da smo uspešno lansirali hrvaški IUS-INFO ter s pravnega prodrli še na finančno, davčno in računovodsko področje – z novim produktom FinD.

Kot podjetnik pa sem se prvič lotil tudi novega, fizičnega proizvoda, seveda inovativnega in temelječega na zadnjih dosežkih sodobne tehnologije (miniaturne komponente, ki so bile razvite šele v zadnjih letih; prepoznavanje objektov v videu; zadostne procesorske in spominske kapacitete tudi za majhne »gadget« naprave).

Ideja se mi je porodila, ko sem kolesaril na tako nevarni cesti, kot je Kočevje-Ljubljana. Avtomobili in kamioni kar švigajo mimo tebe, kakšnih 5 centimetrov blizu… Gledaš pred seboj na izrabljene bankine in sproti premišljuješ, kje se boš izognil ostremu robu ali globoki udrtini, pri tem pa lahko samo ugibaš, kakšna je situacija zadaj… Ali se luknji lahko izognem malo na levo… ne da bi zapeljal več kot 5 cm na cesto? Če se bom pa toliko obrnil nazaj, da bom videl, ali se kdo bliža, pa lahko izgubim ravnotežje in …? Zanašam se le na sluh, ki pa z leti tudi peša… Ta-mladi kolesarji sicer dobro slišijo, vendar le, če (ko) ne poslušajo svoje mp3 glasbe…

Tako sem že med tisto vožnjo prišel do glavne ideje, katero sem kasneje še dodelal in dokumentiral. Ugotovil sem, da trenutno takšnega inovativnega proizvoda še ni. Zato se, izum tudi patentiral (Evropski patent) pod nazivom: »Naprava za gledanje nazaj in opozarjanje« (»Multi View Monitoring and Alerting Device«). Na posebnem okviru (v obliki nekakšnih očal) ali zataknjeno na varnostno čelado bo nameščena miniaturna kamera, povezana z miniaturnim zaslonom (display), ki bo uporabniku sproti kazal sliko (video) dogajanja za njegovim hrbtom, ne da bi motil njegov pogled naprej.

Vgrajeni procesor bo sproti obdeloval video signal, tako da bo prepoznal vsak objekt (predvsem seveda vozila), ki se približuje, ga na videu označil z rumenim okvirčkom ter prižgal posebno rdečo utripajočo lučko kot opozorilo na potencialno nevarnost. Kdor bo poslušal (vgrajeni) mp3, bo tudi zvočno opozorjen »Pazi, avto!« (v svojem jeziku). Opozorilni signal bo možno (brezžično) poslati tudi na zadnjo varnostno lučko kolesa, da bodo z utripanjem (na kolesarja) opozorjena tudi bližajoča se vozila.

Kot ste verjetno že sami pomislili, bo takšna naprava lahko zelo koristna in bo lahko veliko prispevala k večji varnosti – ne samo v kolesarstvu, ampak – tudi pri drugih aktivnostih, na primer pri smučanju.

Glavni podjetniški čar pa je v tem, da za takšen, povsem nov, produkt obstaja ogromen (še) neizkoriščen trg v globalnem merilu. Samo v Sloveniji je več deset tisoč navdušenih rekreativcev, ki bi se jim zdel takšen produkt zanimiv, nato pa v vsaki razviti državi še po več sto tisoč, v svetovnem merilu pa kar nekaj milijonov. Prepričan sem, da lahko s pomočjo sodobnih marketinških in prodajnih orodij (spletne prodajalne, virusni in video marketing, socialna omrežja interesnih skupin, itd.) že kar sami iz Slovenije obvladamo (vsaj) nekaj odstotkov takšnega potenciala (in s tem lahko že kar »obogatimo«), kasneje pa se povežemo še s kakšnim »velikanom«.

Na podlagi lastnih podjetniških izkušenj in ob spodbujanju številnih mojih kolegov sem se že zgodaj jeseni 2009 lotil prve faze. Tako smo in s pomočjo izvrstnih domačih inovativnih inženirjev do konca leta izdelali prvi funkcionalni model. Ko sem zadnje dni decembra, kljub mrazu, na kolesu preizkusil napravo (montirano na kolesarsko čelado), sem bil prav prijetno presenečen, kako jasna je slika mojega ozadja in kako hitro se oko navadi, da občasno pogleduje na zaslon, prav tako, kot pri vožnji z avtom v vzvratno ogledalo.

Odločitev je padla: v 2010 - gremo naprej! V drugi fazi bomo izdelali prototip, ga temeljito preizkusili (tudi s pomočjo profesionalnih kolesarjev), ustrezno dopolnili, pridobili ustrezne certifikate in začeli s proizvodnjo (večje serije verjetno kar na Daljnem vzhodu) in prodajo, najprej predvsem preko interneta.

Priznam, da sem za prvo fazo pred-razvoja že izčrpal svoja trenutno prosta finančna sredstva, zato bom poiskal še dodatne so-investitorje (tudi s pomočjo tega prispevka). Vabljen je vsak, ki v ta projekt toliko verjame (in zaupa meni kot njegovemu nosilcu), da je pripravljen vložiti (najmanj) 10.000 EUR v novo gospodarsko družbo – d.o.o. – katero bomo predvidoma ustanovili v mesecu marcu 2010. Seveda je zaželeno, da bi se družbeniki vključili v projekt tudi bolj aktivno, s tistimi svojimi talenti in potenciali, katere pač imajo.

Pričakujem, da se bo v nekaj letih vrednost vsakega vložka večkratno pomnožila.

Kdor je zainteresiran za več informacij, naj se javi na: tone.tomazic@siol.net

Kakšen nacionalni interes

2009-12-20T21:25:00.003+01:00

Prvič se mi je zgodilo, da se izrazito ne strinjam s tako pomembnimi pravnimi strokovnjaki, profesorji in avtoritetami, kot so (tudi moj) profesor France Bučar, vodilni najvplivnejši pravniki Marko Pavliha, Miro Cerar, Nataša Pirc Musar, Aleksander Čeferin, Verica Trstenjak, pa Čebulj, Jerovšek, Starman, Virant… niti z vodilnimi politiki pomladnih strank kot so Janša, Peterle, Novakova, Žerjav… Gre pa za enega najvažnejših vprašanj našega časa in neposredne prihodnosti – načina reševanja mejnega spora s Hrvaško in arbitražnega sporazuma.

Ker jih vse zelo cenim in v celoti priznavam njihovo pravniško in politično kompetenco, sem skušal še enkrat preveriti, kako bi si jaz kot povprečen pravnik in bivši politik sploh drznil ugovarjati njihovim pravnim argumentom. Pa sem ugotovil, da jih skoraj ni! Pravnih argumentov namreč. Med politiki jih niti ne bi toliko pričakoval, med pravniki pač. Tistih nekaj spornih definicij, kjer bi res lahko šlo za pravna vprašanja, so pa tudi drugi pravniki (Patrik Vlačič, Katarina Kresal, minister Zalar, Matevž Krivic) že omajali na neposrednih srečanjih v Odmevih ali na njihovih blogih. Na primer, kaj pomeni »junction« (stik, dostop?) do odprtega morja. Za enega (pravnika) nekaj, za drugega pa nekaj čisto tretjega.

Ko sem ponovno analiziral številna negativna stališča pravnikov in politikov, sem ugotovil, da v njih prevladujejo pravzaprav: 1. pomisleki o ustreznosti postopka, po katerem je prišlo do arbitražnega sporazuma (ni bil dosežen nacionalni konsenz, sprejemljiv tudi za opozicijo) in 2. svarila zaradi ogrožanja nacionalnega interesa (če tovrstne »argumente« izločimo iz prispevkov najuglednejših pravnikov, ostane še prav malo besedila). Ni pa sledu o kakšnih resničnih pravnih dilemah.

V Sloveniji se ta trenutek vsi (politiki, pravniki, mediji, javno mnenje) delimo na dva tabora pravzaprav v oceni, za kakšen nacionalni interes gre! Vsak (pravnik, politik, državljan), ki misli, da je na tehtnici VELIK nacionalni interes, ne more iz svoje kože ter daje (pre)veliko težo tudi manj pomembnim pravnim ter političnim problemom, pri čemer poudarja svoje skepticistične poglede na arbitražni sporazum. V bistvu se boji(jo), da bi njegova realizacija bila za Slovenijo škodljiva. Arbitražni senat bi lahko odločil tako, da bi nekaj velikega izgubili (za vse večne čase).

Jaz pa sem prepričan, da gre v bistvu le za MANJŠI nacionalni interes! Priznam, da sedaj izgleda zelo velik, po vseh teh letih medijske pozornosti, Jorasove hiše, padcev v vodo, strganih mrež, kazanja zadnjice, zemljevidov, analiz, intervjujev, obljub, groženj, tihe in glasne diplomacije itd. itd.

Pa poskusimo vse to odmisliti! Vprašajmo se: »Za kaj pravzaprav gre?« Pri tem nam lahko veliko pomagajo tujci, ki ne morejo razumeti trmastega vztrajanja obeh držav. Za kaj pravzaprav gre? Ali gre za kakšne večje teritorialne zahteve (ene ali druge strani)? Ali gre za sporna mesta ali vasi? Ali gre za bogata podmorska nahajališča? Ali gre za kakšno zatirano manjšino (na eni ali drugi strani)? Ali gre za kakšne vojaško-obrambne pomembne strateške točke? Ali gre za (realno) možne pomorske blokade? Ne, ne gre! Celo pri zadnjem vprašanju, kjer so arbitro-skeptiki gotovo kar poskočili (z vprašanjem: »Kaj pa, če nam bo Hrvaška blokirala morsko pot do odprtega morja?«), jih lahko kar hitro pomirimo (v Pahorjevem slogu): »So what?« Bodo pa ladje zavile malo na desno in se v širni svet odpeljale kar po italijanskem morju. Saj smo ja (in bo kmalu tudi Hrvaška) v EU in v Schengenskem območju! Ali se nismo zmenili za prost pretok blaga in storitev na celotnem območju EU? Ali ne bodo vse tri države članice EU? Ali se bodo blokirale znotraj Schengena? Ali nismo vstopili v EU čisto zares in (verjetno) za vedno?

O nacionalnem interesu pač lahko vsi govorimo in si pri tem vsak svoje predstavljamo. Zato si bom tudi jaz drznil malo eksperimentirati in ga celo ovrednotil (seveda popolnoma subjektivno). Recimo, da je mera za nacionalni interes %NI in da je maksimalna vrednost 100. To bi bila verjetno premožna, varna in srečna sedanjost in prihodnost slovenskega naroda in vseh državljanov Slovenije… itd. itd. V preteklosti je bil slovenski nacionalni interes že večkrat resno ogrožen. Točnih izračunov ni, po nekaterih (mojih) ocenah pa najbolj takrat, ko smo izgubili Celovec in Koroško (za okrog 25 %NI), Trst in Primorsko (30 %NI), med drugo svetovno vojno (preko 50 %NI), leta 1991 (33 %NI).

V primerjavi s preteklimi kriznimi obdobji lahko ocenim(o) tudi sedanjo ogroženost (leta 2009) slovenskega nacionalnega interesa zaradi spora s sosednjo Hrvaško (če odmislimo medijski vpliv). Mislim, da je ta nekje med 0,2 in 0,3 %NI (z besedami; ničcelihtridesetinke), če pa upoštevamo še sporna področja ob reki Muri, pa se ta številka lahko dvigne tudi do 0,5 %NI. To je seveda v absolutnem znesku še kako velika vrednost, tako v materialnem smislu, še bolj pa v nematerialnem, političnem. Arbitražni senat bo imel zato veliko odgovornost in le želimo si lahko, da jo bo kar najbolje upravičil.

Kaj pa če do arbitraže ne bo prišlo in državi še naslednjih 18 let ne bosta mogli rešiti medsebojnega spora? Tudi v tem primeru bo trpel slovenski nacionalni interes – in to morda še bolj, kot v gornjem primeru! Zapletalo (in vsekakor zavlačevalo) se bo pri vstopanju Hrvaške v EU, pri čemer pa se bo vse bolj kot glavni »krivec« (upravičeno ali ne) pri drugih državah kazalo na Slovenijo (ki bo verjetno blokirala pristop). Namesto da bi se Slovenija znebila zunanje meje Schengena, jo bo ta še dolgo obremenjevala (pritisk ilegalnih priseljencev se bo verjetno še krepi), Hrvaška pa se bo vse bolj destabilizirala (probleme ima tudi na drugih mejah). Posledično se bo zavleklo tudi pridruževanje drugih držav Zahodnega Balkana v EU, s tem pa se bodo odpirale nove krizne točke (BiH). Na tem območju bo stagniral družbeni standard, trgi se bodo razvijali počasneje in to bo imelo negativen vpliv tudi na slovensko gospodarstvo. Mislim, da ne pretiravamo, če škodljivi vpliv takšnega razvoja na slovenski nacionalni interes ocenimo na cca 2 %NI (z besedami: dva). Pri tem pa niti niso upoštevani negativni (vendar težko izmerljivi) vplivi kontinuiranega spornega razmerja s sosednjo državo – na notranjepolitično vzdušje ter dodatno napete razmere med koalicijo in opozicijo v Sloveniji.

Prepričan sem, da bi tudi skupina najvplivnejših slovenskih pravnikov (in politikov), ki so negativno razpoloženi do arbitražnega sporazuma, opustila precej svojih pomislekov, če bi se strinjala z mojo tezo, da gre v bistvu za veliko manjši ogroženi nacionalni interes (0,5 %NI), kot pa se (nam) prikazuje, posebno v primerjavi s tem, kaj sledi (2 %NI), če ne gremo naprej kot je zastavljeno (nihče od kritikov arbitražnega sporazuma še ni podal kakšnega prepričljivega konstruktivnega predloga).

Posebno pravniki bi se morali bolj zavedati dejstva, da gre resnično za dvostranski SPOR in da ima druga stran pač lahko povsem drugačna stališča (hrvaški pravniki, politiki, javnost) in da nikakor ne bomo nič dosegli s kakšnimi povsem enostranskimi predlogi. Razsodnik – sodišče ali arbitraža – mora vedno prisluhniti obema strankama in jih tudi upoštevati. Populistični predlogi imajo lahko »uspeh« le na notranjem področju ene države, nasproti drugi pa le prilivajo olje na ogenj. Zato me zelo čudijo stališča nekaterih slovenskih pravnikov, ki ne izhajajo iz stanja na dan 25.6.1991, ampak spet omenjajo Kardelja in Bakariča, s tem pa odpirajo pot ekstremističnim politikom, ki bi se vračali kar v leto 1918. Se bomo morali potem spet prepirati tudi za Primorsko? Halo, živimo v moderni Evropi 21. Stoletja!

Morda mi bo kdo očital, da preveč na lahko jemljem vprašanje meje v Piranskem zalivu, ki bi že samo po sebi moralo biti v nacionalnem interesu. Pa se tega povsem zavedam in tudi že vidim povsem sprejemljivo rešitev v arbitražnem sporazumu: Sloveniji BO zagotovljen stik (dostop) z odprtim morjem. Arbitražni senat pa bo določil, v kakšnem obsegu in na kakšen način. Morska meja v Piranskem zalivu bo verjetno nekakšen kompromis: Slovenija bo dobila nekaj vmes med polovico (50%) in večino (90%). Povsem iluzorno pa bi bilo pričakovati (zahtevati), da bi dobila 100% Piranskega zaliva in da bi kopalci pri Savudriji že po enem metru plavali v slovenskem morju… takšne rešitve ni nikjer po svetu.

Premalo se poudarja tudi dejstvo, da je v arbitražnem sporazumu predvidena tudi možnost sprotne mediacije in da državi lahko sami pospešita postopek ter rešita spor. Tako kot minister Zalar, tudi jaz ostajam optimist in verjamem, da bo do tega morda tudi resnično prišlo in da bo to še boljša rešitev, kot pa odločitev arbitražnega senata. Morda bo imela celo sedanja opozicija (če bo zmagala na naslednjih volitvah) v tej klavzuli svojo priložnost, da se zapiše v zgodovino?

Resnici na ljubo (pa tudi sedanji Vladi, do katere sem tudi jaz sicer zelo kritičen) pa naj dodam še nekaj v obrambo postopka, ki naj bi pripeljal do potrditve arbitražnega sporazuma. Zelo krivični se mi zdijo očitki, da se Vlada skuša kakorkoli znebiti svoje odgovornosti, posebno glede možnega referenduma. Mislim, da se Vlada sama niti ne bi spomnila na referendum, če ne bi bila glede tega deležna kritike. Predsednik Pahor bi podpisani sporazum pač poslal v Državni zbor v sprejem in nadaljnji postopek. Ker pa je opozicija začela »groziti« z referendumom (takrat še trdno prepričana, da bi bil rezultat negativen), si Pahor ni želel še nadaljnjih očitkov in je pristal na referendum (verjetno pa je že imel tudi drugačne ocene – da bo referendum potrjen). Predlagal je tudi že celo (precej obširno) referendumsko vprašanje, katerega pa je opozicija (in tudi javnost) takoj (upravičeno) raztrgala in zahtevala zelo kratko in jasno vprašanje. Pahor jim je spet vzel veter iz jader in na to pristal: pa naj bo tak referendum, kot ga želite. Od tu naprej mu pa spet očitajo: »Zakaj referendum?« Nasprotniki arbitražnega sporazuma vse bolj soočeni z dejstvom, da bi ljudje verjetno radi enkrat že naredili tem (že kar »politikantskim«) sporom konec. Takšen odziv vidim tudi na Facebooku, kjer se vse bolj širi skupina DOST MAMO:

http://www.facebook.com/anton.tomazic?ref=name#/group.php?gid=151673262324

Kako reševati slovensko-hrvaški spor?

2009-11-08T10:33:00.000+01:00

Ne tako kot doslej!

Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem smo zašli v nevarno spiralo populizma med politiko ter mediji na eni strani in javnim mnenjem državljanov na drugi strani. Zato je odstotek prevladujočega mnenja (enostranskega) v edino svoj PRAV že blizu 100% (enoumje), kar je paradoksalno v času brezmejne komunikacije in že skoraj zrele demokracije v obeh državah.

Bojim(o) se, da bodo že naslednje volitve (v Sloveniji tiste za Evropski parlament) spiralo ne-prijateljstva še bolj zategnile, morda že kar do sovražnosti. Politiki bodo svoja stališča še zaostrili, mediji pa prilivali olja na ogenj, tako da noben kandidat ne bo imel nikakršne možnosti, če bi izjavil kaj logično-razumskega (=nepatriotičnega).

Obema državama pa se bo še naprej delala velika škoda. Slovenija bo s svojimi blokadami ali celo s kakšnim neumnim referendumom počasi izgubljala pridobljeni mednarodni ugled resne in uspešne srednjeevropske države z velikim potencialom za umirjanje strasti na sosednjem nesrečnem Balkanu. Hrvaška pa si bo za (kar?) nekaj let preložila vstop v Evropsko unijo, odpiranje v Schengen, prevzem skupne evropske valute ter si zaradi tega nakopala ogromno gospodarsko škodo.

Zaradi česa? Ali je to vredno?

Kaj je tistih nekaj km pustega morja in par potrganih ribiških mrež v primerjavi s tisoči kilometrov čudovite obale in bogatih otokov tako izrazito pomorske države kot je Hrvaška? Ali bi se za vekov veke iz zgodovine izbrisal ponos Hrvaške (ali pa bi pridobila simpatije vse mednarodne skupnosti), če bi Slovencem prepustili tisti njihov tako zaželjeni »prehod na odprto morje«, če jim že toliko pomeni? Saj, resnici na ljubo – niti ne pričakujejo, da bodo kdaj sami zaustavljali in nadzorovali mednarodni ladijski promet do Kopra in Trsta.

Ali bi povprečni Slovenci nikakor in nikdar ne preboleli tragične izgube kakšne parcele (ali Bog ne daj celo kakšne hiše), če pa so se morali sprijazniti celo z izgubo celotne Koroške in Trsta? Ali ne bi lahko vsaj še nekaj let potrpeli in na poti v »njihovo« običajno letovišče pokazali svoje osebne izkaznice kakšen kilometer prej, kot bi bilo po zatrjevanju kakšnega njihovega politika spodobno? Saj bodo mejni prehodi tako ali tako porušeni, ko bo tudi Hrvaška postala polnopravna članica EU.

V velikih mednarodnih ozemeljskih sporih (s tem pa tudi arbitražah in sodnih sporih) gre po navadi tudi za res velike (skrite ali prikrite) gospodarske interese (zaloge nafte ali rudnin, vojaško-strateške položaje, prometne povezave itd.). V sporu med Hrvaško in Slovenijo pa je to (lahko) zanemarljivo! Gre res bolj za princip! Za nacionalne interese! (Precej abstraktne)

Kje je tu zdravi razum?

Politiki na obeh straneh nam vsakodnevno servirajo izjave, ki ne prenesejo nobenega preizkusa zdrave pameti, pa pri tem niti ne (zardijo ali) trenejo z očmi. V nevarnih (celo za demokracijo samo) razmerah enoumja si nihče ne upa podvomiti v lokalne nacionalne aksiome, na katerih sta se združili (kot že dolge ne) koalicija in opozicija.

»Hrvaška je za pogajanja in arbitražo. Ne bo pa niti z enim pednjem hrvaškega ozemlja kupovala članstva v EU!« »Hrvaška je za pravno rešitev spora! Ne pristane pa na pravično rešitev spora!«

»Slovenija je za pogajanja in mediacijo! Nikoli pa se ne bo pogajala o tistih delih spornega območja, ki so del njenega suverenega ozemlja!« »Slovenija izhaja iz stanja na dan 25.6.1991. Piranska občina pa ni bila pravično razdeljena po II. svetovni vojni.«

Pustimo zgodovino!

Če se obe državi strinjata, da je izhodišče za določitev meje dejansko stanje v trenutku njune osamosvojitve leta 1991, potem je odveč kakršnokoli poseganje v zgodovino. Nepremišljene izjave politikov so sicer zelo koristne za njihov notranjepolitični »image«, vendar pa še bolj škodljive za samo reševanje meddržavnega spora. V bistvu so pravo prilivanje olja na nepotrebni ogenj(ček) mednacionalnega sovraštva. Kakšno zvezo ima osvobajanje Trsta z mejo na Dragonji? Kakšno zvezo ima ustaštvo s sodobno demokratično Hrvaško? Ob takšnih izjavah politikov nas je navadne državljane enostavno sram (da imamo takšne politike)!

Mehčati in ne zaostrovati!

Civilizirana rešitev spora med Slovenijo in Hrvaško sploh ne bo možna, če bosta obe državi vztrajali na svojih maksimalističnih pozicijah. Obe državi morata pošteno in jasno priznati, da je določen del njunega mejnega ozemlja SPOREN (in ga po potrebi tudi definirati, narisati). Obe državi morata priznati, da je Jorasova hiša na SPORNEM ozemlju. S tem bodo šele doseženi pogoji za nadaljnje reševanje spora (sodno, arbitražno ali mediacijsko).

Neodgovorni politiki in mediji potencirajo nerealna pričakovanja v obeh državah, kar pa že vnaprej zmanjšuje možnosti za takšno rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani. Ni namreč dovolj samo, da nekako pride do odločitve (sodne, arbitražne ali pogodbene), ampak morata to sprejeti tudi obe državi in še posebej njuni javnosti, ne pa da bo (samo) ena zelo razočarana, druga pa zadovoljna.

Tako kot morata biti za vsak spor potrebna dva, tako je tudi za njegovo rešitev potrebno popuščanje na obeh straneh. Čeprav je v navijaškem ozračju obeh skupnosti težko sploh priti do neobremenjenih in iskrenih (tudi samokritičnih!) mnenj, pa je nujno razširiti krog mnenjskih voditeljev tudi na civilno družbo in predvsem na takšne moralne avtoritete, ki niso vezane na mandat (umetnike, akademike, škofe, športnike, neodvisne novinarje, prijateljska društva, itd.), tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.

Ne žrtvujmo sedanjosti na račun prihodnosti!

Danes pač neposrednih (sploh pa ne gospodarskih) koristi od svoje »zmage« ne more pričakovati nobena od obeh držav. Sloveniji v dogledni prihodnosti ne grozi nobena realna nevarnost za zaprtje izhoda na morje, saj je to le neka teoretična možnost iz daljne prihodnosti. Hrvaški se za tistih nekaj kvadratnih kilometrov ne preveč bogatega morskega dna in vse redkejših ribjih jat v naslednjih nekaj letih še ne bo bistveno povečal nacionalni družbeni proizvod, odkritje bogatih nahajališč nafte in plina pa je tudi bolj znanstvena fantastika. Določeni deli levega ali desnega rečnega korita Mure na slovenski ali hrvaški strani se pa tudi lahko zamenjajo…

Skratka: Če odmislimo velike besed o nacionalnem interesu, neomejeni suverenosti, pednjih Hrvaške zemlje, okupiranem Slovenskem ozemlju, itd. v bistvu ne gre za ne vem kaj! Posredne koristi od hitre rešitve spora, tukaj in sedaj v Evropi, pa so za obe državi lahko neprimerno večje, kot neka potencialna škoda v oddaljeni prihodnosti zaradi ne ravno idealno zarisanih črt na zemljevidih tam nekje v negotovi prihodnosti (ko bodo meje vse manj pomembne).

Poudariti koristi, preložiti probleme!

Namesto da se v obeh državah ukvarjamo predvsem (in skoraj že samo) s problemi (nesoglasji glede meje), jih rajši preložimo in se ukvarjajmo z vzajemnimi koristmi, dobrososedskimi odnosi, gospodarskim sodelovanjem, razširjanjem Evropske unije, stabilizacijo regije, energetsko diverzifikacijo, prometnimi tokovi, z gospodarsko krizo, itd.! Vse to lahko poteka nemoteno še na mnoga leta, tudi ob sedanjih nerešenih mejnih vprašanjih. Verjetno bodo naši zanamci dosti lažje rešili probleme, ki se nam zdijo tako Veliki, za njih pa bodo le orumeneli in zastareli zemljevidi…

Praktična rešitev

Državi naj pripravita (najbolje kar sami, po potrebi pa tudi s posredovanjem mediatorjev) sporazum o prekinitvi medsebojnega mejnega spora, Evropska unija pa naj bo nekakšna »priča« in hranitelj sporazuma (morda tudi za avtentično razlago?).
V tem aktu naj bodo našteti in kot taki priznani vsi SPORNI deli meje med Slovenijo in Hrvaško. Državi naj izjavita, da zaradi praktičnih in vzajemnih koristi prelagata dokončno vsebinsko določanje meje na čas, ko bo za obe državi veljal Schengenski režim, oziroma ko bo Evropska unija celovito urejala status priobalnega morja.

Slovenija naj izjavi, da ne bo ovirala, ampak celo pospeševala vstop Hrvaške v EU.

Hrvaška naj izjavi, da ne bo nikoli ovirala slovenskega dostopa do mednarodnih teritorialnih voda.

Obe državi naj izjavita svojo namero, da bosta porušili vse mejne objekte, ko bo za obe veljal Schengenski režim.

Obe državi naj se strinjata, da lahko na spornih ozemljih izvajata vsaka svojo državno suverenost, vendar se bosta izogibali kakršnimkoli konfliktom. To pomeni, da bi lahko slovenska policija na spornem ozemlju aretirala svojega državljana, Hrvaška pa (na tem istem ozemlju) svojega državljana.

Morebitne nesporazume pri izvajanju (podvojene) suverenosti na spornem ozemlju rešuje posebno skupno telo, po potrebi tudi z več lokalnimi izpostavami.

Državi imata pravico, da uporabljata vsaka takšne zemljevide, kot se jima zdi ustrezno. To v praksi pomeni, da izrecno lahko obstajajo različni zemljevidi.

S takšnim sporazumom bi se dvojec sosednjih držav Slovenije in Hrvaške povsem »rehabilitiral« v mednarodni politični javnosti in se dvignil na raven stabilnih in zrelih demokracij, njune politične elite pa bi si med svojimi volivci povrnile veliko ugleda in političnih točk.

Čeprav je (bila) politika glavni krivec za nepotrebni spor, pa ga ne bo možno rešiti brez DOBRIH politikov na obeh straneh!

(Napisano v začetku leta 2009)(pa še vedno aktualno...)

Velika priložnost v gospodarski krizi

2009-07-11T10:08:00.002+02:00

Če v normalnih časih za gospodarske subjekte velja pravilo »Kdor ne napreduje, nazaduje«, potem se v obdobju finančnih in gospodarskih kriz to še precej bolj zaostri: »Kdor preživi, se okrepi«. Za večino podjetnikov obstaja veliko večja nevarnost, da propadejo, gredo v stečaj, za najbolj sposobne pa se pojavi velika (največja!) priložnost, da hitreje in bolj izrazito uspejo (in celo obogatijo).

V turbulentnih časih se karte pač temeljito premešajo. Potres lahko povsem uniči veliko mesto. Strahovita nesreča, ki vse prizadene. Pa vendar: nova priložnost! Mesta se po navadi zatem povsem obnovijo, na novo zarišejo širše avenije, postavijo večje in lepše stavbe. Skoraj vsako sedanje lepo in uspešno mesto je imelo v svoji zgodovini kakšno katastrofo, ki pa je bila hkrati tudi prelomnica v njenem razvoju.

Skoraj na vsakem pogorišču zraste novo življenje. Tudi vse bogate in močne države so nastale po razpadu prejšnjih imperijev, cesarstev, kraljestev, totalitarizmov… Kar je v moji mladosti izgledalo čvrsto in nepremagljivo za vse večne čase (ZSSR), je prav na hitro razpadlo in omogočilo številnim narodom, da so si (nekateri prvič v zgodovini) priborili svoje države in se začeli veliko bolj uspešno razvijati. Tudi naša Slovenija je nastala iz velike družbene krize konec prejšnjega stoletja.

V tej luči moramo gledati tudi na veliko finančno in gospodarsko krizo, ki je nastopila v drugi polovici leta 2008. Pri vsem grozljivem dogajanju ob (pro)padanju delnic, ekspresnih stečajih, bančnih polomijah, vse večji recesiji, naraščanju brezposelnosti… moramo pogumno gledati proti obzorju, kdaj se bo pojavila svetloba novih rešitev. Ko sem bil novembra 2008 v Ameriki, sem ta večni optimizem že takoj zaslutil: nekateri so kot stransko posledico zadnje Velike krize opazili tudi to, da se je dolar spet okrepil in da so cene goriva (končno!) spet začele padati. Ti dve »malenkosti« sta namreč še pred pol leta Američane še najbolj jezili… Hkrati pa so v novoizvoljenem predsedniku videli tudi že prve znake izhoda iz krize.

Seveda nastajajo nepojmljive izgube in celo katastrofe za vse imetnike vrednostnih papirjev, ko tečaji na borzi strmo padajo! Njihovi večletni zaslužki so lahko izgubljeni v nekaj dneh. Po drugi strani pa ravno tako nizki tečaji delnic predstavljajo izvrstne - velike priložnosti za tiste, ki si lahko privoščijo, da jih kupijo. Potem bodo morali samo še čakati in njihovo premoženje se bo samo od sebe povečevalo (saj vemo, da se krivulje na dolgi rok vedno spet dvignejo). Prepričan sem, da se bo po letu 2009 pojavil nov rod bogatašev, tako kot so se na primer današnji tajkuni po obdobju tranzicije na prelomu tisočletja.

Kaj pa realno gospodarstvo (podjetništvo)? Tukaj se pač ne da uspeti s špekuliranjem, ampak le s trdim delom? Dopolnjujem: s PAMETNIM trdim delom! »Štancarji« bodo na žalost obsojeni na propad, pa četudi bo s tem ostanlo brez dela na tisoče ljudi. Zasluži in preživi se lahko le s pametnim prilagajanjem na razmere globalnega trga in sploščenega sveta. Štancalo se lahko le tam, kjer bo obstajala optimalna kombinacija med surovinami, logistiko in ceno delovne sile.

Obstoječa podjetja se bodo morala še bolj kot doslej prilagajati zaostrenim razmeram, zmanjševati stroške, povečevati prodajo (to bo še dosti težje), uvajati nove proizvode in storitve, opuščati neuspešne programe, se združevati, iskati nove trge itd. Morda bo pa propadel njihov najhujši konkurent? Morda se bo v turizmu povečalo število domačih gostov, če ne bodo mogli več toliko potovati v tujino? Če si bodo ljudje težje privoščili avtomobile, se bo pa morda prodalo več motorjev?

Veliko priložnosti pa se bo pojavilo za ustanovitev tudi povsem novih storitev, predvsem tudi finančnih, glede na to, da se bo prav finančni sistem najbolj temeljito spremenil. Danes je še težko napovedati, v kakšno smer bo najbolje (zav)iti, gotovo pa bodo najboljši podjetniki to kmalu sami ugotovili in se tega tudi brez odlašanja lotili. Čez deset let bo gotovo v javnosti vsakomur poznano kar nekaj družb, za katere danes še nihče ne ve (ali sploh še ne obstajajo), katerih ustanovitelji bodo takrat veljali za najbolj uspešne in spoštovane podjetnike.

Resnično zveni kar malo cinično, ko po eni strani ugotavljamo, da bodo nekatera podjetja pač propadla, njihovi lastniki izgubili velik del svojega premoženja, delavci pa izgubili delo, po drugi strani pa bodo novi uspešneži izkoristili Veliko priložnost, katero jim prinaša gospodarska kriza in posledično celo obogateli (delavci pa pri njih dobili nove zaposlitve).

Ampak tako pač je! Nenehni boj za obstanek! Samo druga oblika te stalne konkurence, ki naš človeški rod že tisočletja vodi naprej in naprej…

Naša generacija ima (v Sloveniji) svojevrstno srečo: bili smo priča velike družbene krize ob koncu dvajsetega stoletja, katero smo prav dobro izkoristili, da smo se osamosvojili v uspešni državi, sedaj pa se nam obeta še ena velika gospodarska kriza – nova Velika priložnost.

Dobra ideja še ni vse

2009-06-06T13:23:00.000+02:00

Od dobre ideje – in tudi kakšne Velike priložnosti – do uspeha (predvsem finančnega) je po navadi še dolga in naporna pot. Genialna ideja še zdaleč ni garancija za to, da bo iz nje res kaj dobrega nastalo. Najmanj tako pomembna je realizacija sama in dobre sposobnosti ter lastnosti nosilcev, ki se tega lotijo…

Marsikdaj zelo dober podjetnik uspe pripeljati do (finančnega) uspeha tudi povsem povprečno idejo, pač s svojo pridnostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo. Težko si sicer predstavljam, da bi bil to lahko uspeh v svetovnem merilu in da bi brez dobre ideje nekdo postal ravno milijonar. Verjetno je skrajni domet takšnega »rutinskega« podjetja na nekakšnem obrtniškem nivoju in v lokalnem okolju omejene »zgodbe o uspehu«…

Druga skrajnost so tako imenovani »sejalci idej«, iz katerih kar vrejo poslovne pobude, nasveti, poduki, obljube, optimistične napovedi, poslovni načrti, obetavne kalkulacije… Kdor se omejuje na produkcijo genialnih idej, ponavadi konča v kakšnem podjetniškem pospeševalnem centru, valilnici podjetij, tehnološkem parku, inovacijskem krožku… Ali pa celo napiše kakšno knjigo a la »Kako postati uspešen podjetnik?«, »Kako ustanoviti dobro podjetje?« ali pa kar »Kako obogateti?«! (Praviloma pa noben od takšnih avtorjev ni ravno bogat…)

Paradoks je v tem, da je lahko knjiga z naslovom »Kako dobro voditi kmečki turizem?« avtorja Urbana Kralja lahko resnično dobra in koristna v vsakem oziru, tako da bi jo morali imeti vsi, ki se s kmečkim turizmom poklicno ukvarjajo – da pa gospod Kralj ne bi nikdar sam uspel s takšnim podjetjem, ker pač nima primernih lastnosti. Tako kot Micka Podbregar čudovito vodi svojo turistično kmetijo in navdušuje številne obiskovalce, ne bi pa nikdar znala tega opisati v kakšni knjigi.

In katere so primerne (potrebne) lastnosti za dobrega podjetnika (ki edini lahko dobro idejo tudi realizira)? To je težko opisati, saj gre v bistvu kar za talent, ki kompleksno zaznamuje človeka. Razno razne šole, do slavne MBA, lahko samo iz mladega človeka izoblikujejo in usposobijo dobrega podjetnika, ne morejo pa ga narediti, če kandidat nima za to »prave žilice«. Intuicija je zelo pomembna, še bolj pa po mojem mnenju dober smisel za delo z ljudmi. Potreben je pozitiven pristop, ki sodelavce in partnerje priteguje in stimulira, ne pa odbija in odvrača. Da o kančku sreče niti ne govorimo…

V dveh desetletjih svojega podjetništva sem bil dnevno obdan z (bolj ali manj) obetavnimi novimi idejami, pa vendar se jih je uresničilo zelo, zelo malo. Veliko sem jih imel že sam, vse več pa sem jih dobival tudi od (vse več) sodelavcev in partnerjev. Glavni problem je bil vedno v selekcioniranju resnično obetavnih (svojih in drugih) idej in v tem da je bilo treba neskončno več idej zavreči in opustiti, kot pa jih sprejeti in se lotiti njihove realizacije. Vedno namreč obstajajo omejitve v virih, predvsem kadrovskih in finančnih in pa nenehne časovne stiske.

Umetnost pravega dobrega podjetništva (za razliko od teoretikov, ki o tem le pišejo knjige) je ravno v odločanju za uresničljive dobre ideje, močni volji po njihovi realizaciji in (po potrebi) tudi o njihovi (pravočasni) opustitvi.

Ne vem, če kdo lahko živi le od dobrih (poslovnih) idej. Če bi jih kje prodajali le »same po sebi«, bi bile verjetno bolj poceni in bi jih moral avtor prodati zelo veliko… Razne »borze idej« obstajajo že danes, še več pa jih bo verjetno v prihodnosti (eno tako zanimivo idejo sem zasledil tudi med slovenskimi podjetniki: Getidea.net). Če bi jaz na takšno borzi že kaj kupil, potem bi zahteval kar celoten paket: Idejo + nekaj dobrih izvajalcev… Če bi dobil samo prvo, bi si jo verjetno kmalu zataknil za klobuk…

Kot sem si tisto genialno idejo o izdajanju vodno-odpornih knjig »Waterproof Books®«…

Zakaj? Zaradi pomembnih izkušenj o pomanjkanju virov…

Če je bila na začetku ideja o »Waterproof Books®« še 100% dobra, se je z dobrim premislekom ta optimizem vse bolj zmanjševal:

Če nimam prostih sredstev, niti toliko časa, da bi iskal zunanje partnerje, je le še 50%...
Če še ni tehnične rešitve, ki bi papir nadomestila s plastiko, je le še 25%...
Če bo zato cena knjige višja, bo le še 10%...
Če me kdo prehiti, bo le še 2%...

In sem se kot soliden podjetnik rajši lotil drugih projektov, ki so (za mene) bolj obetavni…

Na področju spletnega podjetništva se kar iskri od dobrih idej (tudi v Sloveniji!) Mnogi podjetniki znajo takšne dobre ideje tudi uresničiti in ustvariti res koristne, dobre in prijetne uporabnine (še vedno mislim, da je to dober prevod za aplikacijo). To pa je lahko seveda šele polovični uspeh, če ne znajo iz tega tudi dobro zaslužiti (takšen polovični uspeh pa se seveda lahko slej ko prej spremeni v neuspeh).

Morda pa je razkorak (razdalja) med dobro spletno uporabnino in njenim finančnim uspehom še večji kot med (splošno) dobro idejo in njeno uresničitvijo! Dobro spletno uporabnino (na primer privlačen in dobro obiskan portal ali socialno omrežje) je zelo težko unovčiti! Posebno še, če se nosilci omejijo na tako majhen trg, kot je Slovenija.

Kljub tem realističnim opozorilom (in ravno zaradi njih) pa se moram kot večni optimist seveda spet vrniti na začetek in ponovno vzpodbuditi mlade podjetnike, da se lotijo ambicioznih projektov - v svetovnem merilu.

Ponavljam:

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek sebe in svoje ožje ter širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!

*Priporočeni link: http://www.si.getidea.net/

V slogi je moč

2009-05-19T08:35:00.003+02:00

Upam, da bo Slovenija enkrat (spet) poznana kot dežela podjetništva. (Slogan:? »Let's Do Business Together!«) To pa seveda ne pomeni, da bo večina prebivalcev podjetnikov. Ta poklic tudi ni za vsakogar, tako kot tudi drugi niso. Nekateri ljudje so za to (kot) rojeni, drugi pa niti slučajno. Uspeh bi že bil, če bi aktivirali vsaj večino od tistih, ki imajo v sebi veselje in primerne sposobnosti…

Upam, da se bo kakšen bralec mojih prispevkov (tudi) zaradi Velike priložnosti, ki se ponuja naši srečni generaciji, odločil za prve korake v svet podjetništva. Zavedati pa se mora, da je začetek zelo težak. Če bo le imel dovolj volje, naj pač vztraja in se tolaži z mislijo, da bo kasneje postajalo vse lažje in da se bodo rezultati kmalu pokazali.

Tokrat pa bi rad opozoril na velik (bistven) pomen povezovanja. Partnerstva, če hočete. Nihče ne more kaj dosti doseči (na gospodarskem področju) povsem sam. Nujno se je povezovati in razširjati krog udeležencev poslovnega projekta.

Paradoksalno je, da sicer to novo okolje (sploščeni svet ter internetna zakladnica znanja) daje vse več možnosti za uspeh vsakemu posamezniku (na tem planetu), vendar pa bodo uspešni le tisti (posamezniki), ki se bodo znali dobro povezati.

Nekateri novi podjetniki bodo sicer takšno nujno povezavo uresničili tako, da bodo najeli podizvajalce kot managerje, kar je seveda tudi možno (posebno če bodo začeli z velikim budgetom), vendar bodo morali v tem primeru nameniti zelo veliko svoje energije in časa tudi za to, da bodo te managerje nadzirali ter stimulirali. Nenehno bodo v nevarnosti, da sami »pregorijo«, ker bodo v končni fazi vse bistvene odločitve morali sprejemati sami.

Vprašanje je seveda, kaj je za neko podjetje bistveno in kaj ne. Največja odlika dobrega podjetnika ali managerja (v odnosu do podrejenih) je v sposobnosti delegiranja! To pomeni, da nekomu neka dela oziroma opravila zaupamo, da jih bo samostojno izpeljal in da se mu pri tem sproti ne vmešavamo, ampak le na koncu preverimo rezultat. Delegiranje pa zahteva – zaupanje! Podjetnik ali manager, ki svojim podrejenim ne zaupa, jim tudi ne bo upal delegirati pomembnih opravil in odločitev. Zato bo sam prisiljen narediti to, česar ni zaupal drugim. Spoznali ga boste po tem, da sedi v pisarni vsak dan vsaj do osmih zvečer…

Kdor pa je že po naravi »malo len« (ta lastnost je lahko ena od bistvenih prednosti dobrega podjetnika!), bo rajši svoji okolici malo več zaupal in se lotil posla s pomočjo tesnih sodelavcev – partnerjev. Najtesnejša oblika partnerstva pa je solastništvo.

Če se kdo loti relativno enostavnega projekta, je res lahko tudi sam lastnik nove gospodarske družbe. Če pa gre za zahtevne in kompleksne načrte, potem je dosti bolje, da je nova družba ustanovljena kot partnerstvo, v solastništvu. Tako bodo vsi imeli enak odnos do vseh bistvenih vprašanj, ki se bodo pojavljala pri poslovanju (stopnja tveganja, višina plač, delitev dobička, nadaljnje investiranje itd.).

Prislovična »zapečkarska« slovenska mentaliteta morda ni najbolj naklonjena ideji skupnega lastništva (partnerstva), vendar pa jo bomo pač morali odpraviti (saj je bila morda v preteklosti tudi naša ovira do še večjih gospodarskih uspehov?).

Se bomo morali pač spet zgledovati pri številnih dobrih primerih na razvitem zahodu. Na primer pri tistem ameriškem milijonarju (ali pa je medtem že miljarder?), ki je bil na začetku 100% lastnik družbe, nato pa je začel pametno (delegirati in) razdeljevati deleže najboljšim managerjem in jih s tem tako stimulirati, da je imela družba fenomenalen razvoj in ustanovitelju danes omogoča bogastvo že na podlagi nekaj % lastništva, ki so mu še ostali.

Ali ne bi bili tudi vi rajši milijonarji z 1% deležem (v uspešni družbi), kot pa na robu preživetja s 100% lastništvom?

Naj povzamem svoj nasvet novopečenim podjetnikom: »Ambicioznih projektov Velike priložnosti se lotite skupaj z (dobro) izbranimi partnerji, saj brez pravega teamskega sodelovanja ne bo velikih uspehov!«

Država, ven iz gospodarstva!

2009-05-10T12:40:00.001+02:00

Komunizem je bil največja naravna nesreča, ki je zadela Slovenijo. Družbena lastnina je bila katastrofa. Državna lastnina je neučinkovita. Politika in gospodarstvo morata biti daleč vsaksebi. Zasebna lastnina je edini garant za dolgoročno uspešno in konkurenčno podjetništvo. Država se mora v celoti umakniti iz gospodarstva…

Tako odločna so moja stališča glede razmerja javno-zasebno v gospodarstvu. Ker pripadam še generaciji, ki je več kot polovico življenja prebila v socializmu, sem lahko pač iz lastnih izkušenj in opažanj prišel do takšnih zaključkov.

Če pa je med mlajšo generacijo še kakšen nejeveren Tomaž, naj podam samo tale primer bizarne logike iz prejšnjega sistema. Potem, ko je država počasi začela dovoljevati nekaj malega privatne iniciative (obrtnikom in raznim POZD-om – »Pogodbenim organizacijam združenega dela«), so lahko »privatniki« odprli tudi že kakšno kavarno. Ampak – pozor: obstajal je predpis, ki je omejeval največje število dovoljenih stolov (mislim, da jih je bilo v nekem obdobju 12) v takšnih kavarnah. Če je imel takratni »socialistični podjetnik« 13 stolov, je bil že kar strogo kaznovan. Ali si vi, današnji mladi podjetniki, lahko predstavljate, kakšna ekonomija je bila to?

Zakaj pa naj bi se danes država v celoti umaknila iz gospodarstva? Zato, ker je slab lastnik! Za zasebnega lastnika je značilno, da bo načeloma do groba (z dedovanjem pa še čez) varoval svoje premoženje. Podjetniki ga bodo skušali tudi nenehno povečevati.

Pri državni lastnini pa se nenehno menjavajo njeni »predstavniki« (politiki in funkcionarji), samo substanco pa prepuščajo v upravljanje svojim naslednikom. Nekateri pokvarjeni »upravljavci« državne lastnine (ki so sicer k sreči v manjšini) pa pred svojim odhodom (koncem funkcije ali službe) poskrbijo še za kakšne lastne koristi, politične ali materialne… Jasno je, da se tako nenehno vzdržujejo idealne razmere za korupcijo…

Kaj sploh še obdržati v državni lasti? Čim manj! V Veliki Britaniji so sprivatizirali celo železnice in rudnike. Tega se pri nas gotovo še dolgo ne bomo lotili. Bi se pa verjetno šele v primeru, da bi Slovenske železnice prešle v zasebno last, kakšen investitor lotil tistega projekta postavitve strehe iz solarnih panelov za pridobivanje elektrike - nad vsemi železniškimi tiri. Zgradil(i) bi seveda tudi kakšne nove dobičkonosne proge. Res pa je, da bi morda ukinili našega priljubljenega Kamničana…

Slovensko javno mnenje bi bilo verjetno zelo ogorčeno, če bi celotne Slovenske železnice prodali kakšnemu (domačemu ali tujemu) privatniku za n.pr. 1.000.000 EURO (ali pa za en EURO, saj ni bistvene razlike…). Jaz pa mislim, da bi bilo čudovito, če bi le dobili dobrega kupca, ki ne bi bil špekulant (nepremičnine!) in ki bi prevzel tudi pokrivanje (dosedanjih) izgub. No, pa saj ga ne bomo…

Malo sem preveril predvolilne programe slovenskih političnih strank, da bi videl, kakšen je njihov odnos do umika države iz gospodarstva (vsaj PRED volitvami 2008). Pomagal sem si kar z vprašanjem, katerega smo postavili 7 najvažnejšim strankam v okviru projekta »Koga naj volim?«. Imeli so možnost opredelitve med dvema skrajnima odgovoroma s številkami od 0 do 100. Številka 50 bi označevala nekakšen srednji, neodločen odgovor, jaz pa bi ga izbral prav blizu 100…

Vprašanje: »Kako naj se država umika iz gospodarstva?«
Odgovor A: (skrajnost za 0)
»Tako kot doslej, počasi in premišljeno ter čim bolj transparentno; delno lahko še obdrži lastništvo.«

Odgovor B: (skrajnost za 100)
“Čim hitreje in popolnoma; brez kakršnihkoli izjem.”

Dobili smo odgovore v razponu od 0 do 80 Povprečje pa je bilo 23!

*Priporočeni link: http://www.koganajvolim.si

Državne subvencije so škodljive

2009-04-29T09:40:00.003+02:00

Za uresničitev Velike priložnosti, posebno na področju iskanja ter razvoja novih energetskih virov lahko veliko naredijo tudi države, tako da promovirajo trajnostni razvoj, skrbijo za kvalitetno šolstvo, vzpodbujajo znanstveno in raziskovalno dejavnost ter skrbijo za primerno (predvsem davčno ugodno) podjetniško okolje. Nikakor pa niso (dolgoročno) koristne kakršnekoli direktne subvencije in pomoči gospodarskim subjektom…

Takšno »crkljanje« je bolj škodljivo, kot koristno, saj neizogibno povečuje možnosti korupcije, pozornost podjetnikov pa preusmerja od vsebinskega iskanja najbolj optimalnih proizvodov in storitev na špekuliranje in prilagajanje projektov razpisnim pogojem ter finančnim akrobacijam.

Bojim se, da je direktnega subvencioniranja tudi v Evropski uniji veliko preveč. Če je bilo na začetku še nekako razumljivo, da je treba podpreti kmetijstvo, pa sedaj nikakor ni dobro, da se vse več denarja zapravlja tudi za »projekte« na številnih drugih področjih. Zdi se, da se je ta praksa še povečala ob zadnji večji razširitvi, verjetno zaradi pritiska in ogromnih pričakovanj vseh novih članic, kako (koliko!) jim bo EU pomagala.

Na nekaterih gospodarskih segmentih prihaja že kar do bizarnih anomalij. Že nekajkrat sem bil povabljen k sodelovanju (in celo soustanavljanju) posebnih novih (»perspektivnih«) podjetij na Poljskem, katerih glavna (dejanska) dejavnost je – prijavljanje na evropske razvojne in raziskovalne projekte!(?) Seveda imajo zaposlene odlične strokovnjake za pisanje projektov in poslovnih načrtov, prilagojenih na birokratsko okolje iz Bruslja.

Do takšnih posrednikov ni prav nič težko priti, saj tudi oni sami rabijo (za izvedbo svojega »razpisnega« projekta) v svoji družbi prave podjetnike, predvsem tudi iz različnih držav članic (tako se lahko bolje predstavijo, kot da gre za pomemben mednarodni projekt…). Zanimivo je, da te šele na koncu povprašajo o vsebini gospodarske dejavnosti, katero naj bi skupaj razvijali…

Meni se takšna praksa upira, ker je družbeno škodljiva in ker države s tem podpirajo špekulante, ne pa prave, dobre podjetnike.

Kdor je dober podjetnik, se mora dokazati (izkazati) na trgu! Njegovo ustvarjalnost in dodano vrednost mora potrditi trg sam! Če ne more preživeti, ni dovolj dober (koristen) in je bolje, da se umakne.

Resnici na ljubo terja prijavljanje na razne državne razpise in subvencije tudi velik davek: ogromno energije ter časa za izpolnjevanje kupov obrazcev ter zbiranje najrazličnejših prilog. Če bo na koncu prijavitelj dobil (čez kakšni dve leti) 25% financiranja stroškov projekta, je veliko vprašanje, če se mu je izplačalo toliko časa in energije porabiti za administracijo, ko bi medtem lahko vsebinsko razvijal svoj projekt. Razen seveda, če gre le za finančno špekulacijo…

Pa še nekaj o tako imenovanem »odpravljanju administrativnih ovir« za podjetništvo… Vlada Janeza Janše je na tem področju naredila kar veliko. Morda že kar dovolj. Pretiravanje pa spet ne bi bilo dobro. Na primer glede ustanavljanja gospodarskih družb…

Seveda ni normalno, če je postopek ustanavljanja podjetja predolg, predrag in prekompliciran. Prav tako pa ni normalno (niti potrebno), da bi bil povsem zastonj in prehiter, na primer v enem dnevu (kar bi bilo tehnično preko spleta seveda povsem mogoče)! To bi lahko pripeljalo do prave inflacije lahkomiselno in nepremišljeno ustanovljenih papirnatih (praznih; nedelujočih) podjetij, v bistvu škodljivih za svoje normalno podjetniško okolje.

Kdor ima resen namen (in zadosti osnovnih sredstev) ustanoviti podjetje, bo pa že izpolnil nekaj potrebnih obrazcev, prebral kakšno navodilo, plačal kakšno takso, odprl soliden bančni račun itd. saj se ne morem(o) kar spomniti enega lepega večera ob pivski družbi, da bi ustanovili podjetje in pričakovati, da bo po vlogi preko spleta, naslednje jutro podjetje že ustanovljeno.

Tudi (soliden) zahtevani osnovni kapital je kar potreben in logičen. Brez vsaj nekaj nujnih začetnih stroškov podjetje ne more začeti s poslovanjem. Če pa ustanovitelj ni niti toliko sposoben (iznajdljiv), da bo zbral nekaj kapitala (če ne drugače, s pomočjo sorodnikov), potem pa … no … oprostite, potem pač ni za podjetnika…

*Priporočeni link: http://evem.gov.si/sp/

Kakšen je tipičen slovenski turist?

2009-04-21T18:29:00.001+02:00

Čeprav se verjetno vsi zavedamo problematičnosti stereotipov, pa jih vendarle kar pogosto (in dostikrat s pravim užitkom) uporabljamo, posebno v kakšnih vicih in zaprtih družbah… Vsi vemo, kaj naj bi bili tipični Škoti, Bosanci, Francozi ali Nemci… In se na ta način sproščeno zabavamo… Kakšen pa na bi bil tipičen Slovenec?

Ko nas je letos slovenska turistična agencija Intelekta (jo prav priporočam!) na Djerbi povabila na enega od možnih izletov, so napovedali tudi precej zabavnih dogodkov. Med drugim naj bi domačini (Tunizijci) preoblečeni v gusarje oponašali tudi tuje turiste, tako kot jih pač oni vidijo. Saj veste: Italijani s številnimi družinami delajo kraval, Nemci skoparijo z napitninami itd. Ampak – napovedano je bilo tudi, da bodo oponašali (tipične) slovenske turiste… Prav zanimalo me je, kakšen stereotip imajo o nas, vendar se na žalost izleta nisem mogel udeležiti in mi je to ostalo uganka.

Sem pa o tem malo premišljeval in ugibal…

Morda pa je kaj v zvezi z odnosom do »all inclusive« storitev? Na to sem pomislil, ko sem naslednji dan na avtobusu nekega drugega izleta poslušal (tako, kot vsi drugi slovenski turisti) hude pritožbe nekoga, ki se kar ni mogel sprijazniti, da prvi večer po prihodu v hotel ni dobil večerje. Jaz je seveda nisem niti pričakoval, saj smo imeli zelo pozen polet in smo v hotel prispeli po polnoči in sem komaj čakal, da si bom ohladil noge ter čim prej zaspal. Naš slovenski Turist pa se kar ni mogel sprijazniti s tem, da ni bilo večerje – »Ker je bila plačana!«…

Veste, kaj pa je za mene nekaj negativno-tipično slovenskega? To, da v Sloveniji še vedno nimamo zgrajene niti ene same vetrne turbine! Mencamo in mencamo ter mečemo polena pod noge tistim, ki malo izstopajo s svojimi idejami in nas želijo vključiti v svetovne tokove neizogibne borbe za rešitev energetskih problemov in onesnaževanja okolja…

Že nekaj let se zgražam, ko (bežno) spremljam javne polemike, postopke in dileme okrog postavitve nekaj prvih vetrnic na neki ne-vem-že-kako-se-imenuje rebri.

In kakšne nasprotne »argumente« slišim – proti prvemu alternativnemu energetskemu viru! Da bo tistih nekaj vetrnic kazilo pokrajino? (Po mojem jo bo še polepšalo!) Da se jih bodo morale kakšne ptice za celih 20 metrov ogibati?

Prosim? Ko sem malo proučeval tematiko najčistejšega alternativnega energetskega vira – vetra, sem naletel na tale podatek, nad katerim naj se zamislijo tisti nasprotniki vetrnih turbin, ki se sklicujejo na nekakšno ogrožanje habitata. Nekaj ptic je morda res v preteklih dvajsetih letih tragično izgubilo življenje zaradi vetrnih turbin. Vendar pa jih je zaradi letališč umrlo kar 250-krat več, zaradi pesticidov 700-krat več, zaradi vozil 700-krat več, zaradi visokonapetostnih vodov 88-krat več itd. (Vir: Erickson et.al. 2002 Summary of Anthropogenic of Bird Mortality).

Gotovo so vsi drugi energetski objekti veliko bolj nevarni za okolico, kot pa vetrnice!

Iluzorno je pričakovati, da se bomo Slovenci lahko obnašali tako sebično, da ne bomo prevzeli svojega dela obveznosti, bremen in odrekanj v borbi proti globalnemu ogrevanju in onesnaževanju. Tudi brez vetrnic na obzorju ne bo šlo… S tem se bomo morali pač sprijazniti…

Naj še toliko zadovoljim vašo radovednost, da vam izdam, kako so Tunizijci oponašali tipičnega slovenskega turista…

Zadnji dan sem namreč povprašal vodičko in prijazno mi je opisala, kakšen je v Afriki stereotip za Slovence: da ga imajo ves čas »pod kapo« (beri: pijanci).

Poudarjam pa, da je bila ta skupina v hotelu »All inclusive«. Morda storitev ni vsebovala le »All you can eat«, ampak tudi »All you can drink«?

*Priporočeni link: http://www.terry.co.uk/jokes03.html

Slovensko hrvaški spor

2009-02-19T21:54:00.006+01:00

Težki časi za dobre politike... idealni za politikante...

Kako rješavati hrvatsko-slovenski spor?

2009-02-10T18:43:00.001+01:00

Ne tako kao do sada!

Kako u Hrvatskoj tako i u Sloveniji ušli smo u opasnu spiralu populizma između politike i medija na jednoj strani i javnog mnijenja državljana na drugoj strani. Zato je postotak prevladavajućeg mnijenja (jednostranačkog) već blizu 100 % (jednoumlje), što je paradoksalno u vremenu bezgranične komunikacije i skoro zrele demokracije u obje države.

Bojim(o) se, da će sljedeći izbori (u Sloveniji za Europski parlament) spiralu neprijateljstva još jače zategnuti, možda i do mržnje. Političari će svoja stajališta zaoštriti, a mediji će dolijevati ulje na vatru, tako da nijedan kandidat neće imati nikakvu mogućnost izjaviti bilo što logično-razumno (=nedomoljubno).

Objema državama će se i dalje raditi velika šteta. Slovenija će sa svojim blokiranjem ili s kakvim nepromišljenim referendumom polako gubiti stečeni međunarodni ugled ozbiljne i uspješne srednjoeuropske države s velikim potencijalom za smirivanje strasti na susjednom nesretnom Balkanu. Hrvatska će si za nekoliko godina odgoditi ulazak u Europsku uniju, otvaranje u Schengen, preuzimanje zajedničke europske valute i zbog toga si nanijeti veliku gospodarsku štetu.

Zbog čega? Da li je to vrijedno?

Što je tih nekoliko km pustoga mora i par potrganih ribičkih mreža u usporedbi s tisućama kilometara prekrasne obale i bogatih otoka tako izrazito pomorske države kao što je Hrvatska? Da li bi se za vijeke vijekova iz povijesti izbrisao ponos Hrvatske (ili pridobile simpatije cijele međunarodne zajednice) ako bi Slovencima prepustili njihov tako željeni «izlaz na otvoreno more», ako im to toliko znači? Istini na volju – niti ne očekuju, da budu ikada sami zaustavljali i nadzirali međunarodni brodski promet do Kopra i Trsta.

Da li prosječni Slovenci nikako i nikada ne bi preboljeli tragični gubitak kakve parcele (ne daj Bog kakve kuće), ako su se morali pomiriti s gubitkom cijele Koruške i Trsta? Da li bi lakše još par godina pričekali i na putu u «njihovo» uobičajeno ljetovalište pokazali svoje osobne iskaznice koji kilometar prije, kao što bi bilo po izjavama kakvog njihovog političara prihvatljivo? I tako će granični prijelazi biti uklonjeni, kad će Hrvatska postati punopravna članica EU.

U velikim međunarodnim sporovima oko teritorija (arbitražnim i sudskim) obično se ide za velikim (skrivenim ili prikrivenim) gospodarskim interesima (zalihe nafte ili ruda, vojno-strateški položaji, prometni položaji, itd.). U sporu između Slovenije i Hrvatske to je (lako) zanemarivo! Bolje ide za principom! Za nacionalne interese! (Više apstraktne)

Gdje je tu zdravi razum?

Političari na obje strane nam svakodnevno serviraju izjave, koje ne izdrže nikakvu kušnju zdrave pameti, a pritom niti ne trepnu očima. U opasnim (i za samu demokraciju) razmjerima jednoumlja nitko se ne usudi sumnjati u lokalne nacionalne aksiome, na kojima su se ujedinili (kao što dugo nisu) koalicija i opozicija.

«Hrvatska je za pregovore i arbitražu. Neće niti jednim pedljem hrvatske zemlje kupovati članstvo u EU!» « Hrvatska je za pravno rješenje spora! No ne pristaje na pravično rješenje spora!»

«Slovenija je za arbitražu i posredovanje! No nikada neće pregovarati o tim dijelovima spornog teritorija, koji su dio njene suverene zemlje!» «Slovenija izlazi iz stanja na dan 25.6.1991. Piranska općina nije bila pravedno razdjeljena poslije II. Svjetskog rata.»

Pustimo prošlost!

Ako se obje države slažu, da je izlaz za odluku međe stvarno stanje u trenutku osamostaljenja 1991. godine, onda je nepotrebno posezanje u prošlost. Nepromišljene izjave političara su korisne za njihov unutarstranački «image», ali samo štete rješavanju međudržavnog spora. U biti su pravo dolijevanje ulja na nepotrebnu vatru (čak) međunacionalne mržnje. Kakve veze ima osvajanje Trsta s granicom na Dragonji? Kakve veze ima ustaštvo sa slobodnom demokratskom Hrvatskom? Od takvih izjava političara nas je obične građane jednostavno sram (da imamo takve političare)!

Omekšati i ne zaoštravati!

Civilizirano rješenje spora između Hrvatske i Slovenije neće biti moguće, ako će obje države ustrajati na svojim maksimalističkim pozicijama. Obje države moraju pošteno i jasno priznati, da je određen dio njihovog graničnog područja SPORAN (i po potrebi ga definirati, nacrtati). Obje države moraju priznati, da je Jorasova kuća na SPORNOM teritoriju. S tim će tek biti određeni uvjeti za nastavak rješavanja spora (sudsko, arbitražno, ili posredovanje).

Neodgovorni političari i mediji potenciraju nerealna očekivanja u obje države, što unaprijed umanjuje mogućnosti za rješenje koje će biti prihvatljivo za obje strane. Nije dovoljno samo to, da nekako dođe do odluke (sudske, arbitražne ili nagodbe), nego moraju to prihvatiti obje države i posebno njihova javnost, a ne da (samo) jedna bude jako razočarana, a druga zadovoljna.

Kao što je za svaki spor potrebno dvoje, tako je i za njegovo rješenje potrebno popuštanje na obje strane. Iako je u navijačkom ozračju teško doći do neopterećenih i iskrenih (i samokritičnih!) mišljenja, nužno je proširiti krug voditelja mišljenja i na civilnu službu i prije svega na takve moralne autoritete, koji nisu vezani mandatom (umjetnike, akademike, biskupe, športaše, neovisne novinare, prijateljska društva, itd.), kako u Hrvatskoj tako i u Sloveniji.

Ne žrtvujmo sadašnjost na račun budućnosti!

Danas neposrednu (ali ne gospodarsku) korist od svoje «pobjede» ne može očekivati nijedna od obje države. Sloveniji u doglednoj budućnosti ne prijeti nijedna realna opasnost za zatvaranje izlaza na more, već je to neka teoretska mogućnost iz daljnje budućnosti. Hrvatskoj se za tih nešto kvadratnih kilometara ne previše bogatog morskog dna i sve rjeđih ribljih jata u sljedećih nekoliko godina neće bitno povećati bruto nacionalni proizvod, a otkriće bogatih nalazišta nafte i plina je znanstvena fantastika. Određeni dijelovi lijevog ili desnog riječnoga korita Mure na hrvatskoj ili slovenskoj strani se također lako zamijene...

Rezimirajmo: Ako smislimo velike riječi o nacionalnom interesu, neokrnjenoj suverenosti, pedljima hrvatske zemlje, okupiranom slovenskom teritoriju, itd. u biti ide ne znam za što! Posredne koristi od brzog rješenja spora, ovdje i sada u Europi, su za obje države nesrazmjerno veće, nego neka potencijalna šteta u daljnjoj budućnosti zbog ne idealno ravno nacrtanih linija na zemljovidima tamo negdje u budućnosti (kad će granice biti sve manje bitne).

Podariti koristi, odložiti probleme!

Umjesto da se u obje države bavimo samo (i skoro samo) problemima (nesuglasice zbog međe), radije ih odložimo i bavimo se obostranim koristima, dobrosusjedskim odnosima, gospodarskom suradnjom, proširenjem Europske unije, stabilizacijom regije, energetskom diverzifikacijom, prometnim tokovima, gospodarskom krizom, itd.!
Sve to lako neometano teče još mnoge godine, i sa sadašnjima neriješenima pitanjima međe.
Vjerojatno će naši nasljednici dosta lakše riješti probleme, koji nam se čine tako Veliki, za njih pa će porumenjeti i zastarjeti zemljovidi...

Praktično rješenje

Države neka pripreme (najbolje same, po potrebi uz posredovanje) sporazum o prekidu međusobnog graničnog spora, Europska unija pa neka bude nekakav «skrbnik» sporazuma (možda za autentično tumačenje?).
U tom aktu neka budu nabrojeni i kao takvi priznati svi SPORNI djelovi međe između Hrvatske i Slovenije. Države nek izjave, da zbog praktičnih i uzajamnih koristi odlažu konačnu sadržajnu odluku o granici za vrijeme, kad će za obje države važiti Schengenski režim, ili kad će Europska unija cjelovito uređivati status priobalnog mora.

Slovenija neka izjavi, da neće blokirati, nego pomagati ulazak Hrvatske u EU.

Hrvatska neka izjavi, da neće nikada blokirati slovenski pristup do međunarodnih teritorijalnih voda.

Obje države neka izjave svoju namjeru, da će porušiti sve granične objekte, kad će za obje vrijediti Schengenski režim.

Obje države nek se slože, da lako na spornom zemljištu izvode svaka svoju suverenost, ali će izbjegavati bilo kakav konflikt. To znači, da bi slovenska policija na spornom području uhitila svojeg državljana, a Hrvatska (na istom tom području) svojeg.

Možebitne nesporazume pri izvađanju (podvojene) suverenosti na spornom području rješava posebno zajedničko tijelo, po potrebi sa više lokalnih ispostava.

Države imaju pravo, da koriste svaka takve zemljovide, kakvi im se čine pravilnima. To u praksi znači, da mogu postojati različiti zemljovidi.

S takvim sporazumom bi se dvije susjedne države Hrvatska i Slovenija posve «rehabilitirale» u međunarodnoj političkoj javnosti i podignule se na razinu stabilnih i zrelih demokracija, a njihove političke elite bi si među svojima glasačima povratile velik dio ugleda i političkih poena.

Iako je (bila) politika glavni krivac za nepotrebni spor, nije ga moguće riješiti bez DOBRIH političara na obje strane!

Kako reševati slovensko-hrvaški spor?

2009-02-09T16:39:00.005+01:00

Najčistejša energija je vetrna

2009-02-05T20:34:00.002+01:00

Da ne bi zaradi svoje (upam, da zdrave) kmečke logike iz prejšnjega prispevka izpadel le malo preveč naivno, sem še malo po-googlal po svetovnem spletu in se skušal prepričati, če sem kaj preveč mimo udaril. Pa nisem. Dobil sem veliko dokazov, da razmišljam kar prav in da bo energija vetra imela v naši prihodnosti zelo veliko prihodnost, kar lahko tudi za slovenske podjetnike predstavlja Veliko priložnost…

Tako, kot sem si mislil: po oceni ameriškega Ministrstva za energijo (U.S. Department of Energy) predstavlja potencialna energija vetra po vsem svetu kar 15 krat več, kot znašajo vse trenutne energetske potrebe človeštva. Sem si kar oddahnil: v naslednjih desetletjih in stoletjih imamo pač vsaj to rezervo, da se približujemo kakšni desetinki izkoristka tega potenciala, pa smo na zeleni veji…

Dobro se zavedam, da je gornja številka le teoretična možnost, pa vendar imamo lahko pred sabo zelo realne cilje in možnosti za hkratno povečevanje proizvodnje (električne) energije, nadomeščanje fosilnih virov, očiščevanje ozračja in zniževanje globalnega ogrevanja!

Pomembno je tudi dejstvo, da danes še dve milijardi ljudi živi v domovih brez električne napeljave in da bi bila tehnologija izkoriščanja vetra praviloma najboljša rešitev za nove investicije, ki jim bi (bodo) pripeljale električno energijo, saj gre praviloma za dežele v razvoju, locirane na takšnih geografskih lokacijah, ki imajo še kako veliko (preveč) vetra.

Vse druge rešitve za »tretji svet« so nesmiselne! Ali naj tam za zadovoljevanje vse večjih energetskih potreb (upravičena pričakovanja prebivalcev po povečanju življenjskega standarda) gradijo nove termoelektrarne? Sir John Houghton je posledice globalnega ogrevanja označil kot »Weapons of Mass Destruction«…

K sreči se tega vse bolj zavedajo tudi najpomembnejše svetovne inštitucije, organizacije in države, vključno z (našo!) Evropsko unijo. Tudi rezultati se že kažejo, predvsem pa se obračajo trendi! Evropsko združenje za vetrno energijo (EWEA) v svojem poročilu »Pure Power – Wind Energy Scenarios up to 2030« sporoča vzpodbudno novico, da so leta 2007 v Evropi kapacitete za izkoriščanje vetra rasle hitreje kot kapacitete za izkoriščanje nafte, medtem, ko so se kapacitete za druge oblike (premog in uran) že zmanjševale.

Energija vetra že danes v Evropi pokriva potrebe za 19 milijonov gospodinjstev! Pri tem se prihrani preko 50 milijonov ton ogljikovega dioksida emisij na leto.

Tudi Američani so odločeni, da se bo z vetrno energijo v letu 2030 proizvajalo že 20% potrebne elektrike. Največji čar te vrste energetskega vira je v tem, da tukaj sploh ni več nobenih neznank in nerešenih tehničnih problemov, kot pri drugih vrstah alternativnih virov. Po treh desetletjih je to postala že zrela industrija, proizvodi (vetrne turbine) pa dosegajo tako že do 200 krat večje izkoristke, kot so jih pred desetletji.

Zavedam se, da bodo imele v prihodnosti velik vpliv za tempo razširjanja vetra kot idealnega obnovljivega vira energije tudi države in njihove asociacije (vključno z našo EU), ki bodo lahko razvoj pospeševale ali zavirale (davčne olajšave, cenovna in elektrodistribucijska politika, obstoječi lobiji, itd.), ampak to ni moje področje.

Vidim pa, da sem s svojo kmečko logiko odkril zelo perspektivno področje za vse vrste podjetniških aktivnosti. Priznam pa, da predvsem v srednji in daljni prihodnosti. Rešiti bo potrebno še veliko novih problemov, predvsem na področju prenosa energije na velike razdalje ter shranjevanja energije in njene dostave (prevoza?) do končnih uporabnikov…

*Priporočeni link: http://www.ewea.org/

Lep nasad vetrnic

2009-01-29T20:30:00.001+01:00

Če želi človeštvo začeti s svojim planetom ravnati manj mačehovsko, potem se bo moralo zadovoljiti z uporabo tiste energije, katero mu sonce pošilja sproti. V milijonih let nakopičenih virov bo( je) namreč zmanjkalo, pa še dosti bolj umazani in okolju škodljivi so. Tako nujno električno energijo bo moralo pridelovati predvsem s pomočjo sončnih celic in izkoriščanja energije vetra…

Meni so najbolj simpatične vetrnice, saj si ne predstavljam bolj čistega in nedolžnega pridobivanja energije. Emisije praktično ni! Če se ob tem malo umiri ozračje, je to lahko kvečjemu pozitivno…

Gibanja zraka – vetra je na Zemlji v vsakem trenutku ogromno in v tem se skrivajo neverjetni energijski potenciali. Spomnite se, kako vetrovno je ponavadi v gorah. Če ste bili en teden na jadranju ali križarjenju, ste bili (no, skoraj) nenehno izpostavljeni kar močnemu vetru. In koliko je te nevidne moči šele v mrzlih nočeh na tisočih in tisočih osamljenih otokih po celem svetu!

Naša ljuba krogla se pač vrti in vrti (in se bo še do konca človeštva), ogreva in ohlaja ter s tem premika megatone zraka sem in tja. To je sončevo neskončno darilo vsem nam. Sprejmimo ga in izrabimo ta najčistejši možni vir energije!

Da tega nismo že doslej bolj izkoristili obstajajo nekateri upravičeni in nekateri nepotrebni razlogi (izgovori). Trenutno glavni objektivni problem predstavljajo veliki stroški in surovine, potrebne za produkcijo zelo velikega števila vetrnic. Če ne bo izbrana optimalna varianta (vključno z lokacijo), potem bomo lahko dosegli nasprotni učinek: za proizvodnjo bomo porabili (pre)več surovin in v zrak poslali več ogljika, kot ga bomo kasneje prihranili.

Dejanski problem je tudi prenos energije do uporabnikov. Verjetno še kar precej let ne bomo gradili večjih »nasadov« vetrnic tam, kjer je veter najmočnejši: na kakšnih samotnih vetrovnih otokih, na Ognjeni zemlji, na visokih gorah itd. Enkrat jih pa(č) bomo!

Obstaja pa tudi veliko povsem neutemeljenih pomislekov in predsodkov, ki zavirajo hitrejšo izrabo alternativnih virov energije. Zaenkrat nas »Neprijetna resnica« še ne zbada dovolj, da bi se sprijaznili s tem, da pa bo seveda v prihodnosti potrebno tudi kaj žrtvovati. Na primer kakšen lep pogled!

Ko nam bo šlo pa še malo bolj za nohte, bomo pač spoznali, da se bo naše okolje moralo tudi (še bolj) spremeniti v »estetskem« smislu. Ste videli film iz 20. let preteklega stoletja – Metropolis? Ja, še vsaka znanstvena fantastika je prišla do tega, da bo svet v naši prihodnosti izgledal kar precej drugače, kot danes. Ne bo šlo drugače…

Tole, kar bom sedajle zapisal, je za slovenskega bralca lahko tako šokantno, da me bodo morda še dolgo vlačili po rumenem tisku in se norčevali iz mene. Pa bom vendarle napisal: »Zaradi mene je lahko v prihodnosti (po potrebi) kar ves Storžič na gosto posejan z vetrnicami, če bomo tako dobili veliko čiste energije!« Tujci bodo ob izstopu iz letala na Brniku pač razumeli, zakaj je tako in si bodo estetske užitke zadovoljevali s pogledi na sosednje Karavanke in Kamniške Alpe.

Ko vidim rezultate uspešnih projektov uporabe vetrne energije (drugje) po svetu, me prav nič ne moti, če vidim vetrnico ob veličastnem norveškem kanjonu, nizozemski kravi, nemškemu mestu ali na floridski plaži. Vem, za kaj gre in sem vesel, da ni tam smrdečega dimnika ali nevarnega reaktorja!

Sicer pa so že same sodobne vetrnice po navadi zelo estetske, verjetno zato, ker industrijskim oblikovalcem že same aerodinamične zakonitosti narekujejo enostavnost in odsotnost vsakršnega »modnega« balasta.

*Priporočeni link: http://www.daviddarling.info/encyclopedia/W/AE_wind_power_plant.html

Vzemimo, kar nam Sonce daje sproti

2009-01-22T08:54:00.001+01:00

Kdor je prebral knjigo »Neprijetna resnica« si lahko po zdravi pameti (kmečka logika) sam odgovori na vprašanje: »S kakšnimi vprašanji in problemi se bomo ljudje največ ukvarjali v naslednjih desetletjih?« Če ima pred seboj še podjetniške načrte ali celo izbiro poklica, potem lahko tudi sam ugotovi, kje se obetajo največji izzivi in kje je lahko tudi zanj skrita Velika priložnost…

Prebivalci planeta Zemlja smo v zadnjih dobrih 100 letih že v veliki meri porabili velik del najbolj koncentriranih energetskih zalog, katere je planet nakopičil (s pomočjo rastlin in živali) v milijonih let (predvsem kot fosilna goriva). Ker se naši apetiti zaradi nenehnega tehničnega razvoja ter vse bolj razširjenega potrošništva še nikakor ne zmanjšujejo, ampak se bodo nekaj časa še povečevali, bo prav kmalu prišlo do tega, da nam bo energetskih zalog iz preteklosti zmanjkalo (vsaj tistih, katere znamo izkoristiti).

Zato se bomo prisiljeni vse bolj zadovoljevati z energijo, katero dobivamo od našega Sonca kar sproti. K sreči je te zelo, zelo veliko in bo tako tudi še v vsej dogledni prihodnosti.

Skratka: preiti bo treba od izkoriščanja preteklih zalog na izkoriščanje sprotno »dostavljane« sončne energije!

Po našem današnjem vedenju pa sončno energijo lahko izkoriščamo predvsem s pomočjo hidroelektrarn, sončnih celic in vetrnic, pa morda še z izkoriščanjem morskih valov ter plime in oseke.

Že na prvi pogled (ko nas zaloti nevihta) lahko ugotovimo, da se ogromno sprotne sončne energije pojavlja v obliki strel in drugih vremenskih pojavov. Lahko si zamislimo (želimo), da bodo čez kakšnih 200 let ljudje morda imeli tudi že kakšne »zajemalnike viharjev« in »lovilce strel«, kar bi lahko imelo celo dvojni koristni učinek: pridobivali bi zelo čisto energijo in hkrati zmanjševali posledice neurja. Ampak, pustimo to možnost še za nekaj tisočletij in se rajši posvetimo dosti bolj realnim in tudi zelo perspektivnim možnostim – soncu in vetru.

Meni se zdi izkoriščanje vetra vsaj toliko perspektivno, kot sončne celice. To pa zato, ker veter piha tudi (ponekod celo predvsem) ponoči (ko je energija še bolj potrebna). Zavedati se je seveda treba dveh največjih problemov: prenosa in shranjevanja (pridobljene električne) energije.

Daleč je namreč od tistih delov Zemlje, kjer je na voljo največ sonca ter vetra za pridobivanje električne energije, pa do tistih delov, kjer je ta energija najbolj potrebna. Napeljava daljnovodov je zelo draga, poleg tega pa so na velike razdalje velike tudi izgube.

Pa vendar: to razdaljo bo pač potrebno nekako premagati. Tako, kot jo to že danes tudi s tisoče kilometrov dolgimi naftovodi in plinovodi. Ko nam bo dovolj »tekla voda v grlo« bomo pa morda na kakšnih idealnih lokacijah postavili velikanske elektrarne (na sonce in veter), zraven pa še tovarne (čistega tekočega) vodika in le-tega razvažali uporabnikom s tankerji?

Kdor ima na strehi sončni kolektor se tudi dobro zaveda problema shranjevanja energije. Na žalost se največ vode segreje takrat, ko jo najmanj rabimo (podnevi in poleti), najmanj pa takrat, ko bi jo največ rabili (zvečer za tuširanje in pozimi za gretje). Spominjam se, kako sem debelo pogledal, ko mi je sončni kolektor (katerega sem naredil povsem sam!) poleti segrel vodo v zalogovniku (v kleti) kar na 105˚C. Dotlej sem mislil, da se voda lahko segreje le do 100˚C, ob tem pa sem spoznal, da se pod pritiskom lahko tudi bolj…

Tudi glede samega shranjevanja se mi zdi vodik kar najbolj perspektiven, posebno za potrebe nadomeščanja fosilnih goriv v prometu. Prepričan sem, da bomo v nekaj desetletjih bencinske črpalke povsem zamenjali z vodikovimi, kar bo imelo zelo pozitiven vpliv na ozračje. Avtomobili praktično ne bodo več onesnaževali ozračja!

Tudi v Sloveniji je nastalo že kar precej koristnih iniciativ ter konkretnih predlogov za hitrejšo zamenjavo umazanih virov energije s čistejšimi, alternativnimi. O perspektivah vodika sem veliko zvedel na tematskem večeru z našim evropskim poslancem Lojzetom Peterletom.

Kolega poslanec Tomaž Štebe pa me je opozoril na zelo zanimivo podjetniško pobudo inovatorja, ki je predlagal, naj bi celotno omrežje slovenskih železnic (kasneje pa seveda tudi drugih) prekrili s streho iz panelov sončnih celic. Tako bi letno lahko pridelali 2.600 GWh električne energije. Sprva sem reagiral nekoliko skeptično (kot ste verjetno tudi vi). Ko pa sem prebral strokovno utemeljitev in videl še številne stranske prednosti (zaščita pred vremenskimi vplivi, povečanje varnosti, prihranki pri vzdrževanju tirov, infrastruktura za nadzorne sisteme, sistem zgodnjega opozarjanja, itd.).

Na koncu sem pri gornjem projektu videl le še en (pa ne tako malenkosten) problem: financiranje. Potrebno bi bilo (bo) dobiti investitorja, ki bo pripravljen nameniti (kar precejšnja) sredstva v dolgoročno, vendar perspektivno in dobičkonosno investicijo.

*Priporočeni link: http://www.greenbang.com/

Neprijetna resnica je velik izziv

2009-01-16T07:28:00.002+01:00

S svojo knjigo in filmom »Neprijetna resnica« je Al Gore dosegel več, kot če bi postal ameriški predsednik in v zgodovino se bo gotovo zapisal kot tisti Nobelov nagrajenec, ki je znal dobro in ob pravem času artikulirati tisto, kar sicer vsi že dobro vemo, vendar smo si doslej nekako kar zatiskali oči (pred Neprijetno resnico)…

Priznajmo: naš planet je bolan in vsem skupaj se nam prav huda piše, če ga ne bomo znali (in pravočasno uspeli) ozdraviti…

Ko vidiš vse te grafe in številke o toplogrednem ogrevanju in ko na lastni koži (hiši) okusiš fizično potrditev v obliki doslej najhujšega vetra (kar ga je bilo doslej v tvoji okolici), potem se kar zgroziš in se ti zdi kakršnokoli varčevanje z ugašanjem žarnic in zapiranjem pip popolnoma nepomembno in manj kot kaplja v morje.

Zakaj naj bi se prav jaz obremenjeval z recikliranjem in prebiranjem umazane plastike, saj je več kot očitno, da to ne bo niti za milijoninko milimetra zaustavilo zmanjševanja ledenikov?

Zakaj naj bi se še mi v tej majčkeni Sloveniji pretirano trudili za izboljševanje ozračja, ko pa ga vse bolj onesnažujejo Kitajci, Indijci in Brazilci?

Pa vendar!

Ko bodo začele drugače misliti in ravnati milijarde ljudi (in to bodo pač morali!), se bo na ledenikih to poznalo že v centimetrih! Kot nam je lepo razložil Al Gore, so v svetovnem merilu zelo pomembni že posamični centimetri morske gladine, posamične stopinje temperature vode, posamezne stopnje onesnaženih delcev v zraku itd…

Čeprav se dobro zavedamo, da bodo na kratki rok največji problem predstavljale (doslej) nerazvite (velike) države, kjer si bodo z naraščanjem življenjskega standarda njeni prebivalci upravičeno začeli prisvajati vse več energetsko potratnih dobrin (saj jim razviti ne moremo kar reči: »Ja, mi smo res imeli dobre in hitre avtomobile, ampak vi se jih boste morali pa kar odreči.«), pa nas to ne odvezuje od naše skupne zaveze, da ustavimo poslabševanje okolja ter iščemo boljše rešitve za prihodnost nas in naših potomcev.

Naj se sliši še tako šablonsko, vendar je edina rešitev (nas vseh) v načelu: »Misli globalno – ravnaj lokalno!«

V tem kontekstu tudi za Slovenijo ni nobene dileme: potrebno se je nenehno truditi za ohranjevanje svojega lastnega okolja, hkrati pa se vključevati v vse možne skupne aktivnosti za iskanje dobrih rešitev za skupno prihodnost. Sedaj, ko smo del združene Evrope, pa seveda na to gledamo lahko tudi preko te, nekoliko bolj samozavestne perspektive.

In to velja tudi za vse vrste gospodarstvenikov ter podjetnikov! Prevladati mora optimizem in iskanje novih možnosti.

Tako, kot si sodobnega življenja že niti ne znamo več predstavljati brez elektrike (no, jaz si ga za kakšen teden taborjenja na kakšni lepi karibski plaži že znam…), tako tudi ni gospodarske dejavnosti, ki ni odvisna od energije (če ne drugega, od električne - zaradi informatike) in že to bo njena šibka točka v prihodnosti!
Ko se dražijo vse energetske surovine, si pač ni težko predstavljati, kako se bodo današnji problemi še povečevali. Z nekaj več domišljije si lahko predstavljamo tudi tiste (probleme), ki se bodo šele pojavili.

Za vse to pa bo potrebno najti rešitve!

»Neprijetna resnica« zato lahko postane tudi dodatna »Velika priložnost«!

*Priporočeni link: http://www.climatecrisis.net/

Kaj bo jutri najbolj perspektivno

2009-01-11T12:09:00.002+01:00

Kako naj Slovenija reagira na globalizacijske izzive in kako naj se znajde v novem sploščenem svetu? Država kot celota naj se še naprej demokratizira, skrbi za povečanje pravne varnosti (bolj učinkovito pravosodje!), še naprej odpravlja birokratske ovire (tukaj je bilo v zadnjih letih veliko narejenega!), se povsem umakne iz gospodarstva ter skrbi le za nujno javno infrastrukturo. Vse ostalo pa naj prepusti prosti (predvsem podjetniški) iniciativi…

Slovenski »klasični industriji« res ne kaže dobro. Tista, ki je temeljila (le) na povprečni delovni sili, ni imela niti najmanjših možnosti, da v globalizaciji preživi in je (bilo) bolje izvesti (kakršno že) likvidacijo čimprej, kot pa z raznimi državnimi subvencijami nadaljevati »umiranje na obroke«. Če pogledam skozi okno svojega doma, lahko v daljavi še vidim nekaj stavb, kjer so bile včasih tovarne kot na primer Induplati, Toko, Univerzale… Upam, da se jim ne bo pridružila tudi Tosama…

Preživeli so lahko le tisti, ki so se vživeli v nove razmere, sprejeli nove izzive, pravočasno skočili na vlak, ki vozi v 21. stoletje. Vesel sem vsake naše »klasične tovarne«, ki je preživela in se prilagodila novim razmeram. V moji soseščini je to Papirnica Količevo. Še dobro, da so jo takrat v začetku 90 let kar na hitro, potihem in v celoti prodali tujcem… sicer bi se morda še do sedaj vlekli razni pri(h)vatizacijski postopki in spori?

Ne predstavljam pa si danes več vlagatelja, ki bi v Sloveniji začenjal s podobno (delovno intenzivno) investicijo. Zakaj bi se obremenjevali s preteklostjo? Morda smo bili v kakšnem obdobju res uspešna (fizično) industrijska družba, toda povratka nazaj več ni in ga tudi ne bo. Prihodnost je povsem drugačna, predvsem informacijsko intenzivna. Gledati je treba samo še v to smer!

Seveda pa se dajo sodobne informacijske tehnologije kombinirati in razvijati praktično na vseh področjih. Potrebno je le najti praznine, ki še niso bile izkoriščene ter vskočiti z novimi idejami, izumi ter izboljšavami, racionalizacijami, pocenitvami, poenostavitvami…

Slovenski strokovnjaki in podjetniki seveda to že na veliko delajo, v zelo različnih panogah. Naj omenim samo področje geografskih informacijskih sistemov, kjer se bomo lahko gotovo prebili v sam svetovni vrh. V Financah berem, kako so zadnje satelitske tehnologije in računalništvo še bolj olajšali delo geodetov. »Najbolj zapleteni izračuni so postali otročje lahki.« Slovenija je že danes do centimetra premerjena in evidentirana, kmalu pa bo lahko že do milimetra. To je – v kombinacijami z raznimi Googlovimi satelitskimi storitvami odlično izhodišče za najrazličnejše GPS aplikacije, z velikim gospodarskim potencialom, tudi na tujih trgih.

Kaj pa če bi se nekdo odločil le investirati (nekaj milijonov dolarjev) v Sloveniji, povsem na novo in bi imel odprte vse možnosti (dileme)? Kaj bi mu svetoval(i)? Ali pa svojemu otroku, ko se odloča za izbiro poklica, če nima ravno neke posebne preference? Da bi bilo le nekaj perspektivnega?

Jaz bi v tem primeru razmišljal povsem globalno. S kakšnimi problemi se bo v naslednjih desetletjih ukvarjalo človeštvo? Kaj bo najbolj aktualno? V katere smeri bodo morale potekati najpomembnejše raziskave in razvoj? Kam se bo moralo največ vlagati? Kje bo informatika najpomembnejša? (Ja, samo po sebi se razume, da bo vse temeljilo na informacijah ter na znanju.)

Mislim, da je to tudi naša moralna dolžnost: da razmišljamo globalno, pa čeprav smo tako majhna država, da bi na prvi pogled lahko kaj malo prispevala k reševanju svetovnih problemov. Žal (ali pa k sreči) smo pač vsi na isti ladji in za sebičnost tukaj pač ni prostora.

Odgovori na gornja vprašanja pa nas seveda vodijo le v eno smer: najbolj perspektivni poklici in podjetniški izzivi bodo v naslednjih desetletjih na področju pridobivanja in izkoriščanja energije (predvsem tudi iz novih alternativnih virov), ekologije ter odpravljanja (posledic) pregrevanja ozračja.

Skratka: reševati moramo (tudi Slovenci) prihodnost tega našega dragega in edinega planeta Zemlje!

*Priporočeni link: http://www.gu-signal.si/

Kdor ne napreduje, nazaduje

2009-01-02T09:45:00.002+01:00

Sploščeni svet, tesno preprežen z internetom in ogromna zakladnica znanja, dostopna vsakomur, zelo izenačujeta možnosti vseh gospodarskih subjektov in posameznikov za enakopravno konkurenco, ne glede na geografski položaj in družbeno okolje. Majhna (tudi začetniška) podjetja še nikoli niso imela toliko možnosti za uspeh, kot jih imajo danes…

Še več: majhni se na nek način celo lažje prilagodijo najnovejšim tehnologijam in sodobnim poslovnim modelom, kot pa velikani (čeprav znajo nekateri od teh dobro izkoristiti prednosti, ki jih nudi velika koncentracija kapitala). Še najbolj nevarno je, če veliki »zadremajo« na svoji pretekli slavi in ne opazujejo okolice ter se ji nenehno ne prilagajajo. Saj vemo: »Kdor ne napreduje, nazaduje.«

Pardon… Samo trenutek… Ja, odlična ilustracija: Medtem, ko sem tole pisal, me je poklical nekdo iz Amerike, za katerega nisem še nikoli slišal (prisegam, da je res!). Začel je v pokvarjeni (izseljeniški) hrvaščini, nato pa sva nadaljevala kar v angleščini. Dela v eni največjih investicijskih družb (bila naj bi še iz 19. stoletja, vendar si imena nisem točno zapomnil), ki se ukvarja z zbiranjem prostih sredstev in vlaganjem v nove projekte. Rekel je, da v ZDA pozna nekaj uspešnih odvetnikov hrvaškega rodu, ki bi bili morda pripravljeni kaj vlagati v stari domovini… in če sem jaz kaj zainteresiran? Seveda sem, saj se tudi sami širimo na hrvaško tržišče… in sva si izmenjala e-naslove, da se bomo kaj več informirali…

In sedaj tisto najvažnejše, zaradi česar sem naredil tale ekskurz: Vprašal sem ga, kje je dobil mojo telefonsko številko. Ali me je kdo priporočil? »Ne, naše raziskovalne službe so vas našle na internetu!« O čem takem so podjetniki še pred nekaj desetletji lahko le sanjali! Da lahko začneš poslovne stike tudi brez posebnega vlaganja, marketinga, potovanj, velikih stroškov…

Naj navedem še primer družbe, ki je nastala »povsem na robu«, »iz nič« in v nekaj letih tako napredovala, da je prehitela vse glavne tekmece, tudi multinacionalke – in to zato, ker se je znala veliko hitreje (že takoj na začetku) povsem prilagoditi najnovejši informatiki ter internetnemu okolju. Gre za družbo Aramex, katero je ustanovil jordanski podjetnik najprej le kot podizvajalko Velikih hitro-dostavnih družb – DHL in FedExa. Ko je spoznal slabosti njunih dotedanjih informacijskih sistemov, je zbral nekaj dobrih jordanskih informatikov ter zasnoval povsem nov sitem, v celoti temelječ na internetu, kar je kasneje lahko prodal celo konkurenci.

Danes lahko v celotnem arabskem svetu (in to je kar velik ter bogat trg!) vidite hitre dostavljače, kako na mopedih (ali celo kamelah) drvijo po puščavi in občasno preverijo smer na svojem dlančniku, prilagojenem na GPS.

Čar sodobnega sveta je v tem, da se zakladnica človeškega znanja nenehno kopiči in da je v veliki meri tudi vsem na voljo. Tako je možno (no, znati je pač treba in se potruditi) najti tudi rezultate najzahtevnejših in najdražjih raziskav in razvoja s praktično vseh področij.

Zato je možno tudi, da se manjše organizacije ali skupine (podjetniki) lotijo (nadaljnjega) razvoja tudi na najzahtevnejših in najperspektivnejših področjih. Naj kar nekaj predlagam, kar se vam bo zdelo sprva kot nekaj nemogočega, pa vendar to ni…

Če bi kdo zbral nekaj desetin mladih slovenskih glavic (strokovnjakov, med njimi tudi nekaj nevrologov, psihologov, elektronikov, predvsem pa informatikov) bi se lahko lotil projekta, ki bi pripeljal do tega, da bi lahko računalniku (namesto z gibi ali glasom) ukazovali z mislijo! Kdor ima le malo domišljije, si lahko predstavlja, kako pomembno bo to v prihodnosti in kakšen komercialni potencial lahko to predstavlja.

Pa nikar ne mislite, da bi bile potrebne ne vem kakšne uvodne študije in raziskave. To je bilo že vse narejeno in je vsakomur dostopno na internetu! Samo zbrati je treba. Kaj pa draga oprema in laboratoriji? Mislim, da tudi to ni potrebno: vse bo temeljilo na običajnem EEG-ju (morda bi si ga lahko tudi izposodili?). Potrebno bo zajemati veliko elektro signalov iz naših glav, jih pravilno interpretirati, eksperimentirati, eksperimentirati, eksperimentirati, programirati, programirati… Na tej podlagi bo potrebno priti do določenih kombinacij oziroma algoritmov, ki ujamejo določeno človeško misel. Na začetku le to, kaj je levo, kaj desno, kaj potrditev, kaj zanikanje, kako je z barvami itd.

Pa nikar ne mislite, da bi bili prvi. Tega so se le lotili že štirje podjetniki leta 2003, ko so ustanovili družbo Emotiv Systems. Čeprav se danes ponašajo že s prvim produktom (naglavnim aparatom s 16 senzorji, ki že omogoča določeno ukazovanje računalniku z mislijo), se nikar ne ustrašite. Na (vsem svetovnem) trgu bo prostora za stotine podobnih proizvajalcev. Morda boste pa prav vi dosegli boljše rezultate?

*Priporočeni link: http://emotiv.com/

Nove možnosti v sploščenem svetu

2009-01-02T09:44:00.002+01:00

Včasih smo imeli težave, ko smo majhnim otrokom prvič razlagali, da je naša zemlja okrogla. Nekako jim ni (bilo) logično, da ne pademo kam dol (ali gor?)… Danes pa je potrebno (nekoliko večjim) otrokom razlagati nekaj drugega: da je naš sodobni svet sploščen, tako kot v svoji knjigi »Flat World« lepo dokazuje Thomas Friedman…

To seveda ne velja za fizično obliko Zemlje, temveč za naše družbeno in predvsem tudi gospodarsko okolje. Pred pojavom globalizacije in internetne revolucije je prevladovala vertikalna miselnost: države so bile avtarkične, tako so morala biti organizirana podjetja, vedelo se je, kdo je zgoraj in kdo (daleč) spodaj. Imeli smo razvito Zahodno civilizacijo in podrejeno vzhodno… Trgi so bili lepo ločeni z varnimi oceanskimi pregradami, delovna sila je bila razdeljena na kvalitetno (in drago) ter na tretjerazredno in neskončno poceni…

V sploščenem svetu pa prevladujejo horizontalni kontakti. Države in gospodarske družbe so med seboj vse bolj povezane. Razlike med posamičnimi trgi so vse manjše. Delovna sila je postala gibljiva, predvsem pa so se neprimerno povečale možnosti za podjetnike iz vsega sveta. Povečana konkurenčnost je v takšnem okolju seveda lahko tudi prava mora – za tiste podjetnike, ki se niso sposobni novemu okolju prilagoditi, lahko pa je tudi – Velika priložnost – za tiste, ki se znajdejo in pogumno zaplavajo v nove tržne oceane.

Prvi del »trojne konvergence«, kot jo opisuje Friedman je v tem, da se je v tem stoletju pojavilo neko novo okolje (igrišče, »playing field«), ki omogoča povsem nove oblike sodelovanja (kolaboracije) na vseh nivojih. Neverjetno se je razširila delitev znanja in dela in to v realnem času. Tega bo v prihodnosti še več in prepričan sem, da bo šel razvoj prav v smer, katero smo pred petimi leti zasnovali z ustanovitvijo družbe »INform Pretok znanja d.o.o.« (angleško: »INform Knowledge Distribution«).

Hkrati in kot posledica tega so se pojavili tudi povsem novi načini zadovoljevanja potreb in poslovne prakse, katerih si pred tem nismo mogli niti zamisliti. Velikokrat pa seveda tudi ni bilo za njih nobene potrebe. Sodobni sploščeni svet, prepreden z internetom pa ne omogoča novih poslovnih priložnosti le velikim igralcem, temveč vsem, celo najmanjšim (seveda bistrim) udeležencem.

Ko se bodo začeli na primer slovenski trgovci zares obnašati (še) malo bolj konkurenčno, bodo lahko uvajali nove prodajne metode in trike ter priboljške za svoje stranke. Morda bo kdo ponudil posebne popuste pri velikih nabavah? Če pri nas kupite pralni prašek za celo leto, lahko dobite dodaten popust, ni pa vam potrebno vseh vrečk takoj odpeljati, ampak jih lahko jemljete sproti, kot jih rabite. Vaša zaloga bo vedno evidentirana na vaši kartici ali v našem centralnem računalniku. Koristi bosta imeli obe strani…

Najvažnejši del trojne konvergence pa je v tem, da so se v 90 letih pojavili povsem novi igralci (ja, nam so se takrat kazali le v obliki »poceni kitajske robe«) in to na vseh nivojih, od aktivnih gospodarskih subjektov do potrošnikov ter delovne sile. Friedman ocenjuje, da se je kmalu po padcu Berlinskega zida sploščeni svet povečal za 3 milijarde ljudi. Na »sceno« so namreč prišli: Rusija in Vzhodna Evropa zaradi padca komunizma, Kitajska zaradi uvedbe tržnega kapitalizma in Indija zaradi opustitve dotedanjega avtarkičnega razvoja.

Četudi je danes morda šele kakšna desetina teh novih množic že dovolj izobražena ter informacijsko »priklopljena«, gre še vedno za ogromne številke in fantastičen delovni, inovacijski ter podjetniški potencial. Seveda pa se bo ta odstotek zelo hitro povečeval, posebno še za potrošniški del: ti novi subjekti bodo hitro imeli (dobili) iste potrebe, kot doslej razvajeni zahodnjaki. Na Kitajskem so v glavnem fazo masovne ožičene telefonije kar preskočili in že takoj prehiteli ZDA po številu mobilnih telefonov…

Ali naj se Slovenci kot majhen narod kaj ustrašimo tega hitrega razvoja in razširitve sploščenega sveta? Seveda ne! V tem moramo videti in izkoristiti nove možnosti in večje trge za našo ustvarjalnost. Biti moramo celo med najboljšimi!

*Priporočeni link: http://www.thomaslfriedman.com/bookshelf/the-world-is-flat

Knjiga v manj kot minuti

2008-12-18T15:57:00.001+01:00

Razcvet ustvarjalnosti, katerega omogočajo sodobne informacijske tehnologije, se izraža tudi v veliko večji (lažji ter cenejši) možnosti, da ambiciozni ljudje izdajo svoje knjige. Odpadla je namreč največja in najpogostejša ovira, ki je doslej onemogočala večini avtorjev, da bi izda(ja)li svoje lastne knjige: nobenega urednika ni več, ki bi odločal o (ne)objavi!

Knjigo lahko danes vsakdo naredi, izda in prodaja kar sam.

Recimo, da ima za kakšnih 200 strani besedila, pa še kakšnih 20 slik za dodatek.

Prva in najvažnejša odločitev je, ali ste pripravljeni za izdajo knjige tudi kaj seči v žep (in koliko), ali pa ne(morete).

Ja, tudi povsem (skoraj) brez stroškov bi šlo! Na internetu najdete kakšen brezplačen program za urejanje knjig (»publishing software«), če nimate v računalniku že MS Office – Publisher. Svojo prvorojenko boste lahko v miru oblikovali in prevedli v format PDF ter »objavili« na svojem blogu. Tam si knjigo lahko vsakdo ogleda, naloži (download) ali celo stiska (na svoje stroške). Ob takšni skromni varianti se lahko tolažite z mislijo na možnost, da bo vašo prvo knjigo prebral kak pravi založnik (direktor MK), se zanjo navdušil in vas prosil, da bi jo izdal(i) tudi v tiskani obliki …

Ampak to ni to, kajne? Saj moramo še kratke članke najprej natisniti, da jih potem lepo z užitkom beremo … Kdo bi torej čakal na direktorja MK? Knjiga pač mora biti v papirnati obliki in tudi zvezana, kot se spodobi! Pa naj stane, kar hoče! Tudi nekaj 100 dolarjev (ja, Američani so seveda najbolj podjetni v tem smislu) …

Za solidno ceno bomo dobili vsa potrebna navodila, orodja, vzorce (template á la Dr. Živago), marketinške poti … predvsem pa bomo knjigo lahko držali v rokah že DANES! Šlo bo namreč za »naredi sam«, vendar z res odličnimi pripomočki. Primer takšne založbe je http://selfpublishing.com/ .

Za bolj resne avtorje, ki bi si želeli res kvalitetno knjigo, pa bo seveda treba le seči malo globlje (za kakšnih 1.000$) v žep. Knjigo bodo namreč izdali pri kakšni pravi (spletni) založbi, kot je to na primer AuthorHouse* ob človeški pomoči pravih urednikov ter tržnikov.

Ko bodo skupaj definirali projekt, mu bodo odprli posebno delovno mesto, kjer se bo srečeval z uredniki, lektorji, oblikovalci, tiskarji … Takšen postopek bo trajal kar nekaj mescev, vendar pa bo na koncu nastala res profesionalno pripravljena knjiga. Avtor jo bo seveda ves čas nastajanja že videval, točno v takšni obliki, kot bo v tej fazi in tudi njeno končno podobo.

Ko bodo odobrene vse potrebne faze, bo knjiga pripravljena za tiskanje in avtor bo seveda nestrpno čakal na prvi fizični izvod. Ko ga bo dobil, bo sicer zadovoljen, ne bo pa (zaenkrat) kvaliteta še enaka, kot bi bila pri MK.

Tiskanje bo skoraj zagotovo po sistemu POD – »Print on Demand«. To pomeni, da založnik(i) nikoli ne bo(do) imel(i) na zalogi niti enega samega izvoda knjige! Vse bo le v računalniku – ker je takšen način skladiščenja neprimerno cenejši.

Marketing bo potekal izključno preko interneta, predvsem seveda tudi preko Amazona, Kadarkoli bo kdo naročil (kupil!) knjigo, bo poslana ta informacija v eno od posebnih, najmodernejših in ogromnih tiskarn (12 vzporednih tiskarskih strojev), kjer bo knjiga natisnjena, zvezana in zapakirana v manj kot minuti …

Tako kot pri blogih, bo seveda tudi pri samozaloženih knjigah kvaliteta dostikrat bolj tako – tako, ampak to je problem avtorjev (katerih bralci ne bodo prav množično brali, kaj šele kupovali). Dejstvo pa je, da se bo med to maso izdelkov našlo tudi marsikaj zelo kvalitetnega in da bo ta nova tehnologija (demokracija) zelo olajšala prodor mladim in nadarjenim avtorjem, ki bi se sicer morali (tako kot prej) boriti z birokratskimi in finančnimi ovirami.

*Priporočeni link: http://www.authorhouse.com/

Poskusiti ni greh

2008-12-12T07:30:00.002+01:00

Vsak človek ima v sebi skritega genija, čeprav se tega ponavadi niti ne zaveda in ga prav poredko tudi uresniči. Morda bi bil lahko odličen odvetnik, uspešen borzni posrednik, izvrsten kirurg … ali vsaj super voznik, strokovnjak za cepljenje dreves, prijazno postrežbo … ? Kdor pa ima talent za pisanje, ne bi mogel živeti v boljšem času, kot je sedanji …

Če mislite, da bi to lahko bili tudi vi (ali bi to radi vsaj preverili), potem naj vas kar takoj vzpodbudim, da naredite prvi korak: omislite si svoj prvi BLOG! In to še danes (da vas ne bo minilo) … Saj vas nič ne stane!

Gostitelji vseh vrst blogov kar tekmujejo med seboj, kdo bo pritegnil več ustvarjalcev, jih čimbolj povezal, populariziral, ustvaril čimveč ogledov in klikov … Jaz sem pristal na bloggerju* … in sem kar zadovoljen …

Morda sploh nimate pojma o tem, kako se dela in piše blog? Nič hudega! Vam bo vse takoj jasno, ko boste začeli …

Imate še kakšen izgovor? Pomanjkanje časa? (Hvala enako!) Vaš novi blog boste zasnovali (zaplodili), oblikovali in objavili v manj kot eni uri! Pisali nanj pa boste pač kasneje, po potrebi in po vašem navdihu (brez tega pa res ne bo šlo) …

Poskusiti ni greh …

Morda je to tudi prvi korak do vaše povsem samostojne knjige? Priznajte, da ste si že kdaj naskrivaj želeli, da bi se tudi vi enkrat pridružili tistim Nesmrtnikom, ki imajo objavljeno vsaj eno lastno knjigo? Danes je tudi to lažje uresničljivo, kot kadarkoli doslej! In dosti lažje niti nikoli več ne bo moglo biti: edina omejitev ste vi sami in vaša ustvarjalnost.

Če bo vaše pisanje na blogu zanimivo za širši krog bralcev (sprva jih ne pričakujte kaj dosti), boste dobili vzpodbudo, da še več in bolje pišete (tako kot jaz). Veseli boste prvih komentarjev in po potrebi tudi malo korigirali svoj slog pisanja. Če boste dobri, vas bodo začeli množično obiskovati in celo linkati tudi iz ostalih blogerskih in drugih strani.

Pa tudi, če se ne boste prebili v vrh kakšnih 1% res zanimivih blogerjev, boste še vedno lahko imeli druga zadoščenja, predvsem pa tudi vsaj en dober arhiv vašega razmišljanja in pisanja (lahko pa tudi seveda fotografij, video posnetkov itd.). Če ne drugega, za domačo rabo, sorodstveno komuniciranje in na koncu za solidno zapuščino.

Ja, tako je pač dandanes … in še bolj bo tako v prihodnosti! Digitalne informacije zasedejo zelo malo (fizičnega) prostora in se bodo lahko kopičile v nedogled. Tale članek se bo dosti lažje ohranil za naslednjih 100 let (da ga bodo lahko imeli na voljo zgodovinarji), kot pa če bi bil le na papirju!

Usmilite se svojih potomcev in jim prihranite naporno skeniranje (vaših orumenelih fotografij in zapiskov) ter jim zapustite čimveč v digitalni obliki! Saj na papir boste lahko še vedno spravili, če bo ravno treba. Tudi na zelo enostaven in hiter način …

Kdor ima danes svojo rodoslovno zbirko (sam imam v njej okrog 1.200 oseb) v računalniškem programu, lahko z enim ukazom »Make a Book« vse natisne v lični in pregledni obliki.

Tudi če imate preko 10.000 raznih fotografij (ja, toliko se jih v kakšnih 10 letih pa kar nabere), jih s sodobnimi orodji (razne Photo Site) zlahka obvladate. Ko sem jih začel zbirati v digitalni obliki, se mi še sanjalo ni, da se bodo nekoč pojavile tudi »Foto knjige«, ko lahko preko interneta naročite tiskanje izvrstnih in zelo obsežnih foto albumov. Sam to izkoriščam za nekakšen dodaten »back-up« v fizični obliki.

Dober in uspešen blog (katerega ljudje z veseljem berejo) je lahko prvi korak k vaši pravcati knjigi. Z razvojem sodobnih informacijskih tehnik in orodij je namreč odpadla največja in najpogostejša ovira, ki je doslej onemogočala večini avtorjev, da bi izda(ja)li svoje lastne knjige: nobenega urednika ni več, ki bi odločal o (ne)objavi!

*Priporočeni link: https://www.blogger.com/start

Pismo brez odgovora

2008-12-04T09:10:00.001+01:00

»Prodor z visoko inovativnimi slovenskimi tehnologijami in projekti v EU« Tak je bil naslov pisma, katerega sem poslal nekemu Predsedniku (saj je že vseeno, kateremu)… Takrat sem bil res še bolj naiven, ker sem mislil: 1. Da imajo Predsedniki čas za takšne zadeve; 2. Da politika lahko kaj pomaga podjetnikom pri njihovih projektih… Danes mi je že jasno, da se je treba zanesti predvsem na sebe in na svoje partnerje ter na kvaliteto svojega izdelka oziroma storitve: »Uzdaj se use i u svoje kljuse!« In prav je tako!

Spoštovani g. predsednik!

Rad bi vašo pomoč pri navezovanju stikov z nekaterimi slovenskimi funkcionarji in najvišjimi uradniki v EU, ki bi nam lahko pomagali s kakšno koristno informacijo oziroma nasvetom pri naših podjetniških ambicijah za vključitev v tehnološko najzahtevnejše programe in projekte.

V okviru družbe INform Pretok znanja d.o.o. smo v preteklih treh letih razvili povsem originalen ter inovativen sistem izmenjave znanja med tistimi, ki ga imajo največ (avtorji in strokovnjaki z najrazličnejših področij) in tistimi, ki ga potrebujejo (uporabniki na vseh področjih poslovnega in zasebnega življenja). Ko bomo portal informiran.si kot mesto za izmenjavo znanja dokončno preizkusili in utrdili v Sloveniji, bomo s pomočjo lokalnih partnerjev našo idejo, poslovni sistem, software in nadaljnji razvoj (v smeri vse večje stopnje umetne inteligence) začeli izvažati v tujino, začenši z najrazvitejšimi trgi.

Potem, ko smo junija 2005 naše »Okolje in orodja za sprotno (spletno) izdelavo pravnih dokumentov« predstavili na mednarodni konferenci o uporabi umetne inteligence v pravu (v okviru sekcije »The Role of Legal Knowledge in e-Government«) v Bologni, smo naleteli na zelo dober odziv in velik interes, predvsem za področje prijaznega komuniciranja državnih organov oziroma javne uprave z državljani. Izkazalo se je, da tako naprednih rešitev nimajo še niti v najrazvitejših državah in da zato obstajajo velike poslovne možnosti (tudi) za slovensko znanje.

Ker se zavedamo dejstva, da smo za zahtevnejšo mednarodno konkurenco (še) nekoliko premajhni, smo se že povezali z nekaterimi domačimi in tujimi partnerji (družba IUS SOFTWARE, inštituti iz Italije, Grčije, Velike Britanije, Madžarske, itd.), ki bi lahko po načelu konzorcija skupaj nastopali tudi v največjih projektih EU.

Z našim italijanskim partnerjem, kateremu smo na njegovem sedežu v Firencah že podrobno predstavili našo idejo in programsko opremo za posredovanje pri pretoku znanja, smo se že dogovorili, da bi lahko skupaj sodelovali pri modernizaciji in uvajanju kvalitetnih e-storitev v EU. V mislih imamo predvsem prijavo na projekt eContentPlus, ki ima za glavni cilj omogočiti, olajšati, približati in bolje izkoristiti uporabo vseh mogočih vsebin v digitalni obliki. Ker pa je zasnova projekta (še) dokaj splošna, bi radi spoznali kakšne bolj konkretne potrebe in probleme, katere čutijo v administraciji EU, tako da bi bil naš fokus lahko uperjen na čimbolj pereča in uporabna področja.

Našo tehnologijo »inteligentnih obrazcev« (bolj natančno: »uporabnin«, aplikacij) bi lahko uporabili na primer za zelo prijazno komuniciranje organov (EU) z državljani članic, posebno še za invalide, za uresničevanje nekaterih osnovnih (skupnih) pravic, komuniciranje s sodišči, takojšnjim izdajanjem potrdil in raznih odločb, itd.

V ta namen bi se rad osebno sestal s kakšnim dobrim poznavalcem notranjega ustroja in praktične problematike administrativnega aparata EU, kot sta to na primer komisar … ali generalni sekretar … V pogovoru z njimi bi si tako lahko ustvaril bolj konkretno sliko njihove problematike in potreb, kar bi nam lahko zelo koristilo pri (tudi tako potrebnem) vključevanju slovenskih podjetij v gospodarstvo EU.

G. predsednik, za vaše sodelovanje in morebitno posredovanje te moje prošnje na (tudi še kakšen drug) ustrezen naslov, se vam že vnaprej lepo zahvaljujem.

Lep pozdrav

Anton Tomažič

Ati prodaja čas

2008-12-01T16:02:00.001+01:00

Ko sem moral včasih svojima otrokoma pojasniti, kaj jaz »delam v službi«, sem imel kar težave, če sem začel opisovati IUS-INFO kot pravno-informacijsko storitev … dokler nisem zadeve malo poenostavil (pa še vedno ostal pri bistvu): »Ati ljudem prodaja čas. Da jim ni treba nekaj iskati dve uri, so pripravljeni plačati, da isto najdejo v dveh minutah.« … Ob tem pa sem kmalu prišel do ideje o novi storitvi s še večjo stopnjo dodane vrednosti …

Leta 2003 sem sprožil podjetniško iniciativo za ustanovitev družbe INform – PRETOK ZNANJA d.o.o. Vedel sem, da je ta investicija po svoji naravi relativno tvegana, ker gre za povsem novo dejavnost, temelječo na zadovoljevanju (šele nastajajočih) potreb, katerih doslej na ta način drugi gospodarski subjekti še niso zadovoljevali. Po drugi strani pa prav zato ta tržna niša predstavlja še dokaj nezasedeno področje in obeta prvim igralcem pomembno časovno prednost.

V sodobnem svetu nas ljudi obdaja vse več informacij, tako v zasebnem, kot v poslovnem okolju. Informacije sprejemamo in oddajamo (proizvajamo). Sodobna informacijska tehnologija (IT) je doslej razvila dosti več orodij in pripomočkov za sprejemanje (iskanje) informacij, kot pa za njihovo ustvarjanje. In vendar je možna dodana vrednost (high value added) za komercialno posredovanje pri ustvarjanju informacij lahko dosti višja kot pri (sedaj že tradicionalni) informacijski tehnologiji, saj je možno človeku več časa prihraniti pri potrebnem kreiranju intelektualnega outputa (informacij), kot le pri (po)iskanju informacije (katera velikokrat šele služi za to, da se na njeni podlagi nekaj stori) – in zatem informacijo tudi poslati na pravo mesto (e-obrazci).

Človekove intelektualne dejavnosti niso sestavljene le iz unikatnih, inovativnih komponent, temveč tudi iz (če dobro premislimo, ogromno) rutinskih, katere je potrebno le ponavljati. In zato je potrebno dostikrat (ponavadi) porabiti tudi veliko časa za izvajanje (na primer pisanje) ponavljajočih se miselnih kombinacij. In zakaj ne bi poleg raznih »pasivnih« informacij (dobljenih vse več s pomočjo tradicionalne IT industrije) imeli ljudje (v zasebnem in poslovnem življenju) tudi zalogo hitro dosegljivih »aktivnih« informacij – intelektualnih pripomočkov za njihovo izražanje? Z uporabo rutinskih miselnih sklopov bodo prihranili čas za pomembnejše ustvarjalne ideje. Ker se bo tako lahko povečala tudi njihova produktivnost, bodo za hitro dosegljive koristne pripomočke pripravljeni tudi plačati (več kot le za pasivne informacije).

Gornje ugotovitve se gotovo že odsevajo tudi v raznih oblikah podjetniške iniciative in jih je možno najti vsepovsod tudi na svetovnem spletu (razni obrazci in drugi pripomočki), vendar kaže, da doslej le bolj slučajno in razdrobljeno. Nismo pa jih doslej še nikjer zasledili kot izrazito utemeljene in zavestno usmerjane v smer povsem nove industrije – posredovanja pri izmenjavi znanja s pomočjo najsodobnejše IT – spletne tehnologije.

Skoncentriranje na prav specifičen način povezovanja med avtorji in uporabniki idej (znanja) kot splošno metodo – na vseh področjih! – pa daje njenim nosilcem določeno tržno prednost: če bodo uspeli prvi vzpostaviti ustrezen poslovni model ter stkati (spletno) omrežje, ki bo omogočalo načrtovan in nadzorovan pretok znanja in temu ustrezno provizijo. Če bi nam takšen model uspelo ustvariti v Sloveniji, potem ne vidim nobenih ovir, da ne bi nekaj podobnega ponudili tudi v svetovnem merilu, seveda s povezovanjem z ustreznimi tujimi partnerji.

Z novim modelom pa bo na primer za odvetnike lahko nastala še ena zanimiva (in ne za vsakogar pozitivna) posledica: preko spleta bo možno dobiti (narediti) veliko dokumentov, ki izhajajo iz raznih vzorcev (pogodb, oporok, poravnav, vlog itd.) in to precej ceneje, kot pri njih. Pokazalo se bo, da tudi na njihovem področju dela ni vse čista pravna pomoč, ampak da veliko zaslužijo tudi z administrativnimi storitvami, katere v praksi lahko izvedejo kar njihove tajnice. Tega pa tudi zakon ne prepoveduje: da si ljudje pri sestavi (tudi pravnih) dokumentov lahko pomagajo tudi sami, celo, če jim pri tem kdo pomaga s pomembnimi sestavinami... posebno še, če pri tem kaj prihranijo.

Z odvetniki bo pa tako: nekateri bodo zato res malo manj zaslužili z rutinskimi opravili, bodo pa zato imeli več časa za tisto pravo in z zakonom zaščiteno pravno pomoč (ne pozabimo, da pa je pravno svetovanje dovoljeno vsakomur!). Nekateri (verjetno mlajši in bolj računalniško vešči) odvetniki pa bodo lahko zaslužili še več: če se bodo povezali z novo gospodarsko družbo in sodelovali pri pripravi in vzdrževanju obrazcev. Splošni rezultat bo tako gotovo družbeno koristen: povečanje stanovske produktivnosti in zmanjšanje stroškov za končne uporabnike.

Vsi poznavalci sodobne IT dejavnosti priznavajo, da je njena bodočnost v vsebini (»Content is the King«). Dolgoročno se najbolj krepijo tiste gospodarske družbe, ki zbirajo in obvladujejo velike količine informacij.

Pri svojem poslovanju bo takšna nova gospodarska družba nenehno zbirala tudi veliko kvalitetnega znanja – tega bo seveda morala nenehno tudi nadzorovati in vzdrževati (ali vsaj izločati). S tem bo lahko postajala vse pomembnejši referenčni subjekt in potencialni partner tudi za številne druge fizične, gospodarske in druge subjekte, njena vrednost pa bo s tem nenehno naraščala, tudi zaradi vse več lastnega akumuliranega znanja.

*Priporočeni link: http://www.informiran.si/

Pametne uporabnine

2008-11-28T17:21:00.001+01:00

V začetku leta 2003 sem iskal soustanovitelje nove gospodarske družbe, ki bi se ukvarjala s posredovanjem pri pretoku znanja. Že tedaj sem bil prepričan, da je takšna ideja enostavno »obsojena na uspeh«. Tako kot sem mislil pred 20 leti, ko sem ustanovil družbo IUS SOFTWARE, ki se ukvarja z distribucijo pravnih informacij v elektronski obliki …
Le da gre tokrat za dosti bolj široko, ambiciozno ter obetavno dejavnost: INform ne bo uporabnikom prihranil časa le z DOSTAVO informacije, temveč ga bo lahko prihranil še veliko več, s tem, da bo uporabnikom pomagal tudi USTVARITI (bolj ali manj zahtevne ter kompleksne) informacije kot »outpute«.

Našo idejo, okrog katere se je takrat zbralo 20 soustanoviteljev, smo morali sprva marsikdaj razlagati tudi v dokaj banalni obliki – kot pametne obrazce – ali vsaj poenostavljeni – kot koristne UPORABNINE. Začeti s tako inovativno dejavnostjo pač ni bilo možno samo z uveljavljenimi miselnimi obrazci in z obstoječimi oznakami pojmov, zato smo morali kakšno novo besedo tudi ustvariti. Primer za to je ravno pojem »uporabnina«, brez katere nam enostavno ni šlo. V angleščini bi temu še nekako ustrezal izraz »application«, v slovenščini pa je bila najbližja le tujka »aplikacija«, ki pa povprečnemu človeku sama po sebi ne pove nič več kot naša nova »uporabnina«.

Prepričan sem, da se bo ta nova beseda uveljavila in prijela, kakor hitro jo bodo ljudje srečali v praksi. Da bi se lahko ukvarjali s pretokom znanja, ga bomo morali definirati v posebnih modulih (ustvarjenih v okolju in z orodji družbe INform), ki pa bodo v praksi sestavljeni iz navodil, vprašalnikov, obrazcev, postopkovnikov, pravne podlage, komentarjev, linkov itd. Uporabniki bodo kmalu spoznali, da med uporabnino za vpis otroka v vrtec in uporabnino za izvedbo joint-venture projekta ni bistvenih razlik v načinu priprave ter izvedbe, ampak le v količini vloženega znanja, ustreznemu prihranku časa in konec koncev tudi temu ustrezni ceni.

Že na začetku, ko smo programerjem razlagali, kako si predstavljamo centralni portal kot okolje za izmenjavo znanja med avtorji in uporabniki, smo želeli, da bi bilo to okolje in vsa potrebna orodja izdelana tako, da bo vse delovalo 100% spletno: a) nikomur ne bo potrebno namestiti kakršnegakoli dodatnega programa b) vsakdo lahko vse svoje funkcije (vključno z urejanjem WYSWYG) opravlja od koderkoli, samo z običajnim brskalnikom. Vesel sem, da so programerji to vzeli dobesedno in nam do danes pripravili prav takšno okolje. In čeprav se šele sedaj širše uveljavlja ideja »pametnih obrazcev«, se ne bojim, da bi nas možni konkurenti prav hitro lahko ujeli. Marsikdo lahko na hitrico sprogramira marsikakšen obrazec, na pogled morda tudi bolj »šik«, vendar pa brez vloženega dela približno dveh let (kot smo za to rabili mi) tudi ne bo razvil približno tako kompleksnega sistema (orodij, pravic, kontrole kvalitete, publiciranja, ažuriranja itd.) kot je tisti, na katerem temelji portal »informiran.si«!

Tako, kot sem za doslej objavljene in nameščene obrazce na slovenskem delu interneta ocenil, da so v »kameni dobi« možnega razvoja, tako tudi najnovejše naše uporabnine INforma postavljam v »industrijsko« razvojno dobo in se hkrati veselim nadaljnjega razvoja in prehoda v postindustrijsko in moderno dobo. Takrat bo (na podlagi naših sedanjih osnov in principov) prevladovala umetna inteligenca, predvsem pa bodo inputi ter outputi povezani s končnimi subjekti (naslovniki) izdelanih informacij (znanja). Upam, da bomo tudi v prihodnosti ohranili našo vodilno vlogo na tem področju – in to ne samo v Sloveniji, temveč med najrazvitejšimi!

Prepričan sem, da so slovenski strokovnjaki na vseh področjih – tudi na informacijskem – lahko povsem v »špici« razvoja, med najboljšimi in polno konkurenčni. Potrebno jim je le dati ustrezne podjetniške usmeritve, razvojne cilje in naloge, ter minimalna potrebna sredstva in orodja za nadaljnje delo. Pri družbi INform smo nekaj tega že dosegli, vidim pa še veliko več možnosti. Trenutno smo sami še prešibki za resen in obetaven nastop na tujih trgih. Upam, da se nas bo našlo več takšnih gospodarskih subjektov, ki ne bi zaplankano videli le možnost konkurence v Sloveniji, ampak temu namenjeno energijo rajši izrabili za sodelovanje in skupen nastop navzven.

Iz lastnih izkušenj opažam tudi (pre)veliko opreznost in premalo podjetniške smelosti med slovenskimi managerji in vlagatelji. Če jim bo kdo prikazal obsežen in dobro ilustriran ter opremljen poslovni načrt za novo trgovino ali kvečjemu za novo restavracijo, se bodo dali kaj hitro prepričati za akcijo in denar. Zelo redki pa so tisti, ki bi imeli malo več vizije in volje po večjem poslovnem tveganju, čeprav jih (samo na ta način) lahko čakajo veliko večji zaslužki in uspehi. S takšnimi podjetniki bi se z veseljem pogovarjal tudi o nadaljnjem razvoju naše nove dejavnosti posredovanja pri pretoku znanja.

Že ob ustanovitvi sem vedel: če tega ne bomo naredili mi, bo pa kdo drug! Danes pa že vem, da smo imeli srečo tudi pri izbiri programerjev in vseh drugih ustvarjalcev novega sistema za pretok znanja in da nas bo težko kdo prehitel.

*Priporočeni link: http://www.informiran.si

Pretok znanja kot poslovni model

2008-11-25T18:20:00.001+01:00

Če bi pred 10 leti trdil, da se lahko tudi majhna slovenska gospodarska družba le v nekaj letih vrtoglavo dvigne v družbo največjih in najbogatejših korporacij, bi me gotovo nihče ne jemal povsem resno (pravzaprav tega še sam ne bi verjel). Danes (v času interneta) pa sem v to tako prepričan, da tega ne bom samo govoril, ampak se trudil, da to lahko tudi dokažem(o).
Na tem mestu pa opozarjam na primer, kot dokaz takšne možnosti – da se lahko tudi iz majhne države – Luxemburg – skupina mladih ljudi, ki ima pravo podjetniško vizijo in dovolj znanja – v nekaj letih povzpne v sfero milijardnih zaslužkov. Ocenjujem, da je bil njihov uspeh predvsem posledica tega, da se niso dali »zastrupiti« neizprosnim pravilom uradne ekonomije o omnipotentnosti »break-even« točke ter da so namesto pisanja podrobnih elaboratov in poslovnih načrtov delali na uresničevanju svoje osnovne podjetniške zamisli.

Družbo Skype je leta 2002 ustanovila skupina mladih zanesenjakov iz Luxemburga, septembra 2005 pa so jo prodali družbi eBay za 4,1 milijarde $ (od tega 1,300.000.000 $ v gotovini, 1,300.000.000 $ v delnicah ter 1.500.000.000 $ odloženo do leta 2009). Pri tem je najbolj zanimivo to, da je družba Skype še eno leto prej (2004) imela samo 7.000.000 $ prihodkov, da je še dosti kasneje dosegla break-even!

V čem je (bila) torej njihova tako velika vrednost? V dobri (poslovni) ideji, ki obeta, da bo v prihodnosti in v rokah dobrega (ter premožnega) lastnika prinašala velike zaslužke (veliko večje, kot bi jih lahko ustvarili sami!). Skype smo prvič srečali, ko smo se lahko v živo (kot po telefonu) pogovarjali preko interneta. Seveda – bilo je brezplačno in kdor se je na ta način navadil, ga ni več opustil in tako je Skype do danes zbral preko 300 milijonov uporabnikov. Počasi sicer vpeljuje plačevanje za razne oblike z več dodane vrednosti, glavni potenciali pa se bodo razvili šele v okviru drugih večjih sistemov (za nakup so se zanimali tudi Microsoft, Yahoo, Google itd.). Ustanovitelj, direktor in novopečeni milijarder Zennstrom pojasnjuje, da nikoli niso bili usmerjeni (le) v hitro rast in velik dobiček, ampak je bil njihov cilj, da postavijo dobre temelje za dober posel (»to build the business«).

Ko v Sloveniji srečam veliko mladih sposobnih ljudi (tudi pravih poslovnih genijev), pa tudi neizkoriščenega investicijskega potenciala, si ne morem kaj, da jih ne bi skušal zbližati in usmeriti v kakšno tako perspektivno smer visokih tehnologij, ki bi omogočila podobno zgodbo o uspehu, kot so jo napisali mladi iz Luksemburga. Ker mora biti to vsekakor povezano z internetom (ta izenačuje šanse vseh poslovnih subjektov na celem planetu in s tem tudi daje možnosti »manjšim«) in ker je »naše največje bogastvo (…bla, bla) seveda ZNANJE – mislim, da smo imeli kar srečo z našo idejo o posredovanju pri pretoku znanja ter z ustanovitvijo družbe INform d.o.o.

Danes, po petih letih delovanja, lahko zatrdim, da je naša inovativna ideja za povsem nov poslovni model preverjeno dobra in da je tudi ekipa dovolj kvalitetna, da načrtovano tudi izpelje, seveda z ustreznimi kadrovskimi ter finančnimi okrepitvami.

Vsakdo se lahko na portalu www.informiran.si sam prepriča, da smo ustvarili kvalitetno okolje in orodja za izmenjavo (modulov) znanja, prve delujoče uporabnine pa tudi potrjujejo prijaznost in koristnost takšnega ustvarjanja in zajemanja informacij. Pozitivne so tudi reakcije zvestih uporabnikov, pa tudi samodejna rast obiskanosti, še pred začetkom pravega resnega marketinga. Glede na program bomo na slovenskem portalu zasledovali cilj 5.000 praktičnih »obrazcev« ter jih začeli komercialno izkoriščati. Pri tem pa nam je že sedaj jasno, da bo to lahko le prvi laboratorijski portal (kar naj bi ostal tudi v nadaljnjih fazah, ko bomo v uporabnine uvajali vse več umetne inteligence – v povezavi z družbo AI-in-Law Future Technologies Inc), katerega pa lahko prenesemo na katerikoli tuji trg. Začeli bomo tako, da bomo v vsaki državi dobili vsaj po enega lokalnega partnerja, ki bo portal napolnil z vsebino, mi pa bomo skrbeli za tehnologijo in nadaljnji razvoj.

*Priporočeni link: http://www.skype.com

Ameriške volitve od blizu

2008-11-08T20:03:00.001+01:00

Letos sem imel to srečo, da sem si lahko od blizu ogledal ameriške volitve (v Južni Karolini), vključno s predvolilnimi zborovanji, pogovori s kandidati, predavanji o njihovem volilnem sistemu, pogovori z lokalnimi oblastmi, obiskom volišč, na koncu pa seveda tudi velikim praznovanjem – »election party«…

Tako sem si lahko ustvaril kar realno sliko o značilnostih tega enkratnega, zgodovinsko pogojenega volilnega sistema, posebno še, ker sem bil v stiku z aktivisti obeh največjih strank, demokratske in republikanske. Na tem mestu lahko povzamem le nekaj najbolj svežih vtisov in lastnih spoznanj, do katerih sem prišel, potem ko sem seveda osnove ameriškega volilnega sistema že poznal, toliko kot jih pač pozna povprečni evropski pravnik.

Čeprav se nad sistemom »indirektnih« elektorskih glasov veliko ljudi zgraža, češ da »vsi glasovi volivcev niso enako pomembni« ali da »zmagovalec dobi vse, poraženec pa nič«, pa sem prepričan, da Američani svojega volilnega sistema še dolgo ne bodo spremenili. To pa predvsem zato, ker naravnost omogoča in ščiti sedanji »dvostrankarski« politični sistem. Onemogoča praktično vse ekstremistične pobude in skupine, vodilne politike pa usmerja v zmerne, sredinske smeri, tako da se obe vodilni stranki v bistvu relativno malo razlikujeta glede najvažnejših političnih vprašanj.

Kritikov ameriškega volilnega sistema je vedno dovolj, vendar pa so njihovi argumenti v bistvu po navadi bolj na krhkih nogah, če seveda dobro razumemo bistvo problema. Ko se zgražajo, da je Ross Perot leta 1992 kot predsedniški kandidat dobil 18,9% vseh oddanih glasov, pa niti enega elektorskega glasu (imajo pač večinski volilni sistem), pozabljajo, da pa sta druga dva kandidata oba dobila veliko več glasov. Nerealno je pričakovati, da bo postal predsednik nekdo, za katerega glasuje le 18,9% volivcev! In potem mu tudi 18,9% glasov - ali pač elektorskih glasov - nič ne pomaga. Na koncu je treba vse zaokrožiti na eno osebo, drugače pač ne more biti. Tudi letos je vseh 42% glasov, katere si je priboril McCain, »ukradel« Obama…

Mislim, da imamo Slovenci še najmanj pravice Američanom očitati, da vsi glasovi volivcev niso enako pomembni, saj imajo oni že v zakonih (ali celo v ustavi) zagotovljeno, da se (obvezno!) vsakih toliko let (mislim, da na 10 let) preverjajo in po potrebi popravljajo meje volilnih okrožij, tako da na enega kandidata (na primer za predstavniški dom države) pride enako število volivcev. Kot je znano, so pri nas tovrstne razlike lahko kar nekajkratne…

Glavni razlog, da ni pričakovati kakšnih bistvenih sprememb v ameriškem volilnem sistemu, pa je v tem, da so bistvene določbe (in to zelo konkretno) določene že kar v ustavi (na primer tudi to, da morajo biti predsedniške volitve na prvi torek v novembru). Morebitni amandmaji bi zahtevali dvotretjinsko soglasje v vsaj tri četrt zveznih državah. To pa je povsem nerealno pričakovati, posebno še po letošnjih tako uspešnih volitvah.

Še več kot vsebinskih razlik (v primerjavi z evropskimi sistemi) pa je povsem tehničnih posebnosti in te so me še bolj zanimale.

Zanimivo je, da se mora za registracijo svoje volilne pravice potruditi vsak državljan sam! Če se ni pravočasno registriral (in pri tem pridobil ustreznega potrdila), pač ne bo smel voliti. Seveda pa pri registraciji zelo in z veseljem pomagata obe vodilni stranki, predvsem tudi že zaradi predhodnih strankarskih volitev. Zaradi velike angažiranosti velike večine ameriške javnosti, letos to sploh ni bilo problematično. Nasprotno: ljudje so po nekaj ur stali v vrstah (pa seveda ne povsod; tam, kjer sem bil sam opazovalec, je bila frekvenca volivcev enaka kot pri nas), samo da bi lahko čim prej (kar so lahko v nekaterih državah naredili že dva tedna pred 4. novembrom) izrazili svojo voljo.

Evropejci se premalo zavedamo, da so ameriške volitve po pravilu vedno zelo obsežne (volijo hkrati veliko funkcionarjev, sodnikov in drugih javnih uslužbencev; na primer tudi mrliškega oglednika…) in združene z večimi referendumi. Tam, kjer sem bil opazovalec jaz, so se izrekali o tako različnih vprašanjih, kot je starostna meja za kriminalizacijo spolnih odnosov z mladoletno žensko (14 ali 16 let) ali pa uvedba posebnega dodatnega prometnega davka v višini 1% za izgradnjo in modernizacijo šolskega sistema od vrtcev do visokih šol (ker je referendum uspel, bodo v naslednjih 10 letih tako zbrali več sto milijonov dolarjev*). Po vsebini gre pravzaprav za povsem isto, kar smo mi včasih imenovali »samoprispevek« po obliki pa za pravo in resnično »samoupravljanje«!

Potem je seveda razumljivo, da so ameriške glasovnice zelo obsežne in da je logično, da si pomagajo s tistimi značilnimi »volilnimi aparati« (po fiasku na Floridi so jih zelo izboljšali). Tako sedaj v veliki večini volijo elektronsko (izjemoma pa tudi še pismeno, na primer na domu, po pošti itd. – v tem primeru ima glasovnica vsaj kakšnih 8 strani). Praktični kot so, pa so spet s svojevrstno potezo olajšali glasovanje tako, da je na začetku glasovnice izbira »Straight Party«, navedene pa so vse tiste stranke, ki imajo v nadaljevanju vsaj enega kandidata. V Južni Karolini so to poleg demokratske in republikanske še: »Green«, »Libertarian« in »Constitution«. Če izbereš »Republican«, si s tem glasoval za vse kandidate te stranke, od predsedniškega do šerifa in se ti ni treba naprej truditi… Kot glavno prednost »volilnih strojev« vidim v dejstvu, da je seštevanje opravljeno tako rekoč sproti in da so rezultati lahko objavljeni takoj po zaprtju volišč. Sicer pa sam še vedno (in vedno bolj) mislim, da je »čas za (enostavne) e-Volitve« - http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=38054&Skatla=17 – tako pri nas kot v Ameriki. Mimogrede: njihove opisane volitve ne gredo v to smer, saj se prav hvalijo s tem, da sistem ni v nobeni povezavi z internetom (zaradi varnosti) in da po volitvah hranijo podatke v samih volilnih napravah (vzamejo ven kaseto s podatki in jo zapečatijo).

Naj poudarim, da gornji primeri morda drugje sploh niso relevantni, saj imajo v ZDA kar 50 različnih volilnih sistemov (zakonodaj) in da tudi vprašanje glasovnic rešuje vsaka država po svoje, nekatere bolj, druge manj uspešno.

Na koncu pa naj opišem še svoje največje presenečenje, ki je bilo posledica mojih očitno napačnih pričakovanj. Pod vtisom (tudi) slovenske predvolilne kampanje sem pričakoval, da me bo ob prihodu v Južno Karolino (5 dni pred volitvami) na javnih mestih pričakalo malo morje volilnih letakov in panojev s fotografijami raznoraznih kandidatov. Pa nič od tega! Nič. Čeprav sem se po tej državi veliko potoval, nisem nikjer videl niti enega letaka s sliko kakšnega kandidata! Niti obeh predsedniških ne! (Na televiziji sem ju pač videl…) Očitno so Američani tisto fazo v razvoju predvolilnih kampanj, ko vse temelji na »plakatih« že opustili. Upam, da jim bomo počasi sledili tudi mi. Saj: zakaj pa je treba toliko »onesnaževanja« z vsemi tistimi jumbo plakati? Ali kandidati ne najdejo drugih poti do volivcev? Ali ni bolj važna vsebina (ki pa se dosti bolje razširja osebno, preko televizije, interneta, shodov itd.) kot pa le (bolj ali manj posrečeno polepšani) obrazi politikov?
Pa še pospravljati jim ni treba vse te navlake…

O napetem spremljanju torkovega glasovanja in o večerni povolilni zabavi pa kdaj drugič…

*Priporočeni link: http://www.horrycounty.org/election/BallotQues08.pdf

Pa še moje slike: http://www.tomazic.info/MyrtleBeach2008.htm

Znanje kot ekonomska kategorija

2008-10-15T10:16:00.002+02:00

Slovenski vladi res ni mogoče očitati pomanjkanja vizije, ko je za prioriteto svojih usmeritev in poudarkov predsedovanja EU 2008 določila razvoj in pospeševanje znanja. Prav na tem področju se Sloveniji obetajo največje razvojne možnosti in največji potencialni viri (»resursi«). Znanje kot ekonomska kategorija!

Na kaj drugega pa naj se opremo? Na naravne vire? Tovarne z velikoserijskimi Proizvodi smo v glavnem že kar odpisali (predvsem zaradi konkurence). Če katera še vztraja in se hvali z dobrimi rezultati, kot je to n.pr. Helios, potem gre to predvsem na račun okoliških prebivalcev (na Viru), katerim smrdijo najrazličnejše kemikalije ali na račun narave, kot je to v primeru Papirnice Količevo ter njenega kanalizacijskega odtoka – Kamniške Bistrice. Upajmo, da jim bodo evropski normativi kmalu zmanjšali profite…

Naš (zaenkrat še) paradni konj – farmacevtska industrija je že dosti bolj sofisticirana in manj onesnažuje okolje, predvsem pa svojo dodano vrednost ustvarja na zelo poudarjenem raziskovanju ter znanju belih ovratnikov. Bog daj, da bi se še dolgo držala tako dobro, kot se sedaj!

Promocija kraških jam, lipicancev in kmečkega turizma (bio prehrane) v smeri idilične deželice kot rajskega otoka Evrope, je sicer ena od naših možnih primerjalnih prednosti, vendar je žal dokaj omejena v možnostih svoje širitve.

Trgovina? Ja, seveda, doma smo nepremagljivi! Če pa kdo misli, da smo tudi za svetovno ekspanzijo bolj talentirani, kot Židje, Kitajci in Arabci (Dubaj…) s svojimi stoletnimi tradicijami, potem naj svoje trgovske verige kar neomajno razširja…

Torej nam za potrebe 21. stoletja ostane kar tisto, kar je na tem planetu še najbolj enakomerno in pošteno (po)razdeljeno: ZNANJE. (Kdo nas je že učil: »učiti se, učiti se in še enkrat učiti se…?«).

Ali pa je (čisto) znanje lahko tudi ekonomska (in s tem komercialna, podjetniška) kategorija?

Saj to v veliki (!) meri (in v splošni obliki) že je!

V izobraževanju (obveznem in prostovoljnem, rednem in izrednem, javnem in zasebnem) je (merska) enota pač človek. Gotovo se da oceniti, koliko stane 9-letno osnovno šolanje (=dajanje znanja) enega učenca in to gre pač na rovaš (stroške) države. Še bolj natančno se seveda ve, koliko stane leto (ali celoten študij) na visokih šolah in v nekaterih primerih to pokriva pretežno država, drugje pač tudi uporabniki.

Še bolj po ekonomskih zakonitostih potekajo druge oblike izobraževanja, kot so razni konkretni seminarji, konference, sejmi itd. Tudi vsaka knjiga je oblika (pre)(pro)dajanja znanja.

Tudi številne in najrazličnejše svetovalne storitve so (že dolgo) oblika pretoka znanja, na ekonomski podlagi. Cene se lahko povsem prosto oblikujejo, v nekaterih primerih pa so celo državno regulirane (potrjene), kot na primer v primeru odvetniške tarife.

Prepričan sem, da se bo prav kmalu prodajalo tudi (vse) več drugega znanja, za vsa področja in za vse potrebe!

Na internetu (ki to novo gospodarsko dejavnost prvič omogoča) se bodo pojavile (preoblikovale že obstoječe) prave (vele)blagovnice znanja! Kupili bomo lahko prav vse možno znanje (če bomo imeli denar).

Iz enega mesta bomo v nekaj sekundah lahko dobili vse potrebne informacije, napotke, navodila, velikokrat pa tudi že povsem praktične pripomočke za naše manjkajoče znanje:

Kako preklicati darilno pogodbo? Kako zakupiti kmetijo? Kako vzgojiti limonino drevo? Kako urediti pripravništvo? Kako napisati opravičilo? Kako narediti poslovni načrt? Kako se poročiti in kako ločiti? Kako izterjati regres za letni dopust? Kako cepiti mačka? Kako lumparijo prijaviti tržnemu inšpektorju?...

Za vsako opravilo, kjer se zahteva neko znanje (kje se pa ne?) je možno ustvariti (zaviti, »zapakirati«) modul, ki to znanje definira. Ponavadi bodo to vsaj (nekateri) naslednji elementi: opis problema, navodila, vprašalnik(i), inteligentni obrazci, postopkovnik, seznam potrebnih opravil in akcij, pravna podlaga, linki na druga ustrezna mesta… Internet je že v sedanji fazi povsem zadovoljiv medij za distribucijo tovrstnih (pozor: nov pojem) UPORABNIN.

Kdor si bo s tem prihranil kakšno urico (za prijavo otroka v vrtec), bo rad plačal nekaj evrov… kdor pa bo tako pridobil več dni ali celo tednov (izvedba joint venture projekta) pa tudi precej več.

In kdo bo tu zaslužil? Tako kot pri vseh drugih proizvodih in storitvah: »proizvajalci« - avtorji in (nekaj tudi) trgovci (z znanjem)… V prvi fazi bo potrebno le zagotoviti okolje in o(g)rodja za izmenjavo znanja med avtorji in uporabniki.

Zanimivo, da je prva tako zasnovana (bodoča VELE)blagovnica za pretok znanja začela s poslovanjem prav na majhnem slovenskem trgu:

*Priporočeni link: http://www.informiran.si/

Umetna inteligenca za telebane

2008-10-12T20:02:00.002+02:00

»Umetna inteligenca za telebane« - takšen naslov sem dal spodnjemu pisanju, da bi se s tem prisilil neko zelo zahtevno in abstraktno tematiko prikazati tako, da bi jo lahko razumeli tudi nestrokovnjaki. Svoj načrt sem namreč moral prikazati številnim kolegom pravnikom, potencialnim investitorjem, partnerjem …

Pred seboj imam več kot 1.000 strani debelo knjigo »Artificial Intelligence, A Modern Approach« (second Edition) by Stuart Russell & Peter Norvig. Na koncu je še za 53 strani drobnega besedila bibliografije… Samo raznim definicijam AI je namenjeno celotno prvo poglavje… In jaz naj sedaj na preprost način pojasnim širokemu krogu bralcev, kaj je umetna inteligenca ter pravnike za povrhu še prepričam, kako neizogiben je njen prodor na pravno področje? Pa poskusimo!

Da ne bo pomote: prav dosti nimajo skupnega z umetno inteligenco razni ekspertni sistemi, pa če izgledajo še tako »inteligentni« in so dejansko lahko tudi zelo koristni in prijazni. Tako kot smo tudi pri družbi IUS SOFTWARE že pred leti izdali disketo »Družinski pravnik«, so tudi že mnoge komercialne družbe v svetu pripravile odlične »inteligentne« uporabnine ali obrazce (na primer družba INform na portalu informiran.si), predvsem po posameznih področjih. Na Nizozemskem imajo ekspertni sistem za pravno pomoč na socialnem področju. Program uporabnika vodi od stopnje do stopnje, mu postavlja vprašanja in ga pripelje do neke koristne pravne informacije za nek konkretni primer. V Avstraliji so pripravili ekspertni sistem za rodbinsko in dednopravno področje, ki navzven morda deluje kot umetna inteligenca, vendar to ni…

Ekspertni sistemi (dosedanji) so namreč izrazito determinirani: temeljijo na (lahko sicer zelo strokovnem in razvejanem, predvsem pa uporabnem) diagramu pravil, vprašanj in odgovorov. Pri tem pa je bilo prav vse in do zadnje vejice določeno in postavljeno s strani ljudi, strokovnjakov, ki to področje dobro poznajo. Če so potrebne kakršnekoli korekcije (na primer zaradi odkritih napak) ali dopolnitve (na primer zaradi spremenjene zakonodaje), morajo vse to vnesti isti ljudje - avtorji, na enak način in v enaki obliki. Pri ožjih področjih in manjših količinah je to še obvladljivo, toda za bolj ambiciozne in širše (ali celo univerzalne) projekte, pa postane človeški faktor preveč pomemben in začne vnašati preveč svojih slabosti. Sistem sam pa je v bistvu povsem neinteligenten (celo »neumen«, če hočete) in zato posledično tudi neučinkovit ter komercialno ne-obetaven.

Če bi se kljub temu (po mojem mnenju prehitro) odločili za smer ekspertnih sistemov, potem bi jih morali izboljšati z najnovejšimi informacijskimi orodji za upravljanje z znanjem (knowledge management) in obvladovanjem velikih količin podatkov (data mining). Vendar so to bile doslej le splošne tehnologije, na pravnem področju pa bodo potrebne posebne rešitve, v smeri »razumevanja« pomena besedil in s tem resnične umetne inteligence.

In celo, če bi (pravzaprav bomo to vsekakor morali) določili vsa obstoječa pravna pravila nekega pravnega reda (n.pr. slovenskega) ter naredili takšen program, da jih bo v besedilih prepoznal (tudi brez tega ne bo šlo), bi to po večini definicij še ne bila umetna inteligenca! To bi bil šele umetni »piflar«, kot tisti študent, ki se zna vso snov le naučiti na pamet, pri tem pa nič kaj ne razmišlja…

Pri umetni inteligenci se mora subjekt (program, agent, robot) znati tudi – učiti - in temu ustrezno prilagajati. Če študent lahko hitro odkrije očitno napako v učbeniku in ve, da se občine ne da podedovati, mora to (za)znati tudi program, ki naj bi vseboval umetno inteligenco. Če umet(el)ni algoritmi ne bodo imeli s strani svojih ustvarjalcev (programerjev) vnesenega pravila, da ni logičen izraz »kazen izvršbe« (in ga velikokrat tudi res ne bodo imeli), potem bo program ta nesmisel lahko odkril v drugi fazi, s pomočjo – strojnega učenja (machine learning) in drugih metod umetne inteligence (teorija iger, statistične metode). Zelo enostavno povedano: ker računalnik ne bo podobne besedne zveze – »kazen izvršbe« našel v drugih pravnih dokumentih, se mu to ne bo zdel »običajen« izraz in bo na to tudi opozoril. Nasprotno pa bo izraze, katere bo našel na mnogih mestih in že kar praviloma, spoznal kot običajne in sprejemljive (na primer »se kaznuje za prekršek fizična oseba«), celo v primeru, če bodo napisani s pomoto (na primer »se kaznuje za prekršek fuzična oseba«)…

Torej: umetna inteligenca bo v pravo vpeljana tako, da bo računalnik v pravnih besedilih znal najti in prepoznati pravna pravila, vendar - z dodatno pomočjo posebnih tehnologij AI. Imel jih bo uskladiščena v bogati bazi pravnega znanja, ki bo hkrati služila tudi kot podlaga za delovanje raznih prav(n)ih ekspertnih sistemov in tudi za avtomatsko kreiranje novih pravnih besedil (predvsem osnutkov).

Sicer pa… velika opremljenost pravnikov z računalniškimi pripomočki (na katero prisegam) nikoli ne bo zamenjala človeka (pravnika) pri odločanju in bo še tako računalniško podprt sodnik še vedno odločil kot človek in ne kot stroj.

*Priporočeni link: http://www.ai-in-law.com/

Prodati za 1 milijon dolarjev ljubezenskih pisem

2008-10-12T20:01:00.001+02:00

Projekt »LLx – Aplikacija za Facebook« je bil v bistvu zasnovan že pred 20 leti! Takrat sem izdelal nekaj, kar je bilo še zelo pred časom (v DOSu, brez grafike, brez interneta, brez uporabnikov …) – Program za pisanje govorov GOVORNIK. Če ne verjamete, si oglejte članek v Mladini (tisti pravi Mladini iz časa slovenske pomladi), kjer je bila ta moja inovacija opisana …Približno 10 let kasneje sem Govornika posodobil in s pomočjo sodelavcev družbe IUS SOFTWARE tudi postavil na internet, kjer si ga lahko še danes ogledate*. Marsikoga je že do solz nasmejal, meni osebno pa se zdi še posebej dragocena zbirka izrazov socialističnega žargona. Stavim, da mladina že vsaj pri polovici pojmov ne ve, za kaj gre … Starejši pa se še dobro spominjamo, kaj je to »svobodna menjava dela«, kajne?

No, in danes ugotavljam, da bi bil prav Facebook idealno okolje za podobne »zafrkancije«, kot jih nudi Govornik. Glede na strukturo tega (mladega) družbenega (družabnega!) omrežja, bi bilo vredno najprej začeti z Ljubezenskim pismom.

Prilagoditev in izpopolnitev uporabnine GOVORNIK bi bila lahko zelo primerna za uporabo in marketing v okolju Facebook, kjer se nahaja že preko 60 milijonov ljudi. Ker so očitno mnogi pripravljeni plačati 1$ za »darilo« (navadno slikico), bi bili gotovo pripravljeni kupiti kakšno aplikacijo z mnogo več dodane vrednosti.

Ko sem to svojo idejo predstavil nekaterim svojim »FB prijateljem«, so bili takoj za to (posebno še FB prijateljice …) in odprli smo posebno zaprto Skupino (Secret Group) ter začeli zbirati ideje.

Predvideli smo postopen vstop na trg Facebooka, približno v naslednjih fazah (glede na rezultate in izkušnje iz prejšnje faze):
1. Ljubezensko pismo v slovenščini (enostavno, tako kot na Govorniku) – brezplačna uporaba
2. Ljubezensko pismo v angleščini (enostavno, prevedeno iz slovenščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno
3. Ljubezensko pismo v nekaj drugih jezikih (enostavno, prevedeno iz angleščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno
4. Ljubezensko pismo – bolj razvito, z več funkcionalnosti (različne nianse in razpoloženja, s pobranimi lastnostmi iz Facebooka) – nekoliko višja cena
5. Pogodbe in druge uporabnine – najprej v slovenščini, nato v angleščini in drugih jezikih (vključeno vse več znanja ter razvojnih rezultatov družb INform d.o.o. ter AI-in-Law Future Technologies Inc). Glavna prednost: moduli umetne inteligence!

Vedel sem, da je za uspeh projekta bistveno, da bodo njegovi (vsebinski) nosilci mladi ljudje, iz vrst bodočih uporabnikov (v prvi fazi ljubezenskih pisem). Oni bodo najbolje vedeli, kaj je za mlade zanimivo in pozornosti vredno, kaj pa »brez veze« in »beda« …

Formalni nosilki sta bili sicer družbi AI-in-Law ter INform d.o.o., ki pa sta večino aktivnosti zaupali tistim posameznikom, ki so se najbolje izkazali s svojimi idejami in aktivnostmi (organizacija, programiranje, marketing, besedila, prevajanje itd.). Predvideli smo možnost partnerstva v projektu, ki bo omogočalo % delitev prihodkov.

Prvi cilj (milestone): prodati za 1 MIO $. Nato sledi druga faza, ki bo v primeru uspeha potekala v okviru nove gospodarske družbe, s solastništvom najbolj uspešnih partnerjev.

Pred poletjem 2008 smo se vse zmenili, podpisali Dogovor o sodelovanju pri projektu in začeli z delom. Večina ustvarjalcev je bila pač študentov in jim je počitniški čas kar odgovarjal.

Pred časom mi je v Portorožu visoka EU funkcionarka povedala za nov način uvajanja projektov, ki bo v prihodnosti morda lahko nadomestil klasične razpisne postopke: »Competitive dialogue«. Pri velikih in zahtevnih postopkih (kar pa naš projekt sicer ni…) bodo ki sodelovanju povabili več konkurentov, na povsem transparenten način, jim dali vsa potrebna izhodišča (razpisno dokumentacijo) ter jih pozvali, naj kar začnejo z delom. Občasno bodo spremljali potek del (v našem primeru programiranja) in preverjali, kako zadeva napreduje. Končno se bodo odločili za tistega ponudnika, ki bo največ (in najhitreje) pokazal … Zanimiv pristop! Morda bi ga pa lahko uporabili pri našem znamenitem informacijskem sistemu za DURS?

Značilno za tak pristop je predvsem to, da morajo (vsi) kandidati kar precej »tvegati« oziroma (začeti) delati na svoj riziko: Nikakor ne morejo biti prepričani, da bodo posel tudi dobili. Jaz bi se na njihovem mestu tolažil s tem, da bi se pri tem vseeno lahko kar veliko naučili, pa morda svoje delo uporabili za kak drug soroden projekt…

*Priporočeni link: http://www.tomazic.info/govornik

Dva klika do 100-milijonskega trga

2008-10-12T19:59:00.001+02:00

Družbena omrežja, kot Facebook, lahko predstavljajo tudi velik podjetniški izziv, ki pa seveda zahteva povsem nov pristop. Najprej je potrebno najti (razumeti) bistvo nove »facebook« ekonomije, nato pa izdelati povsem nove in okolju primerne uporabnine (kako lepa beseda za tujko - »aplikacijo«) ter se tudi marketinga lotiti na povsem nov način …
Na prvi pogled gre pri družbenih omrežjih pravzaprav za eno veliko navlako in lahko bi kar zamahnili z roko in se strinjali tudi s tako precizno definicijo »facebook ekonomije« kot je tale: »How to make money by throwing crap at people.”

Jaz pa rajši gledam na ta fenomen pozitivno in zato vidim neskončne nove možnosti, tudi za (mlade!) slovenske podjetnike. Si predstavljate, da je pred vami ogromna tržnica (zaradi mene lahko tudi bolšji trg) s preko 60 milijoni možnih kupcev, oddaljenih le po nekaj klikov in sekund! Edina omejitev (in ovira do hitre obogatitve) je: vaša domišljija in iznajdljivost! Bojim se, da kaj takega (tako velike šanse tudi za majhne) ni nikjer drugje na svetu!

Ljudje so namreč pripravljeni kupiti (ali vsaj »kupiti«) prav vse, v določenih motivacijah in situacijah. V »resničnem« (bolje: materialnem) svetu bi glede tega lahko imeli celo kakšne moralne pomisleke – »Ali je pošteno, da jim prodajam tole kramo?«. Tule pa gre za tako nizke zneske (na primer 1$), da se lahko tolažimo z mislijo: »Ja, če so pa tako neumni, da plačajo za eno navadno .gif slikico en dolar, so si pa sami krivi.«.

In gremo lahko še naprej, tako kot gredo prodajalci daril (.gif slikic) in se iz naivnežev še malo ponorčujemo – tako kot se vsakodnevno avtorji popularne aplikacije »Gifts«: Ob (skrajno enostavni) slikici gumba napišemo: »Only 91.528 left!«, ob slikici banane pa: »Sold out!«. Ha, ha, ha, pa smo jih nafarbali. Če bodo pridni, bomo pa morda spet obnovili zalogo (slikic) banan in jih prodali še kakšnih 200.000 (po zelo ugodni ceni 1$ za kos). Navali narode!

Narod pa gleda, se zmrduje, klika naprej, pozabi, spet gleda, zavrne, gleda, pozabi, spet vidi, pa enkrat pač kupi … Kaj pa je to en dolar? Za rojstni dan kolegice … Pri plačevanju s kreditno kartico pa še malo zaokroži – navzgor – takole na 10$ /in jih ima še za 9$ v dobrem).

Čar je seveda v tem, da se gremo lahko take igrice v milijonski množici in še tako majhen odstotek (promil) prodajnega uspeha, lahko daje prav solidne rezultate!

Pri veliki večini Facebook aplikacij pa niti ni treba uporabniku česarkoli plačati s pravim denarjem (niti tistega 1$ ne). Menjalna enota je tukaj v glavnem klik (beri: pozornost). Podjetniki – avtorji uporabnin - pač že sami kasneje vnovčijo veliko zanimanje (število uporabnikov) za prave valute. Velika večina članov Facebooka se niti ne zaveda svoje pomembne vloge v tej novi ekonomiji, čeprav jo igra ves čas, od prvega do zadnjega klika. Če so dali podatek o svojem rojstnem dnevu, so s tem omogočili nekemu (komercialnemu) subjektu, da jim bo ob pravem času čestital, hkrati pa še kaj ponudil … Če jih zanima komični video, ga bodo morda poslali še svojim prijateljem in s tem obogatili verižni marketing neke multinacionalke …

Priznati je treba, da so takšna družbena omrežja, kot je Facebook (in sploh nova generacija interneta Web 2.0) dokaj demokratična in odprta za vse, tudi za izrazito podjetniške ambicije. V tem ogromnem oceanu je lahko ribič vsakdo, da si zna le ustvariti dobro mrežo in jo spretno uporabljati. Nosilci to celo vzpodbujajo, saj so pripravili posebna razvojna orodja - Facebook Platform, ki so vsakomur na voljo. Drugega jim tudi ne preostane, če želijo, da se bo omrežje razvijalo in širilo samo od sebe, izkoriščajoč ogromne inovativne potenciale »širokih množic«.

In smo spet pri bistvu fenomena novega interneta: izkoristiti velike ustvarjalne potenciale posameznikov, zbranih na enotni »platformi«, da se pospešuje osnovna (podjetniška) ideja. Tako kot uporabniki z novimi aplikacijami povečujejo privlačnost omrežja Facebook (in s tem polnijo mošnjičke njenih lastnikov), tako bodo lahko tudi (sami!) razširjali VAŠO aplikacijo, če bo le zadosti zanimiva, posrečena, ljubka, odštekana, uporabna (to je morda še najmanj pomembno) … in če boste na ta način privabili kakšen milijonček klikov, potem bo tudi v vaš mošnjiček kaj priteklo (če ne drugega od oglaševalcev) …

Ja, kot prave podjetnike je tudi nas zamikalo, da bi kaj priteklo tudi v naše mošnjičke … In smo si rekli: »Ja, če so pa nekateri pripravljeni plačevati po 1$ za navadne slikice, smo jim pa mi za ta denar sposobni nuditi kaj bistveno boljšega!«

In smo se lotili projekta LLx …

Koga ste pa vi danes kliknili

2008-10-04T12:40:00.002+02:00

Na Facebook sem vabil že pred nekaj meseci, kmalu zatem, ko sem se na to socialno omrežje priklopil. Sedaj, ko imam za sabo že veliko več vtisov in izkušenj (posebno pa še »prijateljev«), lahko takšno vabilo le še ponovim! V tem okolju sem precej zanimivih ljudi: spoznal; ponovno srečal; bolje spoznal; večkrat kontaktiral … pri tem pa dnevno za ta »luksus« ne porabim kaj dosti več kot kakšnih 10 minut (no, ja, morda 15?)…
Če ste samotarski in nedružabni, potem Facebook ni za vas. Če pa ste radoživi in odprti, potem se nam kar takoj pridružite! Ali se ni prijetno po koncertu na družabnem sprejemu malo sprehoditi med drugimi obiskovalci, pozdraviti znance, spoznati nove ljudi, se prilepiti h kakšni zanimivi skupini, prisluhniti zanimivim pogovorom (ali vsaj čenčam)? In Facebook je namenjen prav temu…

Priznam, da me na področju informacijskih tehnologij že dolgo ni nobena stvar bolj navdušila kot Facebook (morda samo še pojav interneta samega?). In potem seveda ne morem kaj, da ne bi navduševal še drugih…

Saj to ni edina oblika (danes tako modernega) družbenega mreženja (social networking), je pa verjetno najbolj dovršena in predvsem tudi že razširjena. Meni veliko pove že dejstvo, da je vstopil med solastnike (za več sto milijonov dolarjev) tudi Microsoft. Ali pa to, da sem že ob prijavi na Facebook tam našel 650 članov iz gimnazije Bežigrad. Tam je že tudi preko 350 »prijateljev« iz Pravne fakultete v Ljubljani, pa ne dosti manj iz Maribora. Prepričan sem, da se bo število slovenskih članov od preko 30.000 prav kmalu povzpelo na 100.000. To pa je že prav lepa zaloga potencialnih prijateljev! Zraven pa še na milijone drugih iz vsega sveta!
Vsak od teh udeležencev je le nekaj klikov in nekaj sekund oddaljen od mene! Ali ni to fascinantno?

Vem… vem…, takoj mi boste servirali cel kup pomislekov…

Zato pa vam jih nekaj kar takoj (za)vračam:

Kdor se boji razkritja svoje zasebnosti, si lahko namesti na stotine omejitev (tudi slike mu ni treba kazati, če si tega ne želi: mimogrede – tukaj so najprimernejši neokravateni, morda celo malo »odštekani« portreti).

Kogar motijo drugi sloji (na primer mladina s svojimi lahkotnejšimi in zabavnejšimi vsebinami), naj si izbira strokovne skupine (obstaja tudi že zelo razvita »Facebook Economy«). Jaz sem našel super skupino mednarodnih navdušencev za umetno inteligenco.

Kdor se boji, da bo izgubil preveč svojega dragocenega časa, naj se potolaži s tem, da Facebook lahko (praviloma) prav dobro funkcionira, če ga uporabljamo dnevno samo toliko, kot porabimo za eno kavico. Njegov fenomen je ravno v tem, kako učinkovit je in koliko časa nam (lahko!) prihrani.

Kogar je strah, da bi se težko vključil v nekaj čisto novega, naj mu zagotovim, da bolj enostavnega programa doslej gotovo še ni uporabljal! Pripravi naj si le eno (svojo) fotografijo, pa bo v 10 minutah že ON (»IN«).

Delodajalec, ki se boji, da bodo zaposleni zapravili preveč dragocenega delovnega časa, naj jim uporabo Facebooka pač prepove, oni pa se bodo lahko, tako kot doslej, igrali pasjanso in druge igrice iz 20. stoletja (dokler ne najdejo druge službe, pri delodajalcu, ki vzpodbuja uporabo inovativnih tehnologij).

Ljubezensko pismo - STRASTNO

2008-10-04T12:33:00.001+02:00

Predraga moja Marija, marija moja najdražja!

ah kar pustil bom tiste velike začetnice in vejice in pike in klicaje in vprašaje in slovnico in vsa pravila tega sveta

zakaj bi se trudil z nebistvenim bistvo pa je v tem da te neskončno ljubim in da te pogrešam in da si te želim in da si te bom vedno želel in bom vedno samo tvoj to sem ti želel povedati že neštetokrat ampak se nisem in nisem mogel odločiti bil sem reva ena navadna reva

dokler mi ni končno danes prekipelo dovolj je tega sem si rekel dovolj je teh muk in samozatajevanja in prikrivanja pravih čustev moram povedati mariji da jo ljubim moram ji to povedati

in sem se napil da pošteno sem se napil saj samo tako lahko pride iz mene parava resnica in vsa rasnica

to pa je draga moja marija da sem mpopolnoma naro nate in da ne mislim že čisto na nič drugega kot nate prosim usmili se me in me vsaj poslušaj vsaj enkrat v življenju potem me lahko tudsi zavržeš in se več ne ozreš na tega patetičnega bednika ki v življenju ni nič dosegel in tudi nima nobenega drugega cilja kot biti blizu tebe moja draga marija

kot vidiš sem se rres poštenio nalil ne niti napak nebom za sam+bo popravlajl zakaja ZAKAJ? saj si ne bom upal tega oddati…

Sem spez zamočil ane?

Oprosti Marija!

TVOJ Jože

Ljubezensko pismo - ROMANTIČNO

2008-10-04T12:31:00.002+02:00

Predraga Marija!

Sedim pred zaslonom in strmim v tvojo sliko (kot ponavadi ob tej uri).

Ker me pogled v tvoje obličje zaziblje v omamne fantazije, sem si tvojo fotografijo (tisto, katero imaš na svojem FB profilu) nastavil tudi kot ohranjevalnik zaslona… Tako se mi ni treba niti truditi z občasnim pritiskom na miško… Pojavijo se raznobarvni mehurčki in božajo tvoj obraz…

Ne upam se ti priznati, kako pogosto moram očistiti zamegljeni zaslon, saj se moje ustnice kar same približajo mrzlemu steklu s čudovito vsebino tvoje virtualne toplote…

Imam pač dobro tipkovnico, saj bi sicer gotovo že odpovedala zaradi prepogoste navlaženosti z mojimi solzami ginjenosti nad tvojo nebeško lepoto…

Poslušam glasbo – »FB Favourite music« - in si predstavljam, da med nama ni tega mrzlega stekla in kilometrov razdalje, temveč, da si pred mano ti, živa in prava, draga Marija…

… Da sediva ob lepo pogrnjeni in s svečami razsvetljeni mizi, na mivkasti plaži čarobnih Maldivov… in da je tvoj obraz rdeče ožarjen z zadnjimi žarki zahajajočega sonca…

… najine bose noge občasno hladijo valčki toplega morja… iz sosednje vasice pa odmevajo vabljivi zvoki zapeljive salse, katerim se kasneje gotovo ne bova uprla…

… kot tudi ne polni luni, ki naju bo proti jutru pospremila do najine kočice…

… najprej pa se posvetiva prijaznemu natakarju, ki nama je prinesel v izbor kar ducat omak za najinega jastoga…

… in s kozarčkom lokalne penine nazdraviva najini ljubezni…

… morda imava na rokah tudi dva nova, podobna prstana?...

Oprosti Marija, takole sanjarim skoraj vsak dan… in danes sem svoje najlepše misli prvič delil tudi s tabo…

Želim si, da bi se to enkrat tudi uresničilo!

Kaj pa ti?

Tvoj oboževalec Jože

Ljubezensko pismo - PRIZEMLJENO

2008-10-04T12:28:00.002+02:00

Draga Marija!

Verjetno te bo tole pismo presenetilo, vendar sem ga napisal po zares dolgem premisleku. Pravzaprav sem imel pripravljenih že kar nekaj verzij, nazadnje pa sem se odločil za enostavno – iskrenost. Strgal sem vse tiste prejšnje osnutke s sladkimi besedami in oguljenimi frazami (priznam, da sem nekaj celo prepisal iz nekakšnih »vzorcev« ljubezenskih pisem; vendar, prosim, da tega ne jemlješ kot nekaj slabega; iskal sem res najlepše besede, ki bi edine lahko izrazile moja čustva do tebe…). Da, v tej končni izpovedi, ne bo več nobenih fraz in prikrivanja… ampak ena sama resnica in iskrenost… če jo bom seveda uspel dokončati?

Marija, resnica pa je ena sama: da sem vate zaljubljen!

Tako, spravil sem na zaslon (in upam, da tudi do tvojih oči)…

Mi je že bolje. Poti nazaj ni več…

Saj sem se tudi na tale Facebook prijavil samo zato, ker sem vedel, da si tukaj tudi ti! Morda se ti bom v tem virtualnem svetu lažje približal in do konca povedal, kaj čutim? (Če bi te najprej nagovoril v realnem svetu, dvomim, da bi dokončal kaj dosti več, kot en stavek… potem pa bi se zmedel in stekel daleč proč…)

Tole omrežje je res kot naročeno za takšne zaljubljence, kot sem jaz. Kako bi se ti lahko tolikokrat na dan (da o noči niti ne govorim) približal, kot tukaj. Prijavim se gotovo vsaj po 20 krat na dan, in že vidim tvoj lepi obraz (prosim, ne spremeni slike na tvojem profilu vsaj še kakšno leto), takole vsaj za nekaj minut…

Seveda te nočem kaj dosti vznemirjati in tako ti za svojega oboževalca nit ne veš, kako velikokrat se vrača k tebi. Morda me med svojimi številnimi frendi niti nisi kaj dosti opazila?

Ne veš, kako sem bil srečen tisti dan, ko si potrdila, da me sprejmeš kot FB prijatelja! Za tebe je bilo to verjetno le hipno dejanje pritiska na tipko »Accept«, za mene pa začetek novega življenja…

Seveda si želim le tega, da bi me (vsaj delno) sprejela tudi v resničnem življenju… Za začetek (?) morda vsaj za kakšno kavico? Več si ta trenutek ne upam niti predstavljati… Saj je prelepo, da bi bilo res…

Če sem bil preveč predrzen, takoj zbriši tole sporočilo in mi ne dajaj nobenih upov za prihodnost… Odstrani me iz seznama svojih prijateljev, prosim te! Ne smem več imeti dostopa do tvoje bližine, niti v navideznem svetu ne…

Sicer pa morda pritisni le »Reply«…?

In še enkrat: oprosti za iskrenost!

Jože

Industrija računalniških iger

2008-10-03T07:27:00.002+02:00

Upam, da ste opazili, da je bil moj prejšnji prispevek (VP – 18) nekakšna humoreska … Če pa (bo)ste se predlaganega podjetniškega projekta kljub temu lotili, ne pozabite, kdo vam je dal idejo! Tokrat pa bom povsem resen, pa čeprav boste morda na začetku mislili, da spet nakladam … Opozoril bom namreč na velike možnosti, ki se potencialnim (mladim seveda) slovenskim (kot tudi vsem drugim, jasno) podjetnikom obetajo na področju računalniških igric …

Ta dejavnost (Game Industry«) je namreč po prihodkih že nekajkrat prehitela – verjeli ali ne – glasbeno industrijo! Ob vseh teh milijardah, ki se zapravijo (pardon: porabijo) za igre na računalnikih, CD-jih, DVD-jih, internetu, konzolah, mobilcih, … bi se lahko gospodarstvo neke majhne države (saj ste uganili, na katero mislim, kajne?) specializiralo le na tovrsten razvoj in proizvodnjo ter opustilo vse ostale dejavnosti, prišlo na prvo mesto po DBP in imelo zagotovljeno svetlo (in bogato) prihodnost tja v naslednje stoletje.

Značilno za področje računalniških iger je namreč to (in tako bo tudi še ostalo!), da se nenehno razvija in izboljšuje (v pogojih čiste konkurence). Igre so (in bodo) vse boljše in boljše! Liki so vse bolj realistični (ali pa fantazijski). Njihove kretnje vse bolj »naravne«. Njihova koža (pardon: površina) vse bolj razločna. Njihovi izrazi vse bolj zgovorni. Njihova okolica vse bolj zanimiva. Rastline vse bolj podrobne. Grafične zakonitosti vse bolj prepričljive. Bitke vse bolj zanimive … vojske vse bolj iznajdljive … Ja, seveda, tudi na tem področju bo (je) vse več umetne inteligence (ne samo na področju prava)!

Naj samo omenim tudi velike dobičke, ki jih zaradi takšnega nenehnega razvoja dosegajo veliki proizvajalci strojne opreme, ki bi sicer povprečnemu uporabniku prodajali računalnik na vsakih 10 let, zaradi sinergije z interesi softverašev, pa jih lahko dosti pogosteje. Danes ne diktirajo več razvoja procesorjev zahtevni direktorji in profesorji, zaradi Excelovih tabel, temveč njihove 6-letne hčerke, ki bi rade imele bolj gladko gibanje njihovih ljubljenčkov Simsih. Pa pustimo hardware tistim največjim …

Ogromne možnosti se danes nudijo sposobnim posameznikom na področju izdelave (novih) in izboljšave (obstoječih) računalniških igric! Vse, od same idejne zasnove, vsebine, »scenarija«, oblikovanja likov, njihove konstrukcije, vesoljskega (domišljija) in zemeljskega (foto in video) ozadja, animacije (HriBar), govora, mode, glasbe, zvočnih in svetlobnih efektov, do kakršnihkoli malih inovacij ter izboljšav …

Ko se bo iskriv mladenič enkrat naveličal samega igranja (in se bo morda zgražal nad neumno, vedno enako reakcijo sovražnikovega ostrostrelca), pa se bo morda podal na (še dosti bolj vznemirljivo) področje USTVARJANJA novih iger ali efektov. Dodaten stimulans bo lahko namreč tudi finančni!

(Občutljive osebe in mladoletnike opozarjam, da ta odstavek vsebuje izraze in pojme, ki niso za vsakogar primerni)
Kot na vsakršnem podjetniškem področju, pa bo seveda bistvena samoiniciativnost! Če je naš mladenič opazil, da kaplje krvi, ki škropijo iz svežih strelnih ran, niso dovolj prepričljive, ker ne puščajo sence, se bo morda lotil tega novega problema in izdelal dodaten algoritem, ki bo odslej omogočal še bolj doživete prikaze raztreščenih trupel – grdih pošasti iz vesolja. Stavim, da bi lahko pri proizvajalcih raznih »streljačin« za svoj skromni prispevek k večji realnosti prikazanih dogodkov zaslužil kar nekaj tisočakov.
(Konec odstavka z morbidno vsebino)

Opazil sem, da se je že kar nekaj slovenskih družb začelo (uspešno) ukvarjati z igračarskim podjetništvom. Upam, da bo tega vse več in več, saj priložnosti za zaslužek na tem področju ne bo nikoli zmanjkalo. Pa ne le za razne manjše dopolnitve in podizvajalske vloge, temveč tudi za samostojne projekte!

Simpatičen mi je tale primer, ki predstavlja novost le v smislu poslovnega pristopa (modela). Njegovi nosilci so izkoristili stanje (nezadovoljstvo uporabnikov), ko je potrebno (še vedno) igre najprej namestiti (kako primeren slovenski izraz za »inštalirati«!) na lokalni računalnik, pred tem pa ponavadi tudi prenesti (download), včasih celo resetirati računalnik, se prijaviti, … tako da te »že vse mine«, ko se igra lahko začne …

Pri »InstantAction«* pa so igre v celoti (prilagojene) na internetu. Uporabniki ne obremenjujejo svojih računalnikov, vse gre preko brskalnika. No, saj takšnih primerov je(bilo) že veliko, posebno za otroke (usedejo se za računalnik, »poguglajo« najljubše igrice in igrajo), tule pa je še nekaj drugih zanimivih trikov…

Uporabnikom njihovih igric nameravajo najprej »priti pod kožo«, zato je na začetku vse brezplačno in zelo enostavno. To je pravi (sodobni) pristop! Pritegniti pozornost! In kako kasneje zaslužiti? Oni že vedo! Morda bodo prodajali nove vrste minometalcev, ki bodo močnejši od običajnih (brezplačnih)? Morda se boste lahko malo nališpale in zamenjale vedno enake kostume? Morda se vam bodo odprli povsem novi svetovi? Če boste do takrat že dovolj zasvojeni, boste že plačali kakšen dolar ali dva …

Predvsem pa imamo pred sabo (spet) eno novo kategorijo (poslovni model) – »social gaming« … Če bi le z enim samim klikom lahko na hitrico povabili oddaljenega kolega (v drugi službi), da se vam pridruži pri iskanju izgubljenega zaklada, zakaj pa ne? Za oba je pripravljena tudi že posebna (EXIT) tipka, če se prikaže vaš (njegov) šef …

*Priporočeni link: http://www.instantaction.com/

Čas je za (enostavne) e-Volitve

2008-09-23T18:12:00.001+02:00

Tako, kot je Vlada v preteklem mandatu pogumno poenostavila napoved dohodnine in celotni davčni postopek, lahko nova do naslednjih volitev modernizira volitve ter hkrati s tem prihrani tudi velika proračunska sredstva. Možnost za to je nastopila s trenutkom, ko ima večina volilnih upravičencev dostop do interneta…
Vzorcev pa ni potrebno iskati kjerkoli v tujini (še najmanj pa v Ameriki, kjer se svojih nerodnih volilnih strojev še dolgo ne bodo znebili), ampak lahko sami pridemo do najbolj enostavnih (in s tem najboljših) rešitev. Ne rabimo pa prav nobenih posebnih naprav, niti računalnikov ne (saj jih lahko na volišče za tisti dan prinesejo iz občine ali krajevne skupnosti).

Takole:

Vsakemu volilnemu upravičencu država pošlje zaprto kuverto z vabilom in njegovim unikatnim geslom (samo za te volitve ali referendum) ter informacijo o spletnem naslovu, kjer se lahko voli.

V določenem obdobju (na primer v enem tednu) lahko volivec odda svoj glas na najbolj enostaven način (seveda od doma ali od kjerkoli; tudi iz tujine), tako da vnese svoje geslo in izbere stranko. To se seveda takoj evidentira in ponovno ne more več glasovati, niti preko interneta, niti na volišču.

Zadnji dan glasovanja (ponavadi ob nedeljah) je odprto tudi nekaj »dežurnih« volišč (teh bo potrebno vedno manj), kamor lahko pridejo volit vsi tisti, ki tega ne morejo narediti sami preko interneta. Volilni odbor ima namesto pismenih seznamov pred sabo na mizi računalnik, povezan s centralnim strežnikom in tako lahko zavrne vsako morebitno ponovno glasovanje.

Na volišču se lahko glasuje preko interneta ali na star način. Za volivce, ki ne bi znali sami glasovati preko interneta, so na voljo še vedno klasične glasovnice, katere na koncu volilni odbor vnese v računalnik (teh pa bo vedno manj in manj).

Tako smo ohranili enako možnost glasovanja za vse državljane, hkrati pa smo naprednemu delu naredili veliko uslugo: ni jim več potrebno hoditi na volišča, lahko pa glasujejo tudi če so na potovanju.

Lahko samo ugibamo, koliko hitreje bomo prišli do rezultatov in koliko stroškov (manj ljudi za pripravo volišč, za štetje in pisanje poročil) bo s tem prihranjenih.

Sedaj pa k pomislekom:

Glavni je verjetno v tem, da s takšno rešitvijo nismo zagotovili, da bo v vsakem primeru glasoval volivec sam, saj bi lahko svoj glas komu odstopil ali celo prodal. Tehten pomislek!

Pa vendar ne tako usoden, če dobro pomislimo.

Predvsem je v Sloveniji danes demokracija že dokaj zrela. Velika večina ljudi ne bi niti pomislila, da bi svoj glas komu odstopila, saj bi jim bilo to »pod častjo«. Vsekakor pa ne bi mogli pričakovati masovnega trgovanja z glasovi. Saj takšnega bi lahko tudi preprečili. Enostavno (za vsak slučaj) z zakonom prepovemo prenašanje (ali celo mešetarjenje) glasov in uvedemo kazen za kršitev (kot je to na primer za kršitev volilnega molka). Ker tega ne bi bilo dovoljeno javno početi ali celo oglaševati, bi bili primeri neodgovornega prenosa volilnega glasu res izjema. Teoretično pa je to tako ali tako možno tudi že sedaj, saj poznamo primere (zelo redke izjeme), ko so komu ponujali po nekaj evrov, da bi glasoval (mislim, da na referendumu) po nareku, to pa preverjali tako, da je moral »prodajalec« (z mobilcem) obkroženo glasovnico fotografirati in tako dokazati, da je izpolnil svojo »pogodbeno« zavezo.

Še pred časom bi bilo veliko tudi čisto tehničnih pomislekov, predvsem glede zanesljivosti, varnosti, e-podpisovanja itd. danes pa je vse to že rešljivo. Če se dnevno prenašajo ogromna bančna nakazila, odvajajo davki in vlagajo bilance, potem tudi za en glas navadnega državljana ne bo kaj usodnega. Morda bi bila kuverta z geslom lahko priporočena, vendar verjetno tudi to ne bo nujno…

Če bi bilo le preveč pomislekov zaradi tako enostavnega sistema, kakršnega predlagam, so možne tudi nekoliko bolj »zanesljive« (komplicirane) rešitve, kot na primer v Estoniji, kjer so e-volitve že izvedli - na lokalnem nivoju. Uporabili so pač glasovanje s pomočjo osebne izkaznice, ki je hkrati tudi »pametna kartica«. Čeprav jaz kakšne posebne prednosti tukaj ne vidim (nastopijo pa spet novi problemi, ker na vsakem računalniku kartice pač ne moremo uporabiti), saj nekdo lahko svoj glas »prepusti« drugemu tudi tako, da mu »posodi« kartico za glasovanje…

Ko bo enkrat zaživel takšen način e-Volitev in se bodo uveljavili tudi e-Referendumi, se bodo oblasti lahko (morale?) večkrat odločile, da povprašajo svoje državljane, kaj menijo o določenem vprašanju.

To bo samo dobro za vse bolj pomembno e-Demokracijo!

*Priporočeni link: http://www.vvk.ee/engindex.html

Nepremočljive knjige

2008-09-21T19:31:00.001+02:00

Ste se že kdaj namakali v kakšni banji, kjer je bilo prav prijetno, ste se pa vendarle dolgočasili? Ste že kdaj zdolgočaseno sedeli v kakšnem jaccuzziju (doma, v termah ali celo na križarjenju), pa niste vedeli, kako se tudi razvedriti? Bi vam prijalo ure in ure sedeti na peščeni plaži z nogami v vodi in brati napeto kriminalko? Ali pa brati celo na pozibavajoči se blazini, drvečem čolnu ali mokri jadrnici?
Jasno da to ne gre! Ker se knjige ne smejo zmočiti (ali zamazati z oljem za sončenje …).

Rešitev je v novem izdelku: »Water-proof Books«™ - »Nepremočljive knjige«™

Tako, kot ste doslej pri nakupu knjige izbirali med trdo in mehko vezavo ter žepno izdajo, pa bodo v prihodnosti imeli v (boljših) knjigarnah, letaliških prodajalnah, hotelskih trgovinah, turističnih krajih, stojnicah na plaži itd … knjige z (o)znako(m) »Water-proof Books«™, katere boste lahko brez skrbi in povsem sproščeno brali, zamazali, prali ter namakali v vodi.

Za izvedbo te moje genialne podjetniške ideje, katero pa vam velikodušno podarjam, je potrebno storiti le nekaj enostavnih korakov, po naslednjih navodilih:

1. Čim prej prijavite patent in registrirajte blagovno znamko (kdor bo čakal na ponedeljek, bo mogoče že prepozen, zato priporočam spletno prijavo). Ne varčujte z denarjem in patentirajte v vseh državah, razen morda v Mongoliji …
2. Poiščite kakšnega dobrega inženirja (kemijske, grafične ali papirniške smeri), da se bo lotil tehničnega problema: kako izdelati nekaj papirju podobnega, kar pa se lahko brez posledic zmoči … Po mojem mnenju bi bila to neke vrste plastika ?
3. Poiščite malo bolj napredno tiskarno, kjer vam bodo naredili prototip. Knjiga mora navzven izgledati povsem enako, kot če bi bila iz papirja, vključno s platnicami.
4. Namakajte jo vsaj dve uri v banji, od tega pol ure pod močnim curkom vode. Ta faza testiranja je zelo pomembna, tako rekoč kritična točka projekta! Če vam bo knjiga razpadla, se vrnite na točko 2.
5. Poiščite kakšnega pravnika, da vam bo pripravil predlog franšizne pogodbe, katero boste ponudili običajnim založnikom: knjige naj tiskajo tako kot papirnate, le da mora biti na teh novih oznaka »Water-proof Books«™ in da vam pripada 5% od prodajne cene …
6. Ko boste imeli podpisanih dovolj franšiznih pogodb (na primer z Mladinski knjigo, GV Založbo, od tujih pa priporočam predvsem Amazon), najemite še kakšnega ekonomista, da vam izdela poslovni načrt, ustanovi podjetje ter opravi druge formalnosti …

Poslovnega načrta se sicer lahko lotite tudi sami … V tem primeru vam bodo prišli prav tile napotki:
http://www.mta.ca/rendezvousbiosciences/day3panel-ppt/Roger%20Bernier.ppt

Nekaj prednosti in nekaj pomanjkljivosti:

PROs: Ogromen (globalni) trg. Doslej brez konkurence. Milijonski profiti. Možnost razširitve od knjig tudi na revije.

CONs: Hitra obogatitev (slovenski sindrom): ljudje vam bodo zavidali; morda vas bodo celo označili za tajkuna; nadležni mediji; psihološke težave.

Morda še namig za tako imenovano »Exit Strategy«: ne najemajte kakršnihkoli kreditov, ne podpisujte nobenih dokumentov, nikomur nič ne zaupajte !

Pa veliko uspeha!

*Priporočeni link: http://www.tomazic.info/images/10a.jpg

Koga naj volim?

2008-08-31T11:03:00.001+02:00

Na to pomembno vprašanje, ki se nekaj tednov pred volitvami postavlja kar kakšni tretjini volivcev, bo odslej lahko pomagal odgovoriti tudi računalnik. Pripravili smo namreč spletno uporabnino "Koga naj volim?", kjer uporabnik lahko preizkuša sorodnost njegovih stališč in vrednot do aktualnih družbenih vprašanj – s stališči političnih strank…

Za začetek je pripravljenih 15 kartic s povsem jasnimi vprašanji (na primer glede uvedbe kazni dosmrtnega zapora) ter dvema nasprotnima odgovoroma (skrajni stališči) ter drsnikom, ki prikazuje pomembnost tega vprašanja.

Na začetku akcije so dobile politične stranke enake vprašalnike, preko katerih so lahko odgovorile, kakšna so njihova stališča glede posameznih vprašanj (tako, da so se med obema skrajnostma pozicionirale z vnosom številke od 1 do 100) in kako pomembna se jim zdi ta tema (z vnosom številk od 1 – nepomembno, do 200 – zelo pomembno).

Ko sedaj uporabnik na spletu odgovarja na vseh 15 vprašanj (tako, da z drsnikom določa stopnjo (ne)strinjanja in stopnjo (ne)pomembnosti problematike), se njegovi odgovori primerjajo s stališči strank in tako se na koncu ustvari »lestvica« strank glede na podobnost (sorodnost) stališč z bodočim volivcem.

Za vse tiste, ki so bili doslej še neodločeni, koga bodo volili, bi si težko predstavljali boljši nasvet, kako naj oddajo svoj glas.

No, jaz si že predstavljam, kako bi se dalo aplikacijo še bistveno izboljšati, v smeri (še) večje objektivnosti in si bom po svojih močeh prizadeval, da bo pri naslednjih parlamentarnih volitvah (upam, da šele čez štiri leta!) to že možno.

Potrebno bo namreč dodati še objektivne, zunanje, stvarne pokazatelje stališč (in tudi aktivnosti!) političnih strank, predvsem parlamentarnih. Predvolilne obljube (parole) sicer nekaj že povedo o usmerjenosti in ideoloških izhodiščih strank, vendar pa se praktično delovanje od tega dostikrat precej razlikuje.

Glede na to, da sem trden vernik v naraščajočo pomembnost umetne inteligence v prihodnosti (predvsem seveda na pravnem področju, vendar tudi na vseh drugih), sem prepričan, da bi bilo možno s kvalitetno obdelavo vseh dokumentov ter magnetogramov Državnega zbora (in vse to JE že danes dosegljivo v digitalni obliki) preteklega štiriletnega mandata, priti do ogromno zaključkov o tem, za kaj so poslanci posameznih strank glasovali, predlagali, nasprotovali, podpirali, vlagali, dopolnjevali itd.

Tako pridobljene matematične ponderje bi bilo potrebno dodati (korigirati) k uradnim predvolilnim stališčem, obljubam ter napovedim političnih strank in takoj bi dobili (še malo) bolj zanesljiva priporočila o tem, za koganajvolim.si…

Naj opozorim še na eno pomembno odliko opisane uporabnine. Presenetljivo (za politično področje) je povsem nevtralna glede na običajne politične opredelitve, kot so desno – levo, napredno – nazadnjaško, liberalno – konzervativno itd. Teh pojmov vprašalnik sploh ne vsebuje in jih boste zaman iskali. V bistvu smo jih tudi skrili, saj bodo drsnik enkrat odločno postavili na desno stran tisti, ki so sicer prepričani levičarji, drugič pa desničarji z največjim užitkom na levo…

In prav je tako. Ljudje smo svobodna bitja in se tudi glede političnih vprašanj ne moremo (smemo) vedno opredeljevati le tako, kot se (naše) stranke. Če se morda (pogojno označene) tipične leve stranke v neki državi zavzemajo na nižje zaporne kazni, pa ima kakšen posamični levičar gotovo pravico, da pa se mu zdi boljši dosmrtni zapor. In če verjetno (pogojno označene) tipične desne stranke ne podpirajo porok istospolnih partnerjev, imajo pa gotovo posamični njihovi člani in simpatizerji do tega vprašanja lahko drugačno stališče.

Če se bo »računalniško svetovanje« volivcem v prihodnosti še bolj(e) razvilo (in jaz sem prepričan, da se bo!) in bo možno izpolniti še precej več kot 15 kartic, potem bo morda prišlo tudi do zanimivih situacij, ko bo marsikateri uporabnik spoznal, da doslej morda sploh ni glasoval za pravo stranko!!!! Da je le nasedal lepim besedam in karizmi voditelja? In da dejansko njegove vrednote in stališča bolje zastopa neka druga stranka, ki pa morda ni imela tako dobrih »piarovcev«…

Skratka: tudi na področju e-Demokracije se bo zgodilo še marsikaj zanimivega in koristnega…

*Priporočeni link: http://www.koganajvolim.si/

Vse slovensko pravo na obesku za ključe

2008-08-27T08:59:00.001+02:00

Ko se lotevamo ambicioznega projekta umetne inteligence, po katerem bi v digitalno (računalniško) obliko spravili (tudi) pomenski del prava (z vsemi pravnimi pravili vred), potem se nam upravičeno zastavi tudi vprašanje o možnem obsegu takšne na novo ustvarjene (ne več samo podatkovne) zbirke znanja …
Temeljit premislek pa nas pripelje do zapeljive pomisli, da bi dobro organizirano ter kvalitetno obdelano celotno znanje o pravnem sistemu ene države lahko stisnili kar na – eno samo zgoščenko – posledično pa tudi na USB obesek za ključe?

Kakšen bi bil lahko obseg (teža) celotne pravne vede neke države, n.pr. Slovenije … In kje bi lahko bolj(e) obvladali pravo, kot na Pravni fakulteti? Saj tam ga pravniki tudi predavajo ... Seveda pa toliko spet ne bom poenostavljal, da bi iskal razliko v teži med brucem in diplomiranim pravnikom… Konec koncev študentke v teh letih pazijo na postavo in bi na rezultate vplivali še drugi dejavniki …

Kje je meja med navadnim (»normalnim«) človekom in pravnikom? V diplomi! Pravi Pravnik je tisti, ki je prebral vse pravne UČBENIKE, poslušal vsaj nekaj predavanj (ZAPISKI), spoznal nekaj PREDPISOV in morda še kakšen JUDIKAT – in potem na izpitu to tudi dokazal.

Po tej logiki lahko pridemo tudi do nekaj kvantitativnih ocen, seveda ne v KG, temveč v MB. Zložimo skupaj vse učbenike Pravne fakultete, jih skeniramo, OCR-amo, podobno storimo z zapiski, glede ostalega pa vzamemo kar točne podatke iz IUS-INFA …

Ob tem naj opozorim na to, da golo besedilo v digitalni obliki, očiščeno raznih oblikovnih dodatkov, predstavlja presenetljivo majhen obseg glede na današnje spominske kapacitete naše računalniške opreme! Obligacijski zakonik obsega 614 kB. Povprečen učbenik kakšen MB (manj kot ena sama fotografija iz sodobnega žepnega fotoaparata). Tako imate lahko že na obesku za ključe po nekaj sto knjig (učbenikov) …

Čistopisi vseh veljavnih predpisov obsegajo manj kot pol Giga (= 500 MB), relevantni judikati pa dva- do trikrat več. Zbirka strokovnih člankov iz preteklih let lahko obseg še poveča, po drugi strani pa lahko velik obraten učinek dosežemo z »zipanjem« …

Hitro lahko ugotovimo, da bi na eno zgoščenko (DVD) zlahka spravili VSA pravna pravila nekega pravnega sistema. Toda – ali je to tudi že znanje? Seveda ne! To so le goli podatki. Znanje je potrebno iz njih šele izluščiti (knowledge extraction), ga na nek način (znati) interpretirati. Poudarjam: na nek način – do neke mere – kolikor se mehanično to sploh da. Toliko, da takšno »znanje« lahko predstavlja dober pripomoček in koristno orodje – povprečnemu uporabniku, pravniku, sodniku. Pri tem se dobro zavedam velikega pomena pravnega občutka (ali kot nas v svoji kolumni na IUS-INFU večkrat opozarja prof. Miro Cerar: das Rechtsgefühl).

Ker bodo meta podatki (takšni, ki vidno besedilo sicer bogatijo, vendar se pri branju “ne vidijo”) gotovo za nekajkrat povečali obseg celotne podatkovne zbirke o nekem pravnem sistemu, si ne upam trditi, da bi že danes lahko celotno pravo stisnili na eno zgoščenko (DVD), upam pa si napovedati, da bo že ob kateri od prvih naslednjih generacij teh prenosnih medijev zagotovo možno “celotno pravo” nositi s seboj – ne samo v glavi, temveč tudi - v žepu.

Iz svoje kože pač ne moremo … In tako tudi mene vsakršna podjetniška razmišljanja slej kot prej privedejo na pravno področje. Sem pač pravnik in podjetnik. Ampak čisti »fah idiot« pa tudi nisem … in občasno dobim tudi kakšne ideje iz ne-pravniškega področja …

Eno vam bom, zvestim bralcem v zahvalo, razkril v naslednjem prispevku. Ampak – pozor! To bo ena prav zares odlična in še neizkoriščena podjetniške ideja, Vredna takole … kakšnih 50 MIO EUROv … Pričakujem, da mi bo prisvojitelj (kar izrecno dovolim) priznal vsaj kakšnih 5% od čistega zaslužka …

Ste radovedni, zakaj se potem realizacije ne lotim kar sam? Zaradi prezasedenih kapacitet! Pomanjkanje resursov …

Lahko mi zaupate, da bom kot dober patriot dal nekaj prednosti slovenskim podjetnikom: preden bo moja kolumna prevedena v še kak drug jezik (to pa bo gotovo šele čez nekaj mesecev), imajo lahko slovenski podjetneži že narejen poslovni načrt, morda pa tudi že prototip izdelka ?

*Priporočeni link: http://www.tomazic.info/govornik/Default.htm

Umetna inteligenca za telebane

2008-08-21T19:45:00.001+02:00

Leta 2006 sem na internetu objavil svojo podjetniško iniciativo (glej originalno besedilo povzetka**) in pri tem naletel v mednarodnih krogih na tako dober odziv, da smo še istega leta ustanovili družbo »AI-in-Law Future Technologies Inc«, ki se ukvarja z uvajanjem umetne inteligence v pravo …

Čeprav je bila družba* ustanovljena v ZDA, pa so njeni glavni partnerji in sodelavci iz Evrope in sicer iz Slovenije, Nizozemske, Madžarske in Italije. Ker bo šlo za visoko inovativne tehnologije, ki zahtevajo zelo visoko stopnjo zaščite industrijske lastnine (vključno s patentiranjem programskih rešitev in algoritmov), je bila njihova ocena, da je to trenutno bolje in lažje doseči v ZDA, poleg tega pa je na tem trgu čutiti tudi največji interes za komercialni razvoj družbe in celo oploditev s tveganim kapitalom.

Družba AI-in-Law bo skušala s pomočjo pretežno pravniških timov zgraditi (dopolniti že obstoječe) pravne ontologije (najprej splošne, kasneje pa tudi za posebna področja), tako da bodo programerji lahko iz besedil (celotne) zakonodaje in judikatov (preteklih sodnih odločb) potegnili pomen vsakega posameznega stavka. Z jezikovnimi tehnologijami se ne bodo ukvarjali, temveč bodo uporabili (kupili) že odlične rezultate (pri nas je to družba Amebis), ki so doseženi že skoraj v vseh pomembnejših jezikih. Del tega bo tudi izražanje v »naravnem jeziku«, kar bo kasneje omogočilo, da bo uporabnik svoj (pravni) problem vnesel opisno in neformalno, v obliki poljubnih stavkov.

V drugi fazi bodo s pomočjo specialnih tehnologij (že razvite splošne umetne inteligence), predvsem »strojnega učenja« še zelo izboljšali odstotek točnosti pri (raz)poznavanju besednih in stavčnih povezav. Tu si bodo pomagali z obstoječimi pravnimi slovarji in tezavri, predvsem pa tudi s statistiko (pojmov, ki se ponavadi in normalno pojavljajo skupaj). Vse to jim bo omogočilo, da bodo v bistvu zelo obogatili praktično vrednost besedilnih podatkovnih zbirk.

Tako obogatene zbirke (sedaj že tudi ZNANJA) bodo služile za številne druge koristne namene in projekte, od katerih bo »matična« družba AI-in-Law razvijala le nekatere, praviloma pa jih bodo uporabljali drugi subjekti, na podlagi dokumentacije, specifikacije in navodil osnovnega razvojnega sistema.

Moduli umetne inteligence (temelječi na obogatenih zbirkah pravnega znanja) bodo lahko koristno uporabljeni prav pri vsakem projektu modernizacije (kateregakoli) sodnega sistema, saj jih bodo izvajalci lahko uporabili za izdelavo ekspertnega sistema za spremljanje sodnih postopkov. Krona tega bo gotovo na koncu, ko bodo sodniki lahko s pomočjo računalnika dobili osnutek (predlog, katerega bodo lahko sprejeli, zavrgli ali dopolnili) sodbe z obrazložitvijo.

Podobno (ali pa še bolj) uporabni bodo moduli AI (kot obogatene zbirke pravnega znanja) na področju javne uprave in drugih zahtevnih sistemov množičnega komuniciranja z uporabniki. Vloge v elektronski obliki so (le) prvi korak … do končnega cilja, da vlagatelj dobi tudi kvalitetno in hitro rešitev.

Ko bodo celotne zakonodaje posameznih držav (EU) obdelane in obogatene z znanjem (meta podatki), jih bo tudi lažje med seboj primerjati in usklajevati (s predpisi EU). In ker bodo takšni sistemi med seboj povezani, bo neprimerno lažje naprej graditi kvalitetne in kompatibilne pravne sisteme. Ob spremembi enega (člena) zakona, bodo na več mestih zasvetili rdeči gumbi: v upravnem postopku za izdajanje potnih listov, v spletni aplikaciji za izvršilne predloge, v komercialnem programu za odvetniške pisarne, v službi za evropske zadeve, v mednarodnem programu za medsebojno obveščanje državnih tožilstev itd.

Jasno je, da se bo uporaba umetne inteligence v pravu, od zakonodajnega postopka naprej, poznala tudi pri kvaliteti, saj bo v pravnih predpisih ter sodnih in upravnih odločbah manj leporečja, nejasnosti, dvoumnosti, napak, podvajanj, itd.

Družba AI-in-Law je svoje vmesne rezultate (po dveh letih petletnega projekta) tudi že javno predstavila na pomembni in odmevni mednarodni konferenci »e-Pravosodje & e-Pravo 2008«, katero je organizirala Slovenija v okviru predsedovanja EU. V Portorožu so bila vsa predavanja strokovnjakov družbe AI-in-Law pred 400 udeleženci sprejeta z velikim zanimanjem in odobravanjem.

Bil sem zelo ponosen, ko sem videl, da smo Slovenci enkrat za spremembo uspešno nekaj »učili« informacijske strokovnjake iz Avstrije, Nemčije, Francije, Velike Britanije, Španije …

**We plan to connect the best researchers and developers from various countries on the field of AI & Law with investors who believe that well planed and produced modules of AI could be of great value for different future (say - 5 year) projects involving e-justice, e-administration, e-forms, e-legislation, online created documents, etc. The newly established company will try to take and maintain the leading position in this area of endless opportunities. We truly believe that this practical collaborative approach would first of all raise general awareness about tangible benefits AI would bring into the legal world, and secondly, motivate investors to help with the current and future projects and research.

Brez umetne inteligence je računalnik neumen

2008-08-18T17:22:00.002+02:00

Pred nami je največja revolucija na področju iskalnih strojev! Dosedanja gola zaporedja znakov (strings of characters) v besedilih se bodo dala računalniku prepoznati s pomočjo vse bolj razvite umetne inteligence. Potem ne bo več tako usodnega pomena, če smo pri iskanju izbrali ustrezne »ključne besede«, saj bo bolj pomemben POMEN besedil (tudi iskalnega izraza), kot pa znaki s katerimi so napisani …

Bolj kot razvijamo in obvladujemo informacijske tehnologije, bolj spoznavamo, kako fantastično razvita in popolna s(m)o že milijone let delujoča živa bitja - in mi ljudje, kot krona stvarstva še posebej. Sedaj, ko imamo že super hitre procesorje, gigabajtne nosilce »spomina« in celo terabajtno svetovno omrežno podporo, uspevamo počasi (in zelo nezanesljivo) računalniško prepoznavati obraze na (ustrezno kvalitetnih) slikah, kar je sicer prava malenkost za vsakega povprečnega otroka, pa čeprav tudi preko človeškega očesa informacije pridejo v možgane preko tisočih pikčastih impulzov (v bistvu tudi digitalnih) …

Družbe, kot Riya*, ki so doslej uspele še najbolje spoznati vsebino slik (»Visual Search«), se hvalijo s tem, da so še največ dosegle na enem od področij umetne inteligence – »computer vision«. Slike, katere mi spoznamo in »razumemo, sprejmemo« v sekundi, morajo računalniki najprej spremeniti v matematične algoritme in šifre (povprečne slike jih imajo vsaka po 6.000), nato pa se začne strašno komplicirano »računanje« zato, da bi se našle znane in smiselne kombinacije … In če naj bi nek obraz prepoznali za potrebe bio-metričnih potnih listov, potem je treba dobljene kombinacije primerjati še s tisoči in tisoči drugih slik … (kar mi spet naredimo ponavadi kar mimogrede, ko se spomnimo znanca izpred 10 let) …

Na vizualno področje sem opozoril zato, da bi si lažje predstavljali, na kakšen zapleten način mora »neumni« računalnik začeti delovati tudi na področju besedil. Zaporedje črk in drugih znakov je potrebno najprej »na grobo« spoznati in razdeliti na besede in stavke. Umetna inteligenca je potrebna od tu naprej, začenši z že dokaj razvitimi jezikovnimi tehnologijami. Visok nivo (formalnega) prepoznavanja besedil tudi v slovenščini si lahko ogledate pri Microsoftovih orodjih v Pisarni – Office 2003, kjer vam računalnik lahko že kar koristno pomaga pri odpravljanju slovničnih napak.

Trdo delo pa se tu seveda šele začenja: ugotoviti, kaj besedilo POMENI, in to potem povezati z drugimi ustreznimi pojmi in besedili. Za to pa je potrebno (biti vključeno) že zelo specifično znanje. Umetna inteligenca na področju medicine (ki je tudi že precej razvita), mora povezati težave s krvnim pritiskom z (ne)primerno prehrano in z ustreznimi terapijami in zdravili.

Nepogrešljivi iskalni stroji doslej niso imeli ustreznih rešitev, niti vključenih elementov umetne inteligence. Google bi nas na področju medicine verjetno hitro pripeljal tudi od visokega pritiska do ustreznih zdravil (s plačanimi oglasi). Za splošno iskanje je tudi to ponavadi dovolj, nikakor pa ni to prava smer za bolj zahtevno in kvalitetno iskanje – predvsem tudi ne na pravnem področju. Z vidika iskalnika je namreč celotni internet ena sama ogromna zakladnica najrazličnejših besed (na določenih straneh), skupaj s povezavami med temi besedami in stranmi. Pa prav nič več!

Upam si celo trditi, da še tako izpopolnjen(i) iskalnik(i) á la Google predstavlja(jo) povsem neustrezno smer (»dead end«) nadaljnjega razvoja obdelave informacij, razen seveda, če jim bodo določili povsem novo arhitekturo. Kot si lahko predstavljate, bodo morali pri (zasnovi in) izdelavi novega (pravega) iskalnika na medicinskem področju sodelovati predvsem zdravniki, na pravnem pa – predvsem pravniki. Med bilijoni in bilijoni besed (pogosto obdanih z morjem navlake) bo možno dobro informacijo najti le z uporabo pravega ZNANJA (ki pa doslej ni bilo ustrezno vkomponirano v iskalnike).

Imamo srečo, da je prav pravo eno od najbolj ustreznih področij človeške dejavnosti za obvladovanje s pomočjo računalnikov, saj se študentje na nek način vsa leta študija učijo predvsem raznih PRAVIL.

S pomočjo umetne inteligence bo torej potrebno najprej vsa ta pravila (in njihove povezave) predstaviti računalniku, ki bo odslej znal prepoznati tudi nova (pravna) besedila in nam jih predstaviti preko iskalnika. Postopek bo sicer dopolnjen s spoznanji strojnega učenja in statistike, vendar bo temeljil na znanju in pravilih, katera bodo definirali pravniki.

Takšnega zelo ambicioznega (in dolgotrajnega) projekta uporabe umetne inteligence v pravu smo se prvi lotili Slovenci, skupaj s partnerji iz nekaterih najrazvitejših držav EU. Zaradi boljše možnosti zaščite intelektualne (»industrijske«) lastnine smo družbo »AI-in-Law Future Technologies Inc« sicer ustanovili v ZDA, vendar lahko napovem, da bodo uporabniki sistema IUS-INFO eni prvih, ki bodo uporabljali PRAVI pravni iskalnik.

*Priporočeni link: http://www.riya.com/

Project LLx - 0811

2008-08-11T13:12:00.002+02:00

To poletje smo vsi malo zaljubljeni… Pripravljamo namreč našo prvo aplikacijo za Facebook, ki pa bo imela zelo zanimivo vsebino: ljubezenska pisma (in druge podobne izraze simpatije), prilagojena lastnostim (profilu) naslovljenca/ke…

Sedaj torej že lahko razkrijem pomen imena našega skrivnostnega »Projekta LLx«… Seveda: »Love Letters, X- version«…

Zadevo bomo naredili najprej za slovenske uporabnike (in ta bo tudi v celoti brezplačna!), nato pa bomo vse skupaj prevedli (in priredili) v angleščino in druge jezike. Priznam, da nameravamo potem to tudi tržiti… No, ja kakšen dolar bo pa že vreden vzorec kakšnega kvalitetnega pisemca, prilagojenega ljubljeni osebi in naravi razmerja z avtorjem, saj bo izdelek tudi lepo okrašen, z grafiko in (malo kasneje) razpoloženjsko glasbo v ozadju. Posebno če to primerjamo s popularnimi »darili«, katera ljudje za 1$ kupujejo, čeprav gre le za najmanjšo slikico torte ali srčka…

Poskusiti ni greh… Bomo videli, kako globoko se nam bo uspelo preriniti v 90 milijonski trg FB uporabnikov, ki so vsi le kakšno sekundo in nekaj klikov oddaljeni… Takole smo razmišljali na začetku za korajžo: »Če jih prodamo le 1 miljon, pa smo že na konju…«

Danes smo imeli usklajevalni sestanek in sem kar zadovoljen s potekom in dosedanjim delom ekipe. Programerji so si lepo razdelili naloge in se eden ukvarja z vmesnikom, drugi z analizo besedil, tretji z ozadjem na strežniku, četrti s Facebook okoljem itd. Vesel sem, da se je naš »competitive dialogue« tako lepo iztekel in da se našlo delo za vsakega, ki se nam je pridružil.

Malo kritično pa je postalo z vsebino!? Ker rabimo veliko različnih vzorcev (ljubezenskih pisem), smo se odločili da uporabimo kar »crowd-sourcing«: k sodelovanju bomo povabili kar malo širši krog naših prijateljev in prijateljic na Facebooku! Konec koncev je bo to tudi naša končna »ciljna skupina« in se bo prav tu najlažje izoblikovala ustrezna vsebina glede na okus publike…

Svetovna zakladnica znanja na dlančniku

2008-08-08T20:51:00.001+02:00

Google je sicer (prvi) daleč največji in najvažnejši iskalni stroj na svetu, vendar pa ni edini »veliki igralec«, saj imajo skoraj v vseh (večjih) državah tudi še kakšnega nacionalno (regionalno) usmerjenega »playerja«. Slovenski »Najdi.si« žal nima tako (hvaležno) velikega trga, kot na primer ruski »Yandex« …

Če bi imel trenutno kaj prostih investicijskih sredstev, bi jih zlahka nekaj namenil tudi napovedanim novim delnicam Yandexa (IPO), saj že danes obvladuje kar 40% ruskega trga iskanih strojev (Google le 30%). Po velikosti je celo drugi največji (iskalni gonilnik) v Evropi. Očitno se tudi kar spodobno prilagaja razvojnemu trendu v smeri Web 2.0, saj je prevzel tudi MoiKrug.ru (ja, seveda: Moj krog), ki je največje socialno omrežje za ruske poslovneže. Dobra kombinacija!

Poznavalci vedo, da se bo v naslednjih letih ogromno sredstev obrnilo (in potrošilo) na področju SEO – »Search Engine Optimization«.

Po že večkrat omenjeni svetovni zakladnici znanja na internetu, je seveda treba iskati in ker je »zadetkov« praviloma vedno preveč, je zelo pomembno, kateri od teh so (nam) prikazani na začetku, na vrhu (vsi ostali bodo verjetno ostali neizkoriščeni, neprebrani). Tukaj pa se prepletajo vse mogoče tehnologije, algoritmi, triki in (oglaševalski) interesi.

Optimizacija se lahko izvaja na obeh straneh: »aktivno« pri samem iskalnem stroju, kot tudi na »pasivni« strani – spletnih straneh, ki bodo poindeksirane ter vsrkane v »goooga-bazo.

Poznam kar nekaj informatikov (tudi v Sloveniji), katerih se drži oznaka (pohvala), da znajo spletne strani tako dobro opremiti z ustreznimi (meta) oznakami, da jih bodo iskalniki kot Google ali Najdi.si prikazali visoko na seznamu zadetkov. V bistvu gre za razne trike, ki pa morajo biti seveda nenehno posodabljani, saj se na drugi strani upravljalci iskalnikov nenehno trudijo s »proti-triki« (podobno razmerje, kot na področju nadlegovalne pošte).

Takšna referenca »dobrega optimizatorja iskanja« je med poslovneži tako pomembna, da lahko predstavlja tudi odločilni kriterij pri zaposlovanju informatikov. V tej novi spletni ekonomiji, posebno še pri trgovini, je pač ključnega pomena, da se bo naš proizvod (ali storitev) znašel na vrhu seznama zadetkov. »Pa naj stane koliko hoče!« In tudi stane: če iskalnemu stroju (Googlu je to glavni prihodek!) dobro plačate, se pač lahko znajdete višje, kot bi se sicer …

Na začetku smo se ob tem celo nekaj zmrdovali, češ da to »ni fair«, da gre za goljufanje, zaslužkarstvo … No, danes smo to pač sprejeli kot nekaj normalnega … Podobno, kot se tudi več ne zgražamo, ker so vrhunski športniki vsi po vrsti profesionalci… Pred nekaj desetletij so jih zaradi tega še izganjali iz Olimpijade …

V bistvu je že lokalni pristop neka oblika optimiziranja iskalnih gonilnikov! In zato tudi šansa za manjše lokalne Davide proti GG (Google Golijat).

Če iščete »lopato« na Googlu, dobite ponudbo družbe »Lopata, Flegel & Company LLP” za razne konzultantske in izobraževalne storitve … česar pa verjetno niste iskali … Če pa vnesete “lopato” na domačem “Najdi.si”, dobite to, kar ste iskali: “nerjaveče lopate iz polipropilena, ki so izjemno lahke in primerne za odmetavanje snega ali drugih materialov” (ProSigma).

Naslednji razlog za pomembnost (in perspektivnost) tudi lokalnih iskalcev pa je povsem tehnični. Mi smo sicer probleme z našimi tremi šumniki v glavnem že rešili (ali se jih navadili) in je prednost našega Davida (Najdi.si) pred Golijatom (da ga več ne ponavljam …) le še minimalna, drugače pa je pri nekaterih bolj vzhodnjaških civilizacijah. Popolnoma drugačne pisave (kitajska, japonska, korejska) so gotovo (vsaj na začetku) dajale prednost domačim rešitvam in zato ni čudno, da imajo tudi tam takšne lokalne velikane (pa še večje) iskalce, kot je Yandex.

Da, samo na začetku … Saj v drugi fazi se lahko tudi globalni »playerji« kar hitro ponižajo in prilagodijo … Kar vnesite malo drugačno verzijo Googla - http://www.google.ae/ - pa boste videli, da se iskalni izraz vnaša od desne proti levi, ker gre za arabsko pisavo …

Prepričan sem, da se bo v prihodnosti največja optimizacija iskanja dosegla (izvedla) na strani »strežnika«, še najbolj seveda pri GG. Tukaj je še ogromno možnosti. Na začetku je šlo predvsem za takšne algoritme, ki so ugotavljali pogostost obiskovanja spletne strani (ki je predmet indeksiranja), njeno pomembnost (od kje so nanjo nameščeni linki), rangiranje pri drugih, itd. Temu so se dodajali vse bolj zahtevni statistični algoritmi, ki pa se vse doslej (vsaj kolikor je meni znano) niso spuščali v pravi POMEN besedil, temveč so se omejevali na besede in besedne zveze v mehaničnem smislu.

Največja revolucija na področju iskalnih gonilnikov pa je še pred nami! Dosedanja gola zaporedja znakov (strings of characters) v besedilih se bodo dala računalniku prepoznati s pomočjo vse bolj razvite umetne inteligence. Potem ne bo več tako usodnega pomena, ali smo pri iskanju izbrali ustrezne »ključne besede«, saj bo bolj pomemben POMEN besedil (tudi iskalnega izraza), kot pa znaki s katerimi so zapisani …

*Priporočeni link: http://www.yandex.com/

Noben zajtrk ni zastonj

2008-07-29T17:11:00.002+02:00

Eden glavnih problemov, s katerimi se bodo v naslednjih letih srečevali podjetniki in njihovi (so)investitorji na področju informacijskih tehnologij in storitev (na globalnem trgu), je naslednji: Kako v razmerah vse več (pa čeprav le navidezno) brezplačnih informacij ter storitev spremeniti (tako zaželjeno in težko pridobljeno) POZORNOST v DENAR? Veliki to že znajo (delajo)… Kaj pa vsi ostali?

Ja, znajti se bo treba!

Čudežna beseda in (možna) rešilna bilka za marsikaterega spletnega podjetnika danes je – reklamiranje. Če denarja ne bomo mogli zaslužiti na drugačen (direkten) način, bomo poskusili pa vsaj z reklamnimi oglasi (banerji)… Potreben bo seveda (ah, kakšna malenkost …) soliden promet, veliko dnevnih obiskov, klikov, ogledov … pa se bo že našel kakšen velik(i) oglaševalec, ki nam bo plač(ev)al, da bomo njegov baner namestili na našo domačo stran.

Ste že uganili, da je ta(kšna)le računica (logika) še iz prejšnjega obdobja (Web 1.0)? Pred več kot desetimi leti je bila »IN« tako imenovana »push tehnologija«, psihološko zasnovana še na TV miselnosti: Pošljimo našemu (ubogemu) uporabniku (consumer) tisto, kar MI mislimo, da je dobro zanj, takrat in toliko, kot MI mislimo, da bo najbolje. Ni vrag, če mu bomo nekaj ponudili 100 krat, se bo pa že naveličal in enkrat kliknil…

Začetek je bil še kar obetaven in nedolžen. Sledila pa je prava vojna … Vse več in več »porivanja«, vse bolj polni poštni nabiralniki, SPAM, ANTI-spam, padajoče (drop-down) reklame, blokiranje padajočih reklam, triki in anti-triki … Pri vsem tem se je (bilo) najbolje zanesti na lastno obrambo: enostavno ignorirati kar največ reklam(nih) banerjev. Kot da jih ni …

Seveda to ni moglo dolgo trajati … Pojavile so se tako nemogoče deviacije, da človek težko verjame. Še do danes obstaja nekakšna »klikarska« industrija, ki obljublja plačevanje za samo klikanje. Veliko število klikov naj bi namreč bolj odprlo mošnjičke velikih oglaševalcev in preko vmesnih posrednikov naj bi nekaj priteklo tudi do ubogih klikajočih garačev. Navadna spletna kmečka logika nam da spoznati, da gre pri tem lahko le za časovno omejene špekulacije.

Mislim, da se je v zadnjem času glavnina oglaševalskih zaslužkov preselila na samo nekaj velikanov a la Google, Yahoo, YouTube, velika večina vseh ostalih pa se mora (začasno?) zadovoljiti le z drobtinicami. Potrebni bodo povsem drugačni pristopi in prijemi.

Druga generacija interneta (Web 2.0) pomeni (bolj kot tehnološko) predvsem civilizacijsko (sociološko) revolucijo. Spreminja se odnos uporabnikov do interneta, ki ni več le okolje za enosmerne komunikacije, temveč vse bolj tudi za povratne. S tem, ko postajajo vse bolj aktivni uporabniki, pa se spreminja tudi narava oglaševanja. Namesto načela »Push« se vse bolj uveljavlja pravilo »Pull«. Uporabnik interneta ni več le potrošnik, temveč vse bolj - udeleženec. Kot tak pa pričakuje tudi, da bo sam izbiral informacije, katere ga zanimajo, vključno z »reklamami«.

In tukaj se bodo morali oglaševalci (v najširšem smislu) vse bolj znajti! Pritegniti pozornost udeležencev (v pozitivnem smislu)! Jih pritegniti z zanimivo vsebino! Jih nagraditi z drobnimi pozornostmi! Se jim zahvaliti in jih vljudno povabiti, naj se spet kaj oglasijo! Jih zadovoljiti …

To se danes tudi že v polni meri dogaja! Navzven se nam ta pojav (lahko) kaže tudi, kot da je (bo) nenadoma na internetu vse zastonj. Pravilo »There is no such a thing as a free lunch!« seveda še vedno velja, vendar je vse težje ugotoviti, »v čem je trik« - Zakaj se nekomu »splača« nekaj dajati (nuditi) »zastonj«? Ponavadi vse okoliščine »brezplačne« storitve (predvsem pa glavni motiv) pozna le tisti, ki jih nudi, vprašanje pa je, če se mu bo računica tudi izšla …

Mi kot uporabniki (pardon: udeleženci) pa si ponavadi niti ne belimo glave z vprašanjem, zakaj je nekaj zastonj, ampak to veselo uporabljamo. Tako, kot na primer tole novost, ki bi bila po svojem pomenu in ambiciji (s tem pa tudi po podjetniških dimenzijah) lahko tudi povsem globalna (gre pa za slovenski projekt): mojID*

Na prvi pogled je to majhna storitev, ki pa bi nam lahko prihranila veliko časa in sivih las. Po mojem občutku se danes tudi že po več kot 10 krat na dan nekam prijavljam, izpolnjujem polja za uporabniško ime in geslo (tudi po dvakrat), vse to med seboj zamenjujem ter pozabljam (gesla) …

In zato še malo reklame (nenaročene s strani ponudnika storitve):

“Z OpenID identiteto ne potrebujete več številnih uporabniških imen za prijavo na spletne servise. Dovolj je le ena, centralna identiteta, s katero se lahko prijaviš povsod, kjer je omogočena OpenID prijava.”

Storitev je za vas (seveda!) brezplačna, kako pa bo ponudnik spremenil pozornost v denar, pa že on sam ve …

Tako, kot se vedno znova in znova pri našem vsakdanjem delu vračam(o) na Google, tako ga moram tudi tu pogosto omenjati in se mu vsekakor ne morem izogniti, ko pišem o oglaševanju. Tudi največji iskalni stroji, ki »pokasirajo« pretežni del ogromne oglaševalske pogače, se prilagajajo (in se bodo morali še bolj) na Web 2.0, tako po vsebini, kot po obliki. In tudi tu se bodo lahko našle kakšne drobtinice, ki bi lahko obogatile slovenskega podjetnika z dobrimi idejami …

*Priporočeni link: http://www.mojid.com/

Cagav fant še ni pri punci spal

2008-07-15T21:25:00.002+02:00

Želim si, da bi bilo danes med slovenskimi poslovneži (posebno še med tistimi, ki imajo zbranega največ kapitala!) več razumevanja za nove informacijsko-poslovne trende, ter pripravljenosti za smele razvojne (s tem pa seveda tudi tvegane) projekte. Namesto da se odločajo le za vlaganja v že preverjene poslovne modele, bi z nekaj več vizije ter poguma lahko podprli številne (predvsem mlade) podjetnike z ambicioznimi projekti …

Kot smo videli iz številnih primerov, je začetni uspeh sicer možen tudi brez velikih vlaganj, toda v naslednji, drugi fazi se je potrebno pa še kako (hitro) materialno okrepiti, da bi se podjetniški projekt realiziral tudi na zahtevnem svetovnem trgu. Kakor hitro namreč konkurenca vidi dobre ideje, jih takoj skuša posnemati, izboljšati in prehiteti.

V zadnjem času se tudi pri nas pojavljajo domače oblike zbiranja tveganega kapitala (venture capital) in celo poslovnih angelov*, vendar še vse premalo in v premajhnem obsegu (realno je pričakovati le vlaganja po nekaj sto tisoč evrov). Še bolj pa moti to, da pri nekaterih vodilnih slovenskih kapitalistih sploh ni pravega razumevanja (in pričakovanja) za nove inovativne podjetniške ideje. Od predlagateljev namreč pričakujejo (zahtevajo) podroben poslovni načrt, ki zelo natančno določa tisto popularno »break-even« točko, v kateri se rdeče številke spremenijo v črne.

Nič nimam proti poslovnim načrtom, saj brez njih nikakor ne gre, vendar pa je nesmiselno pričakovati, da bi tak načrt imel enako (natančno) strukturo v primeru uvajanja neke povsem nove in perspektivne tehnologije, kot pri povsem rutinski investiciji.

Če ustanavljamo (podjetje za) novo kemično čistilnico, potem bo lahko (obvezno) poslovni načrt vseboval zelo podrobne številke o vseh mogočih začetnih stroških, opremi, delovni sili, marketingu, potrebnih kreditih, obrestih, vizitkah, pisemskih ovojnicah, znamkah itd. Celoten poslovni model je namreč povsem poznan in predvidljiv. Idealna naloga za kakšne teoretične ekonomiste, ki bi lahko doktorirali iz poslovnih načrtov, nobenega pa še niso uresničili …

Povsem drugače pa je s kakšnim novim inovativnim produktom, storitvijo ali (povsem novim) poslovnim modelom! Iluzorno je pričakovati, da bo nosilec lahko v poslovnem načrtu do meseca natančno predvidel prodajne rezultate, finančna nihanja v tretjem letu poslovanja in višino dobička v 3. kvartalu 2011 … Potek projekta je vse preveč negotov, saj je vsaka faza vsebinsko in stroškovno odvisna od rezultatov prejšnje …

Investitor mora v prvi vrsti verjeti v poslovno idejo inovativnega podjetnika! Če v to ni prepričan, naj se raje loteva enostavnejših investicij … kakšne dodatne picerije na robu mesta? Zaupati mora predvsem v sposobnost predlagatelja, da bo predvideni projekt tudi izpeljal, vsaj v glavnih gabaritih. Če ne bo šlo na tak način, kot je bilo sprva načrtovano, pa morda nekoliko drugače, čeprav mimo originalnega poslovnega načrta.

Prvič je to seveda težko. Če predlagatelj doslej še ni dosegel nič kaj omembe vrednega, potem je dvom potencialnega investitorja upravičen. Za mladega človeka bi lahko še naredili izjemo: s svojimi odličnimi idejami, argumentiranim nastopom in velikim žarom bi nas morda še prepričal, da bo uspel. »Enkrat je treba začeti!« Če pa nam velike ideje ponuja nekdo, ki se je do svojih srednjih ali celo poznih let že ukvarjal s podjetništvom, pa ne more pokazati kakšnih otipljivih rezultatov, je dvom več kot upravičen.

Pred leti, ko sem bil vesel že vsake mednarodne poslovne zveze, mi je nek starejši gospod iz Francije predlagal, da bi skupaj ustanovila podjetje in začela s poslovanjem na področju informacijskih tehnologij. Sprva sem bil navdušen, saj mi je zadoščalo že dejstvo, da se nekdo iz tako velike in razvite države, kot je Francija, zanima za joint venture v neki mali Sloveniji. Bil pa sem malo radoveden, kako to, da ta okrogli a simpatični gospod nima za sabo že kakšne uspešne družbe, pri njegovih cca 60 letih. In to pri tako velikih in naprednih idejah? Zato sem najinimi poslovnimi zvezami kar malo zavlačeval. In ko sem videl, kako pomembna mu je za poslovno potovanje razlika v ceni med letalskim ter železniškim prevozom, sem spoznal, da »ni vse zlato, kar je na zahodu« in sem počasi najino razmerje omejil na izmenjavo božičnih in velikonočnih čestitk. Pač ni tisto pravo. Pa čeprav se šteje za francoskega podjetneža … Ker vidim, da se je po nekaj letih celo preselil v skromnejše stanovanje, sklepam, da sem ravnal prav …

Vsak ni za vse! In ni vsakdo (lahko) podjetnik, pa če si to še tako želi. Poznam vrhunske strokovnjake in vsestransko uspešne ter spoštovane in uveljavljene magistre in doktorje, ki pa niti ne pomislijo, da bi se lotili podjetništva, saj se zavedajo, da je za to potrebna prava (neka posebna) »žilica«, izrecna želja oziroma veselje in čisto posebni talenti, dostikrat precej različni od tistih, ki omogočajo pridobitev formalne izobrazbe in akademskih nazivov.

Pameten investitor bi moral zato »izvohati« dobro poslovno idejo, katere avtor bi že imel določene reference (podjetniške uspehe), jo temeljito proučiti, sprejeti za svojo, podpreti s potrebnimi finančnimi sredstvi, spremljati razvoj projekta, skupaj z nosilcem sproti korigirati poslovni načrt, po potrebi tudi dodatno financirati ali se povezati s tretjimi (strateškimi) partnerji, ki omogočajo dodatno sinergijo …

Eden glavnih problemov, do katerih bodo v naslednjih letih prihajali podjetniki in njihovi (so)investitorji na področju informacijskih tehnologij in storitev na globalnem trgu pa je naslednji: kako v razmerah vse več (pa čeprav le navidezno) brezplačnih informacij ter storitev spremeniti (tako zaželjeno in težko pridobljeno) POZORNOST v DENAR? Veliki to že znajo (delajo)… Kaj pa vsi ostali?

*Priporočeni link: http://www.poslovniangeli.si/

Več in bolje misliti

2008-07-10T16:13:00.001+02:00

Kdor je uporabljal Google že pred več kot 10 leti, tako kot jaz, se je lahko (naivno) spraševal: “Zakaj se pa toliko trudijo s temle iskalnim gonilnikom (meni je slovenski prevod za “search engine” kar simpatičen)? Saj je povsem brezplačen, pa tudi nobenih reklam ni zraven …” Genialni ustanovitelji pa so že vedeli, kaj delajo. Zbirali so namreč le tisti kapital, ki je (bo) v sploščenem svetu najvažnejši: POZORNOST…

Nekaj let kasneje so tako zbrani kapital – danes bi mu rekli tudi ŠTEVILO UPORABNIKOV – lahko tudi (zelo uspešno) pretvorili v dolarje in druge valute. Šlo pa je prav za bistvo podjetništva: 1. imeli so dobro idejo (s spletnimi pajki slediti medsebojne linke na internetu ter zbirati čimbolj relevantne podatke), 2. vanjo so verjeli (trdo delali nekaj let, ne da bi že kaj zaslužili), 3. Pridobili so dodatne investitorje (ustanovitelj Suna Andy Bechtolsheim je najprej vložil 100.000$). Ko so enkrat tudi drugi spoznali genialnost njihove podjetniške ideje, so imeli že neulovljivo prednost. Potem so le še kasirali (tudi tisti klasični kapital) … med drugim tudi z javno dokapitalizacjo, ko so naenkrat zbrali preko 2 milijardi dolarjev.

Ko sem tole pred kratkim omenil nekaterim od “najstarejših” sodelavcev družbe IUS SOFTWARE, so me spomnili na staro zgodbico, katero sem sam sicer že pozabil. Takrat, ko sem jih namreč prvič opozoril na Google (je bilo pa res kar nekaj let preden je bil v Sloveniji širše poznan), naj bi bil ves navdušen, že skoraj evforičen: “Poglejte tole! To je ta prava stvar! V tem je pa res bodočnost!”. Očitno sem imel kar nos za zgodbe o uspehu… (Važič!)

Ta zgodba – o velepomembnosti POZORNOSTI – se danes seveda še nadaljuje in pravzaprav prevladuje nad celotno ekonomijo, vsaj v digitalnem okolju (ampak spomnite se: sem sodijo tudi glasbena, filmska, igralniška, igračarska, softwarska industrija itd.).

Najboljši primer za to, kako preprosta in uspešna je lahko dobra ideja, je YouTube – spletno mesto za izmenjavo in predvajanje video datotek. Nobenih posebno inovacijskih novih tehnologij, niti izredno kvalitetnih vsebin, ni bilo (na začetku), le uspešnost v pridobivanju pozornosti. Danes pa je seveda že sama datoteka stotin milijonov uporabnikov vredna milijarde $ …

Na zadnjem Blogresu je znani futurist Gerd Leonhard* napovedal nekaj takega, da mu celo jaz, kot velik info zanesenjak, nisem (takoj) verjel. Napovedal je, da ne bo samo ukinjeno omejevanje prostega (brezplačnega) poslušanja glasbe (preko interneta in sploh kjerkoli), ampak da nam bodo za “downloadanje” glasbe enkrat celo plačevali (!!!). Mislim, da bi to lahko bili prvi samostojni prihodki moje hčerke in sina …

»Lari, fari …« si je verjetno mislil še kdo med poslušalci, dokler nismo do konca poslušali tega simpatičnega predavatelja. Ko pa smo vse skupaj povezali, se nam je spet pojavil dvom v naš dvom …

Logično je, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo internet povsod brezplačen (tega mi menda ni treba posebej pojasnjevati, kajne?). Seveda bodo vse (še številne dodatne) naprav(ic)e povezane (on-line), tako kot so že danes (vse bolj) mobilni telefoni. Gert je opozoril na rezultate nedavne raziskave, da ima 91% uporabnikov mobilnih telefonov svoje igračke na dosegu enega metra, 24 ur na dan, 7 dni v tednu in da bo takih konec leta 2009 na tem planetu že 4 in pol milijarde.

Predvidevam, da bo v bitki za pozornost vseh teh milijard imelo veliko prednost le nekaj največjih korporacij na svetu (med njimi seveda kot eden prvih kandidatov prav zgoraj omenjeni Google). Vsi drugi se bodo borili le še za ostanke pogače … Kar pa za nas Slovence še vedno lahko predstavlja bajeslovne možnosti za podjetniško dejavnost …

Ne morem si kaj, da ne bi na tem mestu navdušeno opozoril in citiral našega predsednika Danila Turka (sorry, gospod predsednik, tele naše tipkovnice še vedno niso prilagojene tako, da bi lahko pravilno napisal vaš priimek), ki je na govoru ob praznovanju Dneva državnosti 24. Junija 2008 dejal (približno) takole:

Minil je čas »Več in bolje delati!« in sedaj je čas »Več in bolje misliti!« Kapo dol! Ne bi se mogel bolj strinjati. Kaj ti pomaga nekaj delati, če se kasneje izkaže, da je bilo to nepotrebno, prepozno, preuranjeno, predrago, nekonkurenčno… Dobra ideja pa nam lahko delo poenostavi, izboljša, poceni … ali celo odpravi … Morda jo lahko celo dobro prodamo?

Bojim se (in zato skušam s svojim pisanjem ter zgledom to vsaj malo spremeniti), da je danes med slovenskimi poslovneži (posebno še med tistimi, ki imajo zbranega največ kapitala!) še vse premalo razumevanja in odprtosti za nove trende, za smele razvojne (s tem pa seveda tudi tvegane) projekte. Namesto da bi se bolj ambiciozno povezali z manjšimi in mlajšimi podjetniki (jim bolje prisluhnili) ter skušali skupaj z njimi ustvariti kakšne večje (svetovne) zgodbe o uspehu, se ziheraško držijo pravila »Več in bolje vlagati!« - v (samo) že preverjene poslovne modele.

*Priporočeni link: http://www.mediafuturist.com/

Znanje kot glavni naravni vir

2008-07-03T23:25:00.001+02:00

Svet pač ni bil povsem pravično porazdeljen med različne narode. Nekateri veliki (pa tudi mali, n.pr. Emirati) imajo neprimerno več naravnih virov in njihovi državljani bi bili neumni, če ne bi svojega gospodarstva opirali predvsem na ta bogastva (nafta, plin, rude, rodovitne pokrajine in bogati oceani). Kaj pa naša mala Slovenija? Ali nima nobenih velikih naravnih bogastev? O, pač…

Največji in daleč najpomembnejši (in najobetavnejši) naravni vir je – znanje! Še tako velika (materialna) naravna bogastva nam nič ne pomenijo, če jih ne znamo izkoristiti. Posameznim (tudi najpomembnejšim) surovinam je čas omejen… potrebno jih bo nadomestiti z drugimi… Samo eno naravno bogastvo pa se ves čas povečuje in kopiči ter nam daje upanje za (rešitev) prihodnost(i): človeško znanje.

Tega pa imamo Slovenci pač dovolj, (vsaj) toliko kot drugi! (Več pa tudi ne …) Morali pa bomo seveda čimbolj izkoristi tiste ugodne okoliščine, ki nam omogočajo kakšne primerjalne prednosti …

Imamo kar srečo z geografsko pozicijo in zgodovinsko tradicijo. Izrazito ugodna lega – najrazvitejša Evropa in SREDOZEMLJE … Zahodna civilizacija … Evropska unija (sedaj že kot njen pomemben konstitutivni del)… MittelEuropa …

Večstoletna kulturna tradicija in zgodnja ter visoka pismenost … Vključenost v industrijsko revolucijo 19. Stoletja … Razvite meščanske in podjetniške vrednote … Solidne: demokracija, stabilnost, solidarnost in varnost … (Ja, ja, vem: marsikdo že kima z glavo … Ampak: bodimo objektivni in realni: poglejmo po širnem svetu … Stavim, da bi več kot polovica prebivalcev tega planeta nam Slovencem kar zavidalo…)

Bistvo je namreč v tem, da tega tako pomembnega ZNANJA ni nujno imeti nakopičenega v nekih formalno določenih okvirih (preko fakultetnih diplom in doktoratov, odobrenih patentov, ogromnih knjižnic, bogatih inštitutov itd.) temveč v SPOSOBNOSTI obstoječe – SVETOVNO - znanje ujeti, koristno uporabiti, nadgraditi, mu dodati vrednost, ga oplemeniti in materializirati. Se, skratka, znajti v tem novem svetu!

Saj konec koncev: informacije kot podlaga in rezultat znanja so dandanes že vsem na dosegu roke (klika miške)! Internet nam odpira vrata vseh knjižnic sveta, laboratorije (skoraj) vseh raziskovalnih inštitutov, pisarniške predale najboljših svetovnih profesorjev …

Obstoječa uspešna slovenska industrijska podjetja a la Gorenje in Krka, naj svojo dejavnost še naprej razvijajo s prilagajanjem sodobnim tehnologijam (n.pr. tako, da podpirajo blogiranje*), izumitelji naj se lotevajo tudi povsem novih proizvodnih investicij… Vsi tisti mladi podjetniki, ki pa (še) nimajo izrazito določene dejavnosti, pa naj se vsekakor dobro razgledajo okrog sebe (tega planeta) z namenom, da razvijejo kakšne povsem nematerialne storitve (to bo namreč lahko dosti cenejša naložba), predvsem seveda v smeri informacijskih tehnologij. Na tem področju bodo namreč lahko hitreje unovčili (a ste tudi vi misli, da se piše »vnovčili«? – Ne, mi je z rdečim podčrtal…) svoje dobre ideje – če jih bodo seveda imeli.

Na IT področju se namreč z novimi proizvodi ter storitvami kar sproti pojavljajo spet novi problemi in možnosti optimizacij ter izboljšav in tukaj lahko dobro idejo uveljavi prav vsakdo! In v končni fazi tudi obogati … če si tega morda (verjetno) želi …

Drobna ilustracija takšne storitve, katere si pred časom sploh ne bi mogli predstavljati, danes pa nam je kar simpatična, je: www.TinyURL.com

Ker si moramo vsakodnevno izmenjevati linke, so nam dolgi URL-ji pogosto kar v napoto (še posebno pri vse pogostejši rabi mobilnih naprav ali pa pri Twitterju). Pa ni problema …
Tako dolgega: http://www.informiran.si/portal.aspx?content=prirocniki&showMenu=1&showRightFrame=1
si daste lahko takoj skrajšati na tako kratkega:
http://tinyurl.com/5stqlv

In kje je tu ekonomija? Tisti fantje in punce, ki so “iznašli” Twitter, že vedo:
“Our goal is to create interesting things that matter to the world—and a great place for creative, smart people to work.”

V tem “krasnem novem svetu” pride denar šele v drugi fazi! Najprej je potrebno pritegniti POZORNOST . Spominjam se, da sem vsaj kakšni dve leti (med prvimi) uporabljal Google in da sem se spraševal: “Ja zakaj pa tole delajo takole, kar zastonj?” Ob zadetkih namreč ni bilo nobenih oglasov in tudi nobenega denarja (še) niso zaslužilili. Zbirali so namreč le tisti kapital, ki je (bo) v sploščenem svetu najvažnejši: POZORNOST…

*Priporočeni link: http://www.go-design.si/

Project LLx - 0703

2008-07-03T08:30:00.001+02:00

Danes imamo zelo pomemben sestanek ! Srečali se bomo z (možnimi) programerji, ki bi preko poletja sprogramirali našo aplikacijo. Točneje: preprogramirali, ker nekaj podobnega že obstaja na internetu, skoraj že 10 let. Sedaj bo pa to treba posodobiti, dopolniti in prevesti v Facebook aplikacijo (s pomočjo njihovega posebnega »Development kita«)…

Glede na to, da smo pritegnili predvsem mlade programerje (ker je takšna tudi narava oziroma vsebina aplikacije), katerih pa še niti dobro ne poznamo, smo se odločili za nek zanimiv nov začetek.

Zadnjič mi je v Portorožu visoka EU funkcionarka povedala za nov način uvajanja projektov, ki bo v prihodnosti morda lahko nadomestil klasične razpisne postopke: »Competitive dialogue«. Pri velikih in zahtevnih postopkih (kar pa naš projekt sicer ni…) bodo ki sodelovanju povabili več konkurentov, na povsem transparenten način, jim dali vsa potrebna izhodišča (razpisno dokumentacijo) ter jih povabili, naj kar začnejo z delom. Občasno bodo spremljali potek del (v našem primeru programiranja) in videli, kako zadeva napreduje. Končno se bodo odločili za tistega ponudnika, ki bo največ (in najhitreje) pokazal … Zanimiv pristop! Morda bi ga pa uporabili pri našem znamenitem informacijskem sistemu za DURS?

Značilno za tak pristop je predvsem to, da morajo (vsi) kandidati kar precej »tvegati« oziroma (začeti) delati na svoj riziko: Nikakor ne morejo biti prepričani, da bodo posel tudi dobili. Jaz bi se na njihovem mestu tolažil s tem, da bi se pri tem vseeno lahko kar veliko naučili, pa morda svoje delo uporabili za kak drug soroden projekt…

Kakorkoli: v našem primeru (kakšni štirje) programerji ne bodo tako veliko tvegali. Z njimi se bomo spet kmalu srečali, čez kakšen teden ali dva, in videlo bomo, kako so začeli… Izbrali bomo tistega, ki bo pokazal najbolj obetaven pristop (začetek), druge pa morda vzpodbudili k sodelovanju na kak drug način. Za programerje tako ali tako ni problem: prav težko jih je dobiti (dobre). Tudi v našem primeru imamo za rezervo še druge možne naloge, predvsem pri družbah IUS SOFTWARE, INform ter AI-in-Law…

Jutri zvečer (seveda spet ob 22.00) pa bomo imeli drug »zgodovinski« dogodek: podpisali bomo Dogovor o našem sodelovanju pri projektu … LLx …

Priimek Janša v zgodovini

2008-06-29T12:27:00.000+02:00

Če boste kdaj postali predsednik vlade, bo vaš priimek gotovo prišel v zgodovino. Precej truda pa si prihranite, če na Amazonu že sedaj kupite knjigo, ki na dolgo in na široko obravnava vlogo in pomen vaših sorodnikov in soimenjakov v svetovni zgodovini. Pa ni treba, da ste ravno Peterle, lahko ste tudi Peterla, Jamnik, Kokalj, Zajc, Hribernik, ali celo Prelesnik… Tako kot se na moji knjižni polici že blešči knjiga »The Tomazic Name in History«…

Gre pa seveda za novo ekonomijo v tem globaliziranem (sploščenem) svetu, kjer ima dolgi rep na Amazonu (že) veliko večjo težo, kot pa njegovo telo. Prepričan sem, da jim danes »bestsellerji« prinašajo (že) manj zaslužka, kot ogromno število »nepomembnih« publikacij.
Logika herojev nove ekonomije (v tem primeru založb) je namreč naslednja:

1 x 3.000.000 = 300.000 x 10

Ali z besedami: Če prodamo eno knjigo (en naslov) v 3 milijonih izvodov, je to enako, kot če prodamo 300.000 naslovov (vsaj) po desetim kupcem. In ker vedo, da je praktično nemogoče en naslov prodati trem milijonom kupcev, se rajši lotevajo naslovov, ki bodo prodani (v povprečju) vsaj v nekaj deset izvodih. Cena knjige je lahko v obeh primerih (kot je tudi pri moji knjigi) 29,95$.

Pa še dve »malenkosti«: 1. knjige se seveda natisnejo sproti, po naročilu in ni nikjer niti ene na zalogi 2. vsebina je sestavljena iz »fiksnega dela« (vzorec ali template) in kakšnega promila spremenljivih podatkov, pridobljenih iz milijonskih podatkovnih baz (v tem primeru rodoslovnih registrov).

Če morda nejeverno zmagujete z glavo: »Pa saj za našo družino Smrdel ne bodo dobili niti 10 kupcev!«, naj vas spomnim, da obstajajo tudi družine kot Smith, Schmidt, Novak itd. ter da marsikdo v navalu navdušenja naroči kar cel zaboj knjig, da jih bo lahko daroval svojim številnim sorodnikom… Pa še nekaj tiste »da-jih-ne-bo-zmanjkalo« miselnosti je v nas…

Bilo bi nevljudno od mene, če vam ne bi po tem uvodnem navdušenju še pošteno svetoval, ali je vredno naročiti in kupiti knjigo a la »The Dolinar Name in History«… Lahko vam prihranim 29,95$, vendar s tem tudi vsaj kanček (trenutek) blagodejnega občutja slave in nesmrtnosti…
Po pravici povedano: odločite se sami. Jaz sem dobil približno to(liko), kot sem pričakoval. Ne več, ne manj…

Prijetno sem bil presenečen nad likovno opremo: MOJ priimek »Tomazic« v rokopisu že na naslovnici! Wau! (Dvomim sicer, da bi bil tisti možakar s kovčkom v roki moj dedek, čeprav je imel tudi podobne brke). V knjigi kar mrgoli ilustracij, starinskih fotografij in (koristnih) grafov. Kdo bi si mislil, da je bilo leta 1920 v Illinoisu kar 100% mojih soimenjakov pismenih (vseh pet!), V Ohiu pa le 60% (dva sta bila morda še otroka?).

Zelo me je fasciniral graf na strani 39 (gotovo bo tudi v vaši knjigi na isti strani…): v Pensilvaniji popolna prevlada dobrih starih slovenskih vrednot: 0% ločenih družin – oba zakonska para sta si ostala zvesta do groba – 100%. Pa hiše so tudi naši predniki rajši kupovali kot pa najemali… Wau!

Pa nikar ne mislite, da so v knjigi le statistični podatki. Posebno koristne podatke (vsaj kot nova izhodišča za nadaljnje raziskovanje) bodo v njej dobili predvsem rodoslovci. Na primer, da so se 2. Marca 1902 v New York iz Bremna pripeljali Ignac, Franc in Jože Tomažič in sicer z ladjo Frankfurt. Jaz sem za svojega deda Martina Vodlana že pred desetimi leti na internetu odkril na kateri palubii se je na začetku 20. stoletja pripeljal v Ameriko in v kateri se je tri leta kasneje vrnil… Kar neverjetno je, kako veliko skeniranih in zelo starih dokumentov imajo Američani v digitalni obliki!

Pa se vrnimo k ekonomiji! Avtorji (hic?) knjige odkrito priznajo, da je priimek »Tomazic« na 83.160-em mestu (pogostosti) med 1.778.655 priimki v ZDA. Stavim*, da jih bodo vsaj za tistih bolj pogostih (preko) 80.000 prodali najmanj po 10 izvodov (predstavljajte si, da so proti vrhu vse bolj »ameriški«.

Pa še ena pomembna »malenkost«: nismo določili datuma, do KDAJ naj bi to prodali… In v tej novi ekonomiji dolgega repa ima čas povsem drugo vlogo: založnikom se pač tako ne mudi, saj nimajo stroškov s skladiščenjem, kot je to pestilo klasične založnike. V digitalni obliki bodo knjige o zgodovini vašega priimka (sicer res nastale v eni sekundi) uskladiščene še leta in desetletja…

*Tudi meni se ne mudi…

Project LLx - 0626

2008-06-26T16:57:00.002+02:00

Čeprav se že dvajset let ukvarjam s podjetništvom (ali pa ravno zato?) in vem, da »brez nič , ni nič« in da je bilo doslej še za vsak (moj) projekt potrebno zbrati kar precejšnja sredstva – »zagonski kapital«, pa bomo naš tokratni podjetniški načrt skušali uresničiti kar dobesedno (no, ja približno…) brez zagonskih sredstev. Točneje brez denarnih sredstev!

Vlagali bomo namreč kapital v obliki našega znanja, izkušenj in idej.

Zmenili pa smo se takole: v prvem, poskusnem (vendar tudi najvažnejšem!) obdobju bomo vsi delali »prostovoljno in brezplačno«. Nekateri bodo programirali, drugi pripravljali vsebino, tretji se ukvarjali z marketinškimi raziskavami… brez organizatorjev (potrebne koordinacije) pa tudi ne bo šlo… Ocenjujemo, da bi morala biti nova (Facebook) aplikacija narejena v grobem kar čez počitnice.

Preizkusili jo bomo najprej v slovenskem okolju – omrežju – in v slovenskem jeziku. V drugi fazi pa jo bomo – najprej v angleškem jeziku, nato pa seveda tudi v drugih) razposlali po širnem svetu…

Če bo zadeva uspešna, tudi s finančnega vidika (prihodki od oglasov in/ali od direktne prodaje), bomo jeseni ustanovili novo gospodarsko družbo (d.o.o.) v solastništvu vseh tistih, ki se bodo dovolj izkazali s svojim delom in aktivnostjo. Potem pa naprej, kot vsako podjetje…
Zakaj ne že takoj ustanoviti družbe? Ker gre za povsem novo skupino, v kateri se med seboj še ne poznamo in še ne vemo, kaj so le lepe želje, kaj pa tudi dejanska sposobnosti in resnična pripravljenost posameznika na teamsko delo. Konec koncev je pred nami čas dopustov in počitnic… in videlo bomo, kdo se je pripravljen tudi kaj »žrtvovati« in sedeti za računalnikom tudi takrat, ko bi bil rajši na plaži…

Da ne bi s polresnicami kaj preveč zavajal, pa naj priznam, da bodo nekatere nujne poslovne funkcije speljane delno tudi s pomočjo kakšne obstoječe gospodarske družbe (iz mojega poslovnega kroga), kar se bo na koncu tudi poznalo pri lastniški strukturi nove d.o.o. Da ne bi kakšnega ambicioznega mladega poslovneža zapeljali na preveč spolzka tla: jaz v svojih člankih res vzpodbujam mlade ljudi k pogumnemu podjetništvu in tekmovanju v svetovnem merilu, vendar tudi dodajam, da bi se bilo treba kar najbolj(e) povezovati, sodelovati, združevati moči…

Ja, še vedno (in vse bolj) velja: »V slogi je moč!«…

Kaj pravzaprav hočemo

2008-06-26T08:43:00.001+02:00

Pri odločitvi za podjetništvo si moramo najprej odgovoriti na vprašanja: »S čim se bomo ukvarjali?« »Kaj bomo prodajali?« »Kaj znamo mi bolje od drugih?« »Kje so naše konkurenčne prednosti?« »Kaj je perspektivno za bodočnost?« »Kje lahko najdemo in izkoristimo kakšne koristne sinergije?« »Kaj je naš končni cilj?«

Čeprav je (naj bi bil) danes svet že »ena velika vas«, pa smo v bistvu še vedno precej omejeni (vezani) glede startnih pozicij in ponavadi ne moremo kar ignorirati raznih okoliščin, ki so posledica okolja, v katerem smo se rodili.

Če smo se rodili na kmetiji, kjer so naši predniki skozi številne generacije gradili »grunt« z ljubeznijo in z odpovedovanjem, potem je še najbolje, da svoje podjetniške ambicije skušamo uresničiti kar doma. Verjetno pa ne bo šlo na enak način, kot v prejšnjih stoletjih (desetletjih), z repo, koruzo in kravami, ampak se bo treba znajti in prilagoditi. Morda z zelo avtomatiziranim pridelovanjem trave za hotelske parke in golf igrišča, ali pa vsaj s kmečkim turizmom, podprtim z domačo bio prehrano?

Če so bili naši očetje kot obrtniki zelo uspešni z usnjenimi izdelki, pa bo (nov) začetek verjetno zelo težak (ker so oni verjetno že bankrotirali zaradi nesramno nizkih cen kitajske robe). Takšni proizvodi so namreč lahki za prevoz in jih ni noben problem uvoziti s povsem drugega konca sveta, seveda po nevzdržno konkurenčnih cenah. Potrebno bo najti nekaj bolj lokalno obarvanega, predvsem kakšne storitve, katerih ni možno tako zlahka uvoziti…

Turizem, gostinstvo, prevozništvo, gradbeništvo, servisne storitve lahko za mlade ljudi predstavljajo kar dobro prihodnost, če so po naravi bolj »ziheraši«. Če pa jih mikajo novejše tehnologije, se bodo srečali z dosti večjo (širšo) konkurenco, vendar pa so tudi možnosti za (velik) uspeh dosti večje. Brez inovacij, v eni ali drugi obliki, pa tukaj seveda ne bo šlo. Svetovno gospodarstvo je eno samo tekmovanje, za nove proizvode in storitve, za izboljševanje kvalitete in za večjo ekonomičnost (nižje cene). In na teh področjih smo pač takoj v tem neusmiljenem svetovnem okolju. Kdor za takšno (nenehno) tekmovanje nima občutka (in veselja!), naj se pač ne podaja v svet podjetništva. Saj je še dosti drugih lepih, zanimivih in plemenitih poklicev in poslanstev…

Marsikdo se (lahko) loti podjetništva tudi še brez jasnih odgovorov na (vsa) gornja vprašanja… Takole previdno in postopoma… Potem se bo pa že videlo, če gre… Gospodarsko družbo ustanovi nekako še bolj »honorarno«… za popoldanske aktivnosti… Predvsem pa še zadrži obstoječo (»sigurno«) službo, za vsak slučaj, če ne bo šlo…

Tudi to je možno, vendar pa je bolje, če imamo pred sabo vsaj nekaj odločnosti: Ali imamo (le) lokalne ambicije, ali pa kar globalne. To je že dobro vedeti, saj je od tega odvisno marsikaj, začenši z imenom družbe.

Za sebe lahko rečem, da sem (pred 20 leti) od prvega dne, ko sem (pustil zelo varno službo pravnega svetovalca generalnega direktorja Litostroja) postal podjetnik, mislil na možen nastop na tujih trgih. Popolnoma zavestno sem izbral takšno firmo, ki bo razumljiva v vseh jezikih: IUS (latinska beseda za pravo) in SOFTWARE. Podobne ambicije sem imel tudi leto pozneje, ko sem skoval blagovno znamko IUS-INFO…

Danes se mi to zelo obrestuje, ko vse bolj posegamo na tuje trge, imamo hčerinske družbe v drugih državah ter lahko uveljavljamo IUS-INFO kot regionalni »brand«.

Kdor pa ima ob ustanavljanju predvsem lokalne ambicije, je lahko do slovenščine dosti manj mačehovski, kot sem bil jaz (priznam, da tudi še kasneje s firmama INform* ter AI-in-Law) in lahko mirno ustanavlja družbe kot »Kozolček…«, »Mozolček…« ali »Kozliček d.o.o.«…

Svet pač ni bil povsem pravično porazdeljen med različne narode. Nekateri veliki (pa tudi mali, n.pr. Emirati) imajo neprimerno več naravnih virov in njihovi državljani bi bili neumni, če ne bi svojega gospodarstva opirali predvsem na ta bogastva (nafta, plin, rude, rodovitne pokrajine in bogati oceani). Kaj pa naša mala Slovenija? Ali nima nobenih velikih naravnih bogastev? O, pač…

*Priporočeni link: http://www.informiran.si/